Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 2007 je Rusija domnevno izvedla masiven kiber napad na Estonijo. Vojaški strokovnjaki napovedujejo, da bi se vojne lahko kmalu množično razplamtele tudi v virtualnem prostoru. Nas je lahko strah kiber vojn?
»Če že moram izbirati med klasičnim in kiber vojskovanjem, bi vsekakor izbral slednje. Je manj krvavo,« v intervjuju za Frekvenco X pravi finski strokovnjak za računalniško varnost Mikko Hypponen.
Še nedavno je veljalo, da so kiberorožja omejena na virtualni svet, vendar pa je računalniški črv »stuxnet« pokazal, da lahko povzročijo tudi fizično škodo. Si je mogoče predstavljati, da bodo vojske v prihodnosti razvile še bolj sofisticirana kiberorožja, taka, ki bodo ogrožala tudi človeška življenja?
Če pogledamo potek dogodkov v obrambnih sistemih in vojskah po 2. svetovni vojni, vidimo, da so naše vojske doživele pravo tehnološko revolucijo. Verjamem, da smo prav ta trenutek ponovno priča novi revoluciji. To je kibervojna ali revolucija online. Ta se razvija v obrambnih sektorjih vseh razvitih držav, ki vlagajo v oboje – v svojo obrambo in verjetno tudi v napadalna orožja. Ta proces se že začenja in to bo naslednja velika revolucija v vojskovanju.
Je mogoče, da bi s kiberorožjem že danes napadli na primer kako veliko letališče na svetu?
Gre za tveganja, ki obstajajo tako v obdobju miru kot v času konflikta, gre pa tudi za različne pristope. V obdobju miru nas morajo skrbeti nekoliko drugačni napadi: denimo napadi teroristov ali ekstremistov na kak pomemben infrastrukturni objekt, na primer tovarno, jedrsko elektrarno, letališče ali podobnega. Ampak še resneje bi se za take napade lahko države odločale v obdobju konfliktov ali celo vojne. Očitno je, da imajo države veliko boljše vire, s katerimi bi tak napad pripravile, kot pa denimo skupina ekstremistov. In to nas lahko skrbi. Lahko samo upamo da ne bo tako hudih kriz med razvitimi državami. Če pa bodo, bodo gotovo vključeni tudi napadi s kiberelementi …
Kako pa ocenjujete možnosti za razvoj kiberorožja za množično uničevanje? Nas je lahko strah tudi česa takšnega?
Če bi moral izbirati med tradicionalno in kibervojno, bi verjetno izbral kibervojno, ker je v njej načeloma prelite manj krvi. Ni pa to nujno res. Takšen je primer že omenjenega črva »stuxnet«, ko je torej šlo za napad na iranski program za bogatenje urana… Ne poznamo vseh podrobnosti, ampak mogoče je, da so ljudje zaradi tega napada tudi umirali. Zgodilo se je, da je ta črv nasilno vdrl v središče za bogatenje urana prav med postopkom bogatenja. In če so takrat bili tam znanstveniki, je mogoče, da so ljudje res umrli zaradi tega kiber-napada.
Pa ste nas strokovnjaki zdaj sposobnosti ubraniti pred kibernnapadi, kot se je zgodilo ob pomoči »črva« stuxnet ali pa nas je lahko strah njegove še bolj uničujoče različice?
Kolikor vemo doslej, se je projekt stuxnet začel leta 2008, črva pa smo našli leta 2010. Torej se je do odkritja širil že vsaj leto in bil pri tem očitno zelo uspešen. Ena od skrbi, ki jih imamo raziskovalci spletnega varovanja, je kopiranje tega programa. Precej lahko je namreč najti kopijo programa Stuxnet, to pa pomeni, da lahko nekdo analizira njegovo delovanje in ga prilagodi. To je mogoče narediti razmeroma preprosto in sploh ni neizvedljivo. Lažje je program samo spremeniti kot ga na novo ustvariti. In to bi kakšna ekstremistična skupina lahko tudi naredila.
Kaj se bo pravzaprav dogajalo v naslednjih desetih letih? Se lahko države pripravijo na morebitne napade?
Če pogledamo samo 10 let v preteklost, lahko primerjamo, koliko stvari več danes počnemo prek spleta. In tako se bo nadaljevalo. Čez 10 let bo internet tako pomemben del našega življenja, da bo brez njega težko kaj narediti. Pravzaprav mislim, da bo čez 10, 20 let internet izginil, nihče več ne bo govoril o njem, ga zaznaval. Postal bo tako samoumeven del naših življenj kot dihanje ali pitje vode. Dostop v virtualno svet kjerkoli in kadarkoli bo nekaj najbolj normalnega. Vse naše naprave bodo tako predvidevale, da se lahko povsod povežejo. In če boste recimo takrat prekinili ta dostop, bo to neke vrste napad. Posledice bodo seveda veliko hujše kot danes…
To je eden od razlogov za to, da države gradijo različne obrambne sisteme. Kibernetskim napadom boi se bilo mogoče izogniti, ko taka infrastruktura ne bi bila povezana z omrežjem. Ampak kot smo videli ob napadu na iranski program bogatenja urana, to ne pomaga. Njihov program ni bil povezan z internetom, pa je bil stuxnet kljub temu uspešen. Če je torej napadalec dovolj resen, če ima znanje, tehnologijo in sredstva, bo lahko vdrl v večino sistemov.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Leta 2007 je Rusija domnevno izvedla masiven kiber napad na Estonijo. Vojaški strokovnjaki napovedujejo, da bi se vojne lahko kmalu množično razplamtele tudi v virtualnem prostoru. Nas je lahko strah kiber vojn?
»Če že moram izbirati med klasičnim in kiber vojskovanjem, bi vsekakor izbral slednje. Je manj krvavo,« v intervjuju za Frekvenco X pravi finski strokovnjak za računalniško varnost Mikko Hypponen.
Še nedavno je veljalo, da so kiberorožja omejena na virtualni svet, vendar pa je računalniški črv »stuxnet« pokazal, da lahko povzročijo tudi fizično škodo. Si je mogoče predstavljati, da bodo vojske v prihodnosti razvile še bolj sofisticirana kiberorožja, taka, ki bodo ogrožala tudi človeška življenja?
Če pogledamo potek dogodkov v obrambnih sistemih in vojskah po 2. svetovni vojni, vidimo, da so naše vojske doživele pravo tehnološko revolucijo. Verjamem, da smo prav ta trenutek ponovno priča novi revoluciji. To je kibervojna ali revolucija online. Ta se razvija v obrambnih sektorjih vseh razvitih držav, ki vlagajo v oboje – v svojo obrambo in verjetno tudi v napadalna orožja. Ta proces se že začenja in to bo naslednja velika revolucija v vojskovanju.
Je mogoče, da bi s kiberorožjem že danes napadli na primer kako veliko letališče na svetu?
Gre za tveganja, ki obstajajo tako v obdobju miru kot v času konflikta, gre pa tudi za različne pristope. V obdobju miru nas morajo skrbeti nekoliko drugačni napadi: denimo napadi teroristov ali ekstremistov na kak pomemben infrastrukturni objekt, na primer tovarno, jedrsko elektrarno, letališče ali podobnega. Ampak še resneje bi se za take napade lahko države odločale v obdobju konfliktov ali celo vojne. Očitno je, da imajo države veliko boljše vire, s katerimi bi tak napad pripravile, kot pa denimo skupina ekstremistov. In to nas lahko skrbi. Lahko samo upamo da ne bo tako hudih kriz med razvitimi državami. Če pa bodo, bodo gotovo vključeni tudi napadi s kiberelementi …
Kako pa ocenjujete možnosti za razvoj kiberorožja za množično uničevanje? Nas je lahko strah tudi česa takšnega?
Če bi moral izbirati med tradicionalno in kibervojno, bi verjetno izbral kibervojno, ker je v njej načeloma prelite manj krvi. Ni pa to nujno res. Takšen je primer že omenjenega črva »stuxnet«, ko je torej šlo za napad na iranski program za bogatenje urana… Ne poznamo vseh podrobnosti, ampak mogoče je, da so ljudje zaradi tega napada tudi umirali. Zgodilo se je, da je ta črv nasilno vdrl v središče za bogatenje urana prav med postopkom bogatenja. In če so takrat bili tam znanstveniki, je mogoče, da so ljudje res umrli zaradi tega kiber-napada.
Pa ste nas strokovnjaki zdaj sposobnosti ubraniti pred kibernnapadi, kot se je zgodilo ob pomoči »črva« stuxnet ali pa nas je lahko strah njegove še bolj uničujoče različice?
Kolikor vemo doslej, se je projekt stuxnet začel leta 2008, črva pa smo našli leta 2010. Torej se je do odkritja širil že vsaj leto in bil pri tem očitno zelo uspešen. Ena od skrbi, ki jih imamo raziskovalci spletnega varovanja, je kopiranje tega programa. Precej lahko je namreč najti kopijo programa Stuxnet, to pa pomeni, da lahko nekdo analizira njegovo delovanje in ga prilagodi. To je mogoče narediti razmeroma preprosto in sploh ni neizvedljivo. Lažje je program samo spremeniti kot ga na novo ustvariti. In to bi kakšna ekstremistična skupina lahko tudi naredila.
Kaj se bo pravzaprav dogajalo v naslednjih desetih letih? Se lahko države pripravijo na morebitne napade?
Če pogledamo samo 10 let v preteklost, lahko primerjamo, koliko stvari več danes počnemo prek spleta. In tako se bo nadaljevalo. Čez 10 let bo internet tako pomemben del našega življenja, da bo brez njega težko kaj narediti. Pravzaprav mislim, da bo čez 10, 20 let internet izginil, nihče več ne bo govoril o njem, ga zaznaval. Postal bo tako samoumeven del naših življenj kot dihanje ali pitje vode. Dostop v virtualno svet kjerkoli in kadarkoli bo nekaj najbolj normalnega. Vse naše naprave bodo tako predvidevale, da se lahko povsod povežejo. In če boste recimo takrat prekinili ta dostop, bo to neke vrste napad. Posledice bodo seveda veliko hujše kot danes…
To je eden od razlogov za to, da države gradijo različne obrambne sisteme. Kibernetskim napadom boi se bilo mogoče izogniti, ko taka infrastruktura ne bi bila povezana z omrežjem. Ampak kot smo videli ob napadu na iranski program bogatenja urana, to ne pomaga. Njihov program ni bil povezan z internetom, pa je bil stuxnet kljub temu uspešen. Če je torej napadalec dovolj resen, če ima znanje, tehnologijo in sredstva, bo lahko vdrl v večino sistemov.
Kdo neki so radiovedni? So to ljudje, ki so preveč radovedni, morda tisti, ki se spoznajo na radie, ali pa taki, ki vse odgovore poiščejo na radiu? Vse to. Radiovedni so doslej zagrizli v že več kot 150 izzivov, ki so jih poslali poslušalci, in tudi v novo sezono stopajo razposajeni, polni navdušenja in idej. V celotni ekipni zasedbi vas pozdravijo v terminu starejše raziskovalne sestre Frekvence X v živo s studia in terena. Rabutali bodo nove poslušalske izzive, eksperimentirali s plini, sledili štorkljam, poslušali šum školjk in delili nagrade.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje: ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V tretji epizodi predstavljamo Marišo Gasparini, ki se je po magisteriju iz farmacije v Sloveniji odločila še za študij medicine na Kraljevem kolidžu v Londonu. Skoraj naključno je bila prisotna pri izdelavi tridimenzionalnih modelov src, kar jo je spodbudilo k specializaciji na otroški kardiologiji, s posebnim zanimanjem za kardiomiopatijo pri otrocih. Trenutno je specializantka na pediatričnem oddelku univerzitetne bolnišnice Lewisham v Londonu.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. Tako v drugi epizodi spoznamo Ajdo Lotrič, podiplomsko študentko ladijske arhitekture in arktične tehnologije na Univerzi Aalto na Finskem. Na sever jo je peljala ljubezen do mrazu in Arktike, ladijsko inženirstvo pa je začela študirati, ker jo je zanj navdušil dedek.
2188 članov v 51 državah sveta. Slovenci, ki so se izobrazili tudi v tujini. Kakšen je vtis o študiju čez mejo? Zakaj študirati na tujih univerzah? Je ključno vprašanje ostati v tujini ali se vrniti domov? V treh septembrskih Frekvencah X gostimo tri člane oziroma članice društva Vtis, društva v tujini izobraženih Slovencev. V prvi epizodi je z nami Eva Turk, ki je vse študijsko obdobje preživela v tujini, skoraj 25 let, zadnjih 5 let deluje kot izredna profesorica na Univerzi Jugovzhodne Norveške in raziskovalka na Univerzi v Oslu. Osredotočena je na polje javnega zdravstvenega sistema, opolnomočenja pacientov in vpeljevanje digitalizacije v polje zdravstva.
Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega.
20. julija mineva natanko 200 let od rojstva češkega meniha Gregorja Mendla, ki slovi kot oče genetike. Obletnica rojstva tega učenjaka, ki se je v zgodovino vpisal s križanjem graha, je lahko priložnost za to, da se na kratko ozremo na pot, ki jo je v teh dveh stoletjih prehodila genetika, in preletimo temeljne izzive, pred katerimi je danes. Maja Ratej se je o tem pogovarjala z genetikom dr. Alešem Mavrom s Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana. Začela sta s komentarjem dela Gregorja Mendla. Kaj je bil ta njegov revolucionarni uvid, zaradi katerega mu pravimo oče genetike?
