Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.
Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.
Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.
Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.
Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.
Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.
Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.
Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.
Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.
Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.
V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?
To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.
Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?
Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.
Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?
Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.
Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?
Da.
Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?
Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.
Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?
Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.
Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.
Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.
Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.
Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.
Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.
Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.
Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.
Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.
Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.
V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?
To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.
Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?
Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.
Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?
Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.
Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?
Da.
Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?
Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.
Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?
Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.
Konec maja je čas za pregled znanstvenih vrhov meseca, ogromno se je dogajalo, predvsem v domačem znanstvenem okolju. Mladi osnovnošolci s I. osnovne šole v Celju so zmagali na tekmovanju FIRST® LEGO® League na Norveškem. Ta mesec smo tudi pri nas opazovali severni sij. V UKC Ljubljana so objavili pomembno študijo o zdravljenju bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma. Dobili smo komunikatorko znanosti, to je postala upokojena profesorica botanike in biologinje celice na Univerzi v Ljubljani dr. Marina Dermastia. Razglasili pa so tudi mentorja leta, ki je gost naše znanstvene oddaje.
V soboto, 18. maja zvečer, so na nebu nad Portugalsko in Španijo opazili svetlo kroglo. Dogodek je posnela Evropska vesoljska agencija s svojimi kamerami v Cáceresu v Španiji. Potrdili so, da je šlo za kos kometa, ki je verjetno zgorel nad Atlantikom na višini okoli 60 kilometrov. Še vedno pa preučujejo njegovo velikost in pot, da bi ocenili ali obstaja možnost, da je kakšen del dosegel površje Zemlje in postal meteorit. Košček vesolja, ki pristane na Zemljinem površju, ki ga hudomušno lahko opišemo kot najcenejšo dostavo iz vesolja, s seboj med drugim prinašajo kopico informacij o zgodnjem nastajanju osončja. Podajamo se na vesoljsko detektivko magnetnih ostankov vesolja z izjemno gostoto, občudujemo zbirko meteoritov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Zakaj največ meteoritov najdejo na Antarktiki? Kako se lahko iskanja meteoritov lotite s pometanjem? Za tiste, ki vas je ob poslušanju morda prijela iskalna mrzlica, pa še ena spodbudna informacija: v primeru, da najdete meteorit, ga lahko, če zagotovite ustrezne pogoje za hrambo, obdržite.
Kako lahko naredim kar največ dobrega? Naj premišljeno doniram samo skrbno izbranim humanitarnim organizacijam ali naj se raje odločam čustveno in pomagam po trenutni inerciji? Pod drobnogled smo vzeli koncept učinkovitega altruizma, ki skuša pomagati na podlagi merljivih dokazov, hkrati pa je deležen tudi številnih kritik. Razpravljamo o različnih konceptih altruizma in dobrodelnosti, vlogi posameznika, države in korporacij.
Ranga Dias z ameriške univerze Rochester je leta 2020 zaslovel, potem ko je v reviji Nature poročal o prvem superprevodniku pri sobni temperaturi. To je bil velikanski uspeh, eden izmed svetih gralov moderne fizike, ki je Diasu na široko odprl pot do Nobelove nagrade, svetu pa do učinkovitejše prihodnosti z manj izgubami energije. A danes vemo, da je za njegovim domnevnim odkritjem prevara in vrsta goljufij. Poneverbe podatkov v znanosti postajajo vse pogostejše, dodatno skrb vnaša sivo polje umetne inteligence, ki namesto znanstvenikov lahko piše tudi članke. Kako je z integriteto v znanosti, kako lahko vemo, kaj je res in kdo zavaja?
Potujemo v zgodovino našega planeta in odkrivamo največja in najmanjša bitja, ki so ga poseljevala. Zagrizemo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani.
V ponedeljek je minilo 300 let od rojstva Immanuela Kanta, slovitega modreca iz Königsberga, ki je močno zaznamoval filozofijo. Kant velja za prvega sodobnega filozofa, njegovo delo pa presega meje časa in nam še vedno predstavlja prvovrstno oporo pri naslavljanju temeljnih vprašanj o našem obstoju, našem razumevanju in naši odgovornosti.
Vsako leto se nad našimi glavami seli na milijarde ptic, žuželk, netopirjev; njihova epska potovanja povezujejo celine in niso imuna na vpliv človeka, ki je zadal velik udarec zlasti selitvam velikih sesalcev. Kdo so selivci rekorderji, kaj jih žene in kako najdejo svoj cilj?
