Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. “Fosile sem najprej iskal v okolici Salzburga, v rečnih strugah. Tam sem v prodnikih našel drobcene kristale in vedel sem, da moram tja, od koder so prišli. Odšel sem v Visoke ture in jih našel. Bili so čudoviti. Še vedno se spomnim občutka, ko sem našel svoj prvi kristal.“
Spoznaval je gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Kurt Diemberger je gospod v vseh pomenih besede. Po letih, izkušnjah in vedenju. Njegovo pripovedovanje o vsem kar je dosegel – in dosegel je toliko, kot je kdo drug le sanjal – pa ostaja skromno, čeprav bogato v besedah in jeziku.
“Drugače je, ali si na vrhu prvopristopnik ali le ponavljaš. Prav tako je drugače, čeprav gre za že osvojeni vrh, ali greš nanj po novi smeri ali jo le ponavljaš. Potem pač nisi prvi. Če govorimo o osemtisočakih in o ljudeh, ki jih na neki način zbirajo – saj niti ne vem, koliko ljudi je bilo do zdaj že na vseh 14ih osemtisočakih? Mogoče 30. Tudi če so bili na vseh, niti na enega niso prišli prvi, ker so vse najvišje gore že osvojene. Večkrat ko so bile, lažje je priti nanje.”
Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. “Tako je še vedno. Ne vem, do kdaj bo. Enkrat bom umrl in potem ne bo več nikogar.“
Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu.
“Vsi člani ekipe smo bili skoraj 8000 metrov visoko – to je območje smrti. Na tej višini več kot nekaj dni ne moreš preživeti. Iz dneva v dan smo bili šibkejši. Na koncu sva od sedmih preživela le dva.”
Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
“Da, rad imam drevesa. To so velika živa bitja in občutek imam, da imajo drevesa dušo, da čutijo. To težko razložim, ampak mislim, da rastline čutijo, ali jih imate radi. Razen če jih posadite na res napačen prostor, potem to ne velja. Ampak res, če jih imate radi, rastejo bolje.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. “Fosile sem najprej iskal v okolici Salzburga, v rečnih strugah. Tam sem v prodnikih našel drobcene kristale in vedel sem, da moram tja, od koder so prišli. Odšel sem v Visoke ture in jih našel. Bili so čudoviti. Še vedno se spomnim občutka, ko sem našel svoj prvi kristal.“
Spoznaval je gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Kurt Diemberger je gospod v vseh pomenih besede. Po letih, izkušnjah in vedenju. Njegovo pripovedovanje o vsem kar je dosegel – in dosegel je toliko, kot je kdo drug le sanjal – pa ostaja skromno, čeprav bogato v besedah in jeziku.
“Drugače je, ali si na vrhu prvopristopnik ali le ponavljaš. Prav tako je drugače, čeprav gre za že osvojeni vrh, ali greš nanj po novi smeri ali jo le ponavljaš. Potem pač nisi prvi. Če govorimo o osemtisočakih in o ljudeh, ki jih na neki način zbirajo – saj niti ne vem, koliko ljudi je bilo do zdaj že na vseh 14ih osemtisočakih? Mogoče 30. Tudi če so bili na vseh, niti na enega niso prišli prvi, ker so vse najvišje gore že osvojene. Večkrat ko so bile, lažje je priti nanje.”
Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. “Tako je še vedno. Ne vem, do kdaj bo. Enkrat bom umrl in potem ne bo več nikogar.“
Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu.
“Vsi člani ekipe smo bili skoraj 8000 metrov visoko – to je območje smrti. Na tej višini več kot nekaj dni ne moreš preživeti. Iz dneva v dan smo bili šibkejši. Na koncu sva od sedmih preživela le dva.”
Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.
“Da, rad imam drevesa. To so velika živa bitja in občutek imam, da imajo drevesa dušo, da čutijo. To težko razložim, ampak mislim, da rastline čutijo, ali jih imate radi. Razen če jih posadite na res napačen prostor, potem to ne velja. Ampak res, če jih imate radi, rastejo bolje.”
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Neveljaven email naslov