Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spomladi leta 1982 je izraelski znanstvenik Dan Shechtman v svojem laboratoriju na ameriški Univerzi Johns Hopkins preučeval nenavadno snov iz aluminija in mangana.Ko jo je pogledal pod elektronskim mikroskopom, je opazil nekaj zelo čudnega.
Snov je imela razporeditev atomov, ki je bila po tedanjih zakonih kemije prepovedana. Dan Shechtman je odkrito strukturo poimenoval kvazi-kristal. Letos je za odkritje dobil Nobelovo nagrado, odbor za kemijo pa je ob razglasitvi nagrade zapisal, da »nas je odkritje kvazikristalov naučilo ponižnosti.«
Gost oddaje Frekvenca X o mejah znanosti je bil prof. John Dupré iz Univerze Exeter.
Letošnja nobelova nagrada za kemijo je bila podeljena za odkritje kvazikristalov, ki so postavili na glavo prejšnja prepričanja kemikov o naravi kristalov. Koliko takšnih večjih obratov v znanosti je bilo v, recimo zadnjih dveh desetletjih?
To je zelo težko vprašanje. Kako velika mora biti sprememba, da je velika? Pred kratkim je na primer prišlo na dan, da obstaja možnost, da delci potujejo hitreje od svetlobe. To bi bila precej velika stvar. Menimo, da se tako presenetljive stvari ne zgodijo več kot enkrat na nekaj desetletij. Vendar je težko odgovoriti na to vprašanje, ker se velika presenečenja nenehno dogajajo. Večja ko pa so presenečenja, redkeje se dogajajo. Resnično velika pridejo na 50 do 100 let. Veliko pa je sprememb, ki se pogosto dogajajo na področjih, ki so pomembna za omejen krog ljudi.
S kakšno gotovostjo pa sploh lahko trdimo, da so današnje znanstvene teorije resnično pravilne?
Mislim, da lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da niso popolnoma pravilne. To pomeni, da bomo spoznali še več in odkrili bomo, da tisto, kar smo verjeli ni popolnoma resnično. Mislim pa, pa bo preživelo jedro tistega, kar sedaj vemo. Sedaj na primer vemo, da Newtonovi zakoni niso vedno pravilni, so pa na splošno pravilni za večino vsakodnevnih situacij. To bo verjetno vedno res. Ko raziskujemo dlje, manjše razdalje, večje hitrosti, posebej v biologiji gledamo vse večje podrobnosti, s tem pa odkrivamo več in to spreminja naše znanje. V prihodnosti se bo izkazalo, da to znanje ni popolnoma napačno tudi ne popolnoma pravilno.
Kje so meje znanosti, se lahko znanost dokoplje do končnega spoznanja, do končne resnice?
Sam osebno mislim, da ni končne resnice. Obstaja veliko delnih resnic. Mislim, da je končna resnica bolj teološka ideja, kot znanstvena. Znanost ima vedno določeno perspektivo na stvari, ki jih raziskuje. Gleda samo nekatere stvari, ne celote. To ji omogoča, da vidi nekatere stvari zelo jasno, vendar za ceno, da ne vidi vseh. Mislim, da je ideja končne resnice zelo tuja znanosti. Zato menim, da je odgovor na to vprašanje ne, vendar to ni kritika znanosti, ampak bolj obrazložitev, kaj znanost počne.
Mislite, da bo v bližnji prihodnosti padla kakšna pomembnejša uveljavljena teorija?
Naj dam primer iz teorije evolucije. O osnovni ideji evolucije ne dvomi noben znanstvenik, se pravi, da imamo skupne prednike z drugimi organizmi. Vendar pa je sedaj zelo aktualno vprašanje, kako pomembna je pri tem naravna selekcija. Ne bi me presenetilo, če bi v naslednjih dvajsetih letih spoznali, da naravna selekcija ni tako zelo pomembna. Potem bi na to gledali kot na stranpot v znanstvenem procesu. Vendar pa bi osnovna ideja o evoluciji ostala enaka.
Na katerem področju pa menite, da ima znanost še veliko dela, kaj v tem vesolju še najmanj razumemo?
