Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Davno srečanje temne zvezde in sonca

05.03.2015

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric, ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa  je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom smo se pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

 INTERVJU: Tomaž Zwitter

Z menoj je profesor Tomaž Zwitter, ki nas bo vpeljal v današnjo temo. Zvezd, kot vemo, je izjemno veliko in mislili bi si, da srečanje dveh ni nič omembe vrednega. Je torej to kaj posebnega?

Zvezd je seveda veliko, samo v naši galaksiji jih je več kot sto milijard, vendar je veliko tudi vesolje. Zvezde so v resnici zelo daleč narazen. Če bi velikost našega Sonca pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila trenutno najbližja zvezda mandarina na Kanarskih otokih. Med njima je očitno veliko praznega prostora in ni prav verjetno, da bi se naša pomaranča s to mandarino kdaj srečala. Profesor Mamajek pa je odkril, da nekoliko bolj stran obstaja zvezda, ki bi bila v našem pomanjšanem merilu frnikola na NoviZelandiji in se giblje skoraj natankov smeri, ki vodi stran od nas. Iz tega je izračunal, da je nekdaj letela približno na razdalji od Ženeve od Ljubljane. To je seveda kar daleč, če pomislimo, da bi bila v tem merilu razdalja milimeter velike Zemlje od za pomarančo velikega Sonca le 15 metrov. Vseeno pa je morda zmotila kakšen komet, ki ždi tam zunaj, in ga pognala proti Soncu. Predvsem pa je odkritje profesorja Mamajeka zanimivo zato, ker zdaj vemo, da se taka srečanja res dogajajo.

Astronomi radi omenjajo zelo velike številke.Čas radi merite v tisočletjih ali milijonih let.

prof. dr. Tomaž Zwitter

foto: Val 202

Se da ta mimolet Scholzeve zvezde ponazoriti s kakšno bolj zemeljsko primerjavo?

Seveda. Profesor Mamajek je opazoval zvezde v okolici Sonca. Zvezde lahko pri tem zamenjamo z lučjo motorista, sebe pa s pešcem, ki ponoči prečka cesto. Če opazite luč motorja, ki se pomika vstran, vas to ne skrbi, saj bo šel mimo. Če pa opazite žaromet, ki se ne premika, sklepate, da gre motorist točno proti vam in morate biti previdni. Profesor Mamajek je opazil zvezdo, pri kateri– če uporabimo prispodobo z motoristom – vidimo rdečo luč in njegovo oddaljevanje lahko potrdimo tudi z radarjem, torej je že šel mimo nas. Ker pa je motorist še vedno v bližini in se ne premika prečno, lahko sklepamo, da je naša zvezda šla precej blizu.

Je bilo to odkritje slučajno ali plod načrtnega dela?

V znanosti so odkritja redko le plod naključja, na drugi strani pa skoraj nikoli ne veste vnaprej, kaj boste odkrili. Profesor Mamajek je eden največjih svetovnih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca. Nedavno je na primer odkril več doslej neznanih skupin mladih zvezd v naši bližini. Na zvezdo, za katero je zdaj jasno, da je nekoč letela mimo nas, je lani postal pozoren dr. Scholz, saj je ugotovil, da je razmeroma blizu in se prečno skoraj ne premika. Torej je nekoliko podobna našemu motoristu. Profesor Mamajek je potem uporabil teleskopa v Čilu in Južni Afriki in ugotovil, da Dopplerjev premik njene svetlobe, podobno kot pri radarju, kaže, da se zvezda oddaljuje. Odkritje je torej plod načrtnega dela, vendar profesor Mamajek ni vnaprej vedel, ali se zvezda približuje, oddaljuje ali pa morda le miruje, tako kot motorist, ki bi stal s prižgano lučjo.

Hvala, prof. Zwitter za slikovite primerjave. 

foto: Michael Osadciw / University of Rochester

INTERVJU: Eric Mamajek

Erica Mamajeka, izrednega profesorja za fiziko in astronomijo smo poklicali na univerzo Rochester v New Yorku. Profesor Mamajek, pred dvema tednoma ste objavili odkritje, da je pred 70 tisoč leti ena od zvezd iz okolice Sonca letela mimo zelo blizu nas. Kako blizu je letela in kako to veste?

Zvezda se nam je približala na 8 desetin svetlobnega leta, to je približno 52-tisočkrat toliko, kot je razdalja med Zemljo in Soncem. Kako to vemo? Zvezdo je lani odkril nemški astronom Ralf Dieter Scholz iz Potsdama. Izmerili smo njeno hitrost. Če primerjate hitrost oddaljevanja te zvezde in njeno gibanje po nebu v prečni smeri ter dodate še njen položaj in razdaljo, lahko izračunate njeno hitrost v vseh treh smereh. Potem račun, ki upošteva tudi gibanje Sonca in privlak preostalih teles v naši Galaksiji, pokaže naravo tirnice te zvezde, ki jo je v preteklosti peljala zelo blizu Sonca. Seveda je pri tem treba upoštevati tudi negotovost meritev. Tako mislimo, da je letela mimo nas pred 70 tisoč leti, lahko pa tudi 10 ali 15 tisoč let prej ali pozneje.

Ima ta Scholzeva zvezda kakšne nenavadne lastnosti?

Ta zvezda ima zelo majhno maso. Je prav na spodnji meji količine snovi, ki jo mora imeti zvezda, da lahko še sprošča energijo s spajanjem vodika v svoji sredici. Njena spremljevalka, rjava pritlikavka, ima še manj snovi in je nekakšna ponesrečena zvezda. Scholzeva zvezda je torej dvojna: količina snovi v eni od zvezd komaj zadostuje za to, da se vodik lahko spaja v helij, pri drugi, ki jo imenujemo rjava pritlikavka, pa ta reakcija ne more potekati. Masi teh zvezd sta osem in šest odstotkov mase našega Sonca.

Pred 70 tisoč leti so se moderni ljudje selili iz Afrike, Evrazijo pa so naseljevali naši sorodniki iz vrste homo erectus, pokončni človek. Je mogoče, da je kdo od naših prednikov videl mimolet te zvezde, ali je bila izgubljena med številnimi temnimi pikami na nebu, ki jih brez sodobnih optičnih naprav ni mogoče opazovati?

Scholzeva zvezda je zelo temna. Mi astronomi to izražamo v magnitudah, ki jih zdaj ne bi razlagal, lahko pa omenim, da ima ta zvezda trenutno 18-to magnitudo. Torej je več kot 10-tisočkrat temnejša od tistih, ki jih še lahko vidimo s prostim očesom. Ko nam je bila pred 70 tisoč leti najbliže, je bila videti svetlejša, približno enajste magnitude, a to je še vedno stokrat temneje, kot lahko vidimo brez pripomočkov. Vendar je ta hladna zvezda tudi zelo aktivna. Mislim na magnetno aktivnost, ki lahko povzroči občasne izbruhe. Izbruhov na tej zvezdi lani nismo opazili, poznamo pa izbruhe na drugih podobnih rdečih pritlikavih zvezdah. Take zvezde lahko med izbruhi, ki trajajo od nekaj minut do nekaj ur, postanejo več tisočkrat svetlejše. Torej je mogoče, da je bila Scholzeva zvezda med morebitnim izbruhom dovolj svetla, da so jo naši zemeljski predniki opazili. Vendar ti izbruhi najbrž niso bili prav pogosti, morda enkrat na leto ali kaj takega. Mogoče je torej Scholzeva zvezda našim prednikom občasno zasvetila na nebu, že čez nekaj minut ali ur pa se je spet pogreznila v nevidnost. Zanimivo je, da je bila, ko je bila najbliže, v Velikem vozu. Torej so jo kdaj pa kdaj morda lahko videli tudi takratni Zemljani.

Je mogoče, da se je število kometov, ki k nam prihajajo od zelo daleč, zaradi

Eric Mamajek

mimoleta Scholzeve zvezde povečalo? 

Bi lahko sklepali, da je v davnini podoben dogodek povzročil vesoljsko bombardiranje, ki je vzrok za nastanek številnih kraterjev na naši Luni?

Zvezde, ki letijo mimo, zares lahko zmotijo komete, ki jih najdemo v Oortovem oblaku. Oortov oblak je velikanska kroglasta združba, ki šteje nekaj bilijonov kometov z maso, večjo od kilometra. Vemo, da ta oddaljeni rezervoar kometov obstaja, saj vidimo komete, ki prihajajo k nam z več tisočkrat daljše razdalje, kot je ta med Zemljo in Soncem. To je v petdesetih letih prejšnjega stoletja prvi ugotovil Nizozemski astronom Jan Oort. Torej vemo, da je tam zunaj na milijarde kometov. Vprašali ste me, ali jih je Scholzova zvezda zmotila. Odgovor je verjetno pritrdilen, vendar je šla ta zvezda skozi zunanja območja Oortovega oblaka, v katerih so posejani zelo na redko. Če bi letela bliže Soncu, bi nas nekoliko bolj skrbelo, v našem primeru pa je bil mimolet zaradi dveh okoliščin čisto nedolžen. Prva je izjemno majhna masa zvezde, druga pa njena velika hitrost, ki je dosegla kar 80 kilometrov na sekundo. Ta zvezda je zaradi teh dveh razlogov le malo vplivala na komete v Oortovem oblaku. Če pa bi imeli zvezdo z veliko snovi, ki bi se gibala počasi in letela bliže, bi bil vpliv veliko večji. Ocenjujemo, da se tak mimolet, ki povzroči dež kometov, zgodi enkrat na nekaj sto milijonov ali morda na milijardo let, torej zelo poredko. Vseeno pa je del kraterjev, ki jih vidimo na planetih in lunah v naši okolici, verjetno posledica takega obstreljevanja s kometi. Moramo pa se zavedati dvojega. Prvič, kometi iz Oortovega oblaka stalno prihajajo, saj ta oblak motijo plimske sile naše galaksije, ki se med gibanjem Sonca v njej ves čas spreminjajo, drugič pa moramo upoštevati, da so zvezde od nekdaj potovale skozi Oortov oblak in bodo tudi v prihodnje. Takih zvezd je kakšnih deset na milijon let. Po večini gre za mimolete zvezd z malo snovi, ki potujejo skozi razredčena zunanja območja oblaka, podobno kot pri Scholzevi zvezdi. Torej je tako kot pri zemeljskih nevihtah. Večina jih ne povzroči posebnih neprijetnosti, vsake toliko časa pa se zgodi tudi kaj slabega. Te divje nevihte so zelo redke in tudi mimolet Scholzeve zvezde je bil nekaj precej običajnega.

Profesor Mamajek, razkrili ste doslej najbližji znani mimolet kakšne zvezde. Bi bilo mogoče poiskati vse take mimolete in sestaviti njihov seznam v prejšnjih in seveda prihodnjih tisočletjih?

Ne vem, ali bo ta seznam res popoln. Vendar pa je Evropska vesoljska agencija leta 2013 izstrelila misijo Gaia. Ta bo naredila karto položajev v prostoru in gibanja za milijardo najsvetlejših zvezd v naši galaksiji. To je zares neverjeten cilj, ki si ga je zadala Evropska vesoljska agencija. Prvi rezultati te misije bodo objavljeni v letu ali dveh. Ko bomo čez morda 5 let imeli na voljo končni katalog, bodo astronomi vsaj med milijardo zvezd, ki so videti najsvetlejše, lahko naredili popoln pregled in ugotovili, katere izmed njih so ali bodo letele najbliže našemu Soncu. Seveda že zdaj precej vemo o morebitnih mimoletih zvezd, ki so na nebu videti najsvetlejše, in jih celo vidimo s prostim očesom. Nobena od teh zvezd nam ne zbuja skrbi. Gaia pa nam bo odprla dostop do temnih zvezd, ki imajo pogosto le malo snovi. Take zvezde z majhno maso, ki jim pravimo rdeče pritlikavke, v naši Galaksiji po številu prevladujejo. Scholzeva zvezda je ena številnih takih zvezd. Naše sedanje znanje o njihovem gibanju in položajih je zelo nepopolno, ker je te temne zvezde zelo težko opazovati. Pri tem bo Gaia močno pomagala in prepričan sem, da bo kakšen evropski doktorski študent pregledoval njene podatke in skušal odkriti zvezde, ki so že letele mimo nas ali še bodo.


Frekvenca X

694 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Davno srečanje temne zvezde in sonca

05.03.2015

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric, ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa  je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom smo se pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.

 INTERVJU: Tomaž Zwitter

Z menoj je profesor Tomaž Zwitter, ki nas bo vpeljal v današnjo temo. Zvezd, kot vemo, je izjemno veliko in mislili bi si, da srečanje dveh ni nič omembe vrednega. Je torej to kaj posebnega?

Zvezd je seveda veliko, samo v naši galaksiji jih je več kot sto milijard, vendar je veliko tudi vesolje. Zvezde so v resnici zelo daleč narazen. Če bi velikost našega Sonca pomanjšali na velikost pomaranče, bi bila trenutno najbližja zvezda mandarina na Kanarskih otokih. Med njima je očitno veliko praznega prostora in ni prav verjetno, da bi se naša pomaranča s to mandarino kdaj srečala. Profesor Mamajek pa je odkril, da nekoliko bolj stran obstaja zvezda, ki bi bila v našem pomanjšanem merilu frnikola na NoviZelandiji in se giblje skoraj natankov smeri, ki vodi stran od nas. Iz tega je izračunal, da je nekdaj letela približno na razdalji od Ženeve od Ljubljane. To je seveda kar daleč, če pomislimo, da bi bila v tem merilu razdalja milimeter velike Zemlje od za pomarančo velikega Sonca le 15 metrov. Vseeno pa je morda zmotila kakšen komet, ki ždi tam zunaj, in ga pognala proti Soncu. Predvsem pa je odkritje profesorja Mamajeka zanimivo zato, ker zdaj vemo, da se taka srečanja res dogajajo.

