Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Marina Martensson je na slovensko Obalo, s katere izvira njena družina po mamini strani, prišla le na trimesečno pustolovščino, ki pa zdaj traja že sedem let. Pred prihodom v Izolo je živela v Stockholmu in tam ustvarjala kot glasbenica, v Sloveniji pa glasbenih načrtov ni imela. A zasukalo se je popolnoma drugače.
"V Slovenijo, v Izolo sem prišla z dvema kovčkoma in kitaro. Niti v najbolj nori fantaziji si nisem predstavljala, da bom v Sloveniji delovala kot glasbenica. V mojem takratnem univerzumu ni bilo tega cilja, kitaro pa sem imela, ker je v bistvu podaljšek moje roke, moj delovni pripomoček."
Svetovni splet Marino predstavlja kot slovensko-švedsko pevko in kitaristko, ki se je rodila na jugu Švedske in odraščala na švedskem podeželju. Glede na to, da je v Sloveniji zdaj sedem let, verjetno švedske korenine še vedno prevladujejo.
"Kamor koli grem, imam še vedno očeta Šveda in mamo Slovenko, torej sem 'pol pol', če bi odgovorila preprosto. Čeprav moram dodati, da se v Sloveniji počutim bolj doma."
Marina Martensson skupaj s sestro Emilijo, ki je zdaj džezovska glasbenica v Angliji, poje že od otroštva. Starši, ki so imeli gostišče na švedskem podeželju, so bližnji hlev spremenili v džezovski klub, da sta lahko hčerki tam spoznavali glasbenike in nastopali že pri dvanajstih. Z maminimi koreninami sta ju takrat povezovali predvsem imeni.
"Mama nama je obema s sestro dala imeni, ki sta povezani z njenimi koreninami. Sestra Emilia je dobila ime po babici, noni, jaz pa po izolskem hotelu Marina. Pripovedovala je zgodbe o tem majhnem ribiškem mestecu s hotelom Marina. Dodala je še ime Donna, ki me povezuje z italijanskimi koreninami – v bistvu sem Donna Marina."
Pri nas jo je prvi pod svoje pokroviteljstvo vzel Mef, s katerim sta predelala švedsko narodno, najljubšo pesem njene mame. In nastala je Pot domov, po kateri je Marina pri nas najbolj znana.
"Mef je napisal besedilo in vanj vstavil besedico murva, drevo torej, ki je stalo pred dedkovo hišo v Sočergi, pa omenil Sveti Kvirik, pokopališče v Sočergi, tako da je vse skupaj postalo zame zelo osebno. Na vajah sem velikokrat jokala in lahko si predstavljate nervozo pred prvim nastopom, ki sva ga imela z Mefom na nacionalni televiziji. Ded, ki je bil takrat že hudo bolan, je nastop gledal na Švedskem na slovenski televiziji. Šestnajst dni pozneje je umrl, mama pa mi je pripovedovala, da je v tem času pesem poslušal po petkrat, šestkrat na dan. Pesem je torej za našo družino zelo posebna in hvaležni smo Mefu, da jo je ustvaril, skupaj z mano in za nas."
Marina Martensson ta hip čas preživlja na Štajerskem, zato je spregovorila tudi o razlikah med Slovenci in Švedi, med Primorci in Štajerci, pa tudi o zahtevni slovenščini.
"Sama sem že sedem let v Sloveniji in se še vedno mučim z jezikom. Je pa res, da sem poseben primer. V Britanski glasbeni šoli učim v slovenščini, imam veliko prijateljev iz tujine, s katerimi govorim angleško. Angleščina je v bistvu tu moj prvi jezik, slovenščina pa drugi. In povzroča mi kar nekaj glavobolov, hodim na vaje, trudim se. Ampak slovenščina je res zahteven jezik, sploh če nisi pri učenju 150-odstotno."
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Marina Martensson je na slovensko Obalo, s katere izvira njena družina po mamini strani, prišla le na trimesečno pustolovščino, ki pa zdaj traja že sedem let. Pred prihodom v Izolo je živela v Stockholmu in tam ustvarjala kot glasbenica, v Sloveniji pa glasbenih načrtov ni imela. A zasukalo se je popolnoma drugače.
"V Slovenijo, v Izolo sem prišla z dvema kovčkoma in kitaro. Niti v najbolj nori fantaziji si nisem predstavljala, da bom v Sloveniji delovala kot glasbenica. V mojem takratnem univerzumu ni bilo tega cilja, kitaro pa sem imela, ker je v bistvu podaljšek moje roke, moj delovni pripomoček."
Svetovni splet Marino predstavlja kot slovensko-švedsko pevko in kitaristko, ki se je rodila na jugu Švedske in odraščala na švedskem podeželju. Glede na to, da je v Sloveniji zdaj sedem let, verjetno švedske korenine še vedno prevladujejo.
"Kamor koli grem, imam še vedno očeta Šveda in mamo Slovenko, torej sem 'pol pol', če bi odgovorila preprosto. Čeprav moram dodati, da se v Sloveniji počutim bolj doma."
Marina Martensson skupaj s sestro Emilijo, ki je zdaj džezovska glasbenica v Angliji, poje že od otroštva. Starši, ki so imeli gostišče na švedskem podeželju, so bližnji hlev spremenili v džezovski klub, da sta lahko hčerki tam spoznavali glasbenike in nastopali že pri dvanajstih. Z maminimi koreninami sta ju takrat povezovali predvsem imeni.
"Mama nama je obema s sestro dala imeni, ki sta povezani z njenimi koreninami. Sestra Emilia je dobila ime po babici, noni, jaz pa po izolskem hotelu Marina. Pripovedovala je zgodbe o tem majhnem ribiškem mestecu s hotelom Marina. Dodala je še ime Donna, ki me povezuje z italijanskimi koreninami – v bistvu sem Donna Marina."
Pri nas jo je prvi pod svoje pokroviteljstvo vzel Mef, s katerim sta predelala švedsko narodno, najljubšo pesem njene mame. In nastala je Pot domov, po kateri je Marina pri nas najbolj znana.
"Mef je napisal besedilo in vanj vstavil besedico murva, drevo torej, ki je stalo pred dedkovo hišo v Sočergi, pa omenil Sveti Kvirik, pokopališče v Sočergi, tako da je vse skupaj postalo zame zelo osebno. Na vajah sem velikokrat jokala in lahko si predstavljate nervozo pred prvim nastopom, ki sva ga imela z Mefom na nacionalni televiziji. Ded, ki je bil takrat že hudo bolan, je nastop gledal na Švedskem na slovenski televiziji. Šestnajst dni pozneje je umrl, mama pa mi je pripovedovala, da je v tem času pesem poslušal po petkrat, šestkrat na dan. Pesem je torej za našo družino zelo posebna in hvaležni smo Mefu, da jo je ustvaril, skupaj z mano in za nas."
Marina Martensson ta hip čas preživlja na Štajerskem, zato je spregovorila tudi o razlikah med Slovenci in Švedi, med Primorci in Štajerci, pa tudi o zahtevni slovenščini.
"Sama sem že sedem let v Sloveniji in se še vedno mučim z jezikom. Je pa res, da sem poseben primer. V Britanski glasbeni šoli učim v slovenščini, imam veliko prijateljev iz tujine, s katerimi govorim angleško. Angleščina je v bistvu tu moj prvi jezik, slovenščina pa drugi. In povzroča mi kar nekaj glavobolov, hodim na vaje, trudim se. Ampak slovenščina je res zahteven jezik, sploh če nisi pri učenju 150-odstotno."
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov