Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sonce je gibalo, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo.
Močni tokovi delcev in rentgenskega sevanja, ki prihajajo od tam, letijo mimo Zemlje in vplivajo na njeno ozračje, povzročajo polarne sije, motijo prenos električne energije in – zelo redko – celo obsevajo letalske potnike.
Torej so poleg znanstvenih tudi vsakodnevni razlogi, zakaj si želimo Sonce bolje razumeti.
Dr. Richard Marsden ima dolgoletne izkušnje z vesoljskimi misijami, ki so preučevale naše Sonce. Vodil je misijo Ulysses Evropske vesoljske agencije, ki je izjemno veliko prispevala k našemu razumevanju Sonca. Pravzaprav je bilo to prvič, da smo Zemljani lahko videli polarna območja Sonca. Zemlja je namreč vedno nad Sončevim ekvatorjem, zato polarnih območij ni mogoče dobro videti. Misija Ulysses je bila velik uspeh. Leta 2008 je v vesolju delovala že 18 let.
Take misije imajo na krovu veliko zapletene opreme, tudi računalnikov. Najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi isti osebni računalnik uporabljal dve desetletji. Če upoštevamo še težave zaradi neprijaznega vesoljskega okolja, je izjemna zanesljivost računalnikov na krovih vesoljskih ladij pravzaprav majhen čudež. Že dejstvo, da je skoraj dve desetletji delovala v grobem vesoljskem okolju, kaže, da je tehnologija, razvita za vesoljske polete, lahko uporabna tudi za gradnjo zapletenih sistemov na Zemlji, če seveda od njih pričakujemo več desetletij dolgo zanesljivo delovanje brez servisnih posegov.
Dr. Richard Marsden zdaj pripravlja naslednjo dolgotrajno vesoljsko misijo. Je znanstveni direktor Sončevega orbiterja, ki ga je Evropske vesoljska agencija pravkar izbrala kot naslednjo vesoljsko misijo za študij Sonca. Na Nizozemsko ga je poklical Matej Praprotnik:
Doktor Marsden, misija Sončni orbiter Evropske vesoljske agencije, ki poteka pod vašim vodstvom, bo poskušala najti odgovore z opazovanjem Sonca od tako blizu kot še nobeno vesoljsko plovilo. Približati se Soncu na četrtino dosedanje razdalje je težko in utegne biti tudi nevarno. Sonce tam seva 16-krat močneje, zato je instrumente težko zaščititi. Zakaj se hočete Soncu tako zelo približati in kako ga nameravate opazovati?
Sonce je motor, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo. Pomembno je, da izvemo čim več o procesih v njem. Do določene mere nam to uspeva s teleskopi na Zemlji in z instrumenti na satelitih nad Zemljo. Če pa hočemo resnično razumeti izvor tistega, kar prihaja s Sonca, se moramo viru čim bolj približati. Marsikatera podrobnost, ki bi jo radi preučili, se porazgubi. Tako je s Sončevim vetrom, atmosfero, ki se od Sonca širi navzven in gre mimo Zemlje. Podrobnosti se na poti izgubijo – tako kot pri Sončevem vetru.
Razumem. V preteklem stoletju Sonce še nikoli ni bilo tako mirno, kot je zadnja leta. Tako vedenje je dokaj nepričakovano. Kako se to sklada z načrti misije Sončnega orbiterja?
To je zelo dobro vprašanje. Zadnji Sončev minimum je trajal veliko dlje, kot je bilo pričakovano. Podatki s prejšnje misije Odisej so pokazali tudi, da je Sončev veter veliko šibkejši, kot je bil v prejšnjih obdobjih vesoljske dobe. To nam pove, da procesov v Soncu v resnici še ne poznamo. Očitno je Sončni orbiter misija v pravem trenutku. Zlasti ne razumemo, kaj povzroča magnetno polje na Soncu in zakaj se polje spreminja. To je namreč glavni motor vse Sončeve dejavnosti. S Sončnim orbiterjem bomo lahko prvič izmerili celotno magnetno polje od ekvatorja do tečajev. Tako bomo lahko razumeli podrobno delovanje dinama, ki poganja ta magnetizem.
Glede na skrajne razmere v vesolju je izjemna zanesljivost uporabljenih računalnikov pravi čudež. Kako to dosežete? Ali bi se strinjali, da naši domači računalniki niso tako zanesljivi zaradi nestabilne programske opreme, medtem ko bi njihova strojna oprema zdržala desetletja?
