Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Ko je Eliza Kubarska pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme.
"Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dotik neba sem snemala v gorovju Karakorum in ta v ospredje postavlja otroke alpinistov, ki so tam izgubili življenje. Seveda je bilo plezanje velik del filma, a to ni glavna tema. Glavna tema je bilo vprašanje, kakšna je cena strasti. Ob tem pa sem se takrat spraševala, ali bi plezalci sploh smeli imeti otroke, če ob tem ne želimo spremeniti načina življena."
Njen zadnji film z naslovom Stena senc, ki je prejel več kot 30 nagrad, pripoveduje o družini Šerpe, ki o gori Kumbhakarna verjame, da je njen vrh bivališče bogov in demonov in da bo vsak Šerpa, ki stopi nanj, umrl. S filmom je želela ustvariti zgodbo o tem, kako na ekstremne alpinistične odprave gledajo Šerpe, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.
"Prej niso vedeli, kaj se zgodi z njihovimi klienti, ko se vrnejo domov v svoje države. Šerpe člane odprav imenujejo klienti, govorim seveda o komercialnih odpravah. Neizkušenim ljudem, ki želijo priti na Everest, pa pravijo kar turisti. In to je za Šerpe seveda velika odgovornost, da take ljudi varno spravijo na vrh gore. Ngada, moj glavni protagonist v filmu, je bil eden izmed teh Šerp, katerih služba je bila, da turiste, ki si želijo osvojiti kak himalajski vrh, varno pripeljejo nanj. No, ko pa so se tudi tam pojavila družbena omrežja, so videli, da ljudje, ki jih oni tako rekoč nesejo in postavijo na vrh gore, v svoji državi postanejo heroji. Za na primer Ngado pa se ni nič spremenilo, še je kuhal na odprtem ognju in še vedno ni imel denarja, da bi izšolal svojega sina Dawo. Mislim, da so bili zato frustrirani in da so mi zato zaupali in verjeli vame, da bom to zgodbo povedala širšemu občinstvu."
Eliza Kubarska, plezalka, alpinistka, večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in mama pravi, da bo morda slišati utopično, a svoboda ji res veliko pomeni. Morda zato, ker je bila rojena v komunistični Poljski.
"Želim imeti možnost, da se o sebi odločam sama, da imam izbiro. Ne bojim se prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, čeprav so te včasih težke. Zato se mi zdi, da sem lahko filmska režiserka, to je služba, pri kateri moraš sprejeti odločitev, slabo ali dobro, in vsa odgovornost za to je tvoja."
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Ko je Eliza Kubarska pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme.
"Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dotik neba sem snemala v gorovju Karakorum in ta v ospredje postavlja otroke alpinistov, ki so tam izgubili življenje. Seveda je bilo plezanje velik del filma, a to ni glavna tema. Glavna tema je bilo vprašanje, kakšna je cena strasti. Ob tem pa sem se takrat spraševala, ali bi plezalci sploh smeli imeti otroke, če ob tem ne želimo spremeniti načina življena."
Njen zadnji film z naslovom Stena senc, ki je prejel več kot 30 nagrad, pripoveduje o družini Šerpe, ki o gori Kumbhakarna verjame, da je njen vrh bivališče bogov in demonov in da bo vsak Šerpa, ki stopi nanj, umrl. S filmom je želela ustvariti zgodbo o tem, kako na ekstremne alpinistične odprave gledajo Šerpe, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.
"Prej niso vedeli, kaj se zgodi z njihovimi klienti, ko se vrnejo domov v svoje države. Šerpe člane odprav imenujejo klienti, govorim seveda o komercialnih odpravah. Neizkušenim ljudem, ki želijo priti na Everest, pa pravijo kar turisti. In to je za Šerpe seveda velika odgovornost, da take ljudi varno spravijo na vrh gore. Ngada, moj glavni protagonist v filmu, je bil eden izmed teh Šerp, katerih služba je bila, da turiste, ki si želijo osvojiti kak himalajski vrh, varno pripeljejo nanj. No, ko pa so se tudi tam pojavila družbena omrežja, so videli, da ljudje, ki jih oni tako rekoč nesejo in postavijo na vrh gore, v svoji državi postanejo heroji. Za na primer Ngado pa se ni nič spremenilo, še je kuhal na odprtem ognju in še vedno ni imel denarja, da bi izšolal svojega sina Dawo. Mislim, da so bili zato frustrirani in da so mi zato zaupali in verjeli vame, da bom to zgodbo povedala širšemu občinstvu."
Eliza Kubarska, plezalka, alpinistka, večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in mama pravi, da bo morda slišati utopično, a svoboda ji res veliko pomeni. Morda zato, ker je bila rojena v komunistični Poljski.
"Želim imeti možnost, da se o sebi odločam sama, da imam izbiro. Ne bojim se prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, čeprav so te včasih težke. Zato se mi zdi, da sem lahko filmska režiserka, to je služba, pri kateri moraš sprejeti odločitev, slabo ali dobro, in vsa odgovornost za to je tvoja."
Jovana Antović pet let živi v Sloveniji in je zdaj, kot pravi, postala prava Slovenka, saj si je kupila kolo. Opaža, da smo Slovenci zelo športen narod, ob nedeljah se zdi, kot da je Ljubljano preplavila kakšna bolezen, saj ni nikjer nikogar, ker so vsi v naravi. Pravi, da je največji stereotip o Srbih, ki ne drži, ta, da so nacionalisti. Sama je najboljši dokaz, da ni tako. Njen mož je rojen v Sarajevu, ima slovensko državljanstvo, živi v Sloveniji, zaradi želje po pridobitvi slovenskega državljanstva se Jovana zdaj odpoveduje svojemu srbskemu. Jovana je tokratna protretiranka, ki svoje življenje in selitev v Slovenijo razlaga v odlični slovenščini.
Najljubši besedi Chrisa Russlla sta pajzl in katastrofa. V njegovem življenju se prepletajo poklic bariste in odločitve, ki so vodile v prodajo vsega, kar je imel, in to dvakrat! Iz Montane ga je v Maribor pripeljala ljubezen življenja, on pa je v naše največje mesto ob Dravi pripeljal strast do kave in glasbe. V pogovoru ob tem še o kulturi pitja kave, finančnem zlomu zaradi zloma noge, pa o slovenščini, glasbi in družbeni klimi.
Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.
Ad Fluvium Frigidum je večdnevni festival poznoantične kulture, ki je poleti potekal v Ajdovščini. Naslanja na izročilo slovite rimske bitke pri Mrzli reki, ki se je zgodila v bližini utrdbe Castre in velja za prelomen dogodek v svetovni zgodovini. Sam festival je združil več kot 100 ljubiteljev uprizarjanja rimskega življenja iz kar desetih držav, tudi iz Bolgarije, ki ima bogato rimsko dediščino, a precej reven odnos do nje. Na avtobusu navdušencev iz Sofije je bil tudi Joan Krustev, pri katerem se je strast do rimske zgodovine vžgala ob knjigah in videoigricah. Z njim bi se lahko pogovarjali v več jezikih, tudi v slovenščini bi šlo, a ostali smo pri angleščini, o kateri pravi, da je danes v EU nekakšna lingua franca, tako kot je bila v Rimskem imperiju latinščina.
Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.
Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Neveljaven email naslov