Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
– Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
– Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU
Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?
"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati, ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."
Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?
"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."
In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?
"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.
Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?
"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."
Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?
"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."
Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?
"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija, ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
– Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
– Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca, ZRC SAZU
Novo bogato najdišče v Severni Dakoti v Združenih državah skriva veliko dokazov o tem, kako je potekal poslednji dan geološkega obdobja kreda, ko je v Zemljo treščil asteroid
Še pred nekaj desetletji so v strokovnih krogih in učbenikih o vzroku za konec dinozavrov govorili z nizom vprašajev in hipotetičnih razlag. Nato so začeli sramežljivo namigovati na to, da je njihovo apokalipso povzročil padec asteroida. No, do danes je dokazov o tej teoriji že toliko, da je splošno sprejeto dejstvo. In eno od najodmevnejših odkritij v lanskem letu je to le še potrdilo. V ameriški zvezni državi Severna Dakota so namreč našli neposredne dokaze iz natanko tistega dne, ko je v Zemljo treščil tuji vesoljski prišlek, in ne le to, dokazi naj bi se nanašali na samo uro po trku, ki se je zgodil več tisoč kilometrov stran. Oddajo smo oblikovali skupaj s strokovnim sodelavcem dr. Matjažem Gregoričem z Inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU.
Gosta podkasta:
- Prof. Jan Smit, Univerza Vrije, Amsterdam
- Dr. Irena Debeljak, Paleontološki inštitut Ivana Rakovca ZRC SAZU
Profesor Jan Smit, kako je bilo na Zemlji po usodnem dnevu, ko je v planet trčil steroid? V naslednji uri, naslednji dan, naslednje leto in desetletje?
"Asteroid je po padcu eksplodiral in ustvaril super oblak prahu in aerosolov. S tem se je ustvaril nekakšen plašč na zunanjem robu atmosfere in preprečil dostop sončni svetlobi. Ta gosta prašna koprena je morala nastati že v roku nekaj ur, morda celo v zgolj pol ure po trku. Lahko si predstavljamo, kaj se zgodi, če za nekaj mesecev ugasnemo luči. Prehranjevalna veriga se poruši, ker ni pogojev za fotosintezo, umrejo rastline in s tem bitja, ki se prehranjujejo neposredno z njimi. Zatem pridejo na vrsto novi členi te verige, vse do največjih, torej dinozavrov, velikih mesojedcev in morskih velikanov. In če ugibamo naprej: sončna svetloba se začne po približno treh mesecih vračati, ker pa je bila atmosfera po novem bogata z žveplom, se je začelo ozračje hitro ohlajati, ta proces ohlajanja naj bi trajal do deset let. Sledil je obraten proces. Zaradi povišanih koncentracij metana, ogljikovega dioksida in drugih tovrstnih plinov se je zagnal toplogredni učinek, segrevanje ozračja je trajalo nekaj sto let, postalo je precej vroče. Šele deset tisoč let po padcu asteroida se je začelo življenje vračati v ustaljene tirnice s postopnim razcvetom vrst, ki so preživele trk. Znova so zaživele kot prej, a vendar nekoliko drugače. Podnebje se je namreč spremenilo iz vlažnotropskega v vlažnozmernega. Živali so se morale prilagoditi drugačnemu tipu hrane."
Lani spomladi ste v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences objavili članek o izjemnem odkritju v Severni Dakoti, ki potrjuje, kaj se je zgodilo prav na dan, ko je v Zemljo treščil asteroid. Odkritje, pod katerim se kot prvi podpisuje doktorski študent s Floride Robert DePalma, številni primerjajo z najdbo svetega grala na tem področju?
