Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.

Današnje razmere rad primerja z obdobjem, ko je odraščal. Njegova družina je bila del madžarske manjšine v Romuniji. Bili so zelo osovraženi.

“Takrat sem doživel to etnično norost. Nor nacionalizem. Bil je neusmiljeno restriktiven režim. Ampak kot otrok sem se počutil varnega. Moj oče je bil komunistični intelektualec, pisatelj, vodja lokalnega gledališča in zelo razočaran mož s strtim srcem.”

Tudi on je začel sovražiti sistem in postal precej konservativen. Tako filozofsko kot politično. Vse to je eksplodiralo v 70-ih letih, ko je začel delati in so ga hoteli prisiliti, da bi bil zvest režimu, kar pa je zavrnil.

“Potem ko sem zavrnil to, da bi bil zvest režimu – bilo je ob treh popoldan v pisarni tednika, pri katerem sem delal -, je naslednji dan ob štirih zjutraj tajna služba potrkala na vrata. Bila je zelo organizirana. Hvala bogu nisem šel v zapor, me je pa tajna služba nadlegovala še leta. Aretiran sem bil na cesti, zvlekli so me v avto. Hoteli so me prestrašiti. Pri tem so bili uspešni, saj sem se jih zelo bal. Nato sem se preselil na Madžarsko, kjer so me čez leto in pol tudi vrgli iz službe.”

Ne glede na to je ostal ves čas kritičen do političnega sistema. Tik pred propadom Sovjetske zveze in Varšavskega pakta je predaval v Združenih državah, Veliki Britaniji in Franciji ter študiral na Oxfordu. Po padcu Berlinskega zidu ga je prepričal liberalizem, zato se je tudi pridružil politični stranki Zveza svobodnih demokratov in bil član madžarskega parlamenta do leta 1994.

Ko je ugotovil, da mu niti to ne ustreza, je popolnoma spremenil svoj pogled na svet in filozofijo. Postal je marksist. In pod vplivom francoskega maja 1968 še vedno ostaja realist, ki se bori za nemogoče.

“Seveda se je treba boriti za stvari, ki so nemogoče. Žalostna stvar tega pa je, da kar se zdi nemogoče danes, je bilo popolnoma mogoče leta 1968. Ti ljudje so zahtevali več kot človekove pravice in pluralizem, ki so ga že imeli. Ampak celo te stvari, ki so bile nekaj samoumevnega takrat, so zdaj na udaru. Živimo v reakcionistični dobi, desni, konzervativni dobi. V kateri se moraš boriti celo za staromodne liberalne buržoazne okvirje, ki so delovali bolj ali manj v redu v sodelovanju s kapitalizmom do zdaj.”