Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Serija: Akademskih 100
Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes
Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Tokratna oddaja v središče postavlja ženske na Univerzi v Ljubljani in pomen ženskega študija za družbo nasploh.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Ana “Anka” Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo.
Zgodba dr. Ane Mayer Kansky je prva, ki jo predstavimo v oddaji. Prve doktorice na ljubljanski univerzi in ene od vidnejših podjetnic pri nas se je v intervjuju za Val 202 spominjala gospa Breda, hči Ankine najboljše prijateljice Klavdije. “Ona je spadala med samostojne ženske in ne med feministke. One so pripravljale pot intelektualnim ženskam.”
Profesorica Milica Antić Gaber, ki na Filozofski fakulteti med drugim predava sociologijo spola, razmišljanja o dostopu žensk do izobrazbe pri nas ne začenja z začetkom univerze: “Stvari so se začele že veliko pred tem, s prvimi srednjimi šolami, kamor so smele ženske, in veliko vlogo učiteljišča. Univerza pa je nato tudi formalno pomenila resen začetek visokega izobraževanja za ženske.”
Poudarja, da je izobraževanje zelo pomemben dejavnik za enakost spolov v družbi, ni pa to edini dejavnik. Po njenem gre za pretirano vero v moč izobraževanja. “Kljub temu da imajo ženske danes enake možnosti kot moški, da končajo univerzitetno stopnjo, to ne pomeni, da zasedajo enake položaje v družbi.” Opozarja, da so se morale ženske “vselej veliko bolj potruditi, da se jim je pripustilo na bolj odločevalske funkcije.”
Leta 2017 je bilo razmerje moških in žensk na asistentskih mestih v visokošolskem prostoru pri nas približno izenačeno. Opazno pa je zgoščanje žensk na lektorskih mestih, saj je tam njihov delež 89-odstoten. Na docentskih mestih je razmerje znova izenačeno, toda višje, kot gremo, manj je žensk. Na mestih rednih profesoric jih je le 32 odstotkov. – dr. Milica Antić Gaber
Prvo dekanjo so na ljubljanski univerzi dobili leta 1952, to je bila filozofinja dr. Alma Sodnik, na čelu Filozofske fakultete. Prva prorektorica na univerzi je leta 1988 postala dr. Alenka Šelih, šele leta 2005 pa je ženska zasedla tudi rektorski položaj. Prva rektorica je tedaj postala dr. Andreja Kocijančič.
Druga zgodba v naši oddaji pa je o Irki Fanny Susan Copeland. To je bila prva ženska, ki je poučevala na ljubljanski univerzi. V Ljubljano je prišla leta 1922 in tu ostala do smrti. Obvladala je približno 10 jezikov, tudi slovenščino in srbohrvaščino, ključna za stik pa je bila pariška mirovna konferenca, kjer je bila tolmačka pri jugoslovanski delegaciji. Njeno zgodbo, v kateri pomembno mesto zavzemajo slovenske gore, je predstavil upokojeni profesor angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Stanko Klinar. “Ko so ji pokazali fotografijo Ljubljane in je na njej v ozadju opazila gore, je vprašala, če je to fotografska zavesa. Ne, to so čisto prave gore, so ji odgovorili. ‘O, potem pa pridem!'”
Dr. Milica Antić Gaber opaža, da se sodobne mlade ženske ne zavedajo dovolj tega, kar so jim omogočile njihove predhodnice. “Redke so, ki o tem sploh kaj vedo.” Ena takih je Anja Petković, doktorska študentka matematike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. “Vsem tem ženskam, ki so se borile za naše pravice, sem zelo hvaležna. Danes je samoumevno, da imamo pravico študirati na univerzi. To je velika zahvala z moje strani vsem tistim ženskam in moškim, ki so se za to borili v prejšnjem stoletju.”
Kot meni, lahko mlade ženske v znanosti danes storijo še bistveno več. Že s tem, da glasno opozarjajo na prepreke, ki jih morajo (kdaj tudi nepravično) premagovati.
“Svojo vlogo vidim v tem, da se trudim izboljšati položaj žensk v znanosti, sploh ko gre za neskladja med normalnim življenjskimi potrebami. Če želi ženska na porodniški dopust, se to pogosto ne sklada s projektnim delom. To je problem vseh, a se bolj kaže na ženski kot na moški karieri.“
*Oddajo pripravljata Gašper Andrinek in Maja Ratej, izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so sodelovali sociologinja spola dr. Milica Antić Gaber, socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, znanka dr. Anke Mayer Kansky gospa Breda, upokojeni profesor angleščine dr. Stanko Klinar, doktorska študentka matematike Anja Petković in literarni zgodovinar dr. Tone Smolej.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Anka Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo. Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Serija: Akademskih 100
Epizoda: Od Anke do Anje ... in sto let vmes
Oddajo pripravljata Maja Ratej in Gašper Andrinek
Kdo je bila prva slovenska doktorica, kako se je na ljubljanski univerzi znašla prva učiteljica in zakaj je imela univerza v vsej stoletni zgodovini le eno rektorico?
Tokratna oddaja v središče postavlja ženske na Univerzi v Ljubljani in pomen ženskega študija za družbo nasploh.
Serija: Akademskih 100
Prva epizoda: Grad vedam dvigni v beli se Ljubljani
Druga epizoda: Veter v jadrih upora
Četrta epizoda: Avtonomija na preizkušnji
Prvi človek, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral pred stoletjem, ni bil on, temveč ona. To je bila Ana “Anka” Mayer Kansky, ena izmed tistih slovenskih izobraženk, ki so utrle pot novim generacijam žensk, da se lahko danes množično izobražujejo.
Zgodba dr. Ane Mayer Kansky je prva, ki jo predstavimo v oddaji. Prve doktorice na ljubljanski univerzi in ene od vidnejših podjetnic pri nas se je v intervjuju za Val 202 spominjala gospa Breda, hči Ankine najboljše prijateljice Klavdije. “Ona je spadala med samostojne ženske in ne med feministke. One so pripravljale pot intelektualnim ženskam.”
Profesorica Milica Antić Gaber, ki na Filozofski fakulteti med drugim predava sociologijo spola, razmišljanja o dostopu žensk do izobrazbe pri nas ne začenja z začetkom univerze: “Stvari so se začele že veliko pred tem, s prvimi srednjimi šolami, kamor so smele ženske, in veliko vlogo učiteljišča. Univerza pa je nato tudi formalno pomenila resen začetek visokega izobraževanja za ženske.”
Poudarja, da je izobraževanje zelo pomemben dejavnik za enakost spolov v družbi, ni pa to edini dejavnik. Po njenem gre za pretirano vero v moč izobraževanja. “Kljub temu da imajo ženske danes enake možnosti kot moški, da končajo univerzitetno stopnjo, to ne pomeni, da zasedajo enake položaje v družbi.” Opozarja, da so se morale ženske “vselej veliko bolj potruditi, da se jim je pripustilo na bolj odločevalske funkcije.”
Leta 2017 je bilo razmerje moških in žensk na asistentskih mestih v visokošolskem prostoru pri nas približno izenačeno. Opazno pa je zgoščanje žensk na lektorskih mestih, saj je tam njihov delež 89-odstoten. Na docentskih mestih je razmerje znova izenačeno, toda višje, kot gremo, manj je žensk. Na mestih rednih profesoric jih je le 32 odstotkov. – dr. Milica Antić Gaber
Prvo dekanjo so na ljubljanski univerzi dobili leta 1952, to je bila filozofinja dr. Alma Sodnik, na čelu Filozofske fakultete. Prva prorektorica na univerzi je leta 1988 postala dr. Alenka Šelih, šele leta 2005 pa je ženska zasedla tudi rektorski položaj. Prva rektorica je tedaj postala dr. Andreja Kocijančič.
Druga zgodba v naši oddaji pa je o Irki Fanny Susan Copeland. To je bila prva ženska, ki je poučevala na ljubljanski univerzi. V Ljubljano je prišla leta 1922 in tu ostala do smrti. Obvladala je približno 10 jezikov, tudi slovenščino in srbohrvaščino, ključna za stik pa je bila pariška mirovna konferenca, kjer je bila tolmačka pri jugoslovanski delegaciji. Njeno zgodbo, v kateri pomembno mesto zavzemajo slovenske gore, je predstavil upokojeni profesor angleščine na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Stanko Klinar. “Ko so ji pokazali fotografijo Ljubljane in je na njej v ozadju opazila gore, je vprašala, če je to fotografska zavesa. Ne, to so čisto prave gore, so ji odgovorili. ‘O, potem pa pridem!'”
Dr. Milica Antić Gaber opaža, da se sodobne mlade ženske ne zavedajo dovolj tega, kar so jim omogočile njihove predhodnice. “Redke so, ki o tem sploh kaj vedo.” Ena takih je Anja Petković, doktorska študentka matematike na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. “Vsem tem ženskam, ki so se borile za naše pravice, sem zelo hvaležna. Danes je samoumevno, da imamo pravico študirati na univerzi. To je velika zahvala z moje strani vsem tistim ženskam in moškim, ki so se za to borili v prejšnjem stoletju.”
Kot meni, lahko mlade ženske v znanosti danes storijo še bistveno več. Že s tem, da glasno opozarjajo na prepreke, ki jih morajo (kdaj tudi nepravično) premagovati.
“Svojo vlogo vidim v tem, da se trudim izboljšati položaj žensk v znanosti, sploh ko gre za neskladja med normalnim življenjskimi potrebami. Če želi ženska na porodniški dopust, se to pogosto ne sklada s projektnim delom. To je problem vseh, a se bolj kaže na ženski kot na moški karieri.“
*Oddajo pripravljata Gašper Andrinek in Maja Ratej, izbor glasbe Andrej Karoli. V oddaji so sodelovali sociologinja spola dr. Milica Antić Gaber, socialna psihologinja dr. Mirjana Ule, znanka dr. Anke Mayer Kansky gospa Breda, upokojeni profesor angleščine dr. Stanko Klinar, doktorska študentka matematike Anja Petković in literarni zgodovinar dr. Tone Smolej.
Prof. dr. Marko Mikuž je prvič prišel v ženevski Cern kot nadobudni doktorski študent pred več kot tridesetimi leti, presenetili sta ga zanikrna zunanjost in vrhunska oprema v notranjosti. S sodelavci je v naslednjih desetletjih pripomogel k potrditvi obstoja enega od osnovnih delcev materije, Higgsovega bozona, za kar je bila leta 2013 podeljena tudi Nobelova nagrada. Skupaj s 13 slovenskimi kolegi, ki znotraj Cerna delujejo pri projektu Atlas, je dr. Mikuž letos sodeloval pri odkritju nove lastnosti svetlobe. Naši fiziki imajo v bližini pospeševalnika najeto stanovanje, ki mu ljubkovalno rečejo Cukrarna, prof. Mikuž pa tam zelo pogosto tudi kuha. Na vratih njegove ljubljanske pisarne na Inštitutu Jožefa Štefana so prilepljene startne številke z različnih maratonov, teče tudi, ko je službeno v Cernu. Dr. Marko Mikuž je pronicljiv in natančen sogovornik, ki zna marsikaj povedati v prenesenem pomenu. Ob zadnjem dokazu za sipanje svetlobe na svetlobi pri trkih svinčenih ionov je spomnil tudi na očarljivost mavrice. “Veliko delamo, da nekaj malega kdaj pa kdaj tudi dobimo. In razumemo. Se splača. Pa tudi človeštvo drugače ne zna funkcionirati. Ljudje moramo delovati v pravi smeri, da pridemo do dosežkov.” V prvem iz serije septembrskih intervjujev z vrhunskimi slovenskimi znanstveniki in raziskovalci se Luka Hvalc z dr. Mikužem pogovarja o dosežkih, kompleksnosti in preprostosti fizike, razumevanju in sistemu, življenjski in delovni filozofiji.
Naši znanstveniki z Instituta Jožef Stefan ter ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko so prejšnji teden objavili strokovni članek v reviji Nature Physics, v katerem so razrešili skrivnost magnetnega stanja v pomembnem modelskem sistemu, ki je begala raziskovalce že več kot 40 let. Ključne besede so: spinska tekočina, plastoviti kristali in nova agregatna stanja, ključna ugotovitev pa, da je spinska tekočina obstojna pri približno 100 stopinjah Celzija. Ja, vsekakor kompleksna zadeva, zato se je Maja Stepančič odpravila na Inštitut Jožefa Stefana in skušala odkritje postaviti v čim bolj poljuden jezik. Srečala se je s sodelavcem raziskave dr. Martinom Klanjškom.
Ekipa znanstvenikov z Univerze v Aberdeenu na Škotskem je identificirala novo populacijo matičnih celic, ki so sposobne obnavljati hrustanec in celo tvoriti kolenski sklep na novo. O dognanju so raziskovalci pred kratkim poročali v eni izmed najuglednejših znanstvenih revij Nature Communications. Prva soavtorica študije je dr. Janja Zupan, asistentka na Katedri za klinicˇno biokemijo Fakultete za farmacijo. Z mlado raziskovalko se pogovarjamo o izsledkih študije, prednosti za zdravljenje, slovenski znanosti, multidisciplinarnem delu v tujini: “Delali smo tudi od osmih zjutraj do desetih zvečer. Prisotnost strokovnjakov z različnih področij omogoči delo na zelo visoki ravni, ko na koncu prideš do zanimivih izsledkov, so občutki neprecenljivi. To je tisto, kar me potegne v znanosti.”
Dr. Aleš Marsetič se je pred kratkim vrnil iz Mehike, kjer je bil član arheološke odprave dr. Ivana Šprajca, ki že vrsto let odkriva vznemirljivo življenje majevskega ljudstva. V pogovoru razkriva, kaj so slovenski raziskovalci odkrivali na zadnji odpravi v džunglo, kjer so nekoč živeli Maji. Dr. Marsetič je sicer geodet, specialist za fotogrametrijo v daljinskem zaznavanju. Sodeluje pri gradnji prvega slovenskega satelita, na Japonskem je skupaj s sodelavci prejel prvo nagrado za zasnovo satelita za opazovanje višine oblakov. Je dobitnik srebrnega znaka ZRC SAZU. Njegovi raziskovalni dosežki na področju geometričnih popravkov podatkov daljinskega zaznavanja niso zgolj primerljivi s tujimi, temveč jih lahko označimo za inovativne na svetovni ravni.
Kako je mogoče, da z enim vdihom človek zdrži pod vodo 11 minut in 35 sekund ali da se le z zmogljivostjo svojih pljuč spusti do globine 214 metrov, kar ustreza višini 65-nadstropne zgradbe? To sta namreč uradna svetovna rekorda. Gosta Samo Jeranko in dr. Ivan Kneževič razložita in opišeta potapljaški refleks, izenačevanje pritiska, iskanje meja za človeško telo in um v ekstremnih globinah.
“Naše vrline in pomanjkljivosti so neločljivo povezane, kot sila in snov. Ko sta ti dve ločeni, človek ne obstaja.” Izumitelj, mislec, genij. Z izjemnimi vrlinami, pa tudi pomanjkljivostmi. Sila in snov v enem. Človek. Razmišljali smo o življenju Nikole Tesle, spoznavali njegove izume in manj znane futuristične zamisli. Teslovemu delu, življenju in duhu dajemo smisel skozi znanstvene, zgodovinske, filozofske, umetniške … vidike. Odpirali smo vprašanja ustvarjalnosti in inovacij, preteklosti in prihodnosti, sile in snovi. Razmerje med tehnologijo, kulturo in izobraževanjem. Bi Nikola Tesla v sodobni družbi še lahko združil silo in snov? Bil človek? Človek prihodnosti? Nesojenemu očetu radia smo posvetili slavnostno oddajo Frekvenca X ob 45-letnici Vala 202. V Kavarni Mafija smo gostili Janeza Dovča (fizik in glasbenik) in Andreja Detelo (inovator in poznavalec Teslovega življenja in dela). Iz Sarajeva se je posebej za oddajo Frekvenca X oglasil filmski in gledališki Tesla Rade Šerbedžija. Za uglasbitev Nikole Tesle sta poskrbela duet Silence. Spektakularen večer je uvedel Janez Dovč, ki je na Teslovo tuljavo zaigral Tako je govoril Zaratustra Richarda Straussa. Oddajo sta vodila Luka Hvalc in Maruša Kerec.
Mija Škrabec Arbanas je legenda Vala 202. Bila je zraven že poleti 1972, ko se je na srednjevalovni dolžini 202 prvič zaslišal drugi program nacionalnega radia. V več kot 40-letni radijski karieri je Mija kot terenska reporterka prekrižarila Slovenijo, med drugim je bila novinarka in voditeljica pogovorov na 18. vzporedniku, soavtorica Frekvence X in nedeljskih intervjujev z ljudmi, katerih zgodbe ostrijo in bistrijo pogled na svet. Varuhinja lika in dela Marka Zorka, dobitnica nagrade za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva. Radio še vedno posluša tudi kot upokojenka, le za malenkost tišje je nastavljen kot nekoč. Val 202 je še vedno njen program, čeprav ga posluša manj. Redno spremlja nedeljske goste, tudi oddajo 18. vzporednik, pa Zapise iz močvirja, Frekvenco X … Tudi podkaste, “ki so nova možnost, a vseeno se zdi, da ni več avtentičnega radia, vsak je že lahko novinar in urednik. Vedno sem verjela v radio in vanj še vedno verjamem. Ampak seveda v avtentičen radio, ki se dela v živo in mora imeti vsebino. Danes je morda že preveč manipulacije, na račun kratkosti in dinamike včasih trpijo vsebine. Vedno moraš misliti na to, da narediš zanimivo, a hkrati preverjeno in verodostojno oddajo. Radio je obstal zaradi vsebine.” V praznični različici podkasta Frekvence X ob 45-letnici Vala 202 se z Mijo Škrabec Arbanas pogovarja Luka Hvalc.
Na neki odročni kmetiji blizu Prevalj na Koroškem imajo staro leseno mizo, ki naj bi imela nadnaravne sposobnosti. Po pričevanjih mnogih, ki so jo obiskali, se namreč dviga od tal in skozi specifičen komunikacijski kod odgovarja na njihova vprašanja, pri čemer je menda zelo natančna in "ve" tudi nekatere zelo osebne stvari o svojih spraševalcih. Je koroška miza res dokaz o obstoju paranormalnega ali lahko znanost postreže z racionalno razlago o tem, kako in zakaj seanse s tako imenovanimi govorečimi mizami delujejo? O tem smo debatirali z nevrobiologom prof. dr. Marko Kreftom in iluzionistom Sam Sebastianom, ki menita, da se v pogovorih z mizami pravzaprav pogovarjamo sami s seboj, antropologinjo Nino Šisernik, ki je v svojem diplomskem delu zbrala pričevanja udeležencev seans z domnevno jasnovidnimi mizami, seveda pa smo šli kontroverzno mizo tudi sami preizkusit.
Evropski južni observatorij v Čilu gradi veliki teleskop. Ko bo ta čez 7 let začel z delom, bo s premerom 39 metrov daleč največji teleskop na svetu. Profesionalni in laični astronomi pričakujejo številna nova zanimiva in tudi nepričakovana odkritja. Vznemirljivost astronomije raziskujemo s prof. Paolom Padovanijem, vodjo evropskega virtualnega teleskopa in s prof. Tomažem Zwittrom, ki nas odpelje med zanimivosti junijskega neba.
Za nekatere so strah in trepet, drugi si življenja brez njih ne predstavljajo. Kjer stojijo, so tla zelo rodovitna, so pa tudi bolj ranljiva in se pogosto tresejo. Na Zemlji je skoraj 1500 delujočih vulkanov, nam najbližji in tudi največji dejavni vulkan v Evropi je Etna v Italiji na Siciliji, ki se je pred kratkim spet prebudil, a, kot bomo ugotavljali, ni to ni nič presenetljivega. Gibali se bomo med zemljo in zrakom … ali bolje med kamninami in tekočinami … v družbi dveh naravnih in dveh eksperimentalnih vulkanov. Pridružite se nam na poti v globine zemeljske površine. Odgovore smo iskali skupaj z geofizikom dr. Michaelom Polandom, ki dela v ameriškem nacionalnem parku Yellowstone, vulkanologom Stefanom Branco, ki na Siciliji spremlja Etno, izvedli pa smo še simulaciji izbruha vulkanov s fizikom Luko Vidicem v Hiši eksperimentov v Ljubljani.
V genetiki se z bliskovitim korakom odvija revolucija, ki bi lahko zelo vplivala na naša življenja in našo prihodnost. Zastavonoša te revolucije je nova tehnologija genetskega inženiringa, s katero lahko znanstveniki na relativno enostaven način načrtno spreminjajo gensko zasnovo živih bitij, tudi ljudi. Tehnologija se imenuje CRISPR, raziskovalci pa jo opisujejo s superlativi, kot so “neverjetna, osupljiva in daljnosežna”. Napredek na tem področju pa ima tudi senčno plat: lahko pripelje do nove elitne rase, otrok po načrtu in kako regulirati frankensteinovske eksperimente za zaprtimi laboratorijskimi vrati? Revolucionarna genetika prihodnosti – da, ampak kako daleč in pod kakšnimi pravili? O tem smo pred dnevi z gostoma dr. Romanom Jeralo in dr. Igorjem Pribcem razpravljali v prvi terenski Frekvenci X v Kavarni Mafija, povzemamo najbolj zanimive dele.
“Veliko ljudi meni, da je slovensko zdravstvo slabo. Torej tudi je slabo.” Ali pa: “Kako lahko kaj veš o tem, če pa sploh nisi dokončal izobrazbe!” Ti dve povedi skrivata v sebi tipični zmoti v argumentaciji. Pa ste ju tudi spregledali? Logika pozna malo morje tovrstnih zmot, povsem nevede jih na veliko uporabljamo in jim nasedamo v javnem diskurzu, polne so jih parlamentarne razprave in medijske objave. Nekateri jih uporabljajo, da z njimi svoje šibke argumente spremenijo v močne, spet drugi jim naivno in nekritično nasedamo in sledimo. Kaj so zmote v argumentaciji, kako jim stopiti na rep in jih prepoznati in kje v javnem diskurzu so se najbolj trdovratno razrasle… Gosta: Filozofa dr. Boris Vezjak in dr. Vojko Strahovnik.
Na obisk v tokratno Frekvenco prihaja računalniška genialka, dekle, ki je tekom svoje študijske poti rokovalo samo in izključno z deseticami. Podoktorska študentka na Stanfordu stavi na področji bioinformatike in računske biologije, ki po njenem na široko odpirata pot v personalizirano medicino prihodnosti. Pri svojih 27 letih je še vedno kot otrok radovedno nenasitna za vsakršnim novim znanjem, pri čemer delo enači s prostim časom in svoje profesionalno poslanstvo s sanjami.
Skupina slovenske raziskovalke odkrila eno od najstarejših galaksij, ki je posebna zato, ker je navadna.
O kemiji navadno govorimo slabšalno s prizvokom škodljivega in strupenega. A dejansko se ji ne moremo izogniti. V tokratni Frekvenci X smo ugotavljali, koliko ‘kemije’ imamo doma – veliko več, kot si mislite. In v resnici nam prej koristi kot škoduje.
Po uvedbi sektorskega merjenja na štajerski avtocesti se je povprečna hitrost vožnje skozi trojanske predore zmanjšala skoraj za 10 km/h. Nadzor deluje. Raziskave in praksa potrjujejo, da se ljudje bistveno lepše vedemo, ko vemo ali vsaj slutimo, da nas nekdo opazuje. Nadzor deluje. V Afriki so eksperimentalno na zadnjice krav naslikali oči, levi in drugi plenilci zaradi občutka nadzora ne napadajo goveda. Nadzor deluje. Raziskujemo, kakšni so koncepti formalnega in neformalnega nadzora, kako je z njegovo učinkovitostjo, kje so meje nadzora in kdaj se ljudje na bolj ali manj opazne metode nadzora tudi požvižgamo. Sogovorniki: -Dr. Neil Jordan, biolog in vedenjski ekolog -Dr. Aleš Završnik, Inštitut za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani -Robert Vehovec, višji policijski inšpektor
Kako je mogoče, da se v svetu, v katerem še nikoli ni bilo dostopnih toliko informacij in možnosti njihovega preverjanja, razraščata praznoverje in lahkovernost? Kako se uspe neresnicam s tako lahkoto prikrasti v ospredje javne pozornosti in v verodostojnosti vehementno izzivati znanost in medicino? Kako in zakaj to stanje vzdržuje medijska težnja po uravnoteženem poročanju? V iskanju resnice pogosto iščemo avtoriteto, ki jo imamo za verodostojno. Kdo so te avtoritete in kaj jih naredi verodostojne? In zakaj so neresnice lahko tudi nevarne? To so bila izhodiščna vprašanja otvoritvenega večera pomladanskega cikla projekta Znanost na cesti. Razpravljalci so v ZRC SAZU v Ljubljani razgrnili nekaj ključnih vprašanj o tem, komu verjeti. Zbrali smo mnenja treh strokovnjakov: fizika in filozofa dr. Matjaža Ličerja, eksperta za merjenje javnega mnenja Andraža Zorka in zdravnika Erika Breclja.
Fizika sil, ki so udeležene pri uporabi varnostnega pasu v vozilu, je brezkompromisno jasna – sile, ki delujejo na telo v hipnem primežu prometne nesreče, se z njim igrajo kot z lutko, sploh če ni pripeto z varnostnim pasom. Frekvenca X preverja sile, ki so v ozadju (ne)uporabe varnostnega pasu. Privežite se z nami!
Ste v osebni krizi? Imate občutek, da so v krizi ljudje in družba okoli vas? Kaj pa država, Evropska unija, globalni svet? Vsi se soočamo z vsakodnevnimi bolj ali manj velikimi skrbmi, v naših življenjih se zrcalijo širše družbene krize, zaradi nespametnih finančnih potez je v krizi gospodarstvo, vojne in konflikti za seboj potegnejo begunske krize. Vse to vpliva na naše možgane, a za reševanje kriznih situacij so hkrati odgovorni prav naši možgani. Kako se odzvati v kriznih situacijah, lahko iz kriz izidemo kot zmagovalci, so krize normalen in nujen del življenja? Gostje: Hana Hawlina, vodja Tedna možganov; David Gosar, klinični psiholog; Robi Ribič, policijski pogajalec; Sandi Slodej, pilot in vodja usposabljanja posadk.
Pred tednom je v znanstveni reviji Nature izšla odmevna objava o tem, da bi lahko življenje na Zemlji obstajalo do tudi pred 4,2 milijarde let, kar je komaj nekaj 100 milijonov let po nastanku našega planeta! Če bo odkritje potrjeno, bo to po mnenju strokovnjakov vsekakor zatreslo dozdajšnje vedenje o vzniku življenja na našem planetu. A ne le to – kaj bi to lahko pomenilo tudi z vidika nastanka življenja drugod v našem Osončju? Za Mars in Venero je namreč znano, da naj bi bila takrat glede na atmosfero in vodo veliko prijaznejši okolji … Frekvenca X je med drugim obiskala tudi največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, imajo jo kar na obrobju Ljubljane!
Neveljaven email naslov