"Ja, prav to besedno zvezo je uporabil kolega Walter Alvarez, oče koncepta o K-T razmejitvi. Potem ko je skupaj z očetom, Nobelovcem Luisom Alvarezom, pred desetletji v zemeljskih plasteh odkril plast z nadpovprečno vsebnostjo iridija in s tem prvi neposreden dokaz za trk asteroida, je to novo odkritje opisal kot drugo najpomembnejše v njegovem življenju. Na tem na prvi pogled skromnem severnoameriškem najdišču, ki v sebi skriva neverjetne skrivnosti, je pokrajina dobesedno zamrznila v času prav na dan, ko je v nas zgrmel asteroid. Našli so celo ostanke jajc pterozavrov, ki so še vsebovala zarodke, kar je edinstveno odkritje."
In zdaj k odkritju – kaj ste odkrili, kje, zakaj je vse to tako pomembno?
"Da si bomo lažje predstavljali, odpotujmo na mejo med Kanado in Združenimi državami Amerike. Tam nekje na sredi med vzhodom in zahodom leži zvezna država Severna Dakota, ki z debelimi plastmi prav iz časov, ko je v Zemljo treščil asteroid, privablja veliko ljudi. Na območju vlada skoraj nekakšna dinozaverska mrzlica. Lahko si predstavljate, da je območje prečesavalo veliko lovcev na fosile. Zato je čudno, da najdišča v vsem tem času niso odkrili. Gre za majhno območje, nič presenetljiv okoliš za Severno Dakoto. Nekateri so tam odkrili fosile rib, a to ni pritegnilo njihove pozornosti. Nato je tja prineslo paleontologa s Floride Roberta DePalmo, ki je iskal ravno to – ribe. Vedel je, da so fosili rib povezani s prastarimi jezeri, poginula bitja na njihovem dnu pa so zaradi manka kisika ostala obstojna dolgo časa. Iskal je torej jezero, ki bi prečilo tako imenovano razmejitev K-T med kredo in paleogenom. Iskal je torej spremembe v času, naletel pa na noro odkritje. To ni bilo navadno jezero, pred seboj je prepoznal naplavino cunamija, ki je tja prigrmel prav na usodni dan. V naplavini je namreč našel steklene kroglice, ki jim pravimo tudi tektiti. Te kroglice smo odkrili celo v škrgah rib! Lahko si predstavljate, kako je bilo tisti usodni dan tam: na območju so mirno tekle reke z razvejenim sistemom meandrov …, nenadoma pa tja trešči ogromen val vode. Tamkajšnje ribe, vajene sladke vode, je zalila zmes slane vode in sedimenta. Tega seveda niso mogle preživeti, a ker so nekaj časa še živele in ob dihanju skozi škrge zajemale vse, kar je bilo v takrat v vodi, od blata in drugih delcev sedimenta do tektitov, so postale prve žive priče trka. Kaj takega doslej še nismo našli.
Na najdišču ste odkrili tudi stopinje dinozavrov, perje letečih dinozavrov in tudi sledove, ki so jih pustili tedanji sesalci?
"V naplavini smo našli tudi rove, ki so jih napravili tedanji sesalci in jih je nato zamašil cunami ter dobesedno v času zamrznil življenje v njih. Pri izkopavanjih smo tako odkrili ostanke glodavcev, ki so ostali ujeti v svojih luknjah … Za zdaj smo izkopali le majhen delež vsega, kar je tam. Kdo ve, koliko presenečenj ta kraj še skriva. Morda, če se pošalim, tudi kakšnega dinozavra s stekleno kroglo oziroma tektitom v glavi."
Zanima me pa nekaj: kako se najdišče sklada s časovnim potekom tega, kar je sledilo neposredno po trku. Tam so ujete ribe s tektiti v ustih, tektiti so tudi tako oddaljena območja, kot je Severna Dakota, dosegli pol ure po trku asteroida, cunami pa bi iz Srednje Amerike do Severne Dakote potreboval veliko več časa, tudi več dni. S tem pa bi bil prepozen … Kako ste si sami to razložili?
