Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globini do 15 km
Potresi, ki ves čas nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Zemeljsko seizmologijo, ki s potresnimi valovi razkriva notranjost Zemlje, smo primerjali tudi z drugimi planeti v Osončju in celo z zvezdami. Pri astroseizmologiji preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Osrednji gost oddaje je dr. Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji za okolje in profesor geofizike na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani: “Potrese na našem območju povzroča Jadranska mikroplošča.”
“Tudi na Marsu smo odkrili sledi tektonike, a je ta očitno obstajala samo ob nastanku planeta.”
Prof. Tomaž Zwitter
Italija je med potresno najbolj dejavnimi območji v Evropi. Od 1.300 uničujočih potresov, ki so prizadeli Evropo v 20. stoletju, jih je imelo kar 500 središče na območju Italije. Večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi večini Slovenije nastaja v globini do 15 kilometrov, izjemoma tudi 20 kilometrov. Nedavni potres v srednji Italiji je tla prestavil kar za 70 cm. Dr. Andrej Gosar, kaj se je zgodilo?
Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. Ti razmeroma plitvi potresi pri taki magnitudi običajno povzročijo površinski pretrg. Pretrg na površju je odraz dogajanja v globini in od tega je odvisno, ali se bo površinski pretrg zgodil od globine žarišča in tudi od magnitude potresa. Pri potresu leta 1998 v Posočju se površinski pretrg ni zgodil, ker je bila magnituda prenizka, magnituda 5,6 in žarišče okrog osem kilometrov ne povzročita nujno še površinskega pretrga. Te magnitude v srednji Italiji, okrog 6 in 6,5, pri tako majhni globini žarišča običajno povzročijo tudi površinski pretrg. Kako izrazit je ta pretrg, kako je videti na površini, je precej odvisno od lokalnih geoloških razmer.
Italija je tudi sicer med potresno najdejavnejšimi področji. Bi se zadnji potresi lahko nadaljevali kot učinek domin?
Ja, učinek domin je prispodoba, ki ljudi precej vznemirja in si to nekoliko napačno razlagajo, da se bodo zdaj domine kar podirale in da se bo Apeninski polotok skoraj pretrgal po svoji večji dolžini. To seveda na srečo ni tako. Kaj takega se je gledalo v kakšnih precej nekakovostnih katastrofičnih filmih. Poznamo pa v seizmologiji nekaj, kar se intenzivno preučuje, in to je prenos napetosti. Ko se zgodi tako močan potres, kot so bili ti, in se sprostijo napetosti s premiki ob prelomih, to neposredno povzroči neke dodatne napetosti na sosednih prelomih ali na podaljških teh prelomov. In to, kar tukaj zdaj opazujemo, je, da se močni potresi nekako selijo tudi zaradi teh vplivov. Torej sosednji prelomi so bili dodatno obremenjeni z novimi napetostmi in so povzročili dodatne pretrge in nove potrese. Tako imamo zdaj zadnji avgustovski potres, ki je imel žarišče nekje 30 km stran od žarišča potresov v prejšnjem tednu. Torej to niso neki procesi, ki bi potekali v zelo velikih razdaljah, ampak se dogajajo v nekaj desetkilometrskih razdaljah. Težje je zadeve razložiti na večji razdalji. Pred tem smo imeli znan potres v L’Aquili, ki je bil južno od zdajšnjih potresov in seveda ne moremo nedvomno dokazovati, da so ti potresi res povezani med seboj.
Prof. Gosar, na višino alpskih vrhov vplivajo tektonski premiki, pa erozija in dejstvo, da je zdaj teža ledenikov v primerjavi z zadnjo ledeno dobo zanemarljiva. Je mogoče domnevati, kakšna je torej višina Triglava zdaj v primerjavi z njegovo višino nekdaj?
Ja, to je na prvi pogled zanimivo vprašanje. Zavedati se moramo, da je bilo geološko dogajanje v geološki zgodovini zelo pestro. Nadmorska višina, ki nas danes zelo vznemirja in povsod skušamo primerjati višine nekih gora, ni ravno najpomembnejši geološki parameter, ker so bila nihanja gladine morja v geološki zgodovini bistveno večja kot neka absolutna nadmorska višina. Te stvari poznamo razmeroma dobro za mlajše geološko obdobje. Vemo, da se je po koncu ledene dobe, ko se je leden pokrov stopil, zaradi izostazije ozemlje dvigovalo in to ozemlje se zaradi tega vzroka še danes po različnih delih sveta različno dviguje.
Bistveno bolj pomembni so tektonski vzroki nastajanja gorovij. Med seboj ves čas tekmujeta dva procesa: tektonska gibanja narivanja na eni strani in erozija, ki sočasno znižuje višino teh gora, na drugi. Kot rečeno, je z geološkega vidika, tudi ko razmišljamo na primer o Triglavu, precej bolj pomembno, ali so bile neke kamnine, ki jih danes gledamo na vrhu Triglava, v nekem geološkem obdobju pod gladino morja ali nad gladino morja; bolj kot neka nadmorska višina, ki jo merimo z gladine morja, ker ko so bile kamnine pod gladino morja, so se odlagale usedline. In vse to, kar danes gledamo v mogočni triglavski severni steni, se je v dolgih milijonih let odlagalo pod gladino morja in se je šele v mlajšem geološkem obdobju oblikovalo kot današnje Julijske Alpe.
