Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spomladi leta 1982 je izraelski znanstvenik Dan Shechtman v svojem laboratoriju na ameriški Univerzi Johns Hopkins preučeval nenavadno snov iz aluminija in mangana.Ko jo je pogledal pod elektronskim mikroskopom, je opazil nekaj zelo čudnega.
Snov je imela razporeditev atomov, ki je bila po tedanjih zakonih kemije prepovedana. Dan Shechtman je odkrito strukturo poimenoval kvazi-kristal. Letos je za odkritje dobil Nobelovo nagrado, odbor za kemijo pa je ob razglasitvi nagrade zapisal, da »nas je odkritje kvazikristalov naučilo ponižnosti.«
Gost oddaje Frekvenca X o mejah znanosti je bil prof. John Dupré iz Univerze Exeter.
Letošnja nobelova nagrada za kemijo je bila podeljena za odkritje kvazikristalov, ki so postavili na glavo prejšnja prepričanja kemikov o naravi kristalov. Koliko takšnih večjih obratov v znanosti je bilo v, recimo zadnjih dveh desetletjih?
To je zelo težko vprašanje. Kako velika mora biti sprememba, da je velika? Pred kratkim je na primer prišlo na dan, da obstaja možnost, da delci potujejo hitreje od svetlobe. To bi bila precej velika stvar. Menimo, da se tako presenetljive stvari ne zgodijo več kot enkrat na nekaj desetletij. Vendar je težko odgovoriti na to vprašanje, ker se velika presenečenja nenehno dogajajo. Večja ko pa so presenečenja, redkeje se dogajajo. Resnično velika pridejo na 50 do 100 let. Veliko pa je sprememb, ki se pogosto dogajajo na področjih, ki so pomembna za omejen krog ljudi.
S kakšno gotovostjo pa sploh lahko trdimo, da so današnje znanstvene teorije resnično pravilne?
Mislim, da lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da niso popolnoma pravilne. To pomeni, da bomo spoznali še več in odkrili bomo, da tisto, kar smo verjeli ni popolnoma resnično. Mislim pa, pa bo preživelo jedro tistega, kar sedaj vemo. Sedaj na primer vemo, da Newtonovi zakoni niso vedno pravilni, so pa na splošno pravilni za večino vsakodnevnih situacij. To bo verjetno vedno res. Ko raziskujemo dlje, manjše razdalje, večje hitrosti, posebej v biologiji gledamo vse večje podrobnosti, s tem pa odkrivamo več in to spreminja naše znanje. V prihodnosti se bo izkazalo, da to znanje ni popolnoma napačno tudi ne popolnoma pravilno.
Kje so meje znanosti, se lahko znanost dokoplje do končnega spoznanja, do končne resnice?
Sam osebno mislim, da ni končne resnice. Obstaja veliko delnih resnic. Mislim, da je končna resnica bolj teološka ideja, kot znanstvena. Znanost ima vedno določeno perspektivo na stvari, ki jih raziskuje. Gleda samo nekatere stvari, ne celote. To ji omogoča, da vidi nekatere stvari zelo jasno, vendar za ceno, da ne vidi vseh. Mislim, da je ideja končne resnice zelo tuja znanosti. Zato menim, da je odgovor na to vprašanje ne, vendar to ni kritika znanosti, ampak bolj obrazložitev, kaj znanost počne.
Mislite, da bo v bližnji prihodnosti padla kakšna pomembnejša uveljavljena teorija?
Naj dam primer iz teorije evolucije. O osnovni ideji evolucije ne dvomi noben znanstvenik, se pravi, da imamo skupne prednike z drugimi organizmi. Vendar pa je sedaj zelo aktualno vprašanje, kako pomembna je pri tem naravna selekcija. Ne bi me presenetilo, če bi v naslednjih dvajsetih letih spoznali, da naravna selekcija ni tako zelo pomembna. Potem bi na to gledali kot na stranpot v znanstvenem procesu. Vendar pa bi osnovna ideja o evoluciji ostala enaka.
Na katerem področju pa menite, da ima znanost še veliko dela, kaj v tem vesolju še najmanj razumemo?
Predvidevam, da najmanj razumemo same sebe. To pa zato, ker smo najbolj zapletena stvar, ki obstaja. Nismo samo biološko kompleksni, ampak imamo tudi kompleksne družbe. Ne razumemo, kako ta dva vidika vplivata drug na drugega. Ne razumemo, kako različne načine pogleda na človeka, kot socialno bitje, ekonomsko bitje, biološko bitje, spraviti skupaj v koherentno sliko. Mislim, da je to mogoče tisto, kar najmanj razumemo.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Spomladi leta 1982 je izraelski znanstvenik Dan Shechtman v svojem laboratoriju na ameriški Univerzi Johns Hopkins preučeval nenavadno snov iz aluminija in mangana.Ko jo je pogledal pod elektronskim mikroskopom, je opazil nekaj zelo čudnega.
Snov je imela razporeditev atomov, ki je bila po tedanjih zakonih kemije prepovedana. Dan Shechtman je odkrito strukturo poimenoval kvazi-kristal. Letos je za odkritje dobil Nobelovo nagrado, odbor za kemijo pa je ob razglasitvi nagrade zapisal, da »nas je odkritje kvazikristalov naučilo ponižnosti.«
Gost oddaje Frekvenca X o mejah znanosti je bil prof. John Dupré iz Univerze Exeter.
Letošnja nobelova nagrada za kemijo je bila podeljena za odkritje kvazikristalov, ki so postavili na glavo prejšnja prepričanja kemikov o naravi kristalov. Koliko takšnih večjih obratov v znanosti je bilo v, recimo zadnjih dveh desetletjih?
To je zelo težko vprašanje. Kako velika mora biti sprememba, da je velika? Pred kratkim je na primer prišlo na dan, da obstaja možnost, da delci potujejo hitreje od svetlobe. To bi bila precej velika stvar. Menimo, da se tako presenetljive stvari ne zgodijo več kot enkrat na nekaj desetletij. Vendar je težko odgovoriti na to vprašanje, ker se velika presenečenja nenehno dogajajo. Večja ko pa so presenečenja, redkeje se dogajajo. Resnično velika pridejo na 50 do 100 let. Veliko pa je sprememb, ki se pogosto dogajajo na področjih, ki so pomembna za omejen krog ljudi.
S kakšno gotovostjo pa sploh lahko trdimo, da so današnje znanstvene teorije resnično pravilne?
Mislim, da lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da niso popolnoma pravilne. To pomeni, da bomo spoznali še več in odkrili bomo, da tisto, kar smo verjeli ni popolnoma resnično. Mislim pa, pa bo preživelo jedro tistega, kar sedaj vemo. Sedaj na primer vemo, da Newtonovi zakoni niso vedno pravilni, so pa na splošno pravilni za večino vsakodnevnih situacij. To bo verjetno vedno res. Ko raziskujemo dlje, manjše razdalje, večje hitrosti, posebej v biologiji gledamo vse večje podrobnosti, s tem pa odkrivamo več in to spreminja naše znanje. V prihodnosti se bo izkazalo, da to znanje ni popolnoma napačno tudi ne popolnoma pravilno.
Kje so meje znanosti, se lahko znanost dokoplje do končnega spoznanja, do končne resnice?
Sam osebno mislim, da ni končne resnice. Obstaja veliko delnih resnic. Mislim, da je končna resnica bolj teološka ideja, kot znanstvena. Znanost ima vedno določeno perspektivo na stvari, ki jih raziskuje. Gleda samo nekatere stvari, ne celote. To ji omogoča, da vidi nekatere stvari zelo jasno, vendar za ceno, da ne vidi vseh. Mislim, da je ideja končne resnice zelo tuja znanosti. Zato menim, da je odgovor na to vprašanje ne, vendar to ni kritika znanosti, ampak bolj obrazložitev, kaj znanost počne.
Mislite, da bo v bližnji prihodnosti padla kakšna pomembnejša uveljavljena teorija?
Naj dam primer iz teorije evolucije. O osnovni ideji evolucije ne dvomi noben znanstvenik, se pravi, da imamo skupne prednike z drugimi organizmi. Vendar pa je sedaj zelo aktualno vprašanje, kako pomembna je pri tem naravna selekcija. Ne bi me presenetilo, če bi v naslednjih dvajsetih letih spoznali, da naravna selekcija ni tako zelo pomembna. Potem bi na to gledali kot na stranpot v znanstvenem procesu. Vendar pa bi osnovna ideja o evoluciji ostala enaka.
Na katerem področju pa menite, da ima znanost še veliko dela, kaj v tem vesolju še najmanj razumemo?
Predvidevam, da najmanj razumemo same sebe. To pa zato, ker smo najbolj zapletena stvar, ki obstaja. Nismo samo biološko kompleksni, ampak imamo tudi kompleksne družbe. Ne razumemo, kako ta dva vidika vplivata drug na drugega. Ne razumemo, kako različne načine pogleda na človeka, kot socialno bitje, ekonomsko bitje, biološko bitje, spraviti skupaj v koherentno sliko. Mislim, da je to mogoče tisto, kar najmanj razumemo.
Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kaj se dogaja v naših možganih?
Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti.
Luka Ločniškar je več kot štiri leta je živel na Danskem, kjer je magistriral iz iger, dve leti in pol pa je delal na Microsoftu. V tujino je odšel, ker je opazil, da doma stagnira in da se mora spraviti iz cone udobja.
V teh dneh Švedska kraljeva akademija znanosti podeljuje Nobelove nagrade za prelomna odkritja. Do zdaj so razglasili nagrajence za medicino, fiziko in kemijo.
V naslednjih letih bo BepiColombo mimolet okrog Merkurja ponovil še petkrat, preden se bo 5. decembra 2025 utiril v njegovo orbito. Misija bo podala nove odgovore na to, kako je Merkur nastal in kakšna je njegova sestava.
Teja Rebernik je doktorska študentka jezika in kognicije na univerzi v Groningenu na Nizozemskem. Zanima jo raziskovanje težav motorike govora in predvsem, kako bolniki s parkinsonovo boleznijo načrtujejo svoj govor.
IG Nobelove nagrade bi lahko označili za bolj svojeglavo mlajšo sestro resnejših Nobelovih nagrad, saj podeljevalci pravijo, da se pri IG Nobelovih nagradah najprej nasmeješ, potem pa zamisliš.
V septembru gostimo posameznike, ki študirajo (ali so študirali) v tujini. Druga je dr. Teja Klančič, ki je doktorirala na Univerzi v Calgaryju na temo preprečevanja debelosti, ki je povezana z jemanjem antibiotikov.
V septembru gostimo posameznike, ki študirajo (ali so študirali) v tujini. Prvi je Nejc Geržinič, doktorski študent načrtovanja omrežij za javni prevoz na Tehniški univerzi v Delftu na Nizozemskem.
Merkur je med najmanj raziskanimi manjšimi planeti v našem Osončju, do danes sta se z raziskovanjem tega Soncu najbližjega planeta ukvarjali dve misiji, v teku pa je tretja - BepiColombo, ki se je začela leta 2018. Danes ponoči oziroma jutri zgodaj zjutraj na 101. rojstni dan italijanskega matematika in inženirja Giuseppeja Colomba, po katerem je misija tudi dobila ime, bosta satelita misije prvič poletela mimo Merkurja, kjer se mu bosta na neki točki približala na vsega 200 kilometrov. Misija, ki se bo zaključila 5. decembra 2025, ko se bosta satelila utirila v Merkurjevo orbito, nam bo podala nove odgovore na to, kako je Merkur nastal, se razvijal ter kakšna je njegova notranja sestava. Več v pogovoru z astrofizičarko in docentko na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani dr. Dunjo Fabjan.
Perzeidi prihitijo v Zemljino atmosfero s približno 60 km/s, utrinek sveti 0,3 sekunde in ko zrno prahu vstopi v atmosfero, se lahko temperatura v bližini segreje tudi za več tisoč stopinj Celzija.
Po evropskih državah se širi različica delta, ki je še bolj prenosljiva kot alfa. Kako dvigniti zavest o izredni pomembnosti cepljenja in spodbuditi ljudi, da se odločijo za cepljenje.
Evoluciji in naravni selekciji smo zmešali štrene s tem, da danes večina naših potomcev preživi do starosti, ko lahko predajo naprej svoj genetski material.
Frekvenca X tokrat razmišlja o športu – o pravičnem športu, kjer imajo vsi tekmovalci enake pogoje. Doping je še vedno eden tistih problemov športa, v zvezi s katerim povprečni športni navdušenci pomislijo predvsem na kolesarstvo. Pa je tak vtis upravičen?
Kaj želimo doseči s cepljenjem proti covid in drugim nalezljivim boleznim, kaj je kolektivna imunost in kako določimo njen prag za določeno nalezljivo bolezen? Zakaj cepiti tudi otroke in mladostnike?
Slovenski znanstvenik je v ZDA prejel Gruberjevo nagrado s področja kozmologije, z izkušnjami in metodami svojega osnovnega znanstvenega področja med drugim razlaga tudi potek pandemije koronavirusa.
Posel sestavljanja baterij je trd, napredek pa se meri v odstotkih. Kaj se dogaja na področju razvoja zmogljivejših baterij.
Gradbeništvo v Evropi porablja polovico vseh ekstrahiranih materialov in samo proizvaja več kot 30 odstotkov vseh odpadkov-
Neveljaven email naslov