Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Marina Martensson je na slovensko Obalo, s katere izvira njena družina po mamini strani, prišla le na trimesečno pustolovščino, ki pa zdaj traja že sedem let. Pred prihodom v Izolo je živela v Stockholmu in tam ustvarjala kot glasbenica, v Sloveniji pa glasbenih načrtov ni imela. A zasukalo se je popolnoma drugače.
"V Slovenijo, v Izolo sem prišla z dvema kovčkoma in kitaro. Niti v najbolj nori fantaziji si nisem predstavljala, da bom v Sloveniji delovala kot glasbenica. V mojem takratnem univerzumu ni bilo tega cilja, kitaro pa sem imela, ker je v bistvu podaljšek moje roke, moj delovni pripomoček."
Svetovni splet Marino predstavlja kot slovensko-švedsko pevko in kitaristko, ki se je rodila na jugu Švedske in odraščala na švedskem podeželju. Glede na to, da je v Sloveniji zdaj sedem let, verjetno švedske korenine še vedno prevladujejo.
"Kamor koli grem, imam še vedno očeta Šveda in mamo Slovenko, torej sem 'pol pol', če bi odgovorila preprosto. Čeprav moram dodati, da se v Sloveniji počutim bolj doma."
Marina Martensson skupaj s sestro Emilijo, ki je zdaj džezovska glasbenica v Angliji, poje že od otroštva. Starši, ki so imeli gostišče na švedskem podeželju, so bližnji hlev spremenili v džezovski klub, da sta lahko hčerki tam spoznavali glasbenike in nastopali že pri dvanajstih. Z maminimi koreninami sta ju takrat povezovali predvsem imeni.
"Mama nama je obema s sestro dala imeni, ki sta povezani z njenimi koreninami. Sestra Emilia je dobila ime po babici, noni, jaz pa po izolskem hotelu Marina. Pripovedovala je zgodbe o tem majhnem ribiškem mestecu s hotelom Marina. Dodala je še ime Donna, ki me povezuje z italijanskimi koreninami – v bistvu sem Donna Marina."
Pri nas jo je prvi pod svoje pokroviteljstvo vzel Mef, s katerim sta predelala švedsko narodno, najljubšo pesem njene mame. In nastala je Pot domov, po kateri je Marina pri nas najbolj znana.
"Mef je napisal besedilo in vanj vstavil besedico murva, drevo torej, ki je stalo pred dedkovo hišo v Sočergi, pa omenil Sveti Kvirik, pokopališče v Sočergi, tako da je vse skupaj postalo zame zelo osebno. Na vajah sem velikokrat jokala in lahko si predstavljate nervozo pred prvim nastopom, ki sva ga imela z Mefom na nacionalni televiziji. Ded, ki je bil takrat že hudo bolan, je nastop gledal na Švedskem na slovenski televiziji. Šestnajst dni pozneje je umrl, mama pa mi je pripovedovala, da je v tem času pesem poslušal po petkrat, šestkrat na dan. Pesem je torej za našo družino zelo posebna in hvaležni smo Mefu, da jo je ustvaril, skupaj z mano in za nas."
Marina Martensson ta hip čas preživlja na Štajerskem, zato je spregovorila tudi o razlikah med Slovenci in Švedi, med Primorci in Štajerci, pa tudi o zahtevni slovenščini.
"Sama sem že sedem let v Sloveniji in se še vedno mučim z jezikom. Je pa res, da sem poseben primer. V Britanski glasbeni šoli učim v slovenščini, imam veliko prijateljev iz tujine, s katerimi govorim angleško. Angleščina je v bistvu tu moj prvi jezik, slovenščina pa drugi. In povzroča mi kar nekaj glavobolov, hodim na vaje, trudim se. Ampak slovenščina je res zahteven jezik, sploh če nisi pri učenju 150-odstotno."
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Marina Martensson je na slovensko Obalo, s katere izvira njena družina po mamini strani, prišla le na trimesečno pustolovščino, ki pa zdaj traja že sedem let. Pred prihodom v Izolo je živela v Stockholmu in tam ustvarjala kot glasbenica, v Sloveniji pa glasbenih načrtov ni imela. A zasukalo se je popolnoma drugače.
"V Slovenijo, v Izolo sem prišla z dvema kovčkoma in kitaro. Niti v najbolj nori fantaziji si nisem predstavljala, da bom v Sloveniji delovala kot glasbenica. V mojem takratnem univerzumu ni bilo tega cilja, kitaro pa sem imela, ker je v bistvu podaljšek moje roke, moj delovni pripomoček."
Svetovni splet Marino predstavlja kot slovensko-švedsko pevko in kitaristko, ki se je rodila na jugu Švedske in odraščala na švedskem podeželju. Glede na to, da je v Sloveniji zdaj sedem let, verjetno švedske korenine še vedno prevladujejo.
"Kamor koli grem, imam še vedno očeta Šveda in mamo Slovenko, torej sem 'pol pol', če bi odgovorila preprosto. Čeprav moram dodati, da se v Sloveniji počutim bolj doma."
Marina Martensson skupaj s sestro Emilijo, ki je zdaj džezovska glasbenica v Angliji, poje že od otroštva. Starši, ki so imeli gostišče na švedskem podeželju, so bližnji hlev spremenili v džezovski klub, da sta lahko hčerki tam spoznavali glasbenike in nastopali že pri dvanajstih. Z maminimi koreninami sta ju takrat povezovali predvsem imeni.
"Mama nama je obema s sestro dala imeni, ki sta povezani z njenimi koreninami. Sestra Emilia je dobila ime po babici, noni, jaz pa po izolskem hotelu Marina. Pripovedovala je zgodbe o tem majhnem ribiškem mestecu s hotelom Marina. Dodala je še ime Donna, ki me povezuje z italijanskimi koreninami – v bistvu sem Donna Marina."
Pri nas jo je prvi pod svoje pokroviteljstvo vzel Mef, s katerim sta predelala švedsko narodno, najljubšo pesem njene mame. In nastala je Pot domov, po kateri je Marina pri nas najbolj znana.
"Mef je napisal besedilo in vanj vstavil besedico murva, drevo torej, ki je stalo pred dedkovo hišo v Sočergi, pa omenil Sveti Kvirik, pokopališče v Sočergi, tako da je vse skupaj postalo zame zelo osebno. Na vajah sem velikokrat jokala in lahko si predstavljate nervozo pred prvim nastopom, ki sva ga imela z Mefom na nacionalni televiziji. Ded, ki je bil takrat že hudo bolan, je nastop gledal na Švedskem na slovenski televiziji. Šestnajst dni pozneje je umrl, mama pa mi je pripovedovala, da je v tem času pesem poslušal po petkrat, šestkrat na dan. Pesem je torej za našo družino zelo posebna in hvaležni smo Mefu, da jo je ustvaril, skupaj z mano in za nas."
Marina Martensson ta hip čas preživlja na Štajerskem, zato je spregovorila tudi o razlikah med Slovenci in Švedi, med Primorci in Štajerci, pa tudi o zahtevni slovenščini.
"Sama sem že sedem let v Sloveniji in se še vedno mučim z jezikom. Je pa res, da sem poseben primer. V Britanski glasbeni šoli učim v slovenščini, imam veliko prijateljev iz tujine, s katerimi govorim angleško. Angleščina je v bistvu tu moj prvi jezik, slovenščina pa drugi. In povzroča mi kar nekaj glavobolov, hodim na vaje, trudim se. Ampak slovenščina je res zahteven jezik, sploh če nisi pri učenju 150-odstotno."
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Neveljaven email naslov