Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.
"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."
Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.
"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."
Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.
"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.
"Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki nismo smeli delati, za tisti čas prejeli nadomestilo. Na Tajskem so do česa takega upravičeni samo vladni uslužbenci."
Nima avtomobila. Po Ljubljani se prevaža s kolesom.
"Toliko skritih lepih kotičkov imate, a tako slab javni prevoz, sploh v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Do nekaterih točk je nemogoče priti brez avtomobila. Sama se nekako znajdem. Torej: kamor je mogoče, grem z avtobusom ali vlakom, sicer pa tudi štopam."
Opaža, da se je tudi v Sloveniiji v letih njenega bivanja spremenilo marsikaj. Spremenili so se zlasti ljudje.
"Bolj odprti so, zlasti do tujcev. Včasih sem na sebi čutila poglede, danes tega ni več. Očitno je tudi, da Slovenci veliko več potujete, generacije so se zamenjale. Rekla bi, da Slovenija odrašča. Zdaj je Slovenija postala 30-letna neodvisna dama v najboljšem smislu."
Felix Baumgartner, ki je s padalom skočil z 39 kilometrov, je priletel tudi v Slovenijo. Slovenska prestolnica iz zraka ni nič posebnega, lepa se mu zdita le Paris in Rio de Janeiro.
Mehiški modni oblikovalec Joel Loyo je odraščal na pomarančnem ranču v Veracruzu, mama ga ni nikoli učila šivati, vseeno pa se je z veliko dela in pridnosti med študijem uspel v svetu mode uveljaviti tako, da so ga kot kreatorja najeli na mehiški Televisii, kjer je začel oblikovati kostume za igralce v telenovelah. Pred približno osmimi leti se je preselil v Slovenijo, zaradi ljubezni. Danes tekoče govori slovensko, pri nas pa ustvarja predvsem kopalke in maturantske obleke. Njegovo zgodbo, ki smo jo poimenovali kar mala telenovela, predstavljamo v tokratni Evropi, osebno.
Karin Sturm je nemška novinarka, ki dobra tri desetletja spremlja dogajanje v Formuli 1. Začela je zaradi Nikija Laude, pred kratkim napisala knjigo o Michaelu Schumacherju, najbolj pa jo je očaral Ayrton Senna. Kot pravi je bil najbolj navdušujoča osebnost v karavani v zadnjih 30-ih letih. Karin Sturm je večkrat prepotovala svet, v Sloveniji pa je bila prejšnji teden prvič. Predstavila je biografijo sedemkratnega svetovnega prvaka. In s cmokom v grlu dejala, da dejstvo, da nimamo novic o Schumacherjevem zdravstvenem stanju ne pomeni nič dobrega.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
Fazila Efendić ima pred vhodom v spominski center v Potočarih ima trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomeniki čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita: žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin. Od takrat živi za prihodnost. Obnovila je hišo, hčerka je doštudirala. Vnuki prihajajo na vrt nekoč živahne družinske hiše po sadje. “Rada se pogovarjam, rada imam posel, ljubim življenje. Tudi zato prodajam cvetje, ker me spominja na življenje." Fazila Efendić iz Srebrenice o življenju 20 let po genocidu, o sovraštvu in spravi, obtožbah in odpuščanju, o Angeli Merkel in Vladimirju Putinu, o preteklosti in predvsem o prihodnosti …
Craig Weston je kot mladenič zapustil Združene države Amerike in začel svojo evropsko pustolovščino, ki traja še danes. V študentskih letih je obiskoval pariško šolo za gledališče, gib in mimiko Jacquesa LeCoqa in si služil denar s prepevanjem na ulici. Tako se je v njem rodila ljubezen do uličnega nastopanja. Je soustanovitelj belgijske gledališke skupine The Primitives, stare znanke mednarodnega festivala uličnega gledališča Ana Desetnica.
Mednarodni pravnik je bil v prvih vrstah med upori proti režimu Slobodana Miloševića, kasneje se je preselil na Nizozemsko, da bi doštudiral pravo. Želel je študirati v angleščini, vendar je bila šolnina previsoka. Zato se je eno leto z občasnim delom po restavracijah in barih učil nizozemščine in končal študij mednarodnega prava v nizozemskem jeziku. Na Mednarodnem sodišču za vojen zločine na območju nekdanje Jugoslavije so iskali nove moči in to je slišal tudi Marko in dobesedno padel v vodo med najtežje procese sodišča v Haagu. Njegov prvi primer obrambe je bil njegov nekdanji sovražnik številka ena Milošević.
Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.
Britanski TV voditelj na Travel Channelu Henry Cole je pred približno mesecem dni v Ljubljani pričel snemati novo sezono oddaj “Super vožnje z motorjem”, med katero ga bo pot vodila od Ljubljane do Sofije. Z njim smo se še pred začetkom motoristične avanture med drugim pogovarjali o varnosti v prometu, motorjih za hipsterje ter vožnji s Hell’s Angels.
Barbara se je rodila v Münchnu, nemškemu očetu in francosko govoreči švicarski mami. Nekaj časa je živela tudi v ZDA, potem pa spoznala pol Italijana, pol zamejskega Slovenca in se z njim poročila. Med izbiro lokacije za poroko se je atlas naključno odprl na slovenski strani, prst je pokazal bližino Škofje Loke in tako sta se tam tudi poročila. Po spletu naključij sta med iskanjem stare vaške hiše našla sebi primerno v Begunjah pri Cerknici, jo kupila in si tam ustvarila družino. Barbara je sicer operna pevka, v zadnjem času pa se aktivno ukvarja predvsem s petjem in poučevanjem pravilnega dihanja. Morda pa ste jo opazili tudi na kakšnem velikem oglasnem prostoru kje ob cesti.
Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!
V posebni oddaji Evrovizija, Osebno bomo predstavili doktorja Deana Vuletica, ki na Dunajski univerzi predava zgodovino Evrovizije.
Radio je za Anno Friz veliko več kotle glasba in vmesno govorjenje. Radio je zvok, zato sama sebi pravi kar iskalka zvokov. Pred več kot dvema desetletjema je kot moderatorka začela delati na radijski postaji v Vancouvru, kjer je imela svojo oddajo o feminizmu. Sprva običajen radijski program je z leti prerasel radio in postal zvočna umetnost. Zvoke Anna danes išče povsod po svetu, delala je že v skoraj 30-ih državah sveta, tudi v Sloveniji, zadnja leta nemško-danska Kanadčanka živi na Islandiji.
Godi Keller se je rodil v Švici, a že od leta 1972 živi na Norveškem. Kot pedagog je dolgo časa deloval v waldorfskih šolah, srečeval pa se je tudi z mladimi, ki predčasno opustijo šolanje. Želi si, da bi v medsebojne odnose namesto z nadzorom stopali z več topline in zaupanja. Kot pisec in predavatelj veliko potuje, zadnjih 7 let tudi v Slovenijo: sredi aprila je nastopil na mednarodni konferenci Izzivi sodobne pedagogike, že ob koncu maja pa se vrne v Ljubljano.
Njeni nasprotniki so jo poimenovali tudi “afganistanski Sulman Rushdie” in ljudi pozivali, naj jo ubijejo. Do tega je prišlo zaradi njenega dolgoletnega opozarjanja na kršenje človekovih pravic v državi, še posebej kršenje vseh osnovnih pravic ženske – do izobrazbe, do ustreznih zdravstvenih storitev, kontracepcije, dostopa do sodnega sistema.
Philippe Ribiere je izjemno iskren, samozavesten profesionalni plezalec, ki so ga številne težke življenjske preizkušenje izoblikovale v izjemno močno osebnost. Tega ne govorimo kar tako. Takoj po rojstvu so ga zapustili starši, v svojem otroštvu je zaradi deformacije rok in nog preživel številne operacije, pri štirih letih pa ga je posvojil francoski par in ga z rodnega Martiniqua odpeljal v Francijo. Življenje zanj v Franciji ni bilo nič lažje. Philippe Ribiere je poseben človek, poln zanimivih zgodb in predvsem je poln ljubezni. Takšno – posebno – je bilo tudi predavanje prejšnji mesec v Sežani. Na njem je v sproščenem vzdušju med plezalnimi stenami ponudil vpogled v svoje – zdaj zelo izpopolnjujoče življenje. Pa ni bilo vedno tako. Kako je v mladosti občutil posmehljive poglede okolice, kaj mu je v življenje prineslo plezanje in kakšen poseben odnos goji do Slovenije in Slovencev v oddaji Evropa osebno.
V tokratni oddaji predstavljamo Omarja Escobarja, ki se je iz Hondurasa preselil na Vrhniko in z ženo Katjo tam odprl butično pražarno kave Escobar.
Annie Machon je simpatična in zgovorna plavolaska, ki ji nikoli ne bi pripisali zgodovine tajne agentke in nekdanje žvižgačice. Vohunka, ki si to ni želela postati, je bila v devetdesetih priča številnim nepravilnostim britanske obveščevalne agencije MI5, za katero je nekaj let tudi delala. Ker se z njihovo politiko dela ni strinjala, je leta 1996 zapustila te vrste in postala žvižgačica. Javnost je želela opozoriti na zlorabe, laži in nezakonite metode delovanja tajnih služb, vse to pa je prineslo tudi nekaj zelo neprijetnih posledic. Annie Machon je v Sloveniji predavala marca na seminarju Omrežne motnje, ki ga je organiziral zavod Aksioma. Ob kozarcu črnega vina smo jo pred mikrofon ujeli tudi mi.
V tokratni Evropi, osebno smo spoznali nizozemskega multimedijskega umetnika Constanta Dullaarta.
Ali R. Taha je iz Tartusa v Siriji pred tremi leti prišel v Slovenijo študirat. Najprej je sicer hotel na študij audio-vizualnih komunikacij v Avstralijo, a mu zaradi birokratskih ovir ni uspelo in po spletu naključij je pristal v Ljubljani. V treh letih je tukaj zaključil šolanje, vmes pa so se razmere v njegovi domovini tako zapletle, da zdaj praktično ne more nazaj domov, zato je Ali, sicer ljubiteljski glasbenik, v Sloveniji zaprosil za azil.
Neveljaven email naslov