Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
"Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi."
29-letna Catherine Nakato prihaja iz vasice Nkozi, 90 kilometrov od mesta Kampala, kjer se je rodila v veliko družino, ki je zdaj razpršena po vseh kotičkih sveta. Dva brata in ena sestra živita v Londonu, en brat živi v Južnoafriški republiki, Catherinina sestra dvojčica pa skupaj s še eno sestro živi v domači Ugandi. V Slovenijo, kjer zdaj živi že več kot eno leto, jo pripeljala ljubezen.
“Spoznala sva se pred tremi leti v Ugandi, on je tam dve leti deloval kot prostovoljec v organizaciji Edrisa, nato je ostal še nekaj časa in zatem sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo.”
Ugando zaradi naravnih lepot imenujejo biser Afrike, država pa je tudi ena izmed največjih izvoznic kave arabica. A “če imaš omejena sredstva, si ne moreš privoščiti dobre kave ali čaja, dati boš moral veliko denarja ali pa piti instantno kavo.” Velik problem v Ugandi je alkohol, ljudje najraje posegajo po pivu in lokalni žgani pijači waragi.
“Ko rečem, da sem iz Ugande, večina ljudi pomisli na Idija Amina in film Zadnji škotski kralj. Takoj moram začeti pojasnjevati, da je šlo za film in da vse, kar je bilo prikazano, seveda ni res, da v Ugandi danes ni več tako, kot je bilo takrat. Uganda se je precej spremenila.
Nekateri ljudje res nimajo prave predstave o Afriki. Mislijo, da bodo obkroženi z živalmi, takoj ko bodo izstopili z letala. Naj vam povem, da sem le dvakrat v življenju videla kačo. Če me kdo vpraša, ali bo v Ugandi v nevarnosti zaradi kač, mu rečem, kako le, saj jih sploh ne boš videl! Potem ljudje mislijo tudi, da še zmeraj živimo na drevesih. Pa še kaj podobnega.
Afrika je torej precej drugačna od tiste, ki si jo predstavlja večina. In kot sama uživam v tem, da od ljudi izvem kaj novega, tako mi je tudi všeč, ko ljudje izvedo kaj od mene. Res rada govorim o Afriki, zato da ljudje dobijo drugačno sliko o njej, kot jo posredujejo mediji,” pove Catherine Nakato. Eden takih stereotipov je na primer, da je Uganda v celoti patriarhalno urejena. “Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi.”
“Na severu države je kultura precej drugačna – tam ženske gradijo hiše in delajo, moški pa ostajajo doma. Ženska ima torej roko nad celotnim gospodinjstvom.”
Pred prihodom v Slovenijo je imela Catherine Nakato stalno zaposlitev, zdaj se uči slovensko in želi poskusiti srečo na področju tekstilne industrije oziroma oblikovanja. To jo je zanimalo že med študijem in temu je posvetila tudi enega družbenokoristnih projektov, ki jih je začela v svoji vasi. “Gre za skupino žensk, ki pletejo košare in preproge. Večinoma gre za tiste, ki niso imele priložnosti, da bi se izšolale. A samo zato, ker so ostale doma in morajo morda skrbeti za otroke, še ni vsega konec. Te ženske lahko s svojo dejavnostjo zaslužijo nekaj denarja, saj veste, na moške se ne gre vedno zanesti.”
Najbolj pogreša nekatere domače kulinarične specialitete, kot je matoke, vendar pa se je že privadila na slovensko hrano, obožuje čevapčiče in polnjene paprike. Zdaj, ko je izkusila že vse štiri letne čase, pa končno razume tudi turiste, ki odhajajo na oddih v Ugando, kjer je stalna temperatura med 25 in 30 stopinjami Celzija.
“Pozimi skoraj nisem šla ven. A po svoje mi je všeč, da se letni časi menjujejo, saj lahko tako po svoje ceniš vsakega.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
"Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi."