To je res. Elektronska oprema na satelitih mora biti zelo zanesljiva, saj tja ne moremo poslati serviserja, če se kaj pokvari. To pomeni, da moramo izbrati posebne elektronske sestavne dele, ki so primerni za uporabo v vesolju. Glavno pa je, da vse skrbno preizkusimo že na Zemlji v primerljivih razmerah, preden opremo pošljemo v vesolje. Tako se še pred izstrelitvijo satelita prepričamo, da smo preverili vse morebitne težave. Mogoče bo koga presenetilo, da je elektronska oprema, ki jo uporabljamo, manj izpopolnjena od tiste v najzmogljivejših domačih računalnikih. Tako poskrbimo za čim večjo zanesljivost.
Doktor Marsden, kakšna je prednost, da zdaj Sonce lahko opazujemo od zgoraj in od spodaj in ga ne gledamo več samo v trebuh? Prej ste omenili, da Sonca še ne poznamo dovolj dobro.
Sonce je trirazsežno telo, ki se vrti okoli svoje osi. To pomeni, da ni lepo simetrično. Če bi res radi vedeli, kako delujejo zvezde in kako deluje naše Sonce, ga moramo opazovati z vseh kotov. Za preučevanje Sončeve dejavnosti so najpomembnejša območja okoli obeh polov, ki ju z Zemlje ne vidimo. Zato moramo polarna območja opazovati z visoke zemljepisne širine. Menimo, da se tam dogaja marsikaj pomembnega, kar poganja magnetno polje. Pričakujemo, da bo na tem področju Sončni orbiter dosegel največji napredek.
Še zadnje vprašanje, doktor Marsden. Sončni orbiter je glavni prispevek Evropske vesoljske agencije k Mednarodni pobudi Življenje z zvezdo. Ali bi nam lahko na kratko opisali glavne cilje te pobude?
Preprosto povedano: s programom Življenje z zvezdo naj bi dosegli celovito razumevanje, kako so Sonce, Zemlja in tako imenovana heliosfera povezani med seboj v sistem, ter kako ta sistem vpliva na življenje in družbo na Zemlji. Z uporabo skupnih zmogljivosti vseh vesoljskih agencij na svetu se je tega raziskovanja mogoče lotiti najbolj učinkovito. Zato smo ga tudi poimenovali Mednarodna pobuda Življenje z zvezdo. Končni cilj je napovedovati tako imenovano sončno vreme, kot to počnemo za vreme na Zemlji.
Sončev orbiter bo po izstrelitvi leta 2017 ali 2018 deloval naslednjih sedem ali osem let. A kdo ve: če je misija Ulysses lahko zgled, bo življenjska doba Sončevega orbiterja morda mnogo daljša.
695 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Sonce je gibalo, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo.
Močni tokovi delcev in rentgenskega sevanja, ki prihajajo od tam, letijo mimo Zemlje in vplivajo na njeno ozračje, povzročajo polarne sije, motijo prenos električne energije in – zelo redko – celo obsevajo letalske potnike.
Torej so poleg znanstvenih tudi vsakodnevni razlogi, zakaj si želimo Sonce bolje razumeti.
Dr. Richard Marsden ima dolgoletne izkušnje z vesoljskimi misijami, ki so preučevale naše Sonce. Vodil je misijo Ulysses Evropske vesoljske agencije, ki je izjemno veliko prispevala k našemu razumevanju Sonca. Pravzaprav je bilo to prvič, da smo Zemljani lahko videli polarna območja Sonca. Zemlja je namreč vedno nad Sončevim ekvatorjem, zato polarnih območij ni mogoče dobro videti. Misija Ulysses je bila velik uspeh. Leta 2008 je v vesolju delovala že 18 let.
Take misije imajo na krovu veliko zapletene opreme, tudi računalnikov. Najbrž nihče ne bi niti pomislil, da bi isti osebni računalnik uporabljal dve desetletji. Če upoštevamo še težave zaradi neprijaznega vesoljskega okolja, je izjemna zanesljivost računalnikov na krovih vesoljskih ladij pravzaprav majhen čudež. Že dejstvo, da je skoraj dve desetletji delovala v grobem vesoljskem okolju, kaže, da je tehnologija, razvita za vesoljske polete, lahko uporabna tudi za gradnjo zapletenih sistemov na Zemlji, če seveda od njih pričakujemo več desetletij dolgo zanesljivo delovanje brez servisnih posegov.
Dr. Richard Marsden zdaj pripravlja naslednjo dolgotrajno vesoljsko misijo. Je znanstveni direktor Sončevega orbiterja, ki ga je Evropske vesoljska agencija pravkar izbrala kot naslednjo vesoljsko misijo za študij Sonca. Na Nizozemsko ga je poklical Matej Praprotnik:
Doktor Marsden, misija Sončni orbiter Evropske vesoljske agencije, ki poteka pod vašim vodstvom, bo poskušala najti odgovore z opazovanjem Sonca od tako blizu kot še nobeno vesoljsko plovilo. Približati se Soncu na četrtino dosedanje razdalje je težko in utegne biti tudi nevarno. Sonce tam seva 16-krat močneje, zato je instrumente težko zaščititi. Zakaj se hočete Soncu tako zelo približati in kako ga nameravate opazovati?
Sonce je motor, ki poganja Osončje, v katerem živimo. Je tudi edina zvezda, ki jo lahko podrobno preučujemo. Pomembno je, da izvemo čim več o procesih v njem. Do določene mere nam to uspeva s teleskopi na Zemlji in z instrumenti na satelitih nad Zemljo. Če pa hočemo resnično razumeti izvor tistega, kar prihaja s Sonca, se moramo viru čim bolj približati. Marsikatera podrobnost, ki bi jo radi preučili, se porazgubi. Tako je s Sončevim vetrom, atmosfero, ki se od Sonca širi navzven in gre mimo Zemlje. Podrobnosti se na poti izgubijo – tako kot pri Sončevem vetru.
Razumem. V preteklem stoletju Sonce še nikoli ni bilo tako mirno, kot je zadnja leta. Tako vedenje je dokaj nepričakovano. Kako se to sklada z načrti misije Sončnega orbiterja?
To je zelo dobro vprašanje. Zadnji Sončev minimum je trajal veliko dlje, kot je bilo pričakovano. Podatki s prejšnje misije Odisej so pokazali tudi, da je Sončev veter veliko šibkejši, kot je bil v prejšnjih obdobjih vesoljske dobe. To nam pove, da procesov v Soncu v resnici še ne poznamo. Očitno je Sončni orbiter misija v pravem trenutku. Zlasti ne razumemo, kaj povzroča magnetno polje na Soncu in zakaj se polje spreminja. To je namreč glavni motor vse Sončeve dejavnosti. S Sončnim orbiterjem bomo lahko prvič izmerili celotno magnetno polje od ekvatorja do tečajev. Tako bomo lahko razumeli podrobno delovanje dinama, ki poganja ta magnetizem.
Glede na skrajne razmere v vesolju je izjemna zanesljivost uporabljenih računalnikov pravi čudež. Kako to dosežete? Ali bi se strinjali, da naši domači računalniki niso tako zanesljivi zaradi nestabilne programske opreme, medtem ko bi njihova strojna oprema zdržala desetletja?
To je res. Elektronska oprema na satelitih mora biti zelo zanesljiva, saj tja ne moremo poslati serviserja, če se kaj pokvari. To pomeni, da moramo izbrati posebne elektronske sestavne dele, ki so primerni za uporabo v vesolju. Glavno pa je, da vse skrbno preizkusimo že na Zemlji v primerljivih razmerah, preden opremo pošljemo v vesolje. Tako se še pred izstrelitvijo satelita prepričamo, da smo preverili vse morebitne težave. Mogoče bo koga presenetilo, da je elektronska oprema, ki jo uporabljamo, manj izpopolnjena od tiste v najzmogljivejših domačih računalnikih. Tako poskrbimo za čim večjo zanesljivost.
Doktor Marsden, kakšna je prednost, da zdaj Sonce lahko opazujemo od zgoraj in od spodaj in ga ne gledamo več samo v trebuh? Prej ste omenili, da Sonca še ne poznamo dovolj dobro.