"Najti smo morali nov scenarij. Razlago so ponudili potresni valovi, ki so se tedaj po kopnem razširili v vse smeri in so bili tisočkrat močnejši od kateregakoli doslej izmerjenega potresa. Severno Dakoto so dosegli že v nekaj minutah po trku in na površini stoječih in tekočih voda ustvarili velikanske valove, kot cunamije, le da je šlo za valove tipa sejš, vrsto stoječega valovanja. Nahajališče v Severni Dakoti torej ne govori le o točno tistem dnevu, ko je udaril asteroid, ampak o natanko tisti uri, ki je sledila trku. To je en vidik. Po drugi strani pa so se tedaj na območju raztezali gozdovi. Tektiti so se ujeli tudi v tamkajšnji jantar, fosilizirano smolo, in se v njem do popolnosti ohranili. Imamo torej lepo ohranjeno steklo v škrgah rib na eni strani in v jantarju na drugi. Gre za zamrznjeni posnetek življenja v trenutku, ko se je zgodila katastrofa."
Je to novo odkritje v Severni Dakoti dokončno potrdilo to, da so dinozavri izumrli prav zaradi trka asteroida? Je teorija, da bi lahko izumrli že veliko prej, še živa?
"Lahko bi rekli, da gre za zadnji žebelj v krsto te teorije. Dokaze zoper njo smo košček za koščkom zbirali postopoma. Od preučevanja iridija v razmejitveni plasti K-T, ki skriva nekajkrat več iridija kot vse ostale plasti in kaže na to, da se je v Zemljo v preteklosti zaletelo zares veliko telo iz vesolja, do odkritja tektitov, nanodiamantov, dokazov o sočasnem vplivu trka po celem planetu … Nato so pred desetletji odkrili ostanke kraterja pod Mehiškim zalivom in ga ocenili na povsem enako starost kot množično izumiranje. A ljudje so še vedno dvomili. To naše najnovejše odkritje iz Severne Dakote je zadnji žebelj v krsto dvoma. Zdaj vemo, da so morali dinozavri izumreti prav zaradi trčenja in ne prej. Po odkritju so postali nasprotniki tega malo tišji."
Frekvenca X se na predbožični dan odpravlja na potovanje okoli sveta. Ne sama, ampak z Božičkom, njegovimi škrati in seveda z našimi znanstveniki (če seveda pustimo dvom o Božičku ob strani in se prepustimo domišljiji). Skupaj bomo poskušali razvozlati, kako dobremu možu v rdečo-beli opravi, z dolgo belo brado in brki vsako leto uspe pravočasno obdarovati vse otroke in koliko kalorij Božiček pridobi, če v vsaki hiši poje en piškot. Na tej (dolgi) poti pa se bomo ustavili tudi pri božičnem drevescu in preverili, kakšen je evolucijski namen iglic. Ste pripravljeni odkleniti skrivnosti Božičkove znanosti? Če je odgovor da, potem le prisluhnite tokrat praznični Frekvenci X.
V letu 2020 je veliko pozornosti na področju znanosti prestregel pohod koronavirusa, a v ozadju se pripravlja veliko hujša in bolj dolgoročna nevarnost – okoljska kriza. Zadnji meseci so nam izstavili nove okoljske opomine: od katastrofalnih požarov, velikih orkanov, do tega, da se morska gladina pospešeno dviguje, ledeni pokrov nad Arktiko pa nezadržno krči. Sogovornika klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogat in biokemik dr. Tom Turk opozarjata, da ni več časa za sprenevedanje in da je treba ključne sistemske odločitve začeti sprejemati zdaj. Kmalu bodo namreč spremembe postale nepovratne. V oddaji bomo prelistali tudi odmevno knjigo Davida Attenborougha Življenje na našem planetu – z njo in istoimenskim dokumentarcem je jeseni glasno opozoril, da se je svet znašel v na moč nezavidljivi situaciji in da bomo morali po boju s koronakrizo pokazati še več solidarnosti v soočanju s krizo, ki pesti okolje.
Misija Gaia Evropske vesoljske agencija z osupljivo natačnostjo meri velikost naše galaksije in vsega vesolja. Aktualni podatki kažejo na veliko razburkanost in nihanja v naši galaksiji, prof. dr. Tomaž Zwitter pravi, da dogajanje dobiva rokovski prizvok. Komentiramo objavo tretje različice kataloga astronomskih meritev misije Gaia, ki skupaj obsega kar 1,8 milijarde zvezd, njena natančnost pa je primerljiva z merjenjem debeline človeškega lasu čez Atlantik. Za projekt skrbi 500 znanstvenikov, pri obdelavi podatkov imajo pomembno vlogo tudi slovenski strokovnjaki.
Na potovanju po svetu cepiv se bomo v zadnji epizodi serije Cepiva in mi ustavili pri aktualni tekmi, kdo bo prvi priskrbel varno in dovolj učinkovito cepivo proti covidu-19. Evropska komisija je pogodbo o dobavi za zdaj podpisala s šestimi proizvajalci, po najbolj optimističnem scenariju pa naj bi cepiva na evropski trg prišla januarja. Do njih bodo najprej upravičene najranljivejše družbene skupine, o vsem povezanim s cepivom pa bo na voljo tudi namenska aplikacija. V oddaji spoznavamo tudi, kakšen je postopek produkcije cepiva v tovarni in kako cepivo pristojni regulatorni organi sploh registrirajo. Preverili smo tudi, kako bo z njegovo pravično globalno redistribucijo in zagotavljanjem ustreznega transporta, pomudili pa smo se tudi na borzah, kjer so dobre novice o aktualnem cepivu močno prevetrile negativno razpoloženje.
Potem ko smo v prvem delu miniserije 'Cepiva in mi' cepljenje spoznavali iz zgodovinske perspektive, se bomo v drugem delu spustili na raven molekularne biologije. Cepiva so v zadnjih desetletjih tako izpopolnili, da vse bolje posnemajo delovanje imunskega sistema. O tem pričajo nove vrste cepiv, do katerih se lahko dokopljemo bliskovito; včasih so za to potrebovali desetletja. Kako delujejo cepiva, iz časa so in kako jih dandanes lahko razvijejo tako hitro? Odgovore bomo iskali v novi Frekvenci X.
V tednu, ko so smo dobili prve oprijemljive rezultate o učinkovitosti kandidata za cepivo proti covidu-19, se na Valu 202 obširneje podajamo v svet cepiv. Človek zelo osnovne oblike cepljenja uporablja že več kot tisočletje, raketni pospešek pa je prinesel razvoj mikrobiologije. Cepljenje je v zadnjih 200 letih rešilo do milijardo in pol življenj, v zadnjih letih pa tehnologija razvoja cepiv dobiva še dodaten pospešek. Potem ko so včasih na cepivo čakali po več desetletij, so danes za to potrebni le meseci. O razvoju cepiv, odnosu človeka do cepljenja in o tem, kako cepiva pravzaprav nastanejo, bomo na Valu govorili v okviru posebne miniserije Frekvence X. Cepiva in mi – v vseh preostalih novembrskih četrtkih ob 12h.
Dragi Homo sapiensi! Potem ko zalijete svoje Ficuse rubiginose in Monstere deliciose, si s skupaj s svojima Canisom familiarisom pri nogah in s Felisom catusom v naročju privoščite novo Frekvenco X. Ta se razgleduje po svetu znanstvene nomenklature živih bitij; in čeprav je ta izključno znanstven, je velikokrat zelo čudežen.
Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR.
Ko se vprašamo: Kje smo in kam gremo?, je pri večini najpogostejša rešitev - gumb za lokacijo na pametnem telefonu. Na globalne navigacijske satelitske sisteme se pogosto popolnoma zanašamo, da nas bodo pripeljali do prave lokacije na centimeter natančno. Hkrati ti sistemi delujejo v ozadju mnogih tehnologij, mnoge raziskave v znanosti pa bi bile brez njih popolnoma nemogoče. V Frekvenci X razmišljamo o tem, kakšna tehnologija poganja sisteme, ki jim brez razmisleka pustimo, da nas vsakodnevno vodijo po svetu, kako je v osnovi vojaška tehnologija dobila tako širok nabor civilnih rab in kakšno znanje o navadah živali in delovanju ekosistemov smo pridobili z njihovo pomočjo. Spoznamo tudi, kako so globalni satelitski navigacijski sistemi popisali izjemno živalsko avanturo z volkom v glavni vlogi. Gosta: dr. Oskar Sterle, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo dr. Hubert Potočnik, Katedra za ekologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani
V času, ko bi se morali predvsem bolj in bolje poslušati, znanstveno uho Vala 202 usmerjamo k posluhu. V Frekvenci X bomo danes raziskovali razvoj posluha pri ljudeh in značilnosti absolutnega posluha. Le eden na 10 000 ima absolutni posluh, mi smo našli kar štiri.
Nobelove nagrade s področja naravoslovja odkriteljem črnih lukenj, pionirjem najuspešnejšega protivirusnega zdravljenja v zgodovini in izumiteljicama genetskih škarij. V tednu Nobelovih nagrad ob pomoči slovenskih strokovnjakov analiziramo letošnje dobitnike s področja medicine, fizike in kemije. Sodelujejo prof. dr. Mojca Matičič, prof. dr. Andreja Gomboc in prof. dr. Romana Jerala.
Nekateri pravijo, da so verjetno najbolj zapletena stvaritev človeštva. Na nekaj kvadratnih centimetrih skrivajo več deset milijard tranzistorjev, ki jih lahko vidimo le pod elektronskim mikroskopom. Tiktakajo s frekvencami, večjimi od štirih gigahercev, torej v sekundi izvedejo štiri milijarde ciklov. Toda po drugi strani imajo čipi sila preprost izvor. Svojo pot začnejo kot pesek.
Bila so 60. leta prejšnjega stoletja, ko je ena redkih kirurginj v mariborski bolnišnici zanetila svetovno revolucijo na področju opeklinske kirurgije. V težnji, da svojim pacientom kar se da pomaga, je iznašla povsem novo metodo zdravljenja globokih opeklinskih ran, ki jo je v zgolj nekaj letih kljub nejeveri nekaterih prevzel ves svet. Hipoma so jo povzeli tako rekoč vsi učbeniki, iz katerih so svoje znanje črpale prihodnje generacije opeklinskih kirurgov, sama pa se je zavihtela na lestvico 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja in 50 najvplivnejših zdravnikov vseh časov. A vendarle jo v Sloveniji poznajo le redki.
Ukvarjamo se z vprašanjem, ki mnoge straši, vsekakor pa buri domišljijo: Kakšen bo konec vesolja? Bo vesolje samo sebe raztrgalo na kosce v spektakularni apokalipsi ali se bo morda zaradi neskončnega raztezanja počasi izpraznilo in potemnelo? Dr. Katie Mack je kozmologinja, ki se s temi vprašanji ukvarja vsakodnevno, odgovore nanje pa zna ubesediti na spreten, iskriv in včasih celo šaljiv način. O velikem “koncu vseh koncev” ter o podatkih, ki nam omogočajo njegovo napovedovanje, v Frekvenci X govorimo z avtorico knjige Konec vsega (v jeziku astrofizike), ki je hkrati ena najbolj priljubljenih svetovnih razlagalk znanosti na družbenih omrežjih, in dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V drugem delu podkasta pa osvetlimo še sveže odkritje fosfina na Veneri, ki bi se morda lahko izkazalo za prelomno, zaenkrat pa odpira mnogo novih vprašanj.
Mineva 200 dni, odkar je novi koronavirus dobil svoje uradno ime, z njim pa smo tedaj poimenovali tudi bolezen, ki jo povzroča. Z virusom Sars-CoV-2 se je doslej okužilo več kot 28 milijonov ljudi po svetu, zaradi posledic bolezni covid-19 pa je umrlo že več 900 000 obolelih. Kaj vse so strokovnjaki v tem času že razvozlali o virusu in zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih, raziskujemo ta četrtekna Valu 202 v oddaji Frekvenca X. Pogledali pa bomo tudi na južno poloblo, kjer ravnokar končujejo zimsko sezono prehladnih obolenj. Presenetljivo: Avstralija in Nova Zelandija prvič po dolgem času skoraj ne poročata o primerih gripe.
