Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov.
Da je s Tajvana in ne Tajske, se je že kar ponavljal, še zlasti pa ne iz Kitajske, čeprav bi površen spraševalec hitro sklepal tako, če bi ošvrknil njegov potni list. Tajvanu se namreč uradno reče “Republika Kitajska”.
Zaposlen je na tajvanskem ministrstvu za izobraževanje. Šola pri njih traja od osmih do petih, zatem se začne tako imenovana “šola v senci”, v kateri šolarji izpopolnjujejo svoje znanje vse tja do devetih, desetih zvečer.
“Situacija se je tako zapletla, da vlada celo spodbuja ljudi, naj hodijo domov prej. Uvedli so tudi spodbude delodajalcem, da ljudi spuščajo domov prej. A očitno je zagretost za delo azijska vrednota – na Japonskem s tem še bolj pretiravajo.”
Ko raziskuješ tajvansko zgodovino, hitro uvidiš, da je bil ta otok na prepihu Tihega oceana stičišče vseh mogočih kultur.
“Prvo znano ime Tajvana je bilo Formoza. Pravzaprav so mu to ime nadeli Evropejci. Bili so uročeni nad njegovo lepoto in so ga tudi poimenovali tako – otok lepote.”
Številni tujci ga sprašujejo o odnosu Tajvana in Kitajske.
“Trenutno ni težav, odnos med državama je miren in brez resnih konfliktov. Večina Tajvancev, na primer moj pra-praded, so se v Tajvan priselili iz Kitajske. Morda bi kdo zato lahko tudi sklepal, da je v meni še nekaj kitajske krvi. A s stoletji smo Tajvanci izoblikovali svojo identiteto, na katero smo ponosni.”
A pomaknimo se od politike h gospodarstvu. Država z desetkrat več prebivalci od Slovenije, ki živijo na le polovico večjem ozemlju od našega, ima dvakrat večji bruto domači proizvod na prebivalca kot Slovenija.
“Paradni konj naše države je visoka tehnologija. Če se ozrete okrog sebe, imate po vsej verjetnosti v svoji bližini kakšno reč ali vsaj njeno sestavino, ki izvira iz Tajvana.”
Sicer pa smo v pogovoru našli tudi stično točko med Slovenijo in Tajvanom. “Po državljanski vojni je Tajvan pristal v zelo slabem stanju. Takšen je bil zlasti vzhodni del otoka, kjer je vladala velika revščina, zelo pičla je bila tudi zdravstvena oskrba. Na srečo je na Tajvan prišel Slovenec, ki ga Tajvanci zelo spoštujejo.”
Ja, pri nas ga poznamo pod imenom Janez Janež. Bil je zdravnik in kirurg iz Dolskega pri Ljubljani, ki se je rodil leta 1913, umrl pa leta 1990 in ki je večji del življenja preživel na Kitajskem in v Tajvanu.
“A ne le to – spodbodel je izobraževanje ljudi in tudi na tak način pomagal ljudem v boju zoper revščino in pomanjkljivo zdravstveno oskrbo. Njegova bolnišnica je prejela zelo visoko državno priznanje za pomemben prispevek k napredku celotne družbe. Ob njegovi smrti je za njim žalovalo veliko ljudi, postal je del tajvanske kulture.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov, v pogovoru z njim pa se je razkrila tudi zanimiva povezava med Slovenijo in Tajvanom.
Jen Dži Fu ali po naša kar Andy je Tajvanec sredi tridesetih, ki zasleduje nove trende v visokem šolstvu in skuša z njimi posodabljati izobraževanje v tej majhni azijski otoški državi. Je zabaven in gostobeseden sogovornik, ki zna povedati marsikakšno hudomušno na račun kitajsko-tajvanskih odnosov.
Da je s Tajvana in ne Tajske, se je že kar ponavljal, še zlasti pa ne iz Kitajske, čeprav bi površen spraševalec hitro sklepal tako, če bi ošvrknil njegov potni list. Tajvanu se namreč uradno reče “Republika Kitajska”.
Zaposlen je na tajvanskem ministrstvu za izobraževanje. Šola pri njih traja od osmih do petih, zatem se začne tako imenovana “šola v senci”, v kateri šolarji izpopolnjujejo svoje znanje vse tja do devetih, desetih zvečer.
“Situacija se je tako zapletla, da vlada celo spodbuja ljudi, naj hodijo domov prej. Uvedli so tudi spodbude delodajalcem, da ljudi spuščajo domov prej. A očitno je zagretost za delo azijska vrednota – na Japonskem s tem še bolj pretiravajo.”
Ko raziskuješ tajvansko zgodovino, hitro uvidiš, da je bil ta otok na prepihu Tihega oceana stičišče vseh mogočih kultur.
“Prvo znano ime Tajvana je bilo Formoza. Pravzaprav so mu to ime nadeli Evropejci. Bili so uročeni nad njegovo lepoto in so ga tudi poimenovali tako – otok lepote.”
Številni tujci ga sprašujejo o odnosu Tajvana in Kitajske.
“Trenutno ni težav, odnos med državama je miren in brez resnih konfliktov. Večina Tajvancev, na primer moj pra-praded, so se v Tajvan priselili iz Kitajske. Morda bi kdo zato lahko tudi sklepal, da je v meni še nekaj kitajske krvi. A s stoletji smo Tajvanci izoblikovali svojo identiteto, na katero smo ponosni.”
A pomaknimo se od politike h gospodarstvu. Država z desetkrat več prebivalci od Slovenije, ki živijo na le polovico večjem ozemlju od našega, ima dvakrat večji bruto domači proizvod na prebivalca kot Slovenija.
“Paradni konj naše države je visoka tehnologija. Če se ozrete okrog sebe, imate po vsej verjetnosti v svoji bližini kakšno reč ali vsaj njeno sestavino, ki izvira iz Tajvana.”
Sicer pa smo v pogovoru našli tudi stično točko med Slovenijo in Tajvanom. “Po državljanski vojni je Tajvan pristal v zelo slabem stanju. Takšen je bil zlasti vzhodni del otoka, kjer je vladala velika revščina, zelo pičla je bila tudi zdravstvena oskrba. Na srečo je na Tajvan prišel Slovenec, ki ga Tajvanci zelo spoštujejo.”
Ja, pri nas ga poznamo pod imenom Janez Janež. Bil je zdravnik in kirurg iz Dolskega pri Ljubljani, ki se je rodil leta 1913, umrl pa leta 1990 in ki je večji del življenja preživel na Kitajskem in v Tajvanu.
“A ne le to – spodbodel je izobraževanje ljudi in tudi na tak način pomagal ljudem v boju zoper revščino in pomanjkljivo zdravstveno oskrbo. Njegova bolnišnica je prejela zelo visoko državno priznanje za pomemben prispevek k napredku celotne družbe. Ob njegovi smrti je za njim žalovalo veliko ljudi, postal je del tajvanske kulture.”
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Neveljaven email naslov