Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov.
Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle.
Pomislimo samo na novinarko Ilario Alpi. Bila je mlada, obetavna novinarka tretjega programa italijanske RTV, vendar so jo leta 1994 v Somaliji ubili. Zakaj? Ker je preiskovala trgovino z orožjem – in s to trgovino je bila povezana tudi italijanska obveščevalna služba.
Leo Reitano se s preiskovalnim novinarstvom ukvarja že več kot petnajst let. Ko je začel, je imel veliko upanja, da se bo položaj na novinarskem področju izboljšal in da bo k temu pripomogel tudi sam, ampak stanje in razmere se poslabšujejo – tudi zato se zelo malo mladih italijanskih novinarjev odloča za preiskovalno novinarstvo.
V Italiji so novinarji mizerno plačani. Neka samostojna novinarka, ki sodeluje s tretjim najbolj branim italijanskim časnikom, La Stampa, prejme za članek 40 evrov. Poznam novinarje, ki so pisali za Stampo in so v Rimu morali živeti z 800 ali 900 evri plačila na mesec. Samo najem stanovanja stane 1200 evrov – s tem denarjem torej novinar ne pokrije niti stroškov najema.
Je pa to laže reči kot storiti, še pravi. Ne vem, ali je res tako, ampak morda Leo Reitano tudi zato razmišlja, da bi si za pisanje svoje nove knjige lahko omislil cenejše okolje od italijanskega. Kje? V Ljubljani.
Ljubljana je zelo vabljiva, čista prestolnica. Zelo je organizirana in v njej je – verjamem – zelo lepo živeti. Morda pridem poleti in si najamem stanovanje v središču mesta, saj bi tukaj imel mir, ker ni preveč prometa, ni kaosa.
Leo Reitano, z veseljem. Morda pa napišete ali posnamete še kakšen preiskovalni dokumentarec o naši državi. Verjamem, da bi imeli gradiva več kot dovolj.
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov.
Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki.
Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle.
Pomislimo samo na novinarko Ilario Alpi. Bila je mlada, obetavna novinarka tretjega programa italijanske RTV, vendar so jo leta 1994 v Somaliji ubili. Zakaj? Ker je preiskovala trgovino z orožjem – in s to trgovino je bila povezana tudi italijanska obveščevalna služba.
Leo Reitano se s preiskovalnim novinarstvom ukvarja že več kot petnajst let. Ko je začel, je imel veliko upanja, da se bo položaj na novinarskem področju izboljšal in da bo k temu pripomogel tudi sam, ampak stanje in razmere se poslabšujejo – tudi zato se zelo malo mladih italijanskih novinarjev odloča za preiskovalno novinarstvo.
V Italiji so novinarji mizerno plačani. Neka samostojna novinarka, ki sodeluje s tretjim najbolj branim italijanskim časnikom, La Stampa, prejme za članek 40 evrov. Poznam novinarje, ki so pisali za Stampo in so v Rimu morali živeti z 800 ali 900 evri plačila na mesec. Samo najem stanovanja stane 1200 evrov – s tem denarjem torej novinar ne pokrije niti stroškov najema.
Je pa to laže reči kot storiti, še pravi. Ne vem, ali je res tako, ampak morda Leo Reitano tudi zato razmišlja, da bi si za pisanje svoje nove knjige lahko omislil cenejše okolje od italijanskega. Kje? V Ljubljani.
Ljubljana je zelo vabljiva, čista prestolnica. Zelo je organizirana in v njej je – verjamem – zelo lepo živeti. Morda pridem poleti in si najamem stanovanje v središču mesta, saj bi tukaj imel mir, ker ni preveč prometa, ni kaosa.
Leo Reitano, z veseljem. Morda pa napišete ali posnamete še kakšen preiskovalni dokumentarec o naši državi. Verjamem, da bi imeli gradiva več kot dovolj.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov