Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nedavno so na Nacionalnem biološkem institutu končali bilateralni projekt Systher, novo orodje sistemske biologije za celično zdravljenje in razvoj zdravil.
Nemčija in Slovenija, ki že več let sodelujeta na področju molekularnih znanosti, sta se tokrat združili pri projektu, ki rešuje biološke in klinične probleme raka na možganih, tako imenovanega glioma oziroma glioblastoma − enega najtrdovratnejših možganskih tumorjev, pri katerem so napovedi za bolnike kljub sodobnim konceptom zdravljenja še vedno mračne.
Nacionalni institut za biologijo, ki je bil udeležen v tem projektu, sodi med pionirje pri raziskovanju tumorske biologije matičnih celic v Sloveniji, na modelu možganskega tumorja pa je pokazal na nove možnosti zdravljenja z matičnimi celicami. Taki pristopi zdravljenja pa so mogoči le z novimi orodji sistemske biologije in bioinformatike.
Pogovarjali smo se z dr. Tamaro Lah Turnšek, direktorico instituta, na katerem se v zadnjem času osredotočajo na raziskave rakavih matičnih celic in mezenhimskih matičnih celic pri zdravljenju. So slovenski nosilci raziskav v okviru projekta Systher.
Kot dokazujete v raziskavi, protirakavi učinki normalnih odraslih mezenhimskih matičnih celic obetajo, do bo celična terapija kmalu postala realna možnost za zdravljenje najodpornejših vrst tumorjev. Vendar v tej tekmi še vedno zmagujejo rakave celice …
“Tako je, sicer bolezni ne bi bilo, vendar pa je tudi res, da so morda mezenhimske matične celice že prepoznale tumor in ga uničile, še preden so se pokazali klinični znaki. Nikoli torej ne vemo, kdaj so bile pri tem uspešne, vidimo pa, ko so neuspešne. Sistem mezenhimskih matičnih celic namreč podobno kakor sistem imunskega odziva prepozna tumor kot nekakšen tujek oziroma rano in jo poskuša regenerirati, odstraniti. Na novo vzpostavi prvotno tkivo, torej tako imenovano homeostazo v tkivu. Če mu seveda to ne uspe, predvsem če je ta sistem oslabljen, kot je lahko oslabljen sistem imunskega odziva pri starejših bolnikih, se bolezen demonstrira, tumor raste, v veliki večini primerov si podredi tako imunski sistem kot sistem mezenhimskih matičnih celic in postane še agresivnejši.”
Kaj pa testiranje bolnikov z orodji sistemske biologije kot del osebne medicine? To naj bi omogočalo zmanjšanje škodljivih stranskih učinkov in visoke cene zdravljenja raka. Po drugi strani pa naj bi boljša diagnostika omogočala najučinkovitejšo terapijo po meri bolnika in racionalno uporabo čedalje dražjih zdravil. Vendar vsakemu bolniku seveda ni mogoče izmeriti na desettisoče genov in beljakovin, saj bi bilo to odločno predrago. Kako rešiti ta problem, kako izbrati najučinkovitejše in najmanj škodljivo zdravljenje?
“Kot ste že omenili, gre za obdelavo velikega števila parametrov , v našem pimeru genov, beljakovin ali drugih regulatornih molekul, ki se spreminjajo ob tem, ko se dogaja biološki proces − recimo temu bitka med obrambnim sistemom organizma in tumorjem. Seveda moramo, da to razumemo, najprej izmeriti vse te številne molekule. Do danes tehnologija že zelo napredovala, poznamo tako imenovane mikromreže: transkriptomiko, genomiko, proteomiko, s skupnim imenom jim rečemo »omike«. In ko dobimo te rezultate, jih z matematičnimi modeli in algoritmi obdelamo, prerazvrstimo, da dobimo le majhno število skupin genov, ki jih potem laže razumemo v konceptu našega splošnega razumevanja delovanja celice, organizma in napredovanja raka. Vemo, da o tem še ne vemo vsega, sproti se učimo in zato nova sodobna terapija, ki bo slonela na terapiji, ki na posameznem pacientu uporablja sistemsko biologijo, seveda ne more brez razvojnih raziskovalnih laboratorijev, s katerimi mora delati z roko v roki. Mislim, da je interdisciplinarno delo med biotehnologi, biokemiki, biologi in zdravniki nujno potrebno.”
Nove dejavnosti, ki jih omogoča uporaba sistemske terapije v kompleksni diagnostiki, prognozi in napovedi odgovora tumorjev na zdravljenje, naj bi sčasoma postale dostopnejše za številne uporabnike. Gre za strategijo, ki jo raziskuje veliko laboratorijev v svetu in zelo priznanih skupin, namreč kako uporabiti svoje lastne matične celice za odstranitev tumorjev. Kdaj bo mogoče izdelovati osebnostne molekularne mreže, zdraviti s temi metodami?
“Osebnostna personalizirana medicina je delno že na pohodu tudi pri nas, vendar ne z merjenjem transkriptoma, proteoma in tako naprej. V onkologiji so uporabili zdravilo Hercepin − to je biološka molekula, ki deluje samo pri individualnih bolnicah, uporablja pa se za zdravljenje raka dojke. Če hočemo videti, ali bo zdravilo, kot je Hercepin, uporabno, moramo prej izmeriti določene parametre − v tem primeru receptor bolnice. Če to razširimo na več genov in več različnih beljakovin oziroma bioloških markerjev, proti katerim imamo že izdelana zdravila, bomo lahko ustvarili celo mrežo, prstni odtis nekega bolnika, in glede nanj tudi izbrali enega ali več terapevtskih načinov. Med drugimi so seveda terapevtsko sredstvo tudi mezenshimske matične celice − še več, te celice lahko opremimo z zdravili, ki se bodo usmerila na te biomarkerje, jih zmanjšala, zvečala, kakor koli modulirala njihovo izražanje v tumorju in s tem pozdravila tumor. Na eni strani so lahko uporabljene matične celice same po sebi, ker pa pri nekaterih bolnikih niso bile dovolj učinkovite, jih lahko naredimo učinkovitejše s tem, da jim dodamo zdravilo – orožje, ki uniči tumor.”
Zaradi povečanega onesnaženja okolja in voda pogostost rakavih obolenj v Sloveniji in svetu narašča. Možganski tumor glioblastom pa se v skrb zbujajočem obsegu pojavlja med mladimi ljudmi. Kljub novim načinom zdravljenja ti bolniki povprečno ne preživijo leta dni. Kakšne obete jim prinašajo vaše raziskave?
“S temi raziskavami bomo predvsem razumeli potek bolezni. Ali bomo razumeli tudi njen nastanek, karcinogenezo samo, je vprašanje, ker gre za različne hkratne vplive več dejavnikov. To bo zelo težko. Samo na eksperimentalnem modelu, na živalih, lahko določimo, kaj je vzrok in kaj posledica neke bolezni. Pri človeku, ki je izpostavljen tolikim onesnaževalcem, kot smo jim mi danes, pa ne vemo, kaj je glavni vzrok in zakaj prav ta vrsta raka. Vedeti moramo, da pogostost vseh vrst raka narašča, tudi med mladimi ljudmi. Osebno ocenjujem, da zaradi onesnaževanja, morda tudi različnih novih tehnologij, na primer mobilnih telefonov, ki si jih prislonimo na ušesa. Raziskave govorijo za in proti, vendar je res, da so že uvrščeni na seznam rizičnih dejavnikov in da je vsekakor treba biti previden, dokler ne vemo za morebitne učinke, ki jih danes še ne poznamo, jutri pa jih bomo.”
Raziskave bodo v prihodnosti brez dvoma pripeljale tudi do novih odkritij. Matične celice so osnovne celice človeškega telesa, ki so zaradi svojih regeneracijskih sposobnosti glavni mehanizem za obnavljanje in varovanje zdravja, predstavljajo pa tudi neverjeten razvojni potencial za medicino v prihodnosti. Spomnimo se, da je že Hipokrat predvideval, kako naj bi nastajal rak, in ugotovil, da se zdravi sam, z notranjo gonilno silo, močjo vitalnih funkcij, ki jih ima človek v sebi od rojstva. To pa je jasna asociacija na matične celice, o katerih se Hipokratu takrat ni niti sanjalo.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Nedavno so na Nacionalnem biološkem institutu končali bilateralni projekt Systher, novo orodje sistemske biologije za celično zdravljenje in razvoj zdravil.
Nemčija in Slovenija, ki že več let sodelujeta na področju molekularnih znanosti, sta se tokrat združili pri projektu, ki rešuje biološke in klinične probleme raka na možganih, tako imenovanega glioma oziroma glioblastoma − enega najtrdovratnejših možganskih tumorjev, pri katerem so napovedi za bolnike kljub sodobnim konceptom zdravljenja še vedno mračne.
Nacionalni institut za biologijo, ki je bil udeležen v tem projektu, sodi med pionirje pri raziskovanju tumorske biologije matičnih celic v Sloveniji, na modelu možganskega tumorja pa je pokazal na nove možnosti zdravljenja z matičnimi celicami. Taki pristopi zdravljenja pa so mogoči le z novimi orodji sistemske biologije in bioinformatike.
Pogovarjali smo se z dr. Tamaro Lah Turnšek, direktorico instituta, na katerem se v zadnjem času osredotočajo na raziskave rakavih matičnih celic in mezenhimskih matičnih celic pri zdravljenju. So slovenski nosilci raziskav v okviru projekta Systher.
Kot dokazujete v raziskavi, protirakavi učinki normalnih odraslih mezenhimskih matičnih celic obetajo, do bo celična terapija kmalu postala realna možnost za zdravljenje najodpornejših vrst tumorjev. Vendar v tej tekmi še vedno zmagujejo rakave celice …
“Tako je, sicer bolezni ne bi bilo, vendar pa je tudi res, da so morda mezenhimske matične celice že prepoznale tumor in ga uničile, še preden so se pokazali klinični znaki. Nikoli torej ne vemo, kdaj so bile pri tem uspešne, vidimo pa, ko so neuspešne. Sistem mezenhimskih matičnih celic namreč podobno kakor sistem imunskega odziva prepozna tumor kot nekakšen tujek oziroma rano in jo poskuša regenerirati, odstraniti. Na novo vzpostavi prvotno tkivo, torej tako imenovano homeostazo v tkivu. Če mu seveda to ne uspe, predvsem če je ta sistem oslabljen, kot je lahko oslabljen sistem imunskega odziva pri starejših bolnikih, se bolezen demonstrira, tumor raste, v veliki večini primerov si podredi tako imunski sistem kot sistem mezenhimskih matičnih celic in postane še agresivnejši.”
Kaj pa testiranje bolnikov z orodji sistemske biologije kot del osebne medicine? To naj bi omogočalo zmanjšanje škodljivih stranskih učinkov in visoke cene zdravljenja raka. Po drugi strani pa naj bi boljša diagnostika omogočala najučinkovitejšo terapijo po meri bolnika in racionalno uporabo čedalje dražjih zdravil. Vendar vsakemu bolniku seveda ni mogoče izmeriti na desettisoče genov in beljakovin, saj bi bilo to odločno predrago. Kako rešiti ta problem, kako izbrati najučinkovitejše in najmanj škodljivo zdravljenje?
“Kot ste že omenili, gre za obdelavo velikega števila parametrov , v našem pimeru genov, beljakovin ali drugih regulatornih molekul, ki se spreminjajo ob tem, ko se dogaja biološki proces − recimo temu bitka med obrambnim sistemom organizma in tumorjem. Seveda moramo, da to razumemo, najprej izmeriti vse te številne molekule. Do danes tehnologija že zelo napredovala, poznamo tako imenovane mikromreže: transkriptomiko, genomiko, proteomiko, s skupnim imenom jim rečemo »omike«. In ko dobimo te rezultate, jih z matematičnimi modeli in algoritmi obdelamo, prerazvrstimo, da dobimo le majhno število skupin genov, ki jih potem laže razumemo v konceptu našega splošnega razumevanja delovanja celice, organizma in napredovanja raka. Vemo, da o tem še ne vemo vsega, sproti se učimo in zato nova sodobna terapija, ki bo slonela na terapiji, ki na posameznem pacientu uporablja sistemsko biologijo, seveda ne more brez razvojnih raziskovalnih laboratorijev, s katerimi mora delati z roko v roki. Mislim, da je interdisciplinarno delo med biotehnologi, biokemiki, biologi in zdravniki nujno potrebno.”
Nove dejavnosti, ki jih omogoča uporaba sistemske terapije v kompleksni diagnostiki, prognozi in napovedi odgovora tumorjev na zdravljenje, naj bi sčasoma postale dostopnejše za številne uporabnike. Gre za strategijo, ki jo raziskuje veliko laboratorijev v svetu in zelo priznanih skupin, namreč kako uporabiti svoje lastne matične celice za odstranitev tumorjev. Kdaj bo mogoče izdelovati osebnostne molekularne mreže, zdraviti s temi metodami?
“Osebnostna personalizirana medicina je delno že na pohodu tudi pri nas, vendar ne z merjenjem transkriptoma, proteoma in tako naprej. V onkologiji so uporabili zdravilo Hercepin − to je biološka molekula, ki deluje samo pri individualnih bolnicah, uporablja pa se za zdravljenje raka dojke. Če hočemo videti, ali bo zdravilo, kot je Hercepin, uporabno, moramo prej izmeriti določene parametre − v tem primeru receptor bolnice. Če to razširimo na več genov in več različnih beljakovin oziroma bioloških markerjev, proti katerim imamo že izdelana zdravila, bomo lahko ustvarili celo mrežo, prstni odtis nekega bolnika, in glede nanj tudi izbrali enega ali več terapevtskih načinov. Med drugimi so seveda terapevtsko sredstvo tudi mezenshimske matične celice − še več, te celice lahko opremimo z zdravili, ki se bodo usmerila na te biomarkerje, jih zmanjšala, zvečala, kakor koli modulirala njihovo izražanje v tumorju in s tem pozdravila tumor. Na eni strani so lahko uporabljene matične celice same po sebi, ker pa pri nekaterih bolnikih niso bile dovolj učinkovite, jih lahko naredimo učinkovitejše s tem, da jim dodamo zdravilo – orožje, ki uniči tumor.”
Zaradi povečanega onesnaženja okolja in voda pogostost rakavih obolenj v Sloveniji in svetu narašča. Možganski tumor glioblastom pa se v skrb zbujajočem obsegu pojavlja med mladimi ljudmi. Kljub novim načinom zdravljenja ti bolniki povprečno ne preživijo leta dni. Kakšne obete jim prinašajo vaše raziskave?
“S temi raziskavami bomo predvsem razumeli potek bolezni. Ali bomo razumeli tudi njen nastanek, karcinogenezo samo, je vprašanje, ker gre za različne hkratne vplive več dejavnikov. To bo zelo težko. Samo na eksperimentalnem modelu, na živalih, lahko določimo, kaj je vzrok in kaj posledica neke bolezni. Pri človeku, ki je izpostavljen tolikim onesnaževalcem, kot smo jim mi danes, pa ne vemo, kaj je glavni vzrok in zakaj prav ta vrsta raka. Vedeti moramo, da pogostost vseh vrst raka narašča, tudi med mladimi ljudmi. Osebno ocenjujem, da zaradi onesnaževanja, morda tudi različnih novih tehnologij, na primer mobilnih telefonov, ki si jih prislonimo na ušesa. Raziskave govorijo za in proti, vendar je res, da so že uvrščeni na seznam rizičnih dejavnikov in da je vsekakor treba biti previden, dokler ne vemo za morebitne učinke, ki jih danes še ne poznamo, jutri pa jih bomo.”
Raziskave bodo v prihodnosti brez dvoma pripeljale tudi do novih odkritij. Matične celice so osnovne celice človeškega telesa, ki so zaradi svojih regeneracijskih sposobnosti glavni mehanizem za obnavljanje in varovanje zdravja, predstavljajo pa tudi neverjeten razvojni potencial za medicino v prihodnosti. Spomnimo se, da je že Hipokrat predvideval, kako naj bi nastajal rak, in ugotovil, da se zdravi sam, z notranjo gonilno silo, močjo vitalnih funkcij, ki jih ima človek v sebi od rojstva. To pa je jasna asociacija na matične celice, o katerih se Hipokratu takrat ni niti sanjalo.
Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.
Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?
V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.
Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.
Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.
Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik
Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.
Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.
Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)
Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.
“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Neveljaven email naslov