Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka. Dela v Rokometnem klubu Krim in v slovenski mladinski reprezetanci. Kot pravi, imamo v Sloveniji izvrstne mlade rokometašice, a delo trenerke je vseeno precej zahtevno.
"Enim se da, drugim ne. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli, greš na trening."
V Slovenijo je prišla leta 1997, ko je imela 24 let. Pri štirinajstih pa se je iz rodnega Sevastopola preselila v športni internat v Kijevu. Tam je končala tudi fakulteto za šport. Kot pripoveduje, so bili že v športnem internatu deležni zelo različnih športnih treningov, z elementi gimnastike, smučarskega teka, atletike. Zdi se, da ji je široka športna baza v karieri zelo pomagala. Skozi čas pa se je spreminjal tudi njen pogled na vlogo športnih psihologov v ekipnih športih.
"Če povem po resnici, ti psihologi so me pred tekmo zelo živcirali. Govorili so mi, kako naj se zberem. Najverjetneje zato, ker sem bila že dovolj odrasla in nisem potrebovala, da me pred tekmo še kdo maltretira, da mi govori, kaj moram narediti, če pa sem že sama vedela, kaj moram. Verjetno je danes boljše."
Nataša Derepasko nima odgovora na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi bila povezana z rokometom. In prav tako ne ve, kje bi živela, če ne v Sloveniji. V Sloveniji ji je všeč vse. Razen gneča v prometu.
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Nataša oz. Natalija Derepasko že dobri dve desetletji živi v Sloveniji. Svoje življenje je posvetila športu, a nikoli si ni predstavljala, da bo trenerka. Dela v Rokometnem klubu Krim in v slovenski mladinski reprezetanci. Kot pravi, imamo v Sloveniji izvrstne mlade rokometašice, a delo trenerke je vseeno precej zahtevno.
"Enim se da, drugim ne. V mojih časih tega ni bilo. Če želiš nekaj delati, se s tem ukvarjaš. Tudi če te kaj boli, greš na trening."
V Slovenijo je prišla leta 1997, ko je imela 24 let. Pri štirinajstih pa se je iz rodnega Sevastopola preselila v športni internat v Kijevu. Tam je končala tudi fakulteto za šport. Kot pripoveduje, so bili že v športnem internatu deležni zelo različnih športnih treningov, z elementi gimnastike, smučarskega teka, atletike. Zdi se, da ji je široka športna baza v karieri zelo pomagala. Skozi čas pa se je spreminjal tudi njen pogled na vlogo športnih psihologov v ekipnih športih.
"Če povem po resnici, ti psihologi so me pred tekmo zelo živcirali. Govorili so mi, kako naj se zberem. Najverjetneje zato, ker sem bila že dovolj odrasla in nisem potrebovala, da me pred tekmo še kdo maltretira, da mi govori, kaj moram narediti, če pa sem že sama vedela, kaj moram. Verjetno je danes boljše."
Nataša Derepasko nima odgovora na vprašanje, kaj bi počela, če ne bi bila povezana z rokometom. In prav tako ne ve, kje bi živela, če ne v Sloveniji. V Sloveniji ji je všeč vse. Razen gneča v prometu.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Neveljaven email naslov