Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Današnje razmere rad primerja z obdobjem, ko je odraščal. Njegova družina je bila del madžarske manjšine v Romuniji. Bili so zelo osovraženi.
“Takrat sem doživel to etnično norost. Nor nacionalizem. Bil je neusmiljeno restriktiven režim. Ampak kot otrok sem se počutil varnega. Moj oče je bil komunistični intelektualec, pisatelj, vodja lokalnega gledališča in zelo razočaran mož s strtim srcem.”
Tudi on je začel sovražiti sistem in postal precej konservativen. Tako filozofsko kot politično. Vse to je eksplodiralo v 70-ih letih, ko je začel delati in so ga hoteli prisiliti, da bi bil zvest režimu, kar pa je zavrnil.
“Potem ko sem zavrnil to, da bi bil zvest režimu – bilo je ob treh popoldan v pisarni tednika, pri katerem sem delal -, je naslednji dan ob štirih zjutraj tajna služba potrkala na vrata. Bila je zelo organizirana. Hvala bogu nisem šel v zapor, me je pa tajna služba nadlegovala še leta. Aretiran sem bil na cesti, zvlekli so me v avto. Hoteli so me prestrašiti. Pri tem so bili uspešni, saj sem se jih zelo bal. Nato sem se preselil na Madžarsko, kjer so me čez leto in pol tudi vrgli iz službe.”
Ne glede na to je ostal ves čas kritičen do političnega sistema. Tik pred propadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta je predaval v Združenih državah, Veliki Britaniji in Franciji ter študiral na Oxfordu. Po padcu Berlinskega zidu ga je prepričal liberalizem, zato se je tudi pridružil politični stranki Zveza svobodnih demokratov in bil član madžarskega parlamenta do leta 1994.
Ko je ugotovil, da mu niti to ne ustreza, je popolnoma spremenil svoj pogled na svet in filozofijo. Postal je marksist. In pod vplivom francoskega maja 1968 še vedno ostaja realist, ki se bori za nemogoče.
“Seveda se je treba boriti za stvari, ki so nemogoče. Žalostna stvar tega pa je, da kar se zdi nemogoče danes, je bilo popolnoma mogoče leta 1968. Ti ljudje so zahtevali več kot človekove pravice in pluralizem, ki so ga že imeli. Ampak celo te stvari, ki so bile nekaj samoumevnega takrat, so zdaj na udaru. Živimo v reakcionistični dobi, desni, konzervativni dobi. V kateri se moraš boriti celo za staromodne liberalne buržoazne okvirje, ki so delovali bolj ali manj v redu v sodelovanju s kapitalizmom do zdaj.”
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Današnje razmere rad primerja z obdobjem, ko je odraščal. Njegova družina je bila del madžarske manjšine v Romuniji. Bili so zelo osovraženi.
“Takrat sem doživel to etnično norost. Nor nacionalizem. Bil je neusmiljeno restriktiven režim. Ampak kot otrok sem se počutil varnega. Moj oče je bil komunistični intelektualec, pisatelj, vodja lokalnega gledališča in zelo razočaran mož s strtim srcem.”
Tudi on je začel sovražiti sistem in postal precej konservativen. Tako filozofsko kot politično. Vse to je eksplodiralo v 70-ih letih, ko je začel delati in so ga hoteli prisiliti, da bi bil zvest režimu, kar pa je zavrnil.
“Potem ko sem zavrnil to, da bi bil zvest režimu – bilo je ob treh popoldan v pisarni tednika, pri katerem sem delal -, je naslednji dan ob štirih zjutraj tajna služba potrkala na vrata. Bila je zelo organizirana. Hvala bogu nisem šel v zapor, me je pa tajna služba nadlegovala še leta. Aretiran sem bil na cesti, zvlekli so me v avto. Hoteli so me prestrašiti. Pri tem so bili uspešni, saj sem se jih zelo bal. Nato sem se preselil na Madžarsko, kjer so me čez leto in pol tudi vrgli iz službe.”
Ne glede na to je ostal ves čas kritičen do političnega sistema. Tik pred propadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta je predaval v Združenih državah, Veliki Britaniji in Franciji ter študiral na Oxfordu. Po padcu Berlinskega zidu ga je prepričal liberalizem, zato se je tudi pridružil politični stranki Zveza svobodnih demokratov in bil član madžarskega parlamenta do leta 1994.
Ko je ugotovil, da mu niti to ne ustreza, je popolnoma spremenil svoj pogled na svet in filozofijo. Postal je marksist. In pod vplivom francoskega maja 1968 še vedno ostaja realist, ki se bori za nemogoče.
“Seveda se je treba boriti za stvari, ki so nemogoče. Žalostna stvar tega pa je, da kar se zdi nemogoče danes, je bilo popolnoma mogoče leta 1968. Ti ljudje so zahtevali več kot človekove pravice in pluralizem, ki so ga že imeli. Ampak celo te stvari, ki so bile nekaj samoumevnega takrat, so zdaj na udaru. Živimo v reakcionistični dobi, desni, konzervativni dobi. V kateri se moraš boriti celo za staromodne liberalne buržoazne okvirje, ki so delovali bolj ali manj v redu v sodelovanju s kapitalizmom do zdaj.”
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
Alexandra Polina, v Nemčiji živeča uzbekistanska fotografinja, se pri svojem delu drži pravila, da je najbolje govoriti o stvareh, ki so ti blizu. Zato so njene fotografije tesno povezane z njeno zgodbo, zaznamovano z menjajočimi se družbenimi sistemi in državami. Rodila se je v začetku 80. let minulega stoletja v Uzbeški socialistični sovjetski republiki, mladost je preživela v Republiki Uzbekistan, leta 2006 pa se je z družino preselila v Zvezno republiko Nemčijo. Zgodbo o družini, generacijah in migracijah bo predstavila oddaja Evropa osebno.
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto. Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe. In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
Freuda smo zbudili iz zimskega spanja. “Ko se zjutraj zbudim, ne pomislim na to, da sem pra, pra, pra nečak Sigmunda Freuda.” S pranečakom slovitega psihoanalitika analiziramo smučanje. “Ne zanima me niti to, kar je počel Sigmund Freud, niti to, kar sta počela moja starša.V moji družini so skoraj vsi zdravniki ali odvetniki, jaz pa sem športni novinar.” Novinar časopisa Vail Daily Chris Freud o svojih sorodnikih, Tini, Lindsey in predvsem o sebi.
Gostja oddaje Evropa osebno bo Immi Wallin, Finka, ki se je prvič potopila pri dvanajstih letih. Od takrat je potapljanje del njenega življenja, njen poklic in hobi. Kot članica in motor skupine globokomorskih raziskovalcev Badewanne odkriva skrivnosti, ujete v časovni kapsuli finskega zaliva. V pogovoru za naš radio je spregovorila o zgodbah, ki jih pripovedujejo ladijske razbitine, nekatere stare tudi več stoletij.
Mahdi Saadi je študent violončela ljubljanske Akademije za glasbo in član Mednarodnega orkestra Ljubljana. Njegovo glasbeno pot je zaznamoval izraelsko-palestinski konflikt, vendar 19-letni glasbenik ostaja prepričan, da je glasba, ne orožje, odgovor, ki lahko vodi k miru.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Neveljaven email naslov