Zdi se, da so vsi potresi v zadnjem obdobju v Italiji relativno plitvi, žarišča so na globini kakšnih deset kilometrov. Podobno je bilo tudi pri potresih v Furlaniji leta 1976 in v zgornjem Posočju v letih 1998 in 2004. Zakaj večina potresov pri nas nastane relativno blizu površja, če to primerjamo z debelino Zemljine skorje?
Ja res je, večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi v večini Slovenije nastaja v globinah nekje do 15 km, izjemoma do 20 km. Zakaj točno so potresi omejeni samo na vrhnji del Zemljine skorje, pravzaprav ni natančno znano, je pa različno v različnih tektonskih režimih, ki sem jih že predhodno omenil. Glavni problem pri razumevanju je, da ne poznamo prav dobro poteka prelomov v veliki globini. To je ena od ugank in nimamo na voljo niti učinkovitih raziskovalnih metod, ki bi nam za nekakšne razumljive stroške raziskav omogočale ugotoviti, kako potekajo prelomi, ki jih na površju poznamo v večjih globinah. Na potek prelomov in seizmogene globine, ki so seveda pomembne za ocenjevanje potresne nevarnosti, tako sklepamo bolj iz seizmoloških podatkov. Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. V njihovem tektonskem režimu, ko sem rekel, da so ekstenzijski, so plitvi potresi pričakovani in razumljivi. Pri nas, predvsem v zahodni Sloveniji, kjer imamo zmično tektoniko in kjer bloki ob prelomih drsijo drug ob drugem, pa bi lahko potresi bili tudi globlji. Zato je to ena od precejšnjih ugank, s katero se ukvarjamo tudi pri pripravah kart potresne nevarnosti.
“Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globinah do 15 oziroma 20 kilometrov.”
Kaj na splošno vemo o debelini skorje pod Slovenijo?
Debelino Zemljine skorje na območju Slovenije in tudi širše razmeroma dobro poznamo, saj so bili v zadnjih desetletjih izvedeni nekateri večji projekti globokih seizmičnih sondiranj. Za ugotavljanje debeline Zemljine skorje uporabljamo umetno povzročene potresne valove, saj se ti odbijejo od njene spodnje meje, ki jo imenujemo Mohorovičićeva diskontinuiteta, in predstavlja izrazito nezveznost in skok v seizmični hitrosti med Zemljino skorjo in pod njo ležečim Zemljinim plaščem. Debelina Zemljine skorje se na območju Slovenije spremeni: od nekje 45 km pod Julijskimi Alpami in Dinaridi do samo približno 30 ali celo manj kilometrov na območju Prekmurja, kjer geološko prehajajo Dinaridi v panonski bazen.
Potresni valovi se ne širijo le po površju, ampak tudi v globino. Kaj nam torej valovi, ki pridejo skozi Zemljo, lahko povedo o njeni notranjosti?
Večino našega vedenja o notranji zgradbi Zemlje pravzaprav izhaja iz študije potresnih valov, ki so potovali skozi celotno notranjost Zemlje. Tako so odkrili vse seizmične diskontinuitete, torej nezveznosti, ob katerih se seizmična hitrost skokovito spremeni. Poleg že omenjene Mohorovičićeve diskontinuitete sta pomembni še dve. Gutenbergova, ki ločuje Zemljin plašč od zunanjega Zemljinega jedra, ki je tekoče, in diskontinuiteta Lehmannove, ki ločuje tekoče zunane jedro od trdnega notranjega jedra. Vse to nam je seveda povsem nedosegljivo z drugimi raziskovalnimi metodami, tako da to, da imamo tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, vemo samo na podlagi potresnih valov in študije prostih oscilacij Zemlje. Namreč ob najmočnejših potresih magnitude 8,5 in več celotna Zemlja zaniha kot žoga in potem niha več ur ali celo več dni in analize teh nihanj nam govorijo o tem, kako so razdeljene gostote v notranjosti Zemlje. Torej kako se povečuje gostota od površja proti notranjosti Zemlje – kot vemo, je največja gostota prav v Zemljinem jedru. Na podlagi študije potresnih valov vemo, da je Zemljino zunanje jedro tekoče, to zunanje jedro pa je seveda zelo pomembno, ker je tudi vir Zemljinega magnetizma. Skoraj vse o notranjosti Zemlje torej vemo na podlagi potresnih valov. In danes, ko imamo po vsem svetu številne potresne opazovalnice, ta slika dobiva vse bolj jasno podobo. Z metodami potresne tomografije zaznavamo med drugim zelo majhne razlike v strukturi Zemlje, ki pa so povezane s pojavi, kot je tektonika litosferskih plošč, o kateri smo govorili.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Potresi, ki neprestano nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Vzporednico zemeljski seizmologiji, ki s pomočjo potresnih valov razkriva notranjost Zemlje, bomo potegnili tudi s preostalimi planeti v Osončju in celo z zvezdami, kjer v okviru astroseizmologije preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globini do 15 km
Potresi, ki ves čas nastajajo na vsej zemeljski krogli, so neizčrpen vir znanstvenih raziskovanj, v katerih ostaja nerešenih še veliko ugank. Zemeljsko seizmologijo, ki s potresnimi valovi razkriva notranjost Zemlje, smo primerjali tudi z drugimi planeti v Osončju in celo z zvezdami. Pri astroseizmologiji preučujejo širjenje zvočnih valov, ki podobno kot tresenje na Zemlji, veliko pove o njihovi notranjosti in starosti.
Osrednji gost oddaje je dr. Andrej Gosar, direktor Urada za seizmologijo in geologijo pri Agenciji za okolje in profesor geofizike na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani: “Potrese na našem območju povzroča Jadranska mikroplošča.”
“Tudi na Marsu smo odkrili sledi tektonike, a je ta očitno obstajala samo ob nastanku planeta.”
Prof. Tomaž Zwitter
Italija je med potresno najbolj dejavnimi območji v Evropi. Od 1.300 uničujočih potresov, ki so prizadeli Evropo v 20. stoletju, jih je imelo kar 500 središče na območju Italije. Večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi večini Slovenije nastaja v globini do 15 kilometrov, izjemoma tudi 20 kilometrov. Nedavni potres v srednji Italiji je tla prestavil kar za 70 cm. Dr. Andrej Gosar, kaj se je zgodilo?
Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. Ti razmeroma plitvi potresi pri taki magnitudi običajno povzročijo površinski pretrg. Pretrg na površju je odraz dogajanja v globini in od tega je odvisno, ali se bo površinski pretrg zgodil od globine žarišča in tudi od magnitude potresa. Pri potresu leta 1998 v Posočju se površinski pretrg ni zgodil, ker je bila magnituda prenizka, magnituda 5,6 in žarišče okrog osem kilometrov ne povzročita nujno še površinskega pretrga. Te magnitude v srednji Italiji, okrog 6 in 6,5, pri tako majhni globini žarišča običajno povzročijo tudi površinski pretrg. Kako izrazit je ta pretrg, kako je videti na površini, je precej odvisno od lokalnih geoloških razmer.
Italija je tudi sicer med potresno najdejavnejšimi področji. Bi se zadnji potresi lahko nadaljevali kot učinek domin?
Ja, učinek domin je prispodoba, ki ljudi precej vznemirja in si to nekoliko napačno razlagajo, da se bodo zdaj domine kar podirale in da se bo Apeninski polotok skoraj pretrgal po svoji večji dolžini. To seveda na srečo ni tako. Kaj takega se je gledalo v kakšnih precej nekakovostnih katastrofičnih filmih. Poznamo pa v seizmologiji nekaj, kar se intenzivno preučuje, in to je prenos napetosti. Ko se zgodi tako močan potres, kot so bili ti, in se sprostijo napetosti s premiki ob prelomih, to neposredno povzroči neke dodatne napetosti na sosednih prelomih ali na podaljških teh prelomov. In to, kar tukaj zdaj opazujemo, je, da se močni potresi nekako selijo tudi zaradi teh vplivov. Torej sosednji prelomi so bili dodatno obremenjeni z novimi napetostmi in so povzročili dodatne pretrge in nove potrese. Tako imamo zdaj zadnji avgustovski potres, ki je imel žarišče nekje 30 km stran od žarišča potresov v prejšnjem tednu. Torej to niso neki procesi, ki bi potekali v zelo velikih razdaljah, ampak se dogajajo v nekaj desetkilometrskih razdaljah. Težje je zadeve razložiti na večji razdalji. Pred tem smo imeli znan potres v L’Aquili, ki je bil južno od zdajšnjih potresov in seveda ne moremo nedvomno dokazovati, da so ti potresi res povezani med seboj.
Prof. Gosar, na višino alpskih vrhov vplivajo tektonski premiki, pa erozija in dejstvo, da je zdaj teža ledenikov v primerjavi z zadnjo ledeno dobo zanemarljiva. Je mogoče domnevati, kakšna je torej višina Triglava zdaj v primerjavi z njegovo višino nekdaj?
Ja, to je na prvi pogled zanimivo vprašanje. Zavedati se moramo, da je bilo geološko dogajanje v geološki zgodovini zelo pestro. Nadmorska višina, ki nas danes zelo vznemirja in povsod skušamo primerjati višine nekih gora, ni ravno najpomembnejši geološki parameter, ker so bila nihanja gladine morja v geološki zgodovini bistveno večja kot neka absolutna nadmorska višina. Te stvari poznamo razmeroma dobro za mlajše geološko obdobje. Vemo, da se je po koncu ledene dobe, ko se je leden pokrov stopil, zaradi izostazije ozemlje dvigovalo in to ozemlje se zaradi tega vzroka še danes po različnih delih sveta različno dviguje.
