Začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. Od že skoraj legendarnih začetkov je šlo skozi njene klopi več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden in liberalen veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen, brez moči, da poraja nove sodobne miselne tokove. Kdo so bili izjemni posamezniki, vpeti v okovje te naše osrednje izobraževalne in raziskovalne ustanove, kaj si imajo čez stoleten prepad povedati njeni pionirji in sodobni nasledniki? Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek.

Od legendarnih začetkov ljubljanske univerze je skozi njene klopi šlo več sto tisoč študentov, danes pa ji očitajo, da je napreden veter, ki je sprva zavel po njej, zatohlo fevdalen

Na Valu 202 začenjamo miniserijo ob stoletnici ljubljanske univerze. 3. decembra letos bo minilo natanko sto let, odkar smo Slovenci dobili našo največjo in osrednjo izobraževalno in znanstveno ustanovo, ki je vse od tedaj pomembno prispevala k vzgoji slovenskih izobražencev, bila je branik kulture, naroda …

“Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše alme matris … S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več.” Uvodno predavanje Frana Ramovša, 3. december 1919

Čez sto let pa pridite spet! Ni bilo treba čakati sto let

Pred odprtjem ljubljanske univerze so slovenski študentje študirali na Dunaju, v Gradcu, Pragi … Samo na dunajski uiverzi je od njenih začetkov leta 1365 pa do leta 1918 študiralo približno 6000 študentov s slovenskega ozemlja, na rektorski položaj se je v tem času zavihtelo kar približno 40 rektorjev z našega ozemlja, je pojasnil Alojz Cindrič z Oddelka zasociologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

“Celotno obdobje Avstro-Ogrske so bile pobude po ustanovitvi univerze zavrnjene. Na začetku stoletja je celjski poslanec Pommer rekel: ‘Čez sto let pa pridite spet!’ Ni bilo treba čakati sto let,” razlaga zgodovinar Božo Repe z ljubljanske Filozofske fakultete, ki je prepričan, da “če univerze ne bi dobili takrat, bi morali čakati na konec druge svetovne vojne”. To je bil čas velikih socialnih nemirov, pomanjkanja, lakote, težav z alkoholizmom, velikega pretresa in hkrati tudi čas upanja. “Grozen čas velikih morij, hkrati pa veliko upanje, da lahko storimo nekaj drugače,” dodaja zgodovinar Borut Brezar.

Borut Brezar je v oddaji predstavil zgodbo prof. Mihajla Rostoharja, slovenskega psihologa, rojenega v Bregah pri Krškem, ki je bil eden od glavnih ideologov ustanovitve univerze. “Rostohar je bil pobudnik prvega sestanka vseučiliške komisije po svetovni vojni. Takrat je pokazal izjemno sposobnost predvidevanja in organizacije. Je eden od tistih ljudi, ki so zagotovili, da se je univerza ustanovila takrat, ko se je.”

Vseučiliška komisija se je prvič sestala 5. decembra 1918, manj kot leto pozneje je univerza v Ljubljani že vpisala prve študente. V prvi semester se je vpisalo 694 študentov, tem so se v drugem semestru pridružili še študenti prava (predavatelji so bili namreč zadržani na pariški mirovni konferenci, zato je Pravna fakulteta začela zares delovati šele v drugem semestru). Število študentov se je povzpelo na 914, od tega je bilo 28 žensk. Študirali so na tedanjih filozofski, pravni, nepopolni medicinski, teološki in pravni fakulteti.

Študirat sem šel, da bi svoje življenje posvetil narodu

Decembra 1919 se je na Filozofsko fakulteto med drugim vpisal tudi Klement Jug.  Filozof, Vebrov učenec, alpinist, ki je umrl mnogo premlad. “Študirat sem šel, da bi svoje življenje posvetil narodu. Ne zaradi tega, da bi se me spominjali še pozni rodovi, marveč zato, ker me je usoda vrgla med svet in ker nočem priti na smrtni postelji do črne zavesti, da sem živel zastonj.” V oddaji ga predstavi literarni teoretik dr. Tomo Virk z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Po mnenju Virka, Jug – “religiozen moralist” – ne bi bil navdušen nad sodobnimi študenti. “Ne bi imel prijaznih besed do današnjega odnosa do študija, saj da je v njem premalo idealizma, etične zavesti, potrebe, ki absolutno presega zgolj osebno korist. To bi bil njegov osnovni očitek današnjim študentom.”

Produkt česa je danes študent?

Danes Univerzo v Ljubljani obiskuje skoraj 38.000 študentov, zaposluje pa več kot 6000 visokošolskih učiteljev, raziskovalcev, asistentov ter strokovnih in administrativnih sodelavcev na 23 fakultetah in treh umetniških akademijah. V tem študijskem letu se jih je v prvem prijavnem roku nanjo uspešno vpisalo 6947, v drugem pa 1805.

“Študent je še vedno produkt univerze, po drugi strani pa je produkt svoje lastne vzgoje in tudi ekonomije. S to se začne prvič srečevati med študijem,” je prepričan Amadej Kraljevič. Univerza je po njegovih besedah “ostanek fevdalne institucije, ki študente vzgaja v neko specifično disciplino”. Kot opaža, so študenti danes stisnjeni v kalup, “v katerem morajo poskrbeti za zaposlitev ob študiju, obstati pod pritiskom konkurence, ki konkurira za podobna delovna mesta,” s strani študentskih organizacij in predstavnikov univerze, zlasti profesorjev pa ob tem “dobivajo le puhlice in obljube”. Prav zato kot simptomatično za sodobni čas opaža sledeče:

“Zdaj se študentstvo seli izven univerze. Univerza pa ostaja.”

*Serijo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek. Brala sta Ivan Lotrič in Aleksander Golja, izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so nastopili zgodovinar dr. Božo Repe in literarni zgodovinar dr. Tone Smolej, z njima se je pogovarjala Špela Šebenik, zgodovinar Borut Brezar, literarni teoretik dr. Tomo Virk, zgodovinar Alojz Cindrič, urednik univerzitetne redakcije na Radiu Študent Amadej Kraljevič ter študenta Jan Inkret in Žiga Kreča, s študenti na uradnem brucovanju se je pogovarjala Tina Šoln. Podkast Frekvenca X najdete v vseh podkast aplikacijah, v aplikaciji Podcasts na Applovih napravah pa nas lahko tudi ocenite in napišete komentar, česar smo zelo veseli, saj tako podkast doseže več ljudi.

Serija: Akademskih 100
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Tretja epizoda: Od Anke do Anje … in sto let vmes
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji