Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev. Teh pri nas ni malo
V Sloveniji ne moremo najti območja, na katerem tovrstnih povojnih ostalin ne bi mogli najti. Na njih namreč – pogosteje, kot bi si morda predstavljali, če enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posreduje vsaj enkrat dnevno – naletijo sprehajalci po naših gozdovih. Neeksplodiranih povojnih ostankov trajno ne shranjujejo. Nekatere je mogoče varno odpeljati z mesta, kjer so bili najdeni, in jih do uničenja spraviti v začasna skladišča, pri mnogih pa to – predvsem zaradi njihove starosti, z njo pa večje občutljivosti in nepredvidljivosti – ni mogoče.
“Vsako leto se kljub ogromni bazi podatkov in izkušenj nekajkrat srečamo s sredstvom, ki ga najdemo prvič.” – Igor Boh, Državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi
Dolgotrajno je bilo lansko uničevanje letalske bombe v Vurberku, ki jo je najditelj kar prostodušno naložil na prikolico in odpeljal na dvorišče. Če bi eksplodirala tam, bi uničila ali poškodovala najmanj tri grajene objekte, med drugim hišo najditelja, in bližnjo cerkev. Po besedah Bojana Kopača so na terenu presodili, da uničenje bombe na kraju ni optimalna rešitev.
“V Vurberku smo šli v sistem nekontaktnega premika bombe, s čimer smo tvegali tehniko, ampak zaščitili hiše in cerkev pred poškodbami.” – Bojan Kopač, upokojeni pripadnik posebne bombne enote
Na splošno raba eksploziva v gospodarstvu upada. Rušenje objektov z eksplozivom je torej danes redkost. Stanko Bohnec pravi, da izvedejo morda enega na dve leti. Pa vendar se je v zadnjih desetletjih nabralo nekaj zahtevnejših projektov.
“V zadnjih letih smo največ minirali dimnike, najvišji je bil v Kidričevem, visok je bil kar 147 metrov.” – Stanko Bohnec, glavni tehnični vodja podjetja, ki se ukvarja z miniranjem
Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja Becky Alexis-Martin z Univerze v Southamptonu poudarja, da je pri kolektivnem dojemanju jedrskega orožja ključno, da v javnem diskurzu na neki način ostane tabu in naloga vseh poglavitnih akterjev v mednarodnem političnem dialogu je, da skozi diplomacijo in retoriko ta tabu utrjujejo.
Pravilen postopek ravnanja ob srečanju z bombo: če samo sumite, da gre za eksplozivno sredstvo – se ga ne dotikajte. V prvi vrsti zaradi varnosti, pa tudi: to, da ga odnesete na primer na svoje dvorišče, je kaznivo dejanje. Označite in zavarujte območje, pokličite na telefonsko številko 112 ali 113, vrnite se po isti poti, po kateri ste prišli, in počakajte na ekipo strokovnjakov.
688 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev, ki jih pri nas ni malo. Državna enota za varnost pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi, ki uničuje potencialno nevarne najdbe sprehajalcev po slovenskih gozdovih, ima glede na letno povprečje več kot eno intervencijo na dan. Pogovarjali smo se s predstavnikom podjetja, ki se ukvarja z miniranjem v kamnolomih, rudnikih, na gradbiščih in z rušenjem visokih zgradb, s strokovnjaki z omenjene enote za odstranjevanje povojnih ostankov in z upokojenim specialcem slovenske policije, ki ga pokličejo na pomoč, ko se znajdejo v negotovosti; na primer pri lanskem primeru letalske bombe v Vurberku. Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja z Univerze v Southamptonu je razložila, kako se je v zadnjih letih v nekaterih državah spremenil odnos javnosti do atomskih bomb in zakaj je pomembno, da te v javnem diskurzu ostanejo tabu.
V Frekvenci X raziskujemo bombe: od njihove rabe v gospodarstvu do ostalin iz obeh svetovnih in vojne za slovensko osamosvojitev. Teh pri nas ni malo
V Sloveniji ne moremo najti območja, na katerem tovrstnih povojnih ostalin ne bi mogli najti. Na njih namreč – pogosteje, kot bi si morda predstavljali, če enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi posreduje vsaj enkrat dnevno – naletijo sprehajalci po naših gozdovih. Neeksplodiranih povojnih ostankov trajno ne shranjujejo. Nekatere je mogoče varno odpeljati z mesta, kjer so bili najdeni, in jih do uničenja spraviti v začasna skladišča, pri mnogih pa to – predvsem zaradi njihove starosti, z njo pa večje občutljivosti in nepredvidljivosti – ni mogoče.
“Vsako leto se kljub ogromni bazi podatkov in izkušenj nekajkrat srečamo s sredstvom, ki ga najdemo prvič.” – Igor Boh, Državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi
Dolgotrajno je bilo lansko uničevanje letalske bombe v Vurberku, ki jo je najditelj kar prostodušno naložil na prikolico in odpeljal na dvorišče. Če bi eksplodirala tam, bi uničila ali poškodovala najmanj tri grajene objekte, med drugim hišo najditelja, in bližnjo cerkev. Po besedah Bojana Kopača so na terenu presodili, da uničenje bombe na kraju ni optimalna rešitev.
“V Vurberku smo šli v sistem nekontaktnega premika bombe, s čimer smo tvegali tehniko, ampak zaščitili hiše in cerkev pred poškodbami.” – Bojan Kopač, upokojeni pripadnik posebne bombne enote
Na splošno raba eksploziva v gospodarstvu upada. Rušenje objektov z eksplozivom je torej danes redkost. Stanko Bohnec pravi, da izvedejo morda enega na dve leti. Pa vendar se je v zadnjih desetletjih nabralo nekaj zahtevnejših projektov.
“V zadnjih letih smo največ minirali dimnike, najvišji je bil v Kidričevem, visok je bil kar 147 metrov.” – Stanko Bohnec, glavni tehnični vodja podjetja, ki se ukvarja z miniranjem
Britanska raziskovalka psihosocialnih in kulturnih vplivov rabe jedrskega orožja Becky Alexis-Martin z Univerze v Southamptonu poudarja, da je pri kolektivnem dojemanju jedrskega orožja ključno, da v javnem diskurzu na neki način ostane tabu in naloga vseh poglavitnih akterjev v mednarodnem političnem dialogu je, da skozi diplomacijo in retoriko ta tabu utrjujejo.
Pravilen postopek ravnanja ob srečanju z bombo: če samo sumite, da gre za eksplozivno sredstvo – se ga ne dotikajte. V prvi vrsti zaradi varnosti, pa tudi: to, da ga odnesete na primer na svoje dvorišče, je kaznivo dejanje. Označite in zavarujte območje, pokličite na telefonsko številko 112 ali 113, vrnite se po isti poti, po kateri ste prišli, in počakajte na ekipo strokovnjakov.
O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc.
Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj?
Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori.
Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki.
Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila.
Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama.
Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu.
Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ...
Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost.
O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač.
Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del.
Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije?
Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi?
Kateri zvoki in zakaj nas najbolj motijo, kakšne so prijetnejše zvočne vibracije, kaj se dogaja v naših možganih?
Dr. Carole Mundell, nekdanja znanstvena svetovalka britanske vlade, o pridobivanju zaupanja javnosti v znanost, pomembnosti raznovrstnosti v znanosti in javnem predstavljanju negotovosti.
Luka Ločniškar je več kot štiri leta je živel na Danskem, kjer je magistriral iz iger, dve leti in pol pa je delal na Microsoftu. V tujino je odšel, ker je opazil, da doma stagnira in da se mora spraviti iz cone udobja.
V teh dneh Švedska kraljeva akademija znanosti podeljuje Nobelove nagrade za prelomna odkritja. Do zdaj so razglasili nagrajence za medicino, fiziko in kemijo.
Neveljaven email naslov