Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka. Dela v Rokometnem klubu Krim in v slovenski mladinski reprezetanci. Kot pravi, imamo v Sloveniji izvrstne mlade rokometašice, a delo trenerke je vseeno precej zahtevno.
"Enim se da, drugim ne. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli, greš na trening."
V Slovenijo je prišla leta 1997, ko je imela 24 let. Pri štirinajstih pa se je iz rodnega Sevastopola preselila v športni internat v Kijevu. Tam je končala tudi fakulteto za šport. Kot pripoveduje, so bili že v športnem internatu deležni zelo različnih športnih treningov, z elementi gimnastike, smučarskega teka, atletike. Zdi se, da ji je široka športna baza v karieri zelo pomagala. Skozi čas pa se je spreminjal tudi njen pogled na vlogo športnih psihologov v ekipnih športih.
"Če povem po resnici, ti psihologi so me pred tekmo zelo živcirali. Govorili so mi, kako naj se zberem. Najverjetneje zato, ker sem bila že dovolj odrasla in nisem potrebovala, da me pred tekmo še kdo maltretira, da mi govori, kaj moram narediti, če pa sem že sama vedela, kaj moram. Verjetno je danes boljše."
Nataša Derepasko nima odgovora na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi bila povezana z rokometom. In prav tako ne ve, kje bi živela, če ne v Sloveniji. V Sloveniji ji je všeč vse. Razen gneča v prometu.
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka. Dela v Rokometnem klubu Krim in v slovenski mladinski reprezetanci. Kot pravi, imamo v Sloveniji izvrstne mlade rokometašice, a delo trenerke je vseeno precej zahtevno.
"Enim se da, drugim ne. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli, greš na trening."
V Slovenijo je prišla leta 1997, ko je imela 24 let. Pri štirinajstih pa se je iz rodnega Sevastopola preselila v športni internat v Kijevu. Tam je končala tudi fakulteto za šport. Kot pripoveduje, so bili že v športnem internatu deležni zelo različnih športnih treningov, z elementi gimnastike, smučarskega teka, atletike. Zdi se, da ji je široka športna baza v karieri zelo pomagala. Skozi čas pa se je spreminjal tudi njen pogled na vlogo športnih psihologov v ekipnih športih.
"Če povem po resnici, ti psihologi so me pred tekmo zelo živcirali. Govorili so mi, kako naj se zberem. Najverjetneje zato, ker sem bila že dovolj odrasla in nisem potrebovala, da me pred tekmo še kdo maltretira, da mi govori, kaj moram narediti, če pa sem že sama vedela, kaj moram. Verjetno je danes boljše."
Nataša Derepasko nima odgovora na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi bila povezana z rokometom. In prav tako ne ve, kje bi živela, če ne v Sloveniji. V Sloveniji ji je všeč vse. Razen gneča v prometu.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Neveljaven email naslov