Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Od nizozemskega profesorja ne boste nikoli slišali, da je Nizozemec; prej, da je akademik, predstavnik države književnikov, da ima številko noge 42 ali da ima 62 let in da je zaljubljen v Irsko, ki je odličen študijski primer dveh identitet znotraj ene države. Je pa vseeno vesel, da ima nizozemski potni list. Eno njegovih raziskovalnih področij je nacionalizem. Romantični nacionalizem iz druge polovice 19. stoletja je, pravi, zamenjala neka njegova moderna mutacija, ki sicer še vedno uporablja isto ime, nikakor pa ni več romantična, ampak nevarna.
“Če bi imela status na Facebooku, bi pisalo »It’s complicated«. Mislim, da je to tudi definicija Evrope. Zapleteno. Gre za zmožnost živeti v kompleksnih, nerešenih okoliščinah. Nočemo poenostavljati reči, živeti hočemo z mešanimi občutki, s krivdo, ponosom, ljubeznijo in sovraštvom. Z vprašanji. Biti Evropejec zame pomeni prav to, da lahko obvladaš vse te komplikacije, mešane občutke in nasprotja.”
– Joep Leerssen o tem, kaj sploh je evropska identiteta
Kot raziskovalec nacionalizmov in imagolog je ideje in stereotipe o nacijah iskal tudi v literaturi. Seveda je bilo tega v preteklosti ogromno, sodobna književnost pa se bolj osredotoča na to, kaj nas dela človeške. V literaturi je zaznal tudi konec ironije. Ni več navednic, ko nekaj poveš, a hkrati nakažeš, da ne misliš čisto resno. Danes se misli zares. Lahko bi rekli, da smo postironični, lahko pa tudi, da smo cinični: “Mislim, da obstaja ta novi cinizem, predvsem na politični desnici. Nešteto je primerov, od ameriškega predsednika do madžarskega premiera, ko izrečeta zares cinične misli. Levica se odzove z nekimi puhlicami v obliki moralnih naukov. V smislu »to je bilo pa neprimerno, to je bilo pa rasistično, gospod predsednik«. Ampak predsednik bo seveda nadaljeval. Zgodila se je ta nesimetričnost in potreben bo čas, da se svet spravi v ravnovesje. Stare levice ni več, drži. Je pa še kako prisotna stara desnica.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Od nizozemskega profesorja ne boste nikoli slišali, da je Nizozemec; prej, da je akademik, predstavnik države književnikov, da ima številko noge 42 ali da ima 62 let in da je zaljubljen v Irsko, ki je odličen študijski primer dveh identitet znotraj ene države. Je pa vseeno vesel, da ima nizozemski potni list. Eno njegovih raziskovalnih področij je nacionalizem. Romantični nacionalizem iz druge polovice 19. stoletja je, pravi, zamenjala neka njegova moderna mutacija, ki sicer še vedno uporablja isto ime, nikakor pa ni več romantična, ampak nevarna.
“Če bi imela status na Facebooku, bi pisalo »It’s complicated«. Mislim, da je to tudi definicija Evrope. Zapleteno. Gre za zmožnost živeti v kompleksnih, nerešenih okoliščinah. Nočemo poenostavljati reči, živeti hočemo z mešanimi občutki, s krivdo, ponosom, ljubeznijo in sovraštvom. Z vprašanji. Biti Evropejec zame pomeni prav to, da lahko obvladaš vse te komplikacije, mešane občutke in nasprotja.”
– Joep Leerssen o tem, kaj sploh je evropska identiteta
Kot raziskovalec nacionalizmov in imagolog je ideje in stereotipe o nacijah iskal tudi v literaturi. Seveda je bilo tega v preteklosti ogromno, sodobna književnost pa se bolj osredotoča na to, kaj nas dela človeške. V literaturi je zaznal tudi konec ironije. Ni več navednic, ko nekaj poveš, a hkrati nakažeš, da ne misliš čisto resno. Danes se misli zares. Lahko bi rekli, da smo postironični, lahko pa tudi, da smo cinični: “Mislim, da obstaja ta novi cinizem, predvsem na politični desnici. Nešteto je primerov, od ameriškega predsednika do madžarskega premiera, ko izrečeta zares cinične misli. Levica se odzove z nekimi puhlicami v obliki moralnih naukov. V smislu »to je bilo pa neprimerno, to je bilo pa rasistično, gospod predsednik«. Ampak predsednik bo seveda nadaljeval. Zgodila se je ta nesimetričnost in potreben bo čas, da se svet spravi v ravnovesje. Stare levice ni več, drži. Je pa še kako prisotna stara desnica.”
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Neveljaven email naslov