Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.
Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.
Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.
Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.
Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.
Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.
Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.
Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.
Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.
Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.
V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?
To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.
Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?
Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.
Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?
Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.
Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?
Da.
Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?
Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.
Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?
Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
Tudi v najslabšem scenariju človek zaradi degeneracije kromosoma Y ne bo izumrl
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa ima v svojih celicah eno kopijo spolnega kromosoma X in eno kopijo spolnega kromosoma Y. Kromosom Y torej moškega naredi moškega, saj ima gene, ki so odgovorni za nastanek moškega telesa, med drugim testisov in spermijev.
Malce ironično pa je, da je moško telo na splošno močnejše in bolj “robato” od ženskega, kromosom Y pa je v resnici tretji najmanjši kromosom, obenem pa ima najmanjše število genov od vseh človeških kromosomov. V tem primeru bi torej lahko rekli, da drži rek, da velikost ni pomembna. Kar je zaskrbljujoče pri kromosomu Y, je to, da je bil pred nekako 300 milijoni let enako velik kot kromosom X, nato pa se je začel krčiti in izgubljati gene.
Po ocenah se je do danes skrčil na eno tretjino svoje začetne velikosti in izgubil okrog 95 % genov, tako da mu jih je ostalo samo od 50 do 70. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje in po nekaterih izračunih naj bi v naslednjih 10. milijonih let izgubil vse gene in s tem tudi svojo funkcijo (vlogo). Seveda so te raziskave sprožile polemični odziv med genetiki in strašljive naslovnice v medijih, ki so hitro začele razglašali konec moških.
Da je ponos moških še bolj prizadet, pa je eden glavnih raziskovalcev na tem področju in glavni zagovornik teorije degeneracije kromosoma Y – ženska. Prof. dr. Jennifer Graves z avstralske univerze La Trobe je namreč na podlagi svojih raziskav in ugotovitev, da se kromosom Y krči, postavila teorijo, da kromosom Y izumira, s tem pa, da so moški na poti izginotja. Seveda moški ob tej grožnji niso ostali tiho.
Leta 2012 je prišel protiudarec tej teoriji, zadal pa ga je moški genetik. Prof. dr. David Page z ameriškega Whitehead Institute for Biomedical Research je kromosom Y še enkrat vzel pod drobnogled in pri tem prišel do zaključka, da se je moški kromosom v milijonih let evolucije res zelo skrčil, vendar pa je obenem našel tudi iznajdljiv način, kako se obdržati pri življenju. Prof. Page je zmagoslavno oznanil, da se je propad kromosoma Y zaustavil in da se je stabiliziral, torej bo ostal z nami še veliko milijonov let.
Da bi bil razumeli razpravo, ki se je razvnela okrog usode kromosoma Y in razlog za njegovo krčenje, je treba poznati dva osnovna pojma v genetiki: pojav mutacij in rekombinacijo. Naš genski zapis, se pravi DNK v kromosomih, je namreč naravno nagnjen k mutacijam – naključnim napakam, ki se neizogibno pojavljajo ob – na primer – delitvi celic. Narava je izumila več načinov, kako se boriti proti kopičenju teh mutacij in s tem degeneraciji našega genskega zapisa.
Eden od zelo prebrisanih načinov je rekombinacija, ki je razlog, zakaj imamo ljudje v svojih celicah dve kopiji vsakega kromosoma. Dve kopiji imamo zato, ker lahko celica poškodovano kopijo enega kromosoma popravi tako, da jo v procesu rekombinacije prepozna in povrne v prvotno stanje s pomočjo nepoškodovane kopije istega kromosoma.
Ta mehanizem deluje sijajno, vendar pa pri kromosomu Y ne pride v poštev, saj ta v celici nima svoje kopije. In ker je kromosom Y tak samotar, se ne more obnavljati in popravljati s pomočjo rekombinacije, kar pomeni, da se je v dolgih milijonih let počasi krčil in izgubljal gene, v katerih so se nabrale usodne napake. Prof. Page verjame, da je odkril, kako se kromosom Y pred to degeneracijo brani. Po njegovih izsledkih naj bi kromosom Y po ostalih kromosomih vsadil nekakšne kopije svojih genov in te kopije uporablja za to, da se lahko popravlja.
Prav tako naj bi njegove raziskave kazale, da se je zmanjševanje kromosoma Y v zadnjih nekaj milijonih let zaustavilo in da je njegova velikost že nekaj časa enaka. Seveda pa te raziskave niso prepričale prof. Gravesove, ki ostaja neomajna pri svoji napovedi o koncu kromosoma Y. Seveda pa s tem ne misli tudi na konec človeštva. Po njenem bo evolucija ob propadu kromosoma Y iznašla nov način za določenje moškega spola, čeprav ostaja vprašanje, ali se bo pri tem razvila tudi nova vrsta moškega, odprto.
Kakorkoli že – na srečo so to problemi, s katerimi se bodo morali ukvarjati naši zanamci čez milijone let – če bo – ob trenutnem stanju sveta – človeštvo tedaj seveda sploh še obstajalo. Za zdaj pa se moški še nimajo česa bati in lahko trdno stojijo za tem, da velikost ni vedno pomembna.
V minulih letih so nekatere raziskave nakazale, da se človeški kromosom Y degenerira. Zakaj se to dogaja in kako hiter je ta proces?
To se resnično dogaja. Znanstveniki razlagajo, da se je v milijardi in pol let kromosom Y pomanjšal z normalne velikosti do velikosti, ko ima le še dobrih 60 ali 70 genov. To je približno petina njegove prvotne velikosti. Teorij, zakaj se je to zgodilo, je veliko. Za vrsto je sicer prednost, če ohranja razmerje spolov ena proti ena. Dober način za ohranjanje tega je gen na enem izmed spolnih kromosomov. Pri sesalcih se gen, ki določa spol, imenuje SRY. Samci ga imajo, samice ne. Ko vrsta razvija ta gen, je dobro, da ne izmenjuje genskih rekombinacij. To je proces križanja genov. Ko pa število rekombinacij pade, se kromosom manjša in pri sesalcih je to primer kromosoma Y.
Kako verjetno je sklepati, da bo v prihodnjih nekaj tisočletjih kromosom Y izginil? Nekateri genetiki pravijo, da se bo to zgodilo, drugi pa se s tem ne strinjajo. Kdo ima prav?
Zanimivo, pred tremi leti sem vodil razpravo na to temo. Obe strani sta predstavili svoje argumente. Argument proti bi bil, da je bil kromosom Y vedno zelo učinkovit pri ohranjanju lastnega življenja. Članek v reviji Nature pred leti je predlagal, da je kromosom Y tako začel zavirati proces izginjanja in dosegel točko stabilnosti. Argumenti proti pa pravijo, da so nekatere vrste glodavcev – voluharji in podgane – že izgubile kromosom Y. Seveda govorimo o zelo dolgem obdobju nekaj milijonov let. Sam se težko odločim za eno ali drugo teorijo. Ko smo o tem povprašali približno 300 udeležencev konference, so se mnenja razdelila na pol.
Če bi se to zgodilo, kaj bi to pomenilo za moške oziroma za našo vrsto? Bi bil to konec moških in konec človeštva?
Ne, genetikom se zdi kar zabavno, da je tema pritegnila toliko zanimanja javnosti! Ne gre namreč za hitro spremembo, vsaj ne prej kot v obdobju deset milijonov let. Raje se ukvarjajmo s perečimi težavami. Tudi če bi se degeneracija nadaljevala – in kot kaže, se je to zgodilo pri nekaterih glodavcih – bi se področje, ki določa spol, preselilo in začel bi se nov cikel degeneracije in tudi ta bi trajal milijone let. Celo po najslabšem scenariju bi se zgodilo le, da bi nastala nova človeška vrsta brez kromosoma Y, a prepričan sem, da bi brez težav živeli skupaj.
Torej se raje posvetimo globalnemu segrevanju?
Da.
Ali je znan kakšen primer živalske vrste, v kateri se je zgodilo kaj podobnega?
Da, japonska podgana je zelo zanimiv primer. Živi na treh japonskih otokih. Na enem ima vrsta oba kromosoma oziroma kombinaciji XX, XY, povsem enako kot ljudje. Na drugem otoku je vrsta izgubila en kromosom Y, a samci in samice imajo še vedno kromosom X. Na tretjem otoku imajo samci in samice para XX, XX. Podobno je pri voluharici. Nekateri trdijo, da imajo glodavci sploh nenavadne kromosome, ki potrjujejo pravilo.
Ali lahko kaj naredimo, da zaustavimo degeneracijo kromosoma Y, ali pa smo pri tem povsem nemočni?
Povsem nesmiselno bi bilo. Bolje bi bilo, da denar za zdravstvo in raziskave namenite za odpravljanje bolj perečih težav. Živali določijo spol na različne načine. Pri nekaterih to določa en gen, pri nekaterih je odločilna temperatura, v kateri ležejo jajca. Kače imajo zelo poseben spolni kromosom – razlika, ki določa spol, je neznatna. Največja prednost vzdrževanja razmerja spolov »pol na pol« je, da tako ni konkurence znotraj istega spola. Na primer, če bi bilo pri ljudeh moških dvakrat več kot žensk, bi to povzročalo veliko konfliktov. Razmerje 50 proti 50 za večino vrst pomeni evolucijsko prednost. Nekatere vrste to razmerje ohranjajo z vedenjem, pri sesalcih pa je razmerje že zapisano v genih.
Mesec je naokoli in znova v zadnji novembrski epizodi Frekvence X zbiramo in izberemo nekaj najodmevnejših znanstvenih raziskav preteklega meseca. Tokrat se še posebej posvečamo prvemu nacionalnemu dnevu občanske znanosti, katere ambasadorka je dr. Zarja Muršič, povzamemo pa tudi nov pridobljeni projekt ERC, ki ga je tokrat dobil dr. Lev Vidmar z ljubljanske fakultete za matematiko in fiziko in Inštituta Jožef Stefan.
Vodik je najmanjša, najlažja in najbolj razširjena molekula v vesolju. A v naravi ga samega po sebi skoraj ne najdemo, pridobiti ga je treba iz vode ali fosilnih goriv, kot so plin, premog in nafta. Potem ko se že lep čas uporablja za raketno gorivo, ga zdaj spodbujajo tudi kot čisto in varno alternativo nafti in plinu za ogrevanje in prevoz. Vodik je zadnja leta postal vroča politična tema, vlade po svetu, pa tudi Evropska unija, zanj namenjajo milijarde, toda ali je ves ta hrup res upravičen? Je res najboljša podnebna rešitev?
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Zgodovina znanosti je polna takšnih in drugačnih zmot, ki pa niso nujno slabe, temveč predstavljajo osnovo znanstvene metode in evolucijo znanosti. Tako so med okroglo mizo o zmotah v znanosti, ki je potekala na Inštitutu Jožef Stefan, izpostavili sodelujoči znanstveniki. Ob tem so poudarili, da je znanost še vedno nekaj najboljšega, kar imamo in k čemur se zatečemo, ko je kriza.
Tako je že v 16. stoletju dejal švicarski alkimist in zdravnik Paracelsus in z njegovo mislijo se v tokratni Frekvenci podajamo po poti strupov.
Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom.
Pregledi meseca so nazaj. Tokrat pregledujemo najopaznejša znanstvena odkritja oktobra. Nobelove nagrade smo že obdelali, v današnji oddaji se bomo posvetili Zoisovim nagradam, ki so nekakšne slovenske Nobelove nagrade. Gostimo Zoisovo nagrajenko za posebne dosežke na področju farmacevtske kemije in toksikologije dr. Lucijo Peterlin Mašič. S kolegi raziskuje nadomestke bisfenola A, spojine, ki jo uporabljajo za pridobitev plastike, BPA pa je problematičen, ker je motilec endokrinega sistema. Slišite lahko tudi nekaj drugih novic iz sveta znanosti.