Bistveno bolj pomembni so tektonski vzroki nastajanja gorovij. Med seboj ves čas tekmujeta dva procesa: tektonska gibanja narivanja na eni strani in erozija, ki sočasno znižuje višino teh gora, na drugi. Kot rečeno, je z geološkega vidika, tudi ko razmišljamo na primer o Triglavu, precej bolj pomembno, ali so bile neke kamnine, ki jih danes gledamo na vrhu Triglava, v nekem geološkem obdobju pod gladino morja ali nad gladino morja; bolj kot neka nadmorska višina, ki jo merimo z gladine morja, ker ko so bile kamnine pod gladino morja, so se odlagale usedline. In vse to, kar danes gledamo v mogočni triglavski severni steni, se je v dolgih milijonih let odlagalo pod gladino morja in se je šele v mlajšem geološkem obdobju oblikovalo kot današnje Julijske Alpe.
Zdi se, da so vsi potresi v zadnjem obdobju v Italiji relativno plitvi, žarišča so na globini kakšnih deset kilometrov. Podobno je bilo tudi pri potresih v Furlaniji leta 1976 in v zgornjem Posočju v letih 1998 in 2004. Zakaj večina potresov pri nas nastane relativno blizu površja, če to primerjamo z debelino Zemljine skorje?
Ja res je, večina potresov v srednji Italiji, Furlaniji in tudi v večini Slovenije nastaja v globinah nekje do 15 km, izjemoma do 20 km. Zakaj točno so potresi omejeni samo na vrhnji del Zemljine skorje, pravzaprav ni natančno znano, je pa različno v različnih tektonskih režimih, ki sem jih že predhodno omenil. Glavni problem pri razumevanju je, da ne poznamo prav dobro poteka prelomov v veliki globini. To je ena od ugank in nimamo na voljo niti učinkovitih raziskovalnih metod, ki bi nam za nekakšne razumljive stroške raziskav omogočale ugotoviti, kako potekajo prelomi, ki jih na površju poznamo v večjih globinah. Na potek prelomov in seizmogene globine, ki so seveda pomembne za ocenjevanje potresne nevarnosti, tako sklepamo bolj iz seizmoloških podatkov. Plitev potres ima lahko lokalno precej močnejše učinke kot globlji potres, in to se je odrazilo tudi v teh zadnjih potresih v srednji Italiji. V njihovem tektonskem režimu, ko sem rekel, da so ekstenzijski, so plitvi potresi pričakovani in razumljivi. Pri nas, predvsem v zahodni Sloveniji, kjer imamo zmično tektoniko in kjer bloki ob prelomih drsijo drug ob drugem, pa bi lahko potresi bili tudi globlji. Zato je to ena od precejšnjih ugank, s katero se ukvarjamo tudi pri pripravah kart potresne nevarnosti.
“Večina potresov v Italiji in tudi na našem območju nastaja v globinah do 15 oziroma 20 kilometrov.”
Kaj na splošno vemo o debelini skorje pod Slovenijo?
Debelino Zemljine skorje na območju Slovenije in tudi širše razmeroma dobro poznamo, saj so bili v zadnjih desetletjih izvedeni nekateri večji projekti globokih seizmičnih sondiranj. Za ugotavljanje debeline Zemljine skorje uporabljamo umetno povzročene potresne valove, saj se ti odbijejo od njene spodnje meje, ki jo imenujemo Mohorovičićeva diskontinuiteta, in predstavlja izrazito nezveznost in skok v seizmični hitrosti med Zemljino skorjo in pod njo ležečim Zemljinim plaščem. Debelina Zemljine skorje se na območju Slovenije spremeni: od nekje 45 km pod Julijskimi Alpami in Dinaridi do samo približno 30 ali celo manj kilometrov na območju Prekmurja, kjer geološko prehajajo Dinaridi v panonski bazen.
Potresni valovi se ne širijo le po površju, ampak tudi v globino. Kaj nam torej valovi, ki pridejo skozi Zemljo, lahko povedo o njeni notranjosti?