Skupaj z našima satelitoma je izstreljena tudi nova sezona Frekvence X. Kakšne naloge danes v orbiti opravljajo sateliti, zakaj so čedalje manjši, kdo ima dostop do informacij, ki jih pošiljajo na Zemljo in zakaj nihče od njih ne pomete smeti pred svojim kozmičnim pragom? Prvo epizodo nove sezone je pripravil Maj Valerij.
Republika Slovenija vstopa v 30. leto svojega obstoja. Ob tem želimo premotriti tudi položaj znanosti v njej. V premislek o zrelosti države moramo vključiti tudi položaj znanosti v njej, saj je znanost pomemben indikator razmer v državi. Zakaj je znanost pomembna za razvoj in obstoj države? Se naša država zaveda svoje odgovornosti do znanosti? V čem se to najbolj odraža? Znanost ne igra pomembne vloge le pri spoprijemanju s posledicami epidemij in drugih zdravstvenih problemov, tu so tudi podnebne spremembe, problematika varnosti našega okolja (zraka,vode, tal), problematika terorizma, vse večje vloge umetne inteligence, moči človeka, da usmerja svoj genetski ustroj … Vse te grožnje lahko vržejo družbo s tečajev. Na katerih tovrstnih področjih je bila slovenska znanost v preteklih treh desetletjih najbolj glasna, na kaj je družbo najbolj opozarjala? So se slovenski znanstveniki v preteklih 30 letih pri nas dovolj javno angažirali? Sogovornika: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo Avtorja: Maja Ratej in Luka Hvalc
Globalni satelitski projekti ali napredna povezovalna zakonodaja? V Frekvenci X se sprašujemo, kako bi lahko do interneta dostopali vsi in kakšne koristi bi to prineslo našim družbam
V odrasli dobi živijo največ teden, dva, sicer pa največ časa svojega življenja preživijo v stanju ličinke. Kresničke so tiste vrste živali, ki nas v trenutku, ko jih omenimo, popeljejo v čas toplih poletnih večerov. Spominjamo se morda svojega brezskrbnega otroštva in čudenja, ko so nas prav graciozno obletavale. Kresničke spodbujajo našo domišljijo, ob njih si postavljamo vprašanja o samem delovanju narave, med drugim pa so tudi navdih za umetnost in seveda znanstvenike, ki se v svojih raziskavah lotevajo vprašanj o tem, zakaj pravzaprav svetijo, kako jih v sodobnem času ogrožajo svetlobna onesnaženost in onesnaženost okolja, industrializacija in podnebne spremembe ter zakaj so za številne kresničke - ki so mimogrede hrošči - neizčrpen vir navdiha? Sogovornika sta dr. Marc Branham, entomolog z Univerze na Floridi, ki je svojo raziskovalno pot posvetil kresničkam, in biolog dr. Raphael DeCock z Univerze v Antwerpu.
Mesta prihodnosti se vračajo! Kaj vse se je v zadnjih treh mesecih zgodilo mestom, ki so bila med pandemijo središčne točke prenašanja okužb in hkrati prizorišča nekaterih najbolj dramatičnih prizorov, ki se bodo zapisali v kolektivno zavest človeštva? Z domačimi in tujimi strokovnjaki razmišljamo o tem, kako je izkušnja epidemije spremenila naše dojemanje javnih prostorov in infrastrukture, kako bomo preoblikovali prometne navade, kaj bo za mesta pomenil zaton turizma in kakšen bo nov odnos med mesti in podeželjem. Avtorja: Jan Grilc in dr. Dan Podjed (ZRC SAZU) Gosti: Steven Pedigo (Univerza Lyndona Johnsona, Teksas); Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke); dr. Maja Simoneti (Inštitut IPoP)
Neveljaven email naslov