Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. Na lovu za temi je spoznaval gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu. Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.

Prijatelji mu pravijo umetnik življenja. Njegovo vodilo je, da mora človek vedno kaj iskati in odkrivati nove stvari. Sam jih je odkril kar precej. Najprej ga je prevzel svet fosilov in kristalov. “Fosile sem najprej iskal v okolici Salzburga, v rečnih strugah. Tam sem v prodnikih našel drobcene kristale in vedel sem, da moram tja, od koder so prišli. Odšel sem v Visoke ture in jih našel. Bili so čudoviti. Še vedno se spomnim občutka, ko sem našel svoj prvi kristal.“

Spoznaval je gore, jih vzljubil in preplezal številne stene, med drugimi tudi tri tako imenovane zadnje probleme Alp. Kurt Diemberger je gospod v vseh pomenih besede. Po letih, izkušnjah in vedenju. Njegovo pripovedovanje o vsem kar je dosegel – in dosegel je toliko, kot je kdo drug le sanjal – pa ostaja skromno, čeprav bogato v besedah in jeziku.

“Drugače je, ali si na vrhu prvopristopnik ali le ponavljaš. Prav tako je drugače, čeprav gre za že osvojeni vrh, ali greš nanj po novi smeri ali jo le ponavljaš. Potem pač nisi prvi. Če govorimo o osemtisočakih in o ljudeh, ki jih na neki način zbirajo – saj niti ne vem, koliko ljudi je bilo do zdaj že na vseh 14ih osemtisočakih? Mogoče 30. Tudi če so bili na vseh, niti na enega niso prišli prvi, ker so vse najvišje gore že osvojene. Večkrat ko so bile, lažje je priti nanje.”

Potem ga je legendarni Hermann Buhl povabil v Himalajo. Tako je Kurt Diemberger danes edini še živeči prvopristopnik na dva osemtisočaka, Broad Peak in Daulagiri. “Tako je še vedno. Ne vem, do kdaj bo. Enkrat bom umrl in potem ne bo več nikogar.“

Napisal je številne knjige, v katerih se spominja svojih poti in zgodb, ki jih je doživljal – tudi slabih, kot je bil dogodek na K2, ko je izgubil prste na roki in dobro prijateljico, s katero sta osnovala filmsko ekipo, ki je snemala najvišje na svetu.

“Vsi člani ekipe smo bili skoraj 8000 metrov visoko – to je območje smrti. Na tej višini več kot nekaj dni ne moreš preživeti. Iz dneva v dan smo bili šibkejši. Na koncu sva od sedmih preživela le dva.”

Zdaj, pri 83 letih, ne gre več visoko v gore. Rad pa se odpravi na kakšen hrib v okolici Bologne, kjer živi, in rad objame kakšno drevo.

“Da, rad imam drevesa. To so velika živa bitja in občutek imam, da imajo drevesa dušo, da čutijo. To težko razložim, ampak mislim, da rastline čutijo, ali jih imate radi. Razen če jih posadite na res napačen prostor, potem to ne velja. Ampak res, če jih imate radi, rastejo bolje.”