Večino našega vedenja o notranji zgradbi Zemlje pravzaprav izhaja iz študije potresnih valov, ki so potovali skozi celotno notranjost Zemlje. Tako so odkrili vse seizmične diskontinuitete, torej nezveznosti, ob katerih se seizmična hitrost skokovito spremeni. Poleg že omenjene Mohorovičićeve diskontinuitete sta pomembni še dve. Gutenbergova, ki ločuje Zemljin plašč od zunanjega Zemljinega jedra, ki je tekoče, in diskontinuiteta Lehmannove, ki ločuje tekoče zunane jedro od trdnega notranjega jedra. Vse to nam je seveda povsem nedosegljivo z drugimi raziskovalnimi metodami, tako da to, da imamo tekoče zunanje jedro in trdno notranje jedro, vemo samo na podlagi potresnih valov in študije prostih oscilacij Zemlje. Namreč ob najmočnejših potresih magnitude 8,5 in več celotna Zemlja zaniha kot žoga in potem niha več ur ali celo več dni in analize teh nihanj nam govorijo o tem, kako so razdeljene gostote v notranjosti Zemlje. Torej kako se povečuje gostota od površja proti notranjosti Zemlje – kot vemo, je največja gostota prav v Zemljinem jedru. Na podlagi študije potresnih valov vemo, da je Zemljino zunanje jedro tekoče, to zunanje jedro pa je seveda zelo pomembno, ker je tudi vir Zemljinega magnetizma. Skoraj vse o notranjosti Zemlje torej vemo na podlagi potresnih valov. In danes, ko imamo po vsem svetu številne potresne opazovalnice, ta slika dobiva vse bolj jasno podobo. Z metodami potresne tomografije zaznavamo med drugim zelo majhne razlike v strukturi Zemlje, ki pa so povezane s pojavi, kot je tektonika litosferskih plošč, o kateri smo govorili.
Zaradi fizikalnih vplivov lahko dobijo preproste plasti celic ali tkiva zelo nenavadne oblike. Če pustimo jabolko nekaj dni na mizi, opazimo, da postaja vse manjše, saj pride do neskladja med prostornino mesa in površino lupine. Ta se naguba. Naš gost prof. dr. Primož Ziherl celične strukture pojasnjuje s poenostavljenimi fizikalnimi modeli in povedno ugotavlja, da je resnica odvisna od tega, s kako natančnim povečevalnim steklom jo želimo videti. Prof. Ziherl je skupaj z japonskim kolegom predlagal tudi fizikalni obstoj novega dvorazsežnega kvazikristala, kar je eden najodmevnejših raziskovalnih dosežkov Univerze v Ljubljani v letu 2017.
Hobotnica ima osupljive sposobnosti spreminjanja svoje oblike in barvnih vzorcev. Človeštvo fascinira že tisoče let. V sodobnosti simbolizira temno energijo, ki s svojimi lovkami obvladuje politiko in gospodarstvo. V zadnjih letih nevroznanstveniki, evolucijski biologi, tehnologi in znanstveniki s področja robotike poglobljeno raziskujejo to skrivnostno, mistično bitje. Projekt Octopus Brainstorming, ki so ga predstavili v Trbovljah, je plod sodelovanja dveh principov, umetnosti in znanosti. Avtorji ga razvijajo že pet let. Niz EEG senzorjev, vgrajenih v telo hobotnice, osvetljeno z barvnimi lučmi, človeka popelje v hobotničin magični in duhovni svet. Obredno pokrivalo v obliki hobotnice na ta način simbolizira utelešeno inteligentnost. Nevroznanstvenik dr. Marc Cohen in umetnica Victoria Vesna raziskujeta komunikacijo med ljudmi na osnovi analize njihovih možganskih valov. Kaj se lahko naučimo iz ugotovitev in katere bolezni bi lahko zdravili?
Za radioaktivne odpadke je treba skrbeti še dolgo po tem, ko jih odložimo. Nekateri materiali namreč lahko ostanejo radioaktivni tudi po več deset tisoč let. V Sloveniji jih velika večina nastaja v Nuklearni elektrarni Krško, ne pa vsi – prihajajo tudi iz bolnišnic, raziskovalnih središč in industrije, najdemo pa jih celo v povsem vsakdanjih predmetih, ki na prvi pogled nikakor ne delujejo radioaktivno. Kako torej skrbimo zanje?
Japonski pionir humanoidne robotike Hiroši Išiguro je pred leti v Trbovlje pripeljal svojega robotskega dvojnika, ki je popolna kopija stvaritelja. Najnovejša različica robotskega profesorja ima vrhunsko izpopolnjen obraz, mimika, kretnje in govor v popolnosti spominjajo na človeka, tako da robotski profesor prepričljivo predava študentom. Pri (človeškem) prof. Ishiguru bo kmalu doktorirala Slovenka Maša Jazbec. Na Japonskem na leto prodajo 2 tisoč tehnološko vrhunsko izpopolnjenih seks robotov, ki osamljenim moškim čustveno in seksualno nadomeščajo partnerke. Konec decembra je v Londonu potekala mednarodna konferenca o seksu in ljubezni z roboti, na kateri je britanski raziskovalec umetne inteligence David Levy napovedal, da bodo nekoč lahko imeli ljudje z roboti celo otroke. Na konferenci je bila tudi slovenska antropologinja Nika Mahnič, sicer aktivistka kampanje proti seks robotom. Kje so meje in robovi sodobne humanoidne robotike?
V antiutopičnem delu 1984 je George Orwell dejal, da če želiš ohraniti skrivnost, jo moraš najprej skriti pred samim seboj. Z znanstveniki poskušamo ugotoviti, kako uspešni smo pri tem, katere so tiste skrivnosti, ki jih ljudje največkrat prikrivamo, zakaj nam to prikrivanje slabša kakovost življenja in ali je razkritje edina prava pot do odrešitve. Naši gosti bodo: profesor menedžmenta Michael Slepian z Univerze Columbia v New Yorku, nevropsiholog Jonathan Schooler z Univerze Santa Barbara, psihoterapevtka Katja Istenič in pravnik Dino Bauk.
Leto 2017 je ubiralo svojstveno pot tudi v znanosti. Od prelomnih odkritij v vesolju, vznemirljivih prebojev v medicini in genetiki, krute realnosti v okoljski znanosti, do slovenskih prebojev v biologiji, fiziki in kemiji … Navkljub slabi finančni podpori države so naši raziskovalci vedno bolj uspešni, tudi pri pridobivanju evropskih sredstev. Ekipa Frekvence X je izbrala nekatere odmevne tuje in domače znanstvene dosežke. Od klasične do digitalne tablete, od čiščenja vode s kavitacijo do bolj učinkovitih škropiv, od kompleksnosti do poljudnosti. Pripovedujeta Maja Ratej in Luka Hvalc.
Kaj bi storili, če bi se znašli v brezizhodnem položaju odločiti se nekoga rešiti, pri tem pa žrtvovati nekoga drugega. Smete izvesti matematični izračun in žrtvovati enega človeka, da bi jih rešili sto? Moralna dilema, pred katero se najverjetneje nikoli ne bomo znašli, daje dober vpogled v razmišljanje ljudi in kako bi reagirali v kritičnih trenutkih. Smo torej pripravljeni odigrati vlogo v igri in nekoga žrtvovati? Kdaj pa se od odločanja distanciramo in dilemo opredelimo kot moralno sporno, kdaj se odločamo racionalno in kdaj čustveno ter kakšne dileme obstajajo tudi v vsakdanjem življenju, za katere se sploh ne zavedamo, da o njih moralno odločamo? O moralnih dilemah smo razpravljali s filozofom Mirtom Komelom s Fakultete za družbene vede in nevroznanstvenikom Fieryjem Cushmanom z Univerze Harvard.
Prestižni Evropski raziskovalni svet, podeljevalec najuglednejših evropskih raziskovalnih projektov, je nekaj manj kot 2 milijona evrov namenil slovenskim raziskovalcem. Na tako imenovani Consolidator ravni je bila uspešna ekipa prof. dr. Matevža Dularja z ljubljanske Strojne fakultete, njihov projekt CABUM se ukvarja kavitacijo, to je z nastajanjem mehurčkov plina v tekočinah.Gre za fundamentalne raziskave, ki so pomembne tako za delovanje raketnega motorja kot za ropot domačega sokovnika. Izjemno pomembna pa je uporaba za čiščenje voda, v katerih s kavitacijo lahko uničimo viruse in bakterije in to brez uporabe kemije. In prav na področju čiščenja vode, bodo slovenski znanstveniki nadaljevali raziskave, ki obetajo velik preboj. Osrednji gost podkasta dr. Matevž Dular je eden izmed najmlajših rednih profesorjev ljubljanske univerze, a je še vedno zaposlen le za določen čas. Večino doktorata je opravil v Nemčiji, sodeluje s številnimi uglednimi tujimi inštituti, projektno tudi z Evropsko vesoljsko agencijo. Ob koncu z našim rednim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom govorimo tudi o zmagovalcu mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike Alekseju Jurci in izpostavljamo decembrske astronomske zanimivosti.
Svet ni tak, kot si ga predstavljamo z zemljevidov. In to iz enega samega razloga – ker je okroglo Zemljo nemogoče preslikati na raven list papirja, brez da bi jo vsaj delno popačili. Grenlandija zato na klasičnem zemljevidu sveta izgleda večja od Evrope, čeprav je v resnici skoraj petkrat manjša. Tudi orientacija karte je stvar družbenega dogovora – evropske srednjeveške karte so bile denimo obrnjene proti vzhodu. V Frekvenci X o kartografiji, tisti klasični, ki preko različnih vrst projekcij skuša svet spraviti v eno ravnino, in modernih tehnologijah, ki te pristope povsem spreminjajo. Gosti: dr. Dušan Petrovič, predstojnik Katedre za kartografijo na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo mag. Roman Rener, Geodetski inštitut Slovenije Boštjan Burger, geograf in informatik
Nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zabeleženih podatkov o svetu in družbi. Vedno učinkovitejše metode odbiranja in združevanja določenih delov ogromnih podatkovnih baz v uporabne informacijske pakete bodo v prihodnosti najverjetneje sestavljali enega najmočnejših orodij za tiste, ki ga bodo lahko uporabljali.Podjetjem računalniško upravljanje z bazami podatkov že pomaga učinkoviteje oglaševati in tako bolje poslovati na trgu, državam pomaga voditi evidence o svojih prebivalcih in tako bolje prepoznavati ter razreševati ali preprečevati probleme, s katerimi se srečujejo, delodajalcem lajša odločitev o zaposlitvi določenega kandidata, sodobne metode upravljanja s podatki lahko pomenijo tudi pomemben napredek v medicini, natančneje v diagnostiki … in tako naprej. Potencial za družbi koristno uporabo novega znanja na področju dela z bazami podatkov je – kot baze same – ogromen. Žal pa lahko to močno orodje v nepravih rokah v prihodnje pomeni tudi zdrs v distopično družbo; situacijo, v kateri se ne bomo mogli nikakor skriti pred velikim bratom, ki nam bo sledil na vsakem koraku, beležil podatke o nas in nas po svojih kriterijih vrednotil.Kitajska ni daleč od tega orwellovskega scenarija: že čez tri leta naj bi po načrtih tamkajšnjih oblasti zaživel tako imenovani Sistem socialnega kapitala, prek katerega bo kitajski veliki brat razpolagal z obširnimi paketi podatkov o svojih državljanih ter jih za zaželene oziroma nezaželene vedenjske vzorce nagrajeval oz. kaznoval. Katere etične dileme moramo razrešiti, če se prednostim sodobnih znanstvenih dognanj s področja družboslovne informatike ne želimo odpovedati, obenem pa preprečiti, da bi se “kitajska prihodnost” zgodila tudi nam? Gostje: Dr. Luka Kronegger, katedra za družboslovno informatiko in metodologijo FDV; Jean-Philippe Schepens, podatkovni znanstvenik in ekonomist; Dr. Michal Kosinski, univerza Stanford, doktorat iz všečkov.
Nevtronsko sipanje je nova metoda, s katero se ukvarjajo tudi slovenski znanstveniki, z njeno pomočjo si lahko med drugim obetamo še večji napredek kvantnega računalništva, razvoj alternativnih virov energije in nova dognanja v medicini in farmaciji. Kako bodo sodobni pristopi v raziskavah magnetizma in materialov spremenili industrijo in naše življenje, na katerih področjih lahko nevtroni prispevajo ključne korake in kakšna je pri tem vloga slovenskih znanstvenikov? Podkast smo posneli v študentski Kavarni Mafija na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Gosta sta bila dr. Franci Merzel s Kemijskega inštituta in dr. Matej Pregelj z Inštituta Jožefa Štefana, v Grenoble smo poklicali dr. Marka Johnsona.
Kako napisati hit, je vprašanje, na katerega ni univerzalnega odgovora. Med ljudmi je praviloma popularno tisto, kar lahko hitro in brez napora prepoznajo. Učinek prepoznanja je pomemben, saj posameznika navda z zadovoljstvom, vendar zgolj ponavljanje že znanega ni najboljša formula za popularnost. Recept za uspešnico je praviloma ravno pravšnja mešanica že poznanega in novega, a zgolj vrhunska ideja ni dovolj, kot ključna dodana vrednost se večkrat izkaže tudi nadpovprečno obrtniško znanje, vrhunsko obvladanje forme. V čem je skrivnost uspešnih glasbenikov, režiserjev, pa tudi politikov in predstavnikov še kakšne profesije, ki se ne ukvarja izključno s tehničnimi ali naravoslovnimi področji? Gostje: Derek Thompson (avtor knjižne uspešnice Hit Makers: The Science of Popularity), Stojan Pelko (filmski publicist in komunikacijski strateg), Magnifico (glasbenik in avtor številnih hitov), dr. Sašo Dolenc (fizik in filozof)
Metanje steklenic v zabojnike, harmonika od zore do mraka, brnenje kosilnic in puhalnikov za listje … To je le nekaj zvokov, ki zaznamuje našo bolj ali manj urbano zvočno krajino. Projekt Zvočna ekologija mest podrobno analizira zvoke v mestnih središčih in četrtih in se dotika vprašanja, kako se zvočnost določenih delov mesta spreminja zaradi družbeno-političnih procesov in ekonomskih interesov. Na spremembe v urbani zvočni krajini vplivajo tudi globalizacija, turizem in zabava. Ljudje s soustvarjanjem zvočne krajine vstopajo tudi v javni politični prostor. Kaj pa zvoki mesta povedo o nas? Kateri zvoki nas v javnem prostoru najbolj motijo in zakaj? Kakšne so naše osebne zvočne krajine? Razpravljamo z gostjama z ZRC SAZU, dr. Mojco Kovačič z Glasbenonarodopisnega inštituta in dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije.
“Ko letimo proti očesu orkana, je to najbolj nemirno območje. Takrat pihajo najmočnejši vetrovi, ki letalo sukajo levo in desno. Ko pa se enkrat prebijemo skozi orkan, nas čaka izjemen prizor - sončno vreme, okrog pa čudovite strukture oblakov, kot bi jih nekdo naslikal,” tako svojo pot skozi orkane opisuje meteorolog in lovec na orkane Ryan Rickert s 53. izvidniške meteorološke eskadrilje. Da so orkani nekaj izjemnega (in hkrati grozljivega), se lahko prepričamo vsako poletje, ko silovito udarijo predvsem v državah v Karibskem morju. Letošnja orkanska sezona se zdaj približuje koncu, kaj pa nam je pustila? Veliko opustošenja, pa tudi vprašanj - ali je pojav vedno močnejših orkanov posledica našega vpliva na podnebje ali so vedno obstajali tako uničujoči orkani. Poleg tega pa se bomo z lovcem na orkane odpravili vse do očesa tropskega ciklona. Pripnite si varnostne pasove in poletite z nami.
Na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so razvili nov tip proteinskih struktur, ki se lahko brez škodljivih učinkov sintetizirajo v celicah ter se same od sebe sestavijo v nanometrske kletke. Te imajo velik potencial za dostavo zdravil v medicini, tvorbo sodobnih cepiv, snovanje funkcionalnih materialov … Skrivnost proteinskih origamijev pojasjujeta dr. Ajasja Ljubetič in Fabio Lapenta, avtorja raziskave, objavljene v reviji Nature Biotechnology. Astronomi Evropskega južnega observatorija pa so pomočjo mreže teleskopov v Čilu prvič zaznali vir gravitacijskih valov, ki naj bi jih povzročilo trčenje in zlitje dveh nevtronskih zvezd. Pri tem je to trčenje v vesolje izvrglo številne težke elemente, kot sta zlato in platina. Odkritje, pri katerem so sodelovali tudi slovenski astrofiziki, predstavlja najmočnejši dokaz doslej, da so kratkotrajni izbruhi žarkov gama posledica trkov nevtronskih zvezd. Kaj pomeni prelomno odkritje razložita dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici in dr. Nial Tanvir z Univerze Leicester v Veliki Britaniji.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Cirkadiani ritmi, gravitacijski valovi in krioelektronska mikroskopija vam verjetno ne povedo veliko, če pa dodamo, da so to teme, ki so si letos prislužile Nobelovo nagrado, veste vsaj, da gre za prelomne raziskave v znanosti. Na področju medicine in fiziologije so Nobelovo nagrado dobili Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash and Michael W. Young, na področju fizike je polovico nagrade dobil Rainer Weiss, po četrtino pa Barry C. Barish in Kip S. Thorne, na področju kemije pa Jacques Dubochet, Joachim Frank in Richard Henderson. Kako pomembna so odkritja teh znanstvenikov razlagamo ob pomoči slovenskih strokovnjakov.
Pravljice o Rdeči kapici in volku nam že v otroštvu v kosti poženejo vsaj malo strahu pred gozdovi, a dr. Andraž Čarni, ki veliko časa preživi med drevesi, pravi, da je strah največkrat brez osnove. Medvedi resda tu in tam prilomastijo, a realno je še vedno majhna možnost, da naletimo nanje, divje živali se načeloma tudi rade skrijejo pred človekom. Je pa zato v gozdovih veliko drugih zanimivosti. Dr. Čarni je biolog na Inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU in eden izmed ključnih ljudi za vpis naših pragozdov Krokar in Snežnik Žrdolce na Unescov seznam svetovne naravne dediščine. Je odličen poznavalec balkanskih gozdov, pred kratkim je postal član makedonske akademije znanosti in umetnosti. Pogovarjamo se tudi o lubadarju, ki je predvsem posledica šibkih zim in napada pospeševano posajene smreke v nižinskih gozdovih. Z dr. Čarnijem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Vesoljsko vreme je eno izmed raziskovalnih polj dr. Primoža Kajdiča iz Murske Sobote, ki že 14 let živi in dela v Mehiki, kjer je astronomija zanimala že Maje. Dr. Kajdič je objavil 30 znanstvenih člankov, zanimajo ga predvsem udarni valovi v bližini Zemlje, ki nastanejo kot posledica dejavnosti Sonca. V Sloveniji je septembra zbral vesoljske fizike z vsega sveta, ki so predstavljali svoja najnovejša dognanja, do katerih so prišli ob pomoči podatkov, ki jih že več kot 15 let zbira misija Cluster. Sodelovanje pri evropskih in globalnih vesoljskih projektih je priložnost tudi za slovenska podjetja, ki so že aktivna na področju 3D tiska. Z dr. Primožem Kajdičem se je pogovarjal Luka Hvalc.
Čeprav ga je mikal študij umetnosti, se je odločil za biologijo: “To je bila čisto pragmatična odločitev, ker tudi v tem vidim estetiko, življenje ima neko lepoto v sebi,” pravi dr. Jernej Ule, molekularni biolog, ki že več kot deset let dela in raziskuje v tujini. Zdaj živi v Londonu. Na univerzi University College v Londonu raziskuje nastanek nevrodegenerativnih bolezni, v tem obdobju je predvsem vpet v raziskovanje morebitnega zdravila za amiotrofično lateralno sklerozo. Več o molekularni biologiji, življenju v Londonu, tekmovalnosti v raziskovalni panogi, lepoti staranja in poetičnosti življenja pa v pogovoru z Majo Stepančič.
Neveljaven email naslov