Postavite na mizo skledo sadja in v hipu bodo tam. Vzamejo se tako rekoč iz nič – majhne, rjave, z velikanskimi očmi. Te drobne in za mnoge tako moteče vinske mušice, ki jih je največ prav jeseni, imajo neverjetno znanstveno pot, podpisujejo se pod kar šest Nobelovih nagrad.
Jupiter je daleč največji planet v sončnem sistemu – več kot dvakrat večji od vseh drugih planetov skupaj! Kljub neznansko lepim umetelnim progam in lisam vladajo tam sila neprijazno okolje, ledeno mrzle temperature in pošastno sevanje. In zakaj nas ta tako neprijazen svet potem tako zanima? Zakaj k njegovim štirim družicam, Galilejevim lunam, pošiljamo novo evropsko sondo? Odgovor je preprost – voda in skrito življenje. Če bi bila naša Zemlja frnikola, bi bil Jupiter velik kot košarkarska žoga. K njemu se je aprila podala tudi evropska sonda Juice.
Raziskave elektronov v atomih in molekulah, ki se odvijajo na nepredstavljivo kratkih časovnih skalah, znanstvena dognanja v ozadju mRNK cepiv, ki so pomembno zaznamovala pandemijo koronavirusa, in pa kvantne pike, polprevodniške nanostrukture, ki se jih uporablja na več različnih tehnoloških področjih. To so presežki, za katere bodo letos v Stockholmu med drugim podelili Nobelove nagrade. Kaj natanko so odkrili izpostavljeni znanstveniki, kako se te raziskave kažejo v praksi in kakšne so njihove življenjske zgodbe, analiziramo v Frekvenci X, ki si tokrat podaja roke z znanstveno redakcijo Prvega programa Radia Slovenija.
Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?
Kdo je bil Jožef Stefan? Čeprav se nam zdi, da ga vsi po malem poznamo, saj je po njem poimenovan največji znanstveni inštitut v Sloveniji, pa o njem v resnici vemo zelo malo. Znano je, da je bil otrok revnih in nepismenih staršev, s svojo nadarjenostjo in osredotočenostjo pa je kmalu dokazal, da je velik učenjak, postal je tudi eden vodilnih znanstvenikov v avstrijskem cesarstvu. Fizika je bila njegovo življenje - dobesedno, veliko dni je prespal kar na inštitutu, ki ga je vodil, ker je bil tako zelo predan delu. Poročil se je šele pri 56 letih in v sreči v dvoje je užival le kakšno leto, saj je kmalu po poroki umrl zaradi možganske kapi. Kdo je bil torej ta veliki fizik, edini znanstvenik slovenskega rodu, po katerem je poimenovan tudi fizikalni Stefan-Boltzmannov zakon?
Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.
Ogrevanje pred novo sezono Frekvence X začenjamo z zavojem v preteklost, k znanstvenikom, ki so se rodili ali delovali na slovenskih tleh in so splošni javnosti manj znani. Kot prvemu se bomo posvetili profesorju Milanu Vidmarju, ki je zaznamoval razvoj slovenske elektrotehnike in prva leta ljubljanske Univerze. O profesorju Vidmarju kot pionirskem elektrotehniku, vrhunskemu šahovskemu velemojstru in velikem borcu, ki je vplival na družbeni in gospodarski razvoj slovenskega ozemlja v svojem času, se je Jan Grilc pogovarjali s tremi gosti, ki jim je profesor Vidmar vsakemu po svoje zaznamoval življenjsko pot. Kdo je bil torej človek, ki je odločilno vplival na razvoj Univerze v zgodnjih letih, spoznal Nikolo Teslo in odigral legendarne partije z največjimi velemojstri šaha v svojem času? Gosti: - prof. dr. Rafael Cajhen, predavatelj, mentor in raziskovalec na Fakulteti za elektrotehniko - prof. dr. Maks Babuder, dolgoletni direktor Elektrotehniškega inštituta Milan Vidmar - prof. dr. Ivan Bratko, Fakulteta za računalništvo in informatiko, šahovski mojstrski kandidat
Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu.
Predzadnja Frekvenca X v letošnji sezoni se tik pred poletno vročino poglablja v namakalne sisteme. Prav ti so bili osnova, na kateri so med drugim zrasle antične civilizacije, od Kitajske do Egipta, hkrati pa so tudi danes marsikje osnova kmetijstva. V Grčiji, Italiji in Španiji na primer namakajo skoraj polovico kmetijskih površin, Slovenija pa le en odstotek. Kakšen je razlog, kako je z vodo in še marsikaj zanimivega, je o namakalnih sistemih izvedela Maja Ratej.
Po siloviti eksploziji in porušitvi jezu Nova Kahovka, ki je v južni Ukrajini na reki Dneper zadrževal 19 kubičnih kilometrov ali za skoraj pet Tržaških zalivov vode, so obsežni deli pokrajine še vedno poplavljeni, več deset tisoč ljudi pa razseljenih. V tokratni Frekvenci X pri strokovnjakih za visoke vodne pregrade preverjamo, kako zahteven gradbeni podvig so jezovi in katere porušitve jezov so odmevale v zgodovini. Posvetimo pa se tudi nekaterim največjim orjakom med jezovi na svetu.
Uživanje na glasbenih koncertih ima svoje čare, občutka avtentične interakcije ne more nadomestiti nobena tehnologija. Živi glasbeni performansi nas močno pritegnejo, tako pri nastopajočih kot pri publiki sprožijo posebne občutke. Kaj se takrat dogaja v naših možganih, kako na nas vpliva učinek množice, kakšni muzikološki momenti nas prepričajo in zakaj je ubiranje “izštekanih” poti tako privlačno.
V prvi junijski Frekvenci X se oziramo v maj, ko je odmevalo rojstvo otroka, ki nosi DNK treh oseb. Pri dveh pomembnih svetovnih študijah so sodelovali tudi slovenski znanstveniki – v prvi o proteinu FUS, ki je eden od ključnih dejavnikov za nastanek frontotemporalne demence, v drugi pa o tem, da lahko ženske prekinejo hormonsko terapijo pri zdravljenju raka dojk z namenom zanositve in po porodu spet nadaljujejo z njo. Spoznamo tudi aktualnega mentorja leta, gostujoča urednica in gostja pa je tokrat dr. Saša Novak, komunikatorica znanosti 2022 in gonilno srce projekta Znanost na cesti, ki že deset let povezuje javnost z znanostjo.
Povzetek okrogle mize na Filozofski fakulteti v Ljubljani v organizaciji Znanosti na cesti in Frekvence X. ChatGPT je kot jezikovni model že osvojil jezikovne bravure človeškega sporazumevanja in prebral nesluteno količino vsega, kar se skriva na svetovnem spletu, a strokovnjake vse bolj bega, simptom česa je brbotanje umetne inteligence v globinah. Ne gre le za vprašanja, katere poklice in dejavnosti vse bo umetna inteligenca v prihodnosti nadomestila, nadgradila, olajšala ali izpodrinila ter kako nam bo v pomoč na skoraj vseh področjih, pač pa za negotovost, česa vsega bo še sposobna, a se nam o tem danes še sanja ne. Kako bo zakoličila prihodnost in kako se bomo v novih okoliščinah znašli mi, ljudje? Kaj bo z vrednotami modrosti, učenja in intelektualnega napredka, v kakšno valuto se bo prelevilo znanje in kako se bo na to pripravil izobraževalni sistem?
Neveljaven email naslov