Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Živa Zemlja in teorija Gaje. Gost: dr. Stephan Harding.

07.10.2010


Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.

Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.

Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”

Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.

Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.

Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.

Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.

Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.

Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.

Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?

Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.

Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.

Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.

Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?

Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.

Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?

Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.

Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?

Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.


Frekvenca X

694 epizod


Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.

Živa Zemlja in teorija Gaje. Gost: dr. Stephan Harding.

07.10.2010


Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.

Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.

Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”

Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.

Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.

Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.

Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.

Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.

Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.

Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?

Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.

Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.

Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.

Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?

Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.

Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?

Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.

Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?

Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.


07.11.2024

Vojne 20.24: Ko ubijajo algoritmi

Na rehabilitaciji v Sloveniji sta mladostnika iz Gaze, ki sta bila huda poškodovana ob napadih z brezpilotniki. Moderno vojskovanje, ki ga poganjata umetna inteligenca in avtonomno orožje, je dodatno kruto, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo nove moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije na svetovnih bojiščih? Pod drobnogled smo vzeli tudi primere, ko metapodatkovna analiza ni zanesljiva pri izbiranju tarč in kako tehnologije postanejo izgovor pri prevzemanju odgovornosti.


24.10.2024

Vojne 20.24: Droni na bojiščih

Moderno bojevanje se je ob aktualnih vojnah močno spremenilo, hkrati pa se ob nejasni regulaciji odpirajo dodatne moralne, etične in pravne dileme. Kaj še lahko prinese razvoj tehnologije, kako je z avtonomnim orožjem? Pod drobnogled najprej jemljemo brezpilotne letalnike oziroma drone, ki zelo spreminjajo razmere in taktike na bojiščih.


17.10.2024

Jedrska elektrarna v Krškem: V zakulisju tega največjega stroja v Sloveniji

V tednih, ko se približujemo referendumu o novem bloku jedrske elektrarne, se v Frekvenci X sprašujemo, kako deluje jedrska elektrarna, kako s cepitvijo atomov nastaja električna energija. Obiskali smo jedrsko elektrarno v Krškem, pri tem spremljali delo v nadzorni sobi, poizvedovali, kako skladiščijo visokoradioaktivne odpadke, in preverili, kako dobro je elektrarna pripravljena na morebitne hude naravne in druge nesreče.


10.10.2024

Nobelove 2024: O genih, proteinih in umetni inteligenci

Razvoj umetnih nevronskih mrež, kar je strojno učenje pripeljalo do neslutenih razsežnosti, molekule, ki imajo posebno vlogo pri uravnavanju delovanja genov in dosežki na področju raziskovanja proteinov. Znanstveniki v ozadju teh odkritij so letošnji prejemniki Nobelovih nagrad in v ospredje jih postavljamo tudi v tokratni Frekvenci X. Čemu so s svojimi odkritji tlakovali pot, kako so vplivali na razvoj znanosti in kakšna je njihova raziskovalna pot.


03.10.2024

Znanost na oder: Kako jo komunicirajo najboljši?

V današnji oddaji odkrivamo, kako lahko znanost postane zanimiva in dostopna vsakomur. Prvi gost je Petr Brož, češki planetarni znanstvenik in uspešen pisatelj, ki s svojo sproščeno komunikacijo premošča prepad med zapletenimi pojavi in javnostjo. Pogovarjali smo se še s Sašo Cecijem, hrvaškim fizikom in priljubljenim komunikatorjem znanosti, ki dokazuje, da lahko znanost ob glasbi in kozarčku najljubše pijače navduši še takšnega nepoznavalca. Ob koncu pa še v svet znanstvenega gledališča iz Bonna, kjer študentje fizike s kreativnimi predstavami po Evropi širijo ljubezen do znanosti.


26.09.2024

Xkurzija: Zakaj Noetova barka ne bi delovala?

Je biblična zgodba o Noetovi barki znanstveno sploh mogoča? Zakaj vrsti grozi izumrtje, če se ohrani le nekaj njenih predstavnikov? V zadnji epizodi Xkurzije na Valu 202 se podajamo v svet molekularne ekologije z raziskovalci Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki skušajo s pomočjo genetike razumeti, kako hitre spremembe v okolju vplivajo na ogroženost posameznih vrst živih bitij. Pri tem stavijo tudi na pomoč javnosti in bioinformatike. Predstavili so nam, kako na terenu zbirajo vzorce genetskega materiala, kako tega potem pripravijo in preučujejo v laboratoriju in kakšna je nadaljnja računalniška obdelava. Sogovorniki so člani skupine za molekularno ekologijo prof. dr. Elena Bužan, Aja Bončina, Urša Gerič in Luka Dunis.


19.09.2024

Xkurzija: Laboratorij dediščinske znanosti

Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.


12.09.2024

Xkurzija: Geografsko kolesarjenje po Ljubljani

Xkurzija gre tokrat v laboratorij na prostem. Za geografe je namreč laboratorij kar cel svet in Jan Grilc se je z dr. Blažem Repetom odpravil na geografski izlet po Ljubljani. Opremo sta naložila kar na kolo in preučevala sestavo kamnin, vzorčila prst in odkrivala invazivne rastline. Kaj vse skrivajo ljubljanska tla? Kako je človek vplival na podobo naravnega