Sonce je trirazsežno telo, ki se vrti okoli svoje osi. To pomeni, da ni lepo simetrično. Če bi res radi vedeli, kako delujejo zvezde in kako deluje naše Sonce, ga moramo opazovati z vseh kotov. Za preučevanje Sončeve dejavnosti so najpomembnejša območja okoli obeh polov, ki ju z Zemlje ne vidimo. Zato moramo polarna območja opazovati z visoke zemljepisne širine. Menimo, da se tam dogaja marsikaj pomembnega, kar poganja magnetno polje. Pričakujemo, da bo na tem področju Sončni orbiter dosegel največji napredek.
Še zadnje vprašanje, doktor Marsden. Sončni orbiter je glavni prispevek Evropske vesoljske agencije k Mednarodni pobudi Življenje z zvezdo. Ali bi nam lahko na kratko opisali glavne cilje te pobude?
Preprosto povedano: s programom Življenje z zvezdo naj bi dosegli celovito razumevanje, kako so Sonce, Zemlja in tako imenovana heliosfera povezani med seboj v sistem, ter kako ta sistem vpliva na življenje in družbo na Zemlji. Z uporabo skupnih zmogljivosti vseh vesoljskih agencij na svetu se je tega raziskovanja mogoče lotiti najbolj učinkovito. Zato smo ga tudi poimenovali Mednarodna pobuda Življenje z zvezdo. Končni cilj je napovedovati tako imenovano sončno vreme, kot to počnemo za vreme na Zemlji.
Sončev orbiter bo po izstrelitvi leta 2017 ali 2018 deloval naslednjih sedem ali osem let. A kdo ve: če je misija Ulysses lahko zgled, bo življenjska doba Sončevega orbiterja morda mnogo daljša.
Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.
Alojz Kodre, fizik in prevajalec, je zaslužni profesor z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Profesor, ki ga študentje izjemno cenijo, je z modelsko analizo nadgradil matematično fiziko, katere znanje je tudi danes ena osrednjih primerjalnih prednosti slovenskih fizikov doma in v svetu, dobro pa poznajo tudi njegov prispevek k eksperimentalni fiziki atomov.
Nedavni uničujoči potres je sicer tla v Nepalu stresel z magnitudo 7,8 in s tem pustil močan pečat tudi na tamkajšnjem površju: Mount Everest naj bi se nekoliko znižal, celotna gorska veriga Anapurne naj bi bila višja, nekateri predeli celo za meter in pol, tla v bližini prestolnice Katmandu pa naj bi se ponekod premaknila tudi do treh metrov. Kakšne sile torej delujejo ob tako silovitih potresih in kateri nedavni potresi so najbolj oblikovali površje Zemlje.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Je doktor matematike, specialist za algebro, leta 1993 je kot gimnazijec na matematični olimpijadi v Istanbulu osvojil bronasto medaljo. Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na doktorski študij v Kanado. In ostal, si ustvaril akademsko kariero in družino. Dr. Mitja Mastnak je izredni profesor na univerzi St. Mary’s v Halifaxu, začasno nekaj tednov gostuje na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Pogovarjali smo se o univerzitetnih in znanstvenih pogojih v Kanadi, primerjavi s Slovenijo in Evropo, honorarjih, motiviranosti študentov, kakovosti življenja …
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.
Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.
S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.
Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.
Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.
Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.
V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.
Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.
Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.
O vesolju še zdaleč ne vemo vsega, poznamo le 4 odstotke. Preostanek je temna snov in temna energija, kar smo spoznali tudi po zaslugi teleskopov, ki so pripomogli k številnim odkritjem, na katera še pred petnajstimi leti nismo niti pomislili. Prejšnji mesec pa je dobil dokončno zeleno luč za konstrukcijo Evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT). Gre za daleč najzmogljivejši astronomski teleskop na Zemlji, ki bo opazoval vesolje v vidni in infrardeči svetlobi.
Severni in južni pol Zemlje sta v zgodovini vedno burila domišljijo, v ta večni led in sneg so se podajali številni pogumni osvajalci, danes pa so brezmejna bela prostranstva predvsem začasni dom številnih raziskovalnih ekip. Na Antarktiko smo poklicali mlado meteorologinjo Mairi Simms, z britanskim znanstvenikom Jonom Shanklinom se bomo spomnili odkritja velikanske ozonske luknje pred natanko 30-imi leti, z dansko znanstvenico Dorthe Dahl-Jensen pa pogledali globoko v zgodovino ledenih poledenitev. Svet tam daleč ni le hladen in zato romantično lep, je tudi trpko opozorilo, kako krhko je zemeljsko podnebno ravnovesje.
Neveljaven email naslov