Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nedavno so na Nacionalnem biološkem institutu končali bilateralni projekt Systher, novo orodje sistemske biologije za celično zdravljenje in razvoj zdravil.
Nemčija in Slovenija, ki že več let sodelujeta na področju molekularnih znanosti, sta se tokrat združili pri projektu, ki rešuje biološke in klinične probleme raka na možganih, tako imenovanega glioma oziroma glioblastoma − enega najtrdovratnejših možganskih tumorjev, pri katerem so napovedi za bolnike kljub sodobnim konceptom zdravljenja še vedno mračne.
Nacionalni institut za biologijo, ki je bil udeležen v tem projektu, sodi med pionirje pri raziskovanju tumorske biologije matičnih celic v Sloveniji, na modelu možganskega tumorja pa je pokazal na nove možnosti zdravljenja z matičnimi celicami. Taki pristopi zdravljenja pa so mogoči le z novimi orodji sistemske biologije in bioinformatike.
Pogovarjali smo se z dr. Tamaro Lah Turnšek, direktorico instituta, na katerem se v zadnjem času osredotočajo na raziskave rakavih matičnih celic in mezenhimskih matičnih celic pri zdravljenju. So slovenski nosilci raziskav v okviru projekta Systher.
Kot dokazujete v raziskavi, protirakavi učinki normalnih odraslih mezenhimskih matičnih celic obetajo, do bo celična terapija kmalu postala realna možnost za zdravljenje najodpornejših vrst tumorjev. Vendar v tej tekmi še vedno zmagujejo rakave celice …
“Tako je, sicer bolezni ne bi bilo, vendar pa je tudi res, da so morda mezenhimske matične celice že prepoznale tumor in ga uničile, še preden so se pokazali klinični znaki. Nikoli torej ne vemo, kdaj so bile pri tem uspešne, vidimo pa, ko so neuspešne. Sistem mezenhimskih matičnih celic namreč podobno kakor sistem imunskega odziva prepozna tumor kot nekakšen tujek oziroma rano in jo poskuša regenerirati, odstraniti. Na novo vzpostavi prvotno tkivo, torej tako imenovano homeostazo v tkivu. Če mu seveda to ne uspe, predvsem če je ta sistem oslabljen, kot je lahko oslabljen sistem imunskega odziva pri starejših bolnikih, se bolezen demonstrira, tumor raste, v veliki večini primerov si podredi tako imunski sistem kot sistem mezenhimskih matičnih celic in postane še agresivnejši.”
Kaj pa testiranje bolnikov z orodji sistemske biologije kot del osebne medicine? To naj bi omogočalo zmanjšanje škodljivih stranskih učinkov in visoke cene zdravljenja raka. Po drugi strani pa naj bi boljša diagnostika omogočala najučinkovitejšo terapijo po meri bolnika in racionalno uporabo čedalje dražjih zdravil. Vendar vsakemu bolniku seveda ni mogoče izmeriti na desettisoče genov in beljakovin, saj bi bilo to odločno predrago. Kako rešiti ta problem, kako izbrati najučinkovitejše in najmanj škodljivo zdravljenje?
“Kot ste že omenili, gre za obdelavo velikega števila parametrov , v našem pimeru genov, beljakovin ali drugih regulatornih molekul, ki se spreminjajo ob tem, ko se dogaja biološki proces − recimo temu bitka med obrambnim sistemom organizma in tumorjem. Seveda moramo, da to razumemo, najprej izmeriti vse te številne molekule. Do danes tehnologija že zelo napredovala, poznamo tako imenovane mikromreže: transkriptomiko, genomiko, proteomiko, s skupnim imenom jim rečemo »omike«. In ko dobimo te rezultate, jih z matematičnimi modeli in algoritmi obdelamo, prerazvrstimo, da dobimo le majhno število skupin genov, ki jih potem laže razumemo v konceptu našega splošnega razumevanja delovanja celice, organizma in napredovanja raka. Vemo, da o tem še ne vemo vsega, sproti se učimo in zato nova sodobna terapija, ki bo slonela na terapiji, ki na posameznem pacientu uporablja sistemsko biologijo, seveda ne more brez razvojnih raziskovalnih laboratorijev, s katerimi mora delati z roko v roki. Mislim, da je interdisciplinarno delo med biotehnologi, biokemiki, biologi in zdravniki nujno potrebno.”
Nove dejavnosti, ki jih omogoča uporaba sistemske terapije v kompleksni diagnostiki, prognozi in napovedi odgovora tumorjev na zdravljenje, naj bi sčasoma postale dostopnejše za številne uporabnike. Gre za strategijo, ki jo raziskuje veliko laboratorijev v svetu in zelo priznanih skupin, namreč kako uporabiti svoje lastne matične celice za odstranitev tumorjev. Kdaj bo mogoče izdelovati osebnostne molekularne mreže, zdraviti s temi metodami?
“Osebnostna personalizirana medicina je delno že na pohodu tudi pri nas, vendar ne z merjenjem transkriptoma, proteoma in tako naprej. V onkologiji so uporabili zdravilo Hercepin − to je biološka molekula, ki deluje samo pri individualnih bolnicah, uporablja pa se za zdravljenje raka dojke. Če hočemo videti, ali bo zdravilo, kot je Hercepin, uporabno, moramo prej izmeriti določene parametre − v tem primeru receptor bolnice. Če to razširimo na več genov in več različnih beljakovin oziroma bioloških markerjev, proti katerim imamo že izdelana zdravila, bomo lahko ustvarili celo mrežo, prstni odtis nekega bolnika, in glede nanj tudi izbrali enega ali več terapevtskih načinov. Med drugimi so seveda terapevtsko sredstvo tudi mezenshimske matične celice − še več, te celice lahko opremimo z zdravili, ki se bodo usmerila na te biomarkerje, jih zmanjšala, zvečala, kakor koli modulirala njihovo izražanje v tumorju in s tem pozdravila tumor. Na eni strani so lahko uporabljene matične celice same po sebi, ker pa pri nekaterih bolnikih niso bile dovolj učinkovite, jih lahko naredimo učinkovitejše s tem, da jim dodamo zdravilo – orožje, ki uniči tumor.”
Zaradi povečanega onesnaženja okolja in voda pogostost rakavih obolenj v Sloveniji in svetu narašča. Možganski tumor glioblastom pa se v skrb zbujajočem obsegu pojavlja med mladimi ljudmi. Kljub novim načinom zdravljenja ti bolniki povprečno ne preživijo leta dni. Kakšne obete jim prinašajo vaše raziskave?
“S temi raziskavami bomo predvsem razumeli potek bolezni. Ali bomo razumeli tudi njen nastanek, karcinogenezo samo, je vprašanje, ker gre za različne hkratne vplive več dejavnikov. To bo zelo težko. Samo na eksperimentalnem modelu, na živalih, lahko določimo, kaj je vzrok in kaj posledica neke bolezni. Pri človeku, ki je izpostavljen tolikim onesnaževalcem, kot smo jim mi danes, pa ne vemo, kaj je glavni vzrok in zakaj prav ta vrsta raka. Vedeti moramo, da pogostost vseh vrst raka narašča, tudi med mladimi ljudmi. Osebno ocenjujem, da zaradi onesnaževanja, morda tudi različnih novih tehnologij, na primer mobilnih telefonov, ki si jih prislonimo na ušesa. Raziskave govorijo za in proti, vendar je res, da so že uvrščeni na seznam rizičnih dejavnikov in da je vsekakor treba biti previden, dokler ne vemo za morebitne učinke, ki jih danes še ne poznamo, jutri pa jih bomo.”
Raziskave bodo v prihodnosti brez dvoma pripeljale tudi do novih odkritij. Matične celice so osnovne celice človeškega telesa, ki so zaradi svojih regeneracijskih sposobnosti glavni mehanizem za obnavljanje in varovanje zdravja, predstavljajo pa tudi neverjeten razvojni potencial za medicino v prihodnosti. Spomnimo se, da je že Hipokrat predvideval, kako naj bi nastajal rak, in ugotovil, da se zdravi sam, z notranjo gonilno silo, močjo vitalnih funkcij, ki jih ima človek v sebi od rojstva. To pa je jasna asociacija na matične celice, o katerih se Hipokratu takrat ni niti sanjalo.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Nedavno so na Nacionalnem biološkem institutu končali bilateralni projekt Systher, novo orodje sistemske biologije za celično zdravljenje in razvoj zdravil.
Nemčija in Slovenija, ki že več let sodelujeta na področju molekularnih znanosti, sta se tokrat združili pri projektu, ki rešuje biološke in klinične probleme raka na možganih, tako imenovanega glioma oziroma glioblastoma − enega najtrdovratnejših možganskih tumorjev, pri katerem so napovedi za bolnike kljub sodobnim konceptom zdravljenja še vedno mračne.
Nacionalni institut za biologijo, ki je bil udeležen v tem projektu, sodi med pionirje pri raziskovanju tumorske biologije matičnih celic v Sloveniji, na modelu možganskega tumorja pa je pokazal na nove možnosti zdravljenja z matičnimi celicami. Taki pristopi zdravljenja pa so mogoči le z novimi orodji sistemske biologije in bioinformatike.
Pogovarjali smo se z dr. Tamaro Lah Turnšek, direktorico instituta, na katerem se v zadnjem času osredotočajo na raziskave rakavih matičnih celic in mezenhimskih matičnih celic pri zdravljenju. So slovenski nosilci raziskav v okviru projekta Systher.
Kot dokazujete v raziskavi, protirakavi učinki normalnih odraslih mezenhimskih matičnih celic obetajo, do bo celična terapija kmalu postala realna možnost za zdravljenje najodpornejših vrst tumorjev. Vendar v tej tekmi še vedno zmagujejo rakave celice …
“Tako je, sicer bolezni ne bi bilo, vendar pa je tudi res, da so morda mezenhimske matične celice že prepoznale tumor in ga uničile, še preden so se pokazali klinični znaki. Nikoli torej ne vemo, kdaj so bile pri tem uspešne, vidimo pa, ko so neuspešne. Sistem mezenhimskih matičnih celic namreč podobno kakor sistem imunskega odziva prepozna tumor kot nekakšen tujek oziroma rano in jo poskuša regenerirati, odstraniti. Na novo vzpostavi prvotno tkivo, torej tako imenovano homeostazo v tkivu. Če mu seveda to ne uspe, predvsem če je ta sistem oslabljen, kot je lahko oslabljen sistem imunskega odziva pri starejših bolnikih, se bolezen demonstrira, tumor raste, v veliki večini primerov si podredi tako imunski sistem kot sistem mezenhimskih matičnih celic in postane še agresivnejši.”
Kaj pa testiranje bolnikov z orodji sistemske biologije kot del osebne medicine? To naj bi omogočalo zmanjšanje škodljivih stranskih učinkov in visoke cene zdravljenja raka. Po drugi strani pa naj bi boljša diagnostika omogočala najučinkovitejšo terapijo po meri bolnika in racionalno uporabo čedalje dražjih zdravil. Vendar vsakemu bolniku seveda ni mogoče izmeriti na desettisoče genov in beljakovin, saj bi bilo to odločno predrago. Kako rešiti ta problem, kako izbrati najučinkovitejše in najmanj škodljivo zdravljenje?
“Kot ste že omenili, gre za obdelavo velikega števila parametrov , v našem pimeru genov, beljakovin ali drugih regulatornih molekul, ki se spreminjajo ob tem, ko se dogaja biološki proces − recimo temu bitka med obrambnim sistemom organizma in tumorjem. Seveda moramo, da to razumemo, najprej izmeriti vse te številne molekule. Do danes tehnologija že zelo napredovala, poznamo tako imenovane mikromreže: transkriptomiko, genomiko, proteomiko, s skupnim imenom jim rečemo »omike«. In ko dobimo te rezultate, jih z matematičnimi modeli in algoritmi obdelamo, prerazvrstimo, da dobimo le majhno število skupin genov, ki jih potem laže razumemo v konceptu našega splošnega razumevanja delovanja celice, organizma in napredovanja raka. Vemo, da o tem še ne vemo vsega, sproti se učimo in zato nova sodobna terapija, ki bo slonela na terapiji, ki na posameznem pacientu uporablja sistemsko biologijo, seveda ne more brez razvojnih raziskovalnih laboratorijev, s katerimi mora delati z roko v roki. Mislim, da je interdisciplinarno delo med biotehnologi, biokemiki, biologi in zdravniki nujno potrebno.”
Nove dejavnosti, ki jih omogoča uporaba sistemske terapije v kompleksni diagnostiki, prognozi in napovedi odgovora tumorjev na zdravljenje, naj bi sčasoma postale dostopnejše za številne uporabnike. Gre za strategijo, ki jo raziskuje veliko laboratorijev v svetu in zelo priznanih skupin, namreč kako uporabiti svoje lastne matične celice za odstranitev tumorjev. Kdaj bo mogoče izdelovati osebnostne molekularne mreže, zdraviti s temi metodami?
“Osebnostna personalizirana medicina je delno že na pohodu tudi pri nas, vendar ne z merjenjem transkriptoma, proteoma in tako naprej. V onkologiji so uporabili zdravilo Hercepin − to je biološka molekula, ki deluje samo pri individualnih bolnicah, uporablja pa se za zdravljenje raka dojke. Če hočemo videti, ali bo zdravilo, kot je Hercepin, uporabno, moramo prej izmeriti določene parametre − v tem primeru receptor bolnice. Če to razširimo na več genov in več različnih beljakovin oziroma bioloških markerjev, proti katerim imamo že izdelana zdravila, bomo lahko ustvarili celo mrežo, prstni odtis nekega bolnika, in glede nanj tudi izbrali enega ali več terapevtskih načinov. Med drugimi so seveda terapevtsko sredstvo tudi mezenshimske matične celice − še več, te celice lahko opremimo z zdravili, ki se bodo usmerila na te biomarkerje, jih zmanjšala, zvečala, kakor koli modulirala njihovo izražanje v tumorju in s tem pozdravila tumor. Na eni strani so lahko uporabljene matične celice same po sebi, ker pa pri nekaterih bolnikih niso bile dovolj učinkovite, jih lahko naredimo učinkovitejše s tem, da jim dodamo zdravilo – orožje, ki uniči tumor.”
Zaradi povečanega onesnaženja okolja in voda pogostost rakavih obolenj v Sloveniji in svetu narašča. Možganski tumor glioblastom pa se v skrb zbujajočem obsegu pojavlja med mladimi ljudmi. Kljub novim načinom zdravljenja ti bolniki povprečno ne preživijo leta dni. Kakšne obete jim prinašajo vaše raziskave?
“S temi raziskavami bomo predvsem razumeli potek bolezni. Ali bomo razumeli tudi njen nastanek, karcinogenezo samo, je vprašanje, ker gre za različne hkratne vplive več dejavnikov. To bo zelo težko. Samo na eksperimentalnem modelu, na živalih, lahko določimo, kaj je vzrok in kaj posledica neke bolezni. Pri človeku, ki je izpostavljen tolikim onesnaževalcem, kot smo jim mi danes, pa ne vemo, kaj je glavni vzrok in zakaj prav ta vrsta raka. Vedeti moramo, da pogostost vseh vrst raka narašča, tudi med mladimi ljudmi. Osebno ocenjujem, da zaradi onesnaževanja, morda tudi različnih novih tehnologij, na primer mobilnih telefonov, ki si jih prislonimo na ušesa. Raziskave govorijo za in proti, vendar je res, da so že uvrščeni na seznam rizičnih dejavnikov in da je vsekakor treba biti previden, dokler ne vemo za morebitne učinke, ki jih danes še ne poznamo, jutri pa jih bomo.”
Raziskave bodo v prihodnosti brez dvoma pripeljale tudi do novih odkritij. Matične celice so osnovne celice človeškega telesa, ki so zaradi svojih regeneracijskih sposobnosti glavni mehanizem za obnavljanje in varovanje zdravja, predstavljajo pa tudi neverjeten razvojni potencial za medicino v prihodnosti. Spomnimo se, da je že Hipokrat predvideval, kako naj bi nastajal rak, in ugotovil, da se zdravi sam, z notranjo gonilno silo, močjo vitalnih funkcij, ki jih ima človek v sebi od rojstva. To pa je jasna asociacija na matične celice, o katerih se Hipokratu takrat ni niti sanjalo.
O fotografiji črne luknje, kvantni premoči, novih arheoloških najdiščih, napredujoči personalizirani medicini in vse bolj natančnih podnebnih napovedih: skozi vse leto smo lahko spremljali prebojne dosežke, ki so spremenili naš pogled na vesolje, zgodovino, tehnologijo in nenazadnje okolje. Prvič smo lahko videli prizore, ki jim človeško oko ni bilo priča še nikoli. Spoznavali smo, česa vsega še ne vemo o zgodovini naše vrste, in se hkrati spraševali, kakšna prihodnost nas čaka. Leto 2019 v znanosti je bilo vznemirljivo, zapuščina odkritij pa bo odmevala tudi v prihodnosti. Pregled znanosti v letu 2019 sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
Jocelyn Bell Burnell ima za sabo že več kot 50 let dela v astronomiji. Ampak njeno ključno odkritje se je zgodilo čisto na začetku. Prav na točki, ko je šele dobro začela svojo strokovno pot. Tedaj je nepričakovano naletela na nekaj, kar si sprva ni znala razložiti, in je odkritje v šali poimenovala kar »mali zeleni možje, Little Green Men«. Za svoje odkritje bi morala dobiti Nobelovo nagrado, a je ni. Dobil jo je njen mentor, kar je še danes eno od kontroverznih poglavij v zgodovini podeljevanja Nobelovih nagrad. Jocelyn Bell Burnell je v Oxford poklicala Maja Ratej.
Zvoki nekega kraja vzbujajo spomine. Morda tudi tiste najbolj zabrisane in skoraj pozabljene. Prav take spomine iščejo raziskovalci v mednarodnem projektu Sensotra, ki prostovoljce opremijo s kamerami in mikrofoni in jih odpeljejo na sprehod po domačem kraju. Sprašujejo se, kako različne generacije zaznavajo in dojemajo mestno okolje, ki se hitro spreminja. Znanstveniki iz treh držav, podprti s sredstvi Evropskega raziskovalnega sveta, so za potrebe raziskovanja razvili povsem novo metodo, ki jih je pripeljala do nepričakovanih ugotovitev. O tem se pogovarjamo v Frekvenci X, kjer spremljamo najboljšo finsko visokošolsko profesorico s sodelavci iz treh držav na sprehodu po zvočnih spominih človeštva. Gosta: dr. Helmi Järviluoma, Univerza vzhodne Finske, dr. Rajko Muršič, profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Oddajo je pripravil Jan Grilc.
Pred 12 milijoni let se je na našem prostoru sprehajal Danuvius. “Danuvius je izjemna najdba, o kateri vemo nekaj dni, ne moremo govoriti, da je pol opica pol človek. To je opica,” trdi dr. Petra Golja z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pa čeprav gre za opico, je ta opica prva, ki je “stopila na dve nogi” – vsaj po do zdaj razpoložljivih podatkih. To je z raziskovalno skupino odkrila glavna raziskovalka paleontologinja dr. Madeline Bohme z nemške univerze v Tübingenu: “Odkritje je bilo veliko presenečenje za vse, saj smo ugotovili, da so kosti bolj podobne človeškim kot tistim velikih opic. Ob našem raziskovanju se je izkazalo, da je ta nova vrsta – Danuvius – hodila dvonožno.” Se je bipedalizem torej razvil dvakrat prej, kot smo doslej domnevali, in v Evropi, ne v Afriki, v kakšnih razmerah je živel Danuvius, bi ga lahko označili za evropsko Lucy …
Frekvenca X se tokrat podaja na razburljivo potovanje po brezmejnih medzvezdnih in galaktičnih širjavah. Kakšne so bile čisto prve galaktične jasli, kakšne zvezde so nastajale v njih, bo razložila profesorica na Kalifornijski univerzi v Davisu dr. Maruša Bradač. Zavihteli pa smo se tudi na krov legendarnih plovil Voyager, ki s seboj po vesolju nosita skrivnosten zapis o človeški civilizaciji. Kaj je zapisano na zlatih ploščah in kako bi jih lahko razumel nič hudega sluteči vesoljski sprehajalec milijone kilometrov stran, pa bosta pojasnila astrofizik dr. Tomaž Zwitter in glasbeni urednik in pisatelj Jonathan Scott.
Ljubljanska univerza je ob ustanovitvi orala ledino v akademski sferi. Po 100 letih se je znašla v položaju, ko si znova postavlja ključna vprašanja glede svoje vloge v družbi. S kakšnim vetrom jadra univerza, ki se po eni strani lahko pohvali z izjemnimi raziskovalnimi dosežki, po drugi strani pa spopada z notranjimi aferami. Sklepna epizoda serije Akademskih 100. *Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zaslužni profesor na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani dr. Rafael Cajhen, profesor mikrobiologije dr. Blaž Stres, novinarka Tina Kristan, sociolog kulture dr. Rastko Močnik, filozof dr. Darko Štrajn, profesor na Fakulteti za strojništvo dr. Matevž Dular, profesor na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani dr. Ivan Bratko, podoktorska raziskovalka računalništva na Univerzi Stanford dr. Marinka Žitnik.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico? Serija: Akademskih 100 Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Med drugo svetovno vojno bi lahko ljubljansko univerzo z več gledišč označili za vir upora, legendarni Radio Kričač so na neki način zakrivili študenti elektrotehniške fakultete. Skoraj 20 let pozneje se je zgodila (kulturna) revolucija "baby boom" generacije, ki se je uprla svojim staršem. Zakaj je bila zasedba Filozofske fakultete 40 let pozneje drugačna, sploh pa, kako se je na to odzvala Univerza? Ta hip kaže, da se utegnejo mladi najprej kritično odzvati in se zaradi okoljskih groženj povezati med seboj. Zakaj jih ta tema tako podžiga? Se danes na univerzi še rojevajo progresivne in subverzivne ideje? Serija: Akademskih 100. Druga epizoda: Veter v jadrih upora. Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.
Kozmologija in eksoplaneti, razvoj litij-ionskih baterij, pa pomen kisika za delovanje naših celic. To so letošnje prve tri Nobelove nagrade - za fiziko, kemijo in medicino. Zadnjo prav s področja obnašanja celic v telesu, ko se raven kisika v njih zniža. “Zaznavanje kisika ima res velik pomen - od tega, kako delujejo večcelični organizmi, do tega, da ima velik vpliv na različne bolezni, tudi na razvoj in nastanek raka,” pravi dr. Maja Čemažar z Onkološkega inštituta UKC Ljubljana. Z dr. Majo Čemažar, z dr. Andrejo Gomboc z UNG in z dr. Robertom Dominkom s Kemijskega inštituta smo pokomentirali letošnji Nobelov izbor.
Ali ima vesolje vonj? Koliko megabajtov podatkov najdemo v prstnem odtisu? Koliko shujšamo med hojo v hribe zaradi pojenjajoče sile težnosti? Na tri čisto resna radiovedna vprašanja, ki so nam jih zastavili poslušalci, Maja Ratej in Jan Grilc s strokovnjaki iščeta čisto resne odgovore. V rubriki Frekvence X Radiovedni!
Pica kot zdrav obrok, preklinjanje v avtomobilu, znamke na spolnem udu in raziskava o nakladanju. To so IG Nobelove nagrade, ob razglasitvi katerih se najprej nasmejemo, potem pa zamislimo. Nagrade, ki jih podeljujejo že od leta 1991, omogočijo publiciteto tistim, nekoliko zapostavljenim temam. Koga – denimo – ne bi zanimalo, ali lahko redno uživa pico in ima ob tem manjše tveganje za nastanek določenih bolezni, ali pa, da preklinjanje v avtomobilu ne sprosti, temveč povzroči še več stresa. Z IG Nobelovimi nagrajenci in komentatorjem filozofom in fizikom dr. Sašem Dolencem bomo hodili po avanturističnih poteh razsvetljenskih možganskih hodnikov, ki ob žuborenju idej peljejo v raziskavo o nakladanju, ki je leta 2016 prejela IG Nobelovo nagrado za mir. Več v podkastu, ki sta ga pripravili Maja Stepančič in Uršula Zaletelj.
Pitagora in njegovi učenci so verjeli, da je vse v vesolju mogoče matematično izraziti s števili. “Jaz matematiko primerjam z družabnimi igrami, ker tako kot pri igrah tudi pri matematiki nekako določiš pravila, na podlagi katerih boš igral,” pravi Marko Čmrlec, bodoči študent na Cambridgeu, olimpijec, ki je letos dosegel srebrno medaljo na mednarodni olimpijadi v matematiki v Veliki Britaniji. “Če nekdo doseže pohvalo, kaj šele medaljo, je to za tako mladega človeka življenjski uspeh,” pravi Andrej Guštin iz Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije. Mladi olimpijci – Tevž Lotrič, Ema Mlinar in Marko Čmrlec, ki so poletne počitnice preživeli alternativno … “Je dobra nagrada, da greš za en teden v tujino. Ampak ne samo to, lahko se družiš z ljudmi, ki so ti podobni.” … so bili sogovorniki Frekvence X.
Znanost tudi med poletjem ni na počitnicah. Dogajanje je bilo pestro – od tega, da smo se za las izognili srečanju z asteroidom, do tega, da podatke v tehnološkem svetu že zapisujejo na DNK, da je mikroplastika vse bolj pogosta priloga v naši pitni vodi, pa do tega, da so predniki naše človeške vrste po Evropi hodili že veliko veliko prej, kot se je domnevalo doslej. Nastopajo gigantski papagaj, računalniški čip s 400.000 jedri, robotska roka, ki jo usmerjamo s pomočjo misli, atomska ura, za celo stolpnico velik kup kamenja, štirje milijoni olimpijskih bazenov, planet WASP-38 b, balada biskajskih kitov in partija pokra z računalnikom. Pregled znanstvenega dogajanja sta pripravila Maja Ratej in Jan Grilc.
V Ljubljani so se v teh dneh v okviru Svetovnega kongresa slovenskih fizikov zbrali naši fiziki in fizičarke, ki so se uveljavili na tujih univerzah in inštitutih. Med njimi slovenski strokovni javnosti predava tudi dr. Uroš Seljak, profesor fizike in sodirektor centra za astrofiziko na Univerzi Kalifornije v Berkleyju, ki je bil pred kratkim kot redni član sprejet v Nacionalno akademijo znanosti v Združenih državah Amerike. Več o tem, kaj mu pomeni včlanitev v najprestižnejšo ameriško znanstveno ustanovo in kako se v svojem profesionalnem življenju posveča iskanju temeljnih značilnosti vesolja s pomočjo kozmoloških opazovanj, pove v petek opoldne.
Ste kaj radioaktivni? Ali vas je nemara bolje vprašati, če ste kaj radiofobni? Frekvenca X si je ogledala HBO-jevo serijo Černóbil o največji jedrski nesreči v zgodovini, ki v javnosti sproža številne odzive. Po eni strani je najbolje ocenjena serija na IMDB, po drugi strani se nanjo zgrinjajo številni očitki o zavajanju s podatki. Kaj je res in kaj ne in kako je Černóbil znova potegnil na plano radiofobijo?
Christine Jones Forman in Bill Forman sta zakonca in vrhunska ameriška strokovnjaka na področju rentgenske astronomije. Zaposlena na centru za astrofiziku Harvard Smithsonian sta se z odmevno črno luknjo v galaksiji M87 ukvarjala že dlje časa, ob tem pa več desetletij tako rekoč iz prve roke spremljala napredek na področju rentgenske astronomije. O majhnosti človeka v primerjavi z vesoljem, črnih luknjah, družinskem življenju z astronomijo, zlasti pa o žarkih X v astronomiji več rečemo ta četrtek točno opoldne.
Siva, pusta, kraterjev polna, a vseeno navdihujoča – Luna. 50 let bo, odkar je Neil Armstrong kot prvi človek pustil svojo sled na našem edinem naravnem satelitu in na Zemljo sporočil tisto zgodovinsko: “To je majhen korak za človeka, a velik za človeštvo.” Pristanek na Luni je pomenil neverjeten napredek, naznanil je, da lahko človek s tehnologijo osvaja tudi prostrano vesolje, in odstrl novo raven tekmovanja med svetovnimi velesilami. Kakšen pečat je v družbi, politiki in znanosti pustil pristanek na Luni 20. julija 1969 in kako danes, petdeset let po tem zgodovinskem dogodku, Luna še preseneča, združuje, ločuje? Ob praznovanju rojstnega dneva Vala 202 smo pripravili javno snemanje Frekvence X na radijskem dvorišču, ki sta ga vodila Maja Stepančič in Jan Grilc. Gosti razprave: astrofizik dr. Tomaž Zwitter biokibernetik dr. Igor Mekjavič ameriški astronavt slovenskih korenin Ronald Šega astronom Andrej Guštin
Morda prihodnost ni še nikoli ponujala toliko nejasnosti in dilem kot danes. Lahko da nas bo umetna inteligenca nepovratno prehitela kot dirkalni avto. In vsak dan ponudila nekaj deset odkritij v rangu Nobelovih nagrad. Nekateri zagovarjajo scenarij, da bo umetna inteligenca celo prevzela nadzor nad človekom. V vsakem primeru bo treba s samovozečo prihodnostjo najti sožitje in jo pametno zavirati na mejnih območjih. A nobena tehnologija ni dobra ali slaba sama po sebi, pomembno je, kako jo uporabljamo ljudje, pomembne so družbene okoliščine, politične odločitve. Bi torej ob razvoju umetne inteligence potrebovali čim več ali čim manj regulacije, bi se morali vse večje prisotnosti umetne inteligence bati ali se je veseliti? Kje so realne in kje znanstvenofantastične meje? V epilogu serije Quo vadis, človek? o etiki razvoja in samovozečih dilemah človeka prihodnosti. Od Zemlje do vesolja. Od Rdeče kapice do robota. O tem, kako bi lahko tehnologije tudi pomagale pri reševanju okolja. Razmišljajo sogovorniki različnih strok. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina, Jan Grilc
“Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.” Tako je pred natanko 70 leti George Orwell zapisal v romanu 1984. Je imel prav? Možnost večje (tehnološke) izbire ne pomeni nujno svetlejše prihodnosti. Niti v osebnem niti v družbenem smislu. Veliko podatkovje, družabna omrežja in algoritmi spreminjajo demokracijo in na novo definirajo pravila igre. Ključno bo najti konsenz okrog uporabe umetne inteligence in ohranitve ideje demokracije. Hladna vojna je preteklost, družbe prihodnosti bodo poleg podnebnih sprememb ogrožale informacijske in trgovinske krize, morebitne zlorabe orožja, ki ga bo upravljala umetna inteligenca. Kako bo z varnostjo, bo država namesto vojakov imela polno “kasarno” vrhunskih hekerjev, strokovnjakov za algoritme in robotskih psihiatrov? Osrednja gosta 4. dela serije Quo vadis, človek?! sta filozofinja Renata Salecl in obramboslovec Uroš Svete. Avtorji: Luka Hvalc, Hana Hawlina in Jan Grilc
Neveljaven email naslov