29-letna Catherine Nakato prihaja iz vasice Nkozi, 90 kilometrov od mesta Kampala, kjer se je rodila v veliko družino, ki je zdaj razpršena po vseh kotičkih sveta. Dva brata in ena sestra živita v Londonu, en brat živi v Južnoafriški republiki, Catherinina sestra dvojčica pa skupaj s še eno sestro živi v domači Ugandi. V Slovenijo, kjer zdaj živi že več kot eno leto, jo pripeljala ljubezen.
“Spoznala sva se pred tremi leti v Ugandi, on je tam dve leti deloval kot prostovoljec v organizaciji Edrisa, nato je ostal še nekaj časa in zatem sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo.”
Ugando zaradi naravnih lepot imenujejo biser Afrike, država pa je tudi ena izmed največjih izvoznic kave arabica. A “če imaš omejena sredstva, si ne moreš privoščiti dobre kave ali čaja, dati boš moral veliko denarja ali pa piti instantno kavo.” Velik problem v Ugandi je alkohol, ljudje najraje posegajo po pivu in lokalni žgani pijači waragi.
“Ko rečem, da sem iz Ugande, večina ljudi pomisli na Idija Amina in film Zadnji škotski kralj. Takoj moram začeti pojasnjevati, da je šlo za film in da vse, kar je bilo prikazano, seveda ni res, da v Ugandi danes ni več tako, kot je bilo takrat. Uganda se je precej spremenila.
Nekateri ljudje res nimajo prave predstave o Afriki. Mislijo, da bodo obkroženi z živalmi, takoj ko bodo izstopili z letala. Naj vam povem, da sem le dvakrat v življenju videla kačo. Če me kdo vpraša, ali bo v Ugandi v nevarnosti zaradi kač, mu rečem, kako le, saj jih sploh ne boš videl! Potem ljudje mislijo tudi, da še zmeraj živimo na drevesih. Pa še kaj podobnega.
Afrika je torej precej drugačna od tiste, ki si jo predstavlja večina. In kot sama uživam v tem, da od ljudi izvem kaj novega, tako mi je tudi všeč, ko ljudje izvedo kaj od mene. Res rada govorim o Afriki, zato da ljudje dobijo drugačno sliko o njej, kot jo posredujejo mediji,” pove Catherine Nakato. Eden takih stereotipov je na primer, da je Uganda v celoti patriarhalno urejena. “Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi.”
“Na severu države je kultura precej drugačna – tam ženske gradijo hiše in delajo, moški pa ostajajo doma. Ženska ima torej roko nad celotnim gospodinjstvom.”
Pred prihodom v Slovenijo je imela Catherine Nakato stalno zaposlitev, zdaj se uči slovensko in želi poskusiti srečo na področju tekstilne industrije oziroma oblikovanja. To jo je zanimalo že med študijem in temu je posvetila tudi enega družbenokoristnih projektov, ki jih je začela v svoji vasi. “Gre za skupino žensk, ki pletejo košare in preproge. Večinoma gre za tiste, ki niso imele priložnosti, da bi se izšolale. A samo zato, ker so ostale doma in morajo morda skrbeti za otroke, še ni vsega konec. Te ženske lahko s svojo dejavnostjo zaslužijo nekaj denarja, saj veste, na moške se ne gre vedno zanesti.”
Najbolj pogreša nekatere domače kulinarične specialitete, kot je matoke, vendar pa se je že privadila na slovensko hrano, obožuje čevapčiče in polnjene paprike. Zdaj, ko je izkusila že vse štiri letne čase, pa končno razume tudi turiste, ki odhajajo na oddih v Ugando, kjer je stalna temperatura med 25 in 30 stopinjami Celzija.
“Pozimi skoraj nisem šla ven. A po svoje mi je všeč, da se letni časi menjujejo, saj lahko tako po svoje ceniš vsakega.”
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov