Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
– Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
– Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU
Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?
"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati, ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."
Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?
"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."
In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?
"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.
Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?
"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."
Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?
"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."
Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?
"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
– Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
– Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU
Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?
"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati, ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."
Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?
"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."
In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?
"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.
Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?
"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."
Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?
"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."
Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?
"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."
Kako uspešno bi se različice s hitrejšo prenosljivostjo ali izogibanjem imunski zaščiti ali kombinaciji obojega, lahko razširile po populaciji? Pogovor z dr. Mary Bushman s harvardske šole za javno zdravje.
Tri mlade znanstvenice predstavljajo svoje raziskovalne izzive, konkretne projekte, komentirajo razmere na področju znanosti v Sloveniji in svetu. Kje se vidijo v prihodnosti?
Vsak posameznik je sposoben zlih dejanj, če ga k temu spodbujajo okoliščine.
Intervju s statistikom Davidom Spiegelhalterjem z Univerze v Cambridgeu.
Kako se sinhronizirajo naši možgani z možgani drugih? Kako in kdaj smo usklajeni?
Kako ta fenomen raziskujejo pri nas in katera mesta v soseščini so nam lahko za urbanistični zgled?
O pomembnosti zavedanja prispevkov žensk in deklet v astronomiji z astrofizičarko dr. Dunjo Fabjan in astrofizičarko ter profesorico na novogoriški univerzi dr. Andrejo Gomboc.
Inženirji Peter Brajak, Saša Divjak, Andrej Kovačič in Slavko Rožič se spominjajo zlatih časov slovenske informacijsko-tehnološke industrije. Kako vidijo današnji razvoj?
Četrta epizoda serije je potrkala na vrata psihološke ambulante. Kako stres vpliva - če vpliva - na uspešnost postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo, kako obvladovati (partnerske) odnose, kaj so odrezavi odgovori.
Tretja epizoda serije gre tja, kjer se ustvari novo življenje. Kakšni so postopki, skozi katere gre par, kako zelo detektivsko je delo embriologov, v kakšni knjižnici genetskih bolezni se znajdejo klinični genetiki.
Druga epizoda serije se podaja v preteklost postopka zunjatelesne oploditve. Kdaj so se rojevale revolucionarne ideje ter koliko vztrajnosti in vere v svoje znanje je bilo potrebnih, da se je tehnologija uveljavila.
Začenjamo novo štiridelno serijo o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. V prvi epizodi spoznamo osebno zgodbo Tjaše Džafić, ki je ob pomoči te tehnologije lani prvič postala mama.
Preden zakorakamo še v eno leto, polno znanja, pobrskajmo po našem radiovednem koledarju in poglejmo, kaj novega smo spoznali in dognali v preteklem letu.
Dosegli smo nove mejnike v vesolju, bolje poznamo posledice podnebne krize, dobivamo nova cepiva za različne bolezni ...
Slovenski raziskovalec se v Londonu ukvarja z molekularnimi mehanizmi, ki so pomembni za človekov razvoj. Njegov inštitut ima višji letni proračun kot celotna slovenska znanost.
O prelomnosti teleskopa Jamesa Webba s slovensko astrofizičarko Marušo Bradač.
Hrup ne moti le kopenskih sesalcev, ampak tudi morske. Delfini in kiti so zelo občutljivi na zvoke gliserjev, ladij, sonarjev, podvodnih gradbenih del.
Zvočni šok se lahko razvije v zvočno travmo, ki zahteva zelo kompleksno terapevtsko zdravljenje. Zelo močne so potresne in vojne zvočne izkušnje. Kako na nas vplivajo poki petard in druge nepričakovane detonacije?
Na gradbišču preverjamo hrup, s stanovalci in strokovnjaki raziskujemo najbolj moteče zvoke, ki spremljajo gradbena dela. Kako se zaščititi?
Neveljaven email naslov