Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Ko je Eliza Kubarska pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme.
"Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dotik neba sem snemala v gorovju Karakorum in ta v ospredje postavlja otroke alpinistov, ki so tam izgubili življenje. Seveda je bilo plezanje velik del filma, a to ni glavna tema. Glavna tema je bilo vprašanje, kakšna je cena strasti. Ob tem pa sem se takrat spraševala, ali bi plezalci sploh smeli imeti otroke, če ob tem ne želimo spremeniti načina življena."
Njen zadnji film z naslovom Stena senc, ki je prejel več kot 30 nagrad, pripoveduje o družini Šerpe, ki o gori Kumbhakarna verjame, da je njen vrh bivališče bogov in demonov in da bo vsak Šerpa, ki stopi nanj, umrl. S filmom je želela ustvariti zgodbo o tem, kako na ekstremne alpinistične odprave gledajo Šerpe, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.
"Prej niso vedeli, kaj se zgodi z njihovimi klienti, ko se vrnejo domov v svoje države. Šerpe člane odprav imenujejo klienti, govorim seveda o komercialnih odpravah. Neizkušenim ljudem, ki želijo priti na Everest, pa pravijo kar turisti. In to je za Šerpe seveda velika odgovornost, da take ljudi varno spravijo na vrh gore. Ngada, moj glavni protagonist v filmu, je bil eden izmed teh Šerp, katerih služba je bila, da turiste, ki si želijo osvojiti kak himalajski vrh, varno pripeljejo nanj. No, ko pa so se tudi tam pojavila družbena omrežja, so videli, da ljudje, ki jih oni tako rekoč nesejo in postavijo na vrh gore, v svoji državi postanejo heroji. Za na primer Ngado pa se ni nič spremenilo, še je kuhal na odprtem ognju in še vedno ni imel denarja, da bi izšolal svojega sina Dawo. Mislim, da so bili zato frustrirani in da so mi zato zaupali in verjeli vame, da bom to zgodbo povedala širšemu občinstvu."
Eliza Kubarska, plezalka, alpinistka, večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in mama pravi, da bo morda slišati utopično, a svoboda ji res veliko pomeni. Morda zato, ker je bila rojena v komunistični Poljski.
"Želim imeti možnost, da se o sebi odločam sama, da imam izbiro. Ne bojim se prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, čeprav so te včasih težke. Zato se mi zdi, da sem lahko filmska režiserka, to je služba, pri kateri moraš sprejeti odločitev, slabo ali dobro, in vsa odgovornost za to je tvoja."
725 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Ko je Eliza Kubarska pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme.
"Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dotik neba sem snemala v gorovju Karakorum in ta v ospredje postavlja otroke alpinistov, ki so tam izgubili življenje. Seveda je bilo plezanje velik del filma, a to ni glavna tema. Glavna tema je bilo vprašanje, kakšna je cena strasti. Ob tem pa sem se takrat spraševala, ali bi plezalci sploh smeli imeti otroke, če ob tem ne želimo spremeniti načina življena."
Njen zadnji film z naslovom Stena senc, ki je prejel več kot 30 nagrad, pripoveduje o družini Šerpe, ki o gori Kumbhakarna verjame, da je njen vrh bivališče bogov in demonov in da bo vsak Šerpa, ki stopi nanj, umrl. S filmom je želela ustvariti zgodbo o tem, kako na ekstremne alpinistične odprave gledajo Šerpe, ki na najvišje vrhove sveta varno spravijo tudi alpinistično popolnoma neizkušene ljudi.
"Prej niso vedeli, kaj se zgodi z njihovimi klienti, ko se vrnejo domov v svoje države. Šerpe člane odprav imenujejo klienti, govorim seveda o komercialnih odpravah. Neizkušenim ljudem, ki želijo priti na Everest, pa pravijo kar turisti. In to je za Šerpe seveda velika odgovornost, da take ljudi varno spravijo na vrh gore. Ngada, moj glavni protagonist v filmu, je bil eden izmed teh Šerp, katerih služba je bila, da turiste, ki si želijo osvojiti kak himalajski vrh, varno pripeljejo nanj. No, ko pa so se tudi tam pojavila družbena omrežja, so videli, da ljudje, ki jih oni tako rekoč nesejo in postavijo na vrh gore, v svoji državi postanejo heroji. Za na primer Ngado pa se ni nič spremenilo, še je kuhal na odprtem ognju in še vedno ni imel denarja, da bi izšolal svojega sina Dawo. Mislim, da so bili zato frustrirani in da so mi zato zaupali in verjeli vame, da bom to zgodbo povedala širšemu občinstvu."
Eliza Kubarska, plezalka, alpinistka, večkrat nagrajena filmska ustvarjalka in mama pravi, da bo morda slišati utopično, a svoboda ji res veliko pomeni. Morda zato, ker je bila rojena v komunistični Poljski.
"Želim imeti možnost, da se o sebi odločam sama, da imam izbiro. Ne bojim se prevzeti odgovornosti za svoje odločitve, čeprav so te včasih težke. Zato se mi zdi, da sem lahko filmska režiserka, to je služba, pri kateri moraš sprejeti odločitev, slabo ali dobro, in vsa odgovornost za to je tvoja."
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Neveljaven email naslov