Astronomi radi omenjajo zelo velike številke.Čas radi merite v tisočletjih ali milijonih let.

prof. dr. Tomaž Zwitter

foto: Val 202

Se da ta mimolet Scholzeve zvezde ponazoriti s kakšno bolj zemeljsko primerjavo?

Seveda. Profesor Mamajek je opazoval zvezde v okolici Sonca. Zvezde lahko pri tem zamenjamo z lučjo motorista, sebe pa s pešcem, ki ponoči prečka cesto. Če opazite luč motorja, ki se pomika vstran, vas to ne skrbi, saj bo šel mimo. Če pa opazite žaromet, ki se ne premika, sklepate, da gre motorist točno proti vam in morate biti previdni. Profesor Mamajek je opazil zvezdo, pri kateri– če uporabimo prispodobo z motoristom – vidimo rdečo luč in njegovo oddaljevanje lahko potrdimo tudi z radarjem, torej je že šel mimo nas. Ker pa je motorist še vedno v bližini in se ne premika prečno, lahko sklepamo, da je naša zvezda šla precej blizu.

Je bilo to odkritje slučajno ali plod načrtnega dela?

V znanosti so odkritja redko le plod naključja, na drugi strani pa skoraj nikoli ne veste vnaprej, kaj boste odkrili. Profesor Mamajek je eden največjih svetovnih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca. Nedavno je na primer odkril več doslej neznanih skupin mladih zvezd v naši bližini. Na zvezdo, za katero je zdaj jasno, da je nekoč letela mimo nas, je lani postal pozoren dr. Scholz, saj je ugotovil, da je razmeroma blizu in se prečno skoraj ne premika. Torej je nekoliko podobna našemu motoristu. Profesor Mamajek je potem uporabil teleskopa v Čilu in Južni Afriki in ugotovil, da Dopplerjev premik njene svetlobe, podobno kot pri radarju, kaže, da se zvezda oddaljuje. Odkritje je torej plod načrtnega dela, vendar profesor Mamajek ni vnaprej vedel, ali se zvezda približuje, oddaljuje ali pa morda le miruje, tako kot motorist, ki bi stal s prižgano lučjo.

Hvala, prof. Zwitter za slikovite primerjave. 

foto: Michael Osadciw / University of Rochester

INTERVJU: Eric Mamajek

Erica Mamajeka, izrednega profesorja za fiziko in astronomijo smo poklicali na univerzo Rochester v New Yorku. Profesor Mamajek, pred dvema tednoma ste objavili odkritje, da je pred 70 tisoč leti ena od zvezd iz okolice Sonca letela mimo zelo blizu nas. Kako blizu je letela in kako to veste?

Zvezda se nam je približala na 8 desetin svetlobnega leta, to je približno 52-tisočkrat toliko, kot je razdalja med Zemljo in Soncem. Kako to vemo? Zvezdo je lani odkril nemški astronom Ralf Dieter Scholz iz Potsdama. Izmerili smo njeno hitrost. Če primerjate hitrost oddaljevanja te zvezde in njeno gibanje po nebu v prečni smeri ter dodate še njen položaj in razdaljo, lahko izračunate njeno hitrost v vseh treh smereh. Potem račun, ki upošteva tudi gibanje Sonca in privlak preostalih teles v naši Galaksiji, pokaže naravo tirnice te zvezde, ki jo je v preteklosti peljala zelo blizu Sonca. Seveda je pri tem treba upoštevati tudi negotovost meritev. Tako mislimo, da je letela mimo nas pred 70 tisoč leti, lahko pa tudi 10 ali 15 tisoč let prej ali pozneje.

Ima ta Scholzeva zvezda kakšne nenavadne lastnosti?

Ta zvezda ima zelo majhno maso. Je prav na spodnji meji količine snovi, ki jo mora imeti zvezda, da lahko še sprošča energijo s spajanjem vodika v svoji sredici. Njena spremljevalka, rjava pritlikavka, ima še manj snovi in je nekakšna ponesrečena zvezda. Scholzeva zvezda je torej dvojna: količina snovi v eni od zvezd komaj zadostuje za to, da se vodik lahko spaja v helij, pri drugi, ki jo imenujemo rjava pritlikavka, pa ta reakcija ne more potekati. Masi teh zvezd sta osem in šest odstotkov mase našega Sonca.

Pred 70 tisoč leti so se moderni ljudje selili iz Afrike, Evrazijo pa so naseljevali naši sorodniki iz vrste homo erectus, pokončni človek. Je mogoče, da je kdo od naših prednikov videl mimolet te zvezde, ali je bila izgubljena med številnimi temnimi pikami na nebu, ki jih brez sodobnih optičnih naprav ni mogoče opazovati?