Pred natanko desetletjem so iz raziskovalnega središča CERN v bližini Ženeve sporočili, da so se dokopali do enega največjih prebojev v fiziki sodobnega časa. Odkriti Higgsov bozon je bil edini še manjkajoči košček standardnega modela fizike osnovnih delcev. Veliki hadronski trkalnik, gigantska naprava dolžine ljubljanske obvoznice, je po skoraj štirih letih delovanja upravičil pričakovanja in potrdil, kar so fiziki predvidevali skoraj pet desetletij.
Danes je 23. junij, na ta dan je v koledarju kresna noč in po ljudskem verovanju naj bi bilo prav tedaj mogoče razumeti govorico živali, ob pogoju, da ti v čevelj pade praprotno seme. A da bi slišali živalsko govorico, ne potrebujemo ne kresne noči ne praprotnega semena, ampak le malo znanosti in domišljije. V svetu okoli nas je pravi vrvež – na vseh mogočih zvočnih frekvencah, v elektromagnetnih silnicah, barvnih spektrih, vibracijskih ritmih, kemičnih pošiljkah … Ste za to, da splezamo na babilonski stolp vsega živega? To epizodo sta pripravila Maja Ratej in strokovni sodelavec dr. Matjaž Gregorič. Sogovorniki: - Urša Fležar, Biotehniška fakulteta - Gordana Glavan, Biotehniška fakulteta - Ines Mandič Mulec, Biotehniška fakulteta - Jernej Polajnar, Nacionalni inštitut za biologijo - Barbara Zakšek, Center za kartografijo flore in favne - biologinja in operna pevka Petra Vrh Vrezec
Vesolje, telekomunikacije, genetika, medicina, podnebna znanost. Kateri so največji preboji, ki so zaznamovali ta znanstvena področja? Analiziramo največje mejnike na področju znanosti v zadnjih 50 letih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Fizik svetovnega slovesa Carlo Rovelli o fiziki in filozofiji časa: "Čas kot tak v resnici ne obstaja. Čas je prostor, ki ga odpirata naš spomin in pričakovanje".
Frekvenca X se je v času praznovanja 50-letnice Vala 202 podala tudi med šolarje in kot vreče zlata med njimi delila šolske, profesorske, življenjske in raziskovalne izkušnje naših strokovnjakov. Prijetno, sicer hladno jutro je namreč na OŠ Brinje v Grosupljem zaznamoval pogovor z imenitnimi gosti, ki so se z veseljem pomešali med mladino. Dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel so osnovnošolcem prinesli in tudi prenesli svojo strast do raziskovanja, do eksperimentiranja in tudi reševanja ugank.
Frekvenca X se je pomešala med osnovnošolce - svoje raziskovalne, šolske, življenjske izkušnje so z mladimi radovedneži delili dr. Alojz Kodre, dr. Matevž Dular in dr. Anja Petković Komel.
Kako se je znanost delala pred 50. leti? Na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu smo obiskali laboratorije in tedaj aktivne raziskovalce ter preverili, kako se je znanost obnašala na terenu Biotehniške fakultete.
V Frekvenci X še zadnji, 3. del serije o zajemanju in shranjevanju ogljika, torej o sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V Frekvenci X nadaljujemo serijo oddaj o zajemanju in shranjevanju ogljika, sklopu tehnologij, ki bodo eden izmed pomembnih delov v mozaiku boja proti segrevanju ozračja.
V 1. delu serije Frekvence X o zajemanju in shranjevanju ogljika se odpravljamo v sežigalnico odpadkov, ki ima rešitev za svoje ogljične izpuste.
Na mineralnih gnojilih sloni slaba polovica prebivalstva na svetu, vse skupaj pa se je začelo s postopkom čudno zvenečega imena, pod katerega se podpisujeta Nobelovca Fritz Haber in Carl Bosch.
Kako je vojna v Ukrajini vplivala na raziskovanje vesolja, o odkritju najbolj oddaljene zvezde doslej, kako deluje vesoljski teleskop James Webb, o ERC projektu in o tem, kaj prinaša mesec maj.
Kaj so ključna vprašanja, ki bi jih bilo treba zastaviti prihodnjim oblikovalcem politik v Sloveniji v zvezi z znanostjo pri nas?
Neveljaven email naslov