“Prosimo vas, da zaprete oči, med preiskavo se tudi ne pogovarjamo.” To so začetne besede asistenta v ambulanti za merjenje električne dejavnosti možganov EEG, kamor se je tokrat, ob skorajšnji stoletnici prve meritve na človeku, povabila tudi Frekvenca X. Elektroencefalograf je naprava, ki jo je na človeku prvič uporabil nemški psihiater Hans Berger 6. julija 1924. Kljub svoji starosti se tehnologija do danes ni prav veliko spremenila, ob merjenju dejavnosti še vedno na glavo postavijo elektrode, ob pomoči katerih ugotavljajo mogoča odstopanja od normalne električne dejavnosti možganov. Pravzaprav jim “na daleč” prisluškujejo. In to so delali tudi, ko se je na Nevrološki kliniki pri vodji Centra za epilepsijo odraslih dr. Bogdanu Lorberju oglasila Maja Stepančič. Vabljeni torej na posebno zvočno izkušnjo, prisluškovali boste lahko preiskavi EEG.
Če omenimo oceane, na kaj pomislite? Večina ljudi pomisli na ribe in na njihovo slanost …, na biologijo in kemijo morja torej. Toda tisto, kar res zaznamuje oceane, je njihova fizika.
Tokratna Frekvenca X se spet sprehaja po največjih ali najzanimivejših dosežkih meseca. Marec je mesec, ko naša oddaja praznuje rojstni dan, mesec, ko se podeljujejo Jesenkove nagrade; letos je nagrado za življenjsko delo prejela prof. dr. Nina Gunde Cimerman z biotehniške fakultete, ki bo tudi naša gostja. Poleg tega naj omenimo še nekaj novic iz sveta znanosti: govorili bomo o pomembni raziskavi Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik v zvezi z anafilaksijo, povabili se bomo na pojedino zvezd, ki se hranijo tudi s planeti, in odgovorili na vprašanje, zakaj antropocen ne bo postal uradno poimenovanje dobe, v kateri ima največji vpliv na okolje človek.
Je biti velik ali majhen v naravi prednost ali slabost? Kaj pa zares velik? Frekvenca X, poljudnoznanstvena oddaja Vala 202, svoj 15. rojstni dan praznuje s sebi enakimi. Pred mladim občinstvom in v čisto pravem radijskem studiu načenjamo temo velikosti in kako ta vpliva na ves živi svet okoli nas. Potujte z nami skozi zgodovino našega planeta in odkrijte največja bitja, ki so ga poseljevala. Kaj je pripomoglo k temu, da so po Zemlji nekoč lomastili megalomanski kuščarji in kako so se sploh premikali? Zakaj so kiti še dandanes tako ogromni in ali so orjaški pajki in kačji pastirji sploh mogoči? In kaj imata o fantazijskih bitjih, kot so leteči zmaji, krilati konji pegazi, palčki in velikani iz pripovedk, povedati fizika in biologija? Zagrizli pa bomo tudi v iskanje odgovora, kakšen mojstrski kipar je narava, ki se je domislila človeka – ravno prav velikega sesalca z nadpovprečno velikimi možgani. Kako se je z našo velikostjo igrala evolucija in do kod še lahko zrastemo? Kako bi živeli, če bi se nenadoma – kot Alica – povečali ali pomanjšali? Zaneslo pa nas bo tudi daleč stran v vesolje z misijo, da se domislimo planeta, na katerem bi lahko obstajali velikani.
Preselimo se 15 let v preteklost, natančneje – odpotujemo v 9. april leta 2009, ko je Mija Škrabec Arbanas pripravila eno izmed prvih oddaj, ki so v Frekvenci X obravnavale vesolje. V tem času se je marsikaj spremenilo: od vse daljših sprehodov astronavtov zunaj vesoljskih postaj do napredka pri razvoju vesoljskih oblačil, ki omogočajo boljšo gibljivost, do raztrosa človeškega pepela v vesolju. 15-letni napredek v raziskovanju vesolja komentira naš dolgoletni strokovni sodelavec astronom in astrofizik Tomaž Zwitter.
Gost v tokratni Frekvenci X je bil Roger Penrose, zelo eminentno ime svetovne matematične fizike, ki se ga velikokrat omenja v povezavi Stephenom Hawkingom. Penrose je v svoji dolgi karieri pomembno prispeval predvsem k teoriji splošne relativnosti, je pa tudi avtor tako imenovanih Penrose-Hawking teoremov o singularnostih, ki so mu prinesli Nobelovo nagrado in ki pravijo, da se črne luknje tvorijo iz zelo splošnih pogojev sesedanja materije ter da se v središču črne luknje ustvari singularnost v končnem času. V oddaji se z njim sprašujemo tudi, kaj je v sodobni fiziki moda, kaj vera in kaj fantazija, dotaknemo se tudi vprašanja, kako pri umetni inteligenci 'izračunati' razumevanje in kako enigmatična je fizika možganov.
Ob Tednu možganov, ki je letos posvečen spolnosti, raziskujemo odvisnost od pornografije, kakšni so simptomi, kaj se dogaja v naših možganih, zakaj je lahko izpostavljenost otrok in mladostnikov pornografiji problematična in kakšne dodatne nevarnosti je prinesel razmah sodobnih tehnologij. V skupni epizodi z oddajo Možgani na dlani na Prvem tudi o pozitivnih plateh rabe pornografije.
Ste vedeli, da bo na celotni progi drugega tira porabljenih za pet Eifflovih stolpov jeklenih armatur? Inženirji, gradbinci in izvajalci del pa seveda pri gradnji ne uporabljajo le kovinskih pripomočkov. Kakšna je znanost za gradnjo predorov, kako ti sploh nastanejo, kdo pri tem sodeluje in kje vse lahko strokovnjaki sploh kopljejo predore? V oddaji slišite tudi zvoke iz globin enega izmed slovenskih predorov.
Februar je pri koncu in Frekvenca X njegove zadnje ure, ki so zaradi prestopnega leta pravzaprav bonus, izkorišča za prelet tem, ki so ta mesec odmevale v znanosti. Maja Ratej raziskuje avtoimunske bolezni in zakaj jih bomo lahko morda v dogledni prihodnosti uspešno zdravili. Preverila je tudi, kakšna velikanka je na novo odkrita anakonda v Južni Ameriki in koliko več vemo o dinozavrih 200 let po njihovem odkritju. Več pa tudi o tem, da se lahko v Ljubljani po novem pomudite pri Hallersteinovem zvezdnem opazovalniku, pa o ameriškem zasebnem naskoku na Luno, rasni genetiki in celo gensko spremenjenih bananah.
Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.
Če odgovorna oseba po hudi delovni nesreči javnost obvesti, da je bil vzrok tragičnega dogodka človeška napaka, nas takšno pojasnilo ne sme pomiriti, ampak nas mora še bolj vznemiriti. Skladno s sodobnimi smernicami za zagotavljanje varnosti, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah, je človeška napaka sprejemljiv vzrok za razlago neželenega dogodka le v zelo redkih primerih. Po temeljiti preučitvi okoliščin nesreče se večinoma namreč izkaže, da je za napako kriva sistemska pomanjkljivost in ne nepozoren posameznik. Česa nas lahko naučijo človeške napake, kakšni psihološki in varnostni mehanizmi so v ozadju, kako je zdravniškimi napakami in kakšna bo vloga umetne inteligence?
Pred evropskim dnem boja proti raku Maja Ratej poizveduje o napredku pri diagnostiki in zdravljenju raka, zastavlja pa si tudi vprašanje, kakšno liso je na tem področju pustila koronavirusna doba. V januarski beri novic na področju znanosti jo zanimajo odmevno odkritje 2500 let starih ostankov kompleksa mest v Amazoniji in novi poskusi pošiljanja plovil na Luno. Za konec pod drobnogled vzame še raziskovalni dosežek slovenskih znanstvenikov, ki je januarja odmeval tudi v mednarodnem tisku o popularni znanosti, in sicer kako iz milnega mehurčka ustvariti natančen laser.
V zadnjih nekaj letih se v spletnih časopisih pogosto znajdejo članki o mestih, ki bodo krojila našo prihodnost bivanja. Trajnostno, zeleno, obnovljivi viri energije, javni prevoz, 15-minutno mesto, individualnost bomo zamenjali za skupnost … to so pogosto napovedi velikih arhitekturnih birojev, ki snujejo tako imenovana mesta prihodnosti. Mesta, ki bodo nasledila takšna, kot jih poznamo danes.
Neveljaven email naslov