Scholzeva zvezda je zelo temna. Mi astronomi to izražamo v magnitudah, ki jih zdaj ne bi razlagal, lahko pa omenim, da ima ta zvezda trenutno 18-to magnitudo. Torej je več kot 10-tisočkrat temnejša od tistih, ki jih še lahko vidimo s prostim očesom. Ko nam je bila pred 70 tisoč leti najbliže, je bila videti svetlejša, približno enajste magnitude, a to je še vedno stokrat temneje, kot lahko vidimo brez pripomočkov. Vendar je ta hladna zvezda tudi zelo aktivna. Mislim na magnetno aktivnost, ki lahko povzroči občasne izbruhe. Izbruhov na tej zvezdi lani nismo opazili, poznamo pa izbruhe na drugih podobnih rdečih pritlikavih zvezdah. Take zvezde lahko med izbruhi, ki trajajo od nekaj minut do nekaj ur, postanejo več tisočkrat svetlejše. Torej je mogoče, da je bila Scholzeva zvezda med morebitnim izbruhom dovolj svetla, da so jo naši zemeljski predniki opazili. Vendar ti izbruhi najbrž niso bili prav pogosti, morda enkrat na leto ali kaj takega. Mogoče je torej Scholzeva zvezda našim prednikom občasno zasvetila na nebu, že čez nekaj minut ali ur pa se je spet pogreznila v nevidnost. Zanimivo je, da je bila, ko je bila najbliže, v Velikem vozu. Torej so jo kdaj pa kdaj morda lahko videli tudi takratni Zemljani.

Je mogoče, da se je število kometov, ki k nam prihajajo od zelo daleč, zaradi

Eric Mamajek

mimoleta Scholzeve zvezde povečalo? 

Bi lahko sklepali, da je v davnini podoben dogodek povzročil vesoljsko bombardiranje, ki je vzrok za nastanek številnih kraterjev na naši Luni?

Zvezde, ki letijo mimo, zares lahko zmotijo komete, ki jih najdemo v Oortovem oblaku. Oortov oblak je velikanska kroglasta združba, ki šteje nekaj bilijonov kometov z maso, večjo od kilometra. Vemo, da ta oddaljeni rezervoar kometov obstaja, saj vidimo komete, ki prihajajo k nam z več tisočkrat daljše razdalje, kot je ta med Zemljo in Soncem. To je v petdesetih letih prejšnjega stoletja prvi ugotovil Nizozemski astronom Jan Oort. Torej vemo, da je tam zunaj na milijarde kometov. Vprašali ste me, ali jih je Scholzova zvezda zmotila. Odgovor je verjetno pritrdilen, vendar je šla ta zvezda skozi zunanja območja Oortovega oblaka, v katerih so posejani zelo na redko. Če bi letela bliže Soncu, bi nas nekoliko bolj skrbelo, v našem primeru pa je bil mimolet zaradi dveh okoliščin čisto nedolžen. Prva je izjemno majhna masa zvezde, druga pa njena velika hitrost, ki je dosegla kar 80 kilometrov na sekundo. Ta zvezda je zaradi teh dveh razlogov le malo vplivala na komete v Oortovem oblaku. Če pa bi imeli zvezdo z veliko snovi, ki bi se gibala počasi in letela bliže, bi bil vpliv veliko večji. Ocenjujemo, da se tak mimolet, ki povzroči dež kometov, zgodi enkrat na nekaj sto milijonov ali morda na milijardo let, torej zelo poredko. Vseeno pa je del kraterjev, ki jih vidimo na planetih in lunah v naši okolici, verjetno posledica takega obstreljevanja s kometi. Moramo pa se zavedati dvojega. Prvič, kometi iz Oortovega oblaka stalno prihajajo, saj ta oblak motijo plimske sile naše galaksije, ki se med gibanjem Sonca v njej ves čas spreminjajo, drugič pa moramo upoštevati, da so zvezde od nekdaj potovale skozi Oortov oblak in bodo tudi v prihodnje. Takih zvezd je kakšnih deset na milijon let. Po večini gre za mimolete zvezd z malo snovi, ki potujejo skozi razredčena zunanja območja oblaka, podobno kot pri Scholzevi zvezdi. Torej je tako kot pri zemeljskih nevihtah. Večina jih ne povzroči posebnih neprijetnosti, vsake toliko časa pa se zgodi tudi kaj slabega. Te divje nevihte so zelo redke in tudi mimolet Scholzeve zvezde je bil nekaj precej običajnega.

Profesor Mamajek, razkrili ste doslej najbližji znani mimolet kakšne zvezde. Bi bilo mogoče poiskati vse take mimolete in sestaviti njihov seznam v prejšnjih in seveda prihodnjih tisočletjih?