Predvidevam, da najmanj razumemo same sebe. To pa zato, ker smo najbolj zapletena stvar, ki obstaja. Nismo samo biološko kompleksni, ampak imamo tudi kompleksne družbe. Ne razumemo, kako ta dva vidika vplivata drug na drugega. Ne razumemo, kako različne načine pogleda na človeka, kot socialno bitje, ekonomsko bitje, biološko bitje, spraviti skupaj v koherentno sliko. Mislim, da je to mogoče tisto, kar najmanj razumemo.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Spomladi leta 1982 je izraelski znanstvenik Dan Shechtman v svojem laboratoriju na ameriški Univerzi Johns Hopkins preučeval nenavadno snov iz aluminija in mangana.Ko jo je pogledal pod elektronskim mikroskopom, je opazil nekaj zelo čudnega.
Snov je imela razporeditev atomov, ki je bila po tedanjih zakonih kemije prepovedana. Dan Shechtman je odkrito strukturo poimenoval kvazi-kristal. Letos je za odkritje dobil Nobelovo nagrado, odbor za kemijo pa je ob razglasitvi nagrade zapisal, da »nas je odkritje kvazikristalov naučilo ponižnosti.«
Gost oddaje Frekvenca X o mejah znanosti je bil prof. John Dupré iz Univerze Exeter.
Letošnja nobelova nagrada za kemijo je bila podeljena za odkritje kvazikristalov, ki so postavili na glavo prejšnja prepričanja kemikov o naravi kristalov. Koliko takšnih večjih obratov v znanosti je bilo v, recimo zadnjih dveh desetletjih?
To je zelo težko vprašanje. Kako velika mora biti sprememba, da je velika? Pred kratkim je na primer prišlo na dan, da obstaja možnost, da delci potujejo hitreje od svetlobe. To bi bila precej velika stvar. Menimo, da se tako presenetljive stvari ne zgodijo več kot enkrat na nekaj desetletij. Vendar je težko odgovoriti na to vprašanje, ker se velika presenečenja nenehno dogajajo. Večja ko pa so presenečenja, redkeje se dogajajo. Resnično velika pridejo na 50 do 100 let. Veliko pa je sprememb, ki se pogosto dogajajo na področjih, ki so pomembna za omejen krog ljudi.
S kakšno gotovostjo pa sploh lahko trdimo, da so današnje znanstvene teorije resnično pravilne?
Mislim, da lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da niso popolnoma pravilne. To pomeni, da bomo spoznali še več in odkrili bomo, da tisto, kar smo verjeli ni popolnoma resnično. Mislim pa, pa bo preživelo jedro tistega, kar sedaj vemo. Sedaj na primer vemo, da Newtonovi zakoni niso vedno pravilni, so pa na splošno pravilni za večino vsakodnevnih situacij. To bo verjetno vedno res. Ko raziskujemo dlje, manjše razdalje, večje hitrosti, posebej v biologiji gledamo vse večje podrobnosti, s tem pa odkrivamo več in to spreminja naše znanje. V prihodnosti se bo izkazalo, da to znanje ni popolnoma napačno tudi ne popolnoma pravilno.
Kje so meje znanosti, se lahko znanost dokoplje do končnega spoznanja, do končne resnice?
Sam osebno mislim, da ni končne resnice. Obstaja veliko delnih resnic. Mislim, da je končna resnica bolj teološka ideja, kot znanstvena. Znanost ima vedno določeno perspektivo na stvari, ki jih raziskuje. Gleda samo nekatere stvari, ne celote. To ji omogoča, da vidi nekatere stvari zelo jasno, vendar za ceno, da ne vidi vseh. Mislim, da je ideja končne resnice zelo tuja znanosti. Zato menim, da je odgovor na to vprašanje ne, vendar to ni kritika znanosti, ampak bolj obrazložitev, kaj znanost počne.
Mislite, da bo v bližnji prihodnosti padla kakšna pomembnejša uveljavljena teorija?
Naj dam primer iz teorije evolucije. O osnovni ideji evolucije ne dvomi noben znanstvenik, se pravi, da imamo skupne prednike z drugimi organizmi. Vendar pa je sedaj zelo aktualno vprašanje, kako pomembna je pri tem naravna selekcija. Ne bi me presenetilo, če bi v naslednjih dvajsetih letih spoznali, da naravna selekcija ni tako zelo pomembna. Potem bi na to gledali kot na stranpot v znanstvenem procesu. Vendar pa bi osnovna ideja o evoluciji ostala enaka.
Na katerem področju pa menite, da ima znanost še veliko dela, kaj v tem vesolju še najmanj razumemo?
Predvidevam, da najmanj razumemo same sebe. To pa zato, ker smo najbolj zapletena stvar, ki obstaja. Nismo samo biološko kompleksni, ampak imamo tudi kompleksne družbe. Ne razumemo, kako ta dva vidika vplivata drug na drugega. Ne razumemo, kako različne načine pogleda na človeka, kot socialno bitje, ekonomsko bitje, biološko bitje, spraviti skupaj v koherentno sliko. Mislim, da je to mogoče tisto, kar najmanj razumemo.
V drugem delu nove serije Frekvence X z novimi tehnologijami natisnemo kolenski vsadek, oblečemo pametni jopič, sestavimo najlažje kolo na svetu in naš planet obkrožimo s hitrostjo 27.000 kilometrov na uro.
Kako razumeti virusno evolucijo, zakaj je pomembno spremljanje novih različic in kaj vse to pomeni za prihodnost pandemije?
Rdeča nit nove serije oddaj Frekvence X so materiali. V prvem delu smo se ob pomoči strokovnjakov z Zavoda za gradbeništvo Slovenije lotili tistih, ki sestavljajo infrastrukturo človeških civilizacij.
Možgani so dih jemajoč organ, v katerega se zaljubiš in v katerega nikoli ne zarežeš brez strahospoštovanja. Odstranjevanje tumorja budnemu pacientu pa je eden najzahtevnejših postopkov v kirurgiji.
Kar 99 odstotkov vseh podatkov se prenaša po optičnih vlaknih, ki skoraj nezavarovana ležijo tudi nekaj tisoč metrov pod vodo.
Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško?
Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin?
Kako nošnja zaščitnih mask vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili?
Prof. Lewis Dartnell, avtor knjige Izvori, astrobiolog in komunikator znanosti o tem, kako je naš planet oblikoval človeško zgodovino.
Nedavno je Nasini misiji Fermi LAT uspelo odkriti izbruh te nevtronske zvezde v bližnji galaksiji.
Tokratno Frekvenco X bi lahko naslovili Fotografski vodnik po galaksiji ali pa kar Astrofotografija za telebane, prvi del. Skupaj se bomo učili o tem, kako potovati po vesolju kar z domačega balkona ali s strehe. Svoje iznajdljive in predvsem zelo cenovno dostopne astrofotografske rešitve bo z nami delil angleški astrofizik Rory Griffin.
Kvantne tehnologije prinašajo mnoge prednosti, a tudi nova etična vprašanja in potencialne nevarnosti. Zaradi njih bomo morali spremeniti številne družbene podsisteme.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Kaj so superprevodniki, kaj z njimi zmoremo že danes in kaj si lahko z njihovo izpopolnitvijo obetamo? Kličemo tudi enega od avtorjev študije, ki so jo lani uvrstili med ključne znanstvene preboje leta?
Pod ledom se skrivajo skrivnosti, ki govorijo o človeški zgodovini in morda tudi prihodnjih pandemijah. A kako dolgo bodo še zaklenjene v led?
Znanost je v letu 2020 prišla izrazito v ospredje. Tja jo je potisnila pandemija, ki je zahtevala znanstvene odgovore in rešitve za ključni zdravstveni problem tega trenutka. Brez dvoma je koronavirus določal prioritete tudi v znanstvenem raziskovanju in hkrati sprožil nekaj velikih sprememb na tem področju. Pa vendar je bilo pestro tudi dogajanje na drugih znanstvenih področjih. V pregledu znanosti v letu 2020 nam bodo Maja Ratej (Val 202), Aljoša Masten (MMC) in Nina Slaček (Prvi in Ars) poleg osrednjih tem – koronavirusa, vesolja ter podnebno-ekološke krize – v pogovoru nanizali tudi prgišče drugih pomembnih prebojev z različnih znanstvenih področij.
Po rušilnem potresu na Hrvaškem smo za nekaj pojasnil prosili fizika dr. Jurija Bajca s Pedagoške fakultete v Ljubljani, ki se ukvarja tudi s področjem potresov. Kot pravi, takšni rušilni potresi s tolikšno magnitudo letno na svetu niso pogosti, zgodi se jih le kakšnih sto, na našem območju pa je bila z njim v zadnjem stoletju primerljiva le peščica potresnih sunkov. Za kakšno sproščeno moč je šlo pri tokratnem tresenju tal južno od Zagreba, je tako številčno zaporedje potresov na Balkanu nekaj izrednega ali prej pričakovanega in kakšne potrese sploh imamo na Balkanu, posledica česa so, bo pojasnil na razumljiv in poljuden način. Foto: Bobo
Neveljaven email naslov