Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
"Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi."
29-letna Catherine Nakato prihaja iz vasice Nkozi, 90 kilometrov od mesta Kampala, kjer se je rodila v veliko družino, ki je zdaj razpršena po vseh kotičkih sveta. Dva brata in ena sestra živita v Londonu, en brat živi v Južnoafriški republiki, Catherinina sestra dvojčica pa skupaj s še eno sestro živi v domači Ugandi. V Slovenijo, kjer zdaj živi že več kot eno leto, jo pripeljala ljubezen.
“Spoznala sva se pred tremi leti v Ugandi, on je tam dve leti deloval kot prostovoljec v organizaciji Edrisa, nato je ostal še nekaj časa in zatem sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo.”
Ugando zaradi naravnih lepot imenujejo biser Afrike, država pa je tudi ena izmed največjih izvoznic kave arabica. A “če imaš omejena sredstva, si ne moreš privoščiti dobre kave ali čaja, dati boš moral veliko denarja ali pa piti instantno kavo.” Velik problem v Ugandi je alkohol, ljudje najraje posegajo po pivu in lokalni žgani pijači waragi.
“Ko rečem, da sem iz Ugande, večina ljudi pomisli na Idija Amina in film Zadnji škotski kralj. Takoj moram začeti pojasnjevati, da je šlo za film in da vse, kar je bilo prikazano, seveda ni res, da v Ugandi danes ni več tako, kot je bilo takrat. Uganda se je precej spremenila.
Nekateri ljudje res nimajo prave predstave o Afriki. Mislijo, da bodo obkroženi z živalmi, takoj ko bodo izstopili z letala. Naj vam povem, da sem le dvakrat v življenju videla kačo. Če me kdo vpraša, ali bo v Ugandi v nevarnosti zaradi kač, mu rečem, kako le, saj jih sploh ne boš videl! Potem ljudje mislijo tudi, da še zmeraj živimo na drevesih. Pa še kaj podobnega.
Afrika je torej precej drugačna od tiste, ki si jo predstavlja večina. In kot sama uživam v tem, da od ljudi izvem kaj novega, tako mi je tudi všeč, ko ljudje izvedo kaj od mene. Res rada govorim o Afriki, zato da ljudje dobijo drugačno sliko o njej, kot jo posredujejo mediji,” pove Catherine Nakato. Eden takih stereotipov je na primer, da je Uganda v celoti patriarhalno urejena. “Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi.”
“Na severu države je kultura precej drugačna – tam ženske gradijo hiše in delajo, moški pa ostajajo doma. Ženska ima torej roko nad celotnim gospodinjstvom.”
Pred prihodom v Slovenijo je imela Catherine Nakato stalno zaposlitev, zdaj se uči slovensko in želi poskusiti srečo na področju tekstilne industrije oziroma oblikovanja. To jo je zanimalo že med študijem in temu je posvetila tudi enega družbenokoristnih projektov, ki jih je začela v svoji vasi. “Gre za skupino žensk, ki pletejo košare in preproge. Večinoma gre za tiste, ki niso imele priložnosti, da bi se izšolale. A samo zato, ker so ostale doma in morajo morda skrbeti za otroke, še ni vsega konec. Te ženske lahko s svojo dejavnostjo zaslužijo nekaj denarja, saj veste, na moške se ne gre vedno zanesti.”
Najbolj pogreša nekatere domače kulinarične specialitete, kot je matoke, vendar pa se je že privadila na slovensko hrano, obožuje čevapčiče in polnjene paprike. Zdaj, ko je izkusila že vse štiri letne čase, pa končno razume tudi turiste, ki odhajajo na oddih v Ugando, kjer je stalna temperatura med 25 in 30 stopinjami Celzija.
“Pozimi skoraj nisem šla ven. A po svoje mi je všeč, da se letni časi menjujejo, saj lahko tako po svoje ceniš vsakega.”
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?
"Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi."
29-letna Catherine Nakato prihaja iz vasice Nkozi, 90 kilometrov od mesta Kampala, kjer se je rodila v veliko družino, ki je zdaj razpršena po vseh kotičkih sveta. Dva brata in ena sestra živita v Londonu, en brat živi v Južnoafriški republiki, Catherinina sestra dvojčica pa skupaj s še eno sestro živi v domači Ugandi. V Slovenijo, kjer zdaj živi že več kot eno leto, jo pripeljala ljubezen.
“Spoznala sva se pred tremi leti v Ugandi, on je tam dve leti deloval kot prostovoljec v organizaciji Edrisa, nato je ostal še nekaj časa in zatem sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo.”
Ugando zaradi naravnih lepot imenujejo biser Afrike, država pa je tudi ena izmed največjih izvoznic kave arabica. A “če imaš omejena sredstva, si ne moreš privoščiti dobre kave ali čaja, dati boš moral veliko denarja ali pa piti instantno kavo.” Velik problem v Ugandi je alkohol, ljudje najraje posegajo po pivu in lokalni žgani pijači waragi.
“Ko rečem, da sem iz Ugande, večina ljudi pomisli na Idija Amina in film Zadnji škotski kralj. Takoj moram začeti pojasnjevati, da je šlo za film in da vse, kar je bilo prikazano, seveda ni res, da v Ugandi danes ni več tako, kot je bilo takrat. Uganda se je precej spremenila.
Nekateri ljudje res nimajo prave predstave o Afriki. Mislijo, da bodo obkroženi z živalmi, takoj ko bodo izstopili z letala. Naj vam povem, da sem le dvakrat v življenju videla kačo. Če me kdo vpraša, ali bo v Ugandi v nevarnosti zaradi kač, mu rečem, kako le, saj jih sploh ne boš videl! Potem ljudje mislijo tudi, da še zmeraj živimo na drevesih. Pa še kaj podobnega.
Afrika je torej precej drugačna od tiste, ki si jo predstavlja večina. In kot sama uživam v tem, da od ljudi izvem kaj novega, tako mi je tudi všeč, ko ljudje izvedo kaj od mene. Res rada govorim o Afriki, zato da ljudje dobijo drugačno sliko o njej, kot jo posredujejo mediji,” pove Catherine Nakato. Eden takih stereotipov je na primer, da je Uganda v celoti patriarhalno urejena. “Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi.”
“Na severu države je kultura precej drugačna – tam ženske gradijo hiše in delajo, moški pa ostajajo doma. Ženska ima torej roko nad celotnim gospodinjstvom.”
Pred prihodom v Slovenijo je imela Catherine Nakato stalno zaposlitev, zdaj se uči slovensko in želi poskusiti srečo na področju tekstilne industrije oziroma oblikovanja. To jo je zanimalo že med študijem in temu je posvetila tudi enega družbenokoristnih projektov, ki jih je začela v svoji vasi. “Gre za skupino žensk, ki pletejo košare in preproge. Večinoma gre za tiste, ki niso imele priložnosti, da bi se izšolale. A samo zato, ker so ostale doma in morajo morda skrbeti za otroke, še ni vsega konec. Te ženske lahko s svojo dejavnostjo zaslužijo nekaj denarja, saj veste, na moške se ne gre vedno zanesti.”
Najbolj pogreša nekatere domače kulinarične specialitete, kot je matoke, vendar pa se je že privadila na slovensko hrano, obožuje čevapčiče in polnjene paprike. Zdaj, ko je izkusila že vse štiri letne čase, pa končno razume tudi turiste, ki odhajajo na oddih v Ugando, kjer je stalna temperatura med 25 in 30 stopinjami Celzija.
“Pozimi skoraj nisem šla ven. A po svoje mi je všeč, da se letni časi menjujejo, saj lahko tako po svoje ceniš vsakega.”
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Neveljaven email naslov