Ne vem, ali bo ta seznam res popoln. Vendar pa je Evropska vesoljska agencija leta 2013 izstrelila misijo Gaia. Ta bo naredila karto položajev v prostoru in gibanja za milijardo najsvetlejših zvezd v naši galaksiji. To je zares neverjeten cilj, ki si ga je zadala Evropska vesoljska agencija. Prvi rezultati te misije bodo objavljeni v letu ali dveh. Ko bomo čez morda 5 let imeli na voljo končni katalog, bodo astronomi vsaj med milijardo zvezd, ki so videti najsvetlejše, lahko naredili popoln pregled in ugotovili, katere izmed njih so ali bodo letele najbliže našemu Soncu. Seveda že zdaj precej vemo o morebitnih mimoletih zvezd, ki so na nebu videti najsvetlejše, in jih celo vidimo s prostim očesom. Nobena od teh zvezd nam ne zbuja skrbi. Gaia pa nam bo odprla dostop do temnih zvezd, ki imajo pogosto le malo snovi. Take zvezde z majhno maso, ki jim pravimo rdeče pritlikavke, v naši Galaksiji po številu prevladujejo. Scholzeva zvezda je ena številnih takih zvezd. Naše sedanje znanje o njihovem gibanju in položajih je zelo nepopolno, ker je te temne zvezde zelo težko opazovati. Pri tem bo Gaia močno pomagala in prepričan sem, da bo kakšen evropski doktorski študent pregledoval njene podatke in skušal odkriti zvezde, ki so že letele mimo nas ali še bodo.


06.09.2017

Dr. Marko Mikuž: Veliko delamo, da bi malo razumeli

Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.


17.08.2017

Spinska tekočina je lahko ključna za kvantno računalništvo

Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.


13.07.2017

Z matičnimi celicami nad obrabo kolena

Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”


28.06.2017

Dr. Aleš Marsetič, med Maji in sateliti

Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.


22.06.2017

Potapljanje na dih jemajoče globine

Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.


15.06.2017

45 let Vala 202: Tesla v Mafiji

“Naše vrline in pomanjkljivosti so neločljivo povezane, kot sila in snov. Ko sta ti dve ločeni, človek ne obstaja.” Izumitelj, mislec, genij. Z izjemnimi vrlinami, pa tudi pomanjkljivostmi. Sila in snov v enem. Človek. Razmišljali smo o življenju Nikole Tesle, spoznavali njegove izume in manj znane futuristične zamisli. Teslovemu delu, življenju in duhu dajemo smisel skozi znanstvene, zgodovinske, filozofske, umetniške … vidike. Odpirali smo vprašanja ustvarjalnosti in inovacij, preteklosti in prihodnosti, sile in snovi. Razmerje med tehnologijo, kulturo in izobraževanjem. Bi Nikola Tesla v sodobni družbi še lahko združil silo in snov? Bil človek? Človek prihodnosti? Nesojenemu očetu radia smo posvetili slavnostno oddajo Frekvenca X ob 45-letnici Vala 202. V Kavarni Mafija smo gostili Janeza Dovča (fizik in glasbenik) in Andreja Detelo (inovator in poznavalec Teslovega življenja in dela). Iz Sarajeva se je posebej za oddajo Frekvenca X oglasil filmski in gledališki Tesla Rade Šerbedžija. Za uglasbitev Nikole Tesle sta poskrbela duet Silence. Spektakularen večer je uvedel Janez Dovč, ki je na Teslovo tuljavo zaigral Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. Oddajo sta vodila Luka Hvalc in Maruša Kerec.


12.06.2017

Mija Škrabec Arbanas: Verjamem v avtentični radio

Mija Škrabec Arbanas je legenda Vala 202. Bila je zraven že poleti 1972, ko se je na srednjevalovni dolžini 202 prvič zaslišal drugi program nacionalnega radia. V več kot 40-letni radijski karieri je Mija kot terenska reporterka prekrižarila Slovenijo, med drugim je bila novinarka in voditeljica pogovorov na 18. vzporedniku, soavtorica Frekvence X in nedeljskih intervjujev z ljudmi, katerih zgodbe ostrijo in bistrijo pogled na svet. Varuhinja lika in dela Marka Zorka, dobitnica nagrade za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Radio še vedno posluša tudi kot upokojenka, le za malenkost tišje je nastavljen kot nekoč. Val 202 je še vedno njen program, čeprav ga posluša manj. Redno spremlja nedeljske goste, tudi oddajo 18. vzporednik, pa Zapise iz močvirja, Frekvenco X … Tudi podkaste, “ki so nova možnost, a vseeno se zdi, da ni več avtentičnega radia, vsak je že lahko novinar in urednik. Vedno sem verjela v radio in vanj še vedno verjamem. Ampak seveda v avtentičen radio, ki se dela v živo in mora imeti vsebino. Danes je morda že preveč manipulacije, na račun kratkosti in dinamike včasih trpijo vsebine. Vedno moraš misliti na to, da narediš zanimivo, a hkrati preverjeno in verodostojno oddajo. Radio je obstal zaradi vsebine.” V praznični različici podkasta Frekvence X ob 45-letnici Vala 202 se z Mijo Škrabec Arbanas pogovarja Luka Hvalc.


08.06.2017

Skrivnost govoreče mize

Na neki odročni kmetiji blizu Prevalj na Koroškem imajo staro leseno mizo, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Po pričevanjih mnogih, ki so jo obiskali, se namreč dviga od tal in skozi specifičen komunikacijski kod odgovarja na njihova vprašanja, pri čemer je menda zelo natančna in "ve" tudi nekatere zelo osebne stvari o svojih spraševalcih. Je koroška miza res dokaz o obstoju paranormalnega ali lahko znanost postreže z racionalno razlago o tem, kako in zakaj seanse s tako imenovanimi govorečimi mizami delujejo? O tem smo debatirali z nevrobiologom prof. dr. Marko Kreftom in iluzionistom Sam Sebastianom, ki menita, da se v pogovorih z mizami pravzaprav pogovarjamo sami s seboj, antropologinjo Nino Šisernik, ki je v svojem diplomskem delu zbrala pričevanja udeležencev seans z domnevno jasnovidnimi mizami, seveda pa smo šli kontroverzno mizo tudi sami preizkusit.


01.06.2017

Vznemirljivost astronomije in junijskega neba

Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.


25.05.2017

Vulkan je ventil med notranjostjo in zunanjostjo Zemlje

Za nekatere so strah in trepet, drugi si življenja brez njih ne predstavljajo. Kjer stojijo, so tla zelo rodovitna, so pa tudi bolj ranljiva in se pogosto tresejo. Na Zemlji je skoraj 1500 delujočih vulkanov, nam najbližji in tudi največji dejavni vulkan v Evropi je Etna v Italiji na Siciliji, ki se je pred kratkim spet prebudil, a, kot bomo ugotavljali, ni to ni nič presenetljivega. Gibali se bomo med zemljo in zrakom … ali bolje med kamninami in tekočinami … v družbi dveh naravnih in dveh eksperimentalnih vulkanov. Pridružite se nam na poti v globine zemeljske površine. Odgovore smo iskali skupaj z geofizikom dr. Michaelom Polandom, ki dela v ameriškem nacionalnem parku Yellowstone, vulkanologom Stefanom Branco, ki na Siciliji spremlja Etno, izvedli pa smo še simulaciji izbruha vulkanov s fizikom Luko Vidicem v Hiši eksperimentov v Ljubljani.


18.05.2017

Čudežne škarje genetike

V genetiki se z bliskovitim korakom odvija revolucija, ki bi lahko zelo vplivala na naša življenja in našo prihodnost. Zastavonoša te revolucije je nova tehnologija genetskega inženiringa, s katero lahko znanstveniki na relativno enostaven način načrtno spreminjajo gensko zasnovo živih bitij, tudi ljudi. Tehnologija se imenuje CRISPR, raziskovalci pa jo opisujejo s superlativi, kot so “neverjetna, osupljiva in daljnosežna”. Napredek na tem področju pa ima tudi senčno plat: lahko pripelje do nove elitne rase, otrok po načrtu in kako regulirati frankensteinovske eksperimente za zaprtimi laboratorijskimi vrati? Revolucionarna genetika prihodnosti – da, ampak kako daleč in pod kakšnimi pravili? O tem smo pred dnevi z gostoma dr. Romanom Jeralo in dr. Igorjem Pribcem razpravljali v prvi terenski Frekvenci X v Kavarni Mafija, povzemamo najbolj zanimive dele.


11.05.2017

Logične zmote

“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali? Logika pozna malo morje tovrstnih zmot, povsem nevede jih na veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo. Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati in kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle… Gosta: Filozofa dr. Boris Vezjak in dr. Vojko Strahovnik.


04.05.2017

Podatkovna genialka Marinka Žitnik

Na obisk v tokratno Frekvenco prihaja računalniška genialka, dekle, ki je tekom svoje študijske poti rokovalo samo in izključno z deseticami. Podoktorska študentka na Stanfordu stavi na področji bioinformatike in računske biologije, ki po njenem na široko odpirata pot v personalizirano medicino prihodnosti. Pri svojih 27 letih je še vedno kot otrok radovedno nenasitna za vsakršnim novim znanjem, pri čemer delo enači s prostim časom in svoje profesionalno poslanstvo s sanjami.


20.04.2017

Kot da bi iskal iglo na drugem koncu vesolja!

Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.


13.04.2017

Doma imamo veliko koristne kemije

O kemiji navadno govorimo slabšalno s prizvokom škodljivega in strupenega. A dejansko se ji ne moremo izogniti. V tokratni Frekvenci X smo ugotavljali, koliko ‘kemije’ imamo doma – veliko več, kot si mislite. In v resnici nam prej koristi kot škoduje.


06.04.2017

Še levi se bojijo nadzora

Po uvedbi sektorskega merjenja na štajerski avtocesti se je povprečna hitrost vožnje skozi trojanske predore zmanjšala skoraj za 10 km/h. Nadzor deluje. Raziskave in praksa potrjujejo, da se ljudje bistveno lepše vedemo, ko vemo ali vsaj slutimo, da nas nekdo opazuje. Nadzor deluje. V Afriki so eksperimentalno na zadnjice krav naslikali oči, levi in drugi plenilci zaradi občutka nadzora ne napadajo goveda. Nadzor deluje. Raziskujemo, kakšni so koncepti formalnega in neformalnega nadzora, kako je z njegovo učinkovitostjo, kje so meje nadzora in kdaj se ljudje na bolj ali manj opazne metode nadzora tudi požvižgamo. Sogovorniki: -Dr. Neil Jordan, biolog in vedenjski ekolog -Dr. Aleš Završnik, Inštitut za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani -Robert Vehovec, višji policijski inšpektor


30.03.2017

Komu verjeti

Kako je mogoče, da se v svetu, v katerem še nikoli ni bilo dostopnih toliko informacij in možnosti njihovega preverjanja, razraščata praznoverje in lahkovernost? Kako se uspe neresnicam s tako lahkoto prikrasti v ospredje javne pozornosti in v verodostojnosti vehementno izzivati znanost in medicino? Kako in zakaj to stanje vzdržuje medijska težnja po uravnoteženem poročanju? V iskanju resnice pogosto iščemo avtoriteto, ki jo imamo za verodostojno. Kdo so te avtoritete in kaj jih naredi verodostojne? In zakaj so neresnice lahko tudi nevarne? To so bila izhodiščna vprašanja otvoritvenega večera pomladanskega cikla projekta Znanost na cesti. Razpravljalci so v ZRC SAZU v Ljubljani razgrnili nekaj ključnih vprašanj o tem, komu verjeti. Zbrali smo mnenja treh strokovnjakov: fizika in filozofa dr. Matjaža Ličerja, eksperta za merjenje javnega mnenja Andraža Zorka in zdravnika Erika Breclja.


23.03.2017

Kot da bi skočil z 11. nadstropja!

Fizika sil, ki so udeležene pri uporabi varnostnega pasu v vozilu, je brezkompromisno jasna – sile, ki delujejo na telo v hipnem primežu prometne nesreče, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom. Frekvenca X preverja sile, ki so v ozadju (ne)uporabe varnostnega pasu. Privežite se z nami!


16.03.2017

Krizni novi svet

Ste v osebni krizi? Imate občutek, da so v krizi ljudje in družba okoli vas? Kaj pa država, Evropska unija, globalni svet? Vsi se soočamo z vsakodnevnimi bolj ali manj velikimi skrbmi, v naših življenjih se zrcalijo širše družbene krize, zaradi nespametnih finančnih potez je v krizi gospodarstvo, vojne in konflikti za seboj potegnejo begunske krize. Vse to vpliva na naše možgane, a za reševanje kriznih situacij so hkrati odgovorni prav naši možgani. Kako se odzvati v kriznih situacijah, lahko iz kriz izidemo kot zmagovalci, so krize normalen in nujen del življenja? Gostje: Hana Hawlina, vodja Tedna možganov; David Gosar, klinični psiholog; Robi Ribič, policijski pogajalec; Sandi Slodej, pilot in vodja usposabljanja posadk.


09.03.2017

Kako staro je življenje

Pred tednom je v znanstveni reviji Nature izšla odmevna objava o tem, da bi lahko življenje na Zemlji obstajalo do tudi pred 4,2 milijarde let, kar je komaj nekaj 100 milijonov let po nastanku našega planeta! Če bo odkritje potrjeno, bo to po mnenju strokovnjakov vsekakor zatreslo dozdajšnje vedenje o vzniku življenja na našem planetu. A ne le to – kaj bi to lahko pomenilo tudi z vidika nastanka življenja drugod v našem Osončju? Za Mars in Venero je namreč znano, da naj bi bila takrat glede na atmosfero in vodo veliko prijaznejši okolji … Frekvenca X je med drugim obiskala tudi največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, imajo jo kar na obrobju Ljubljane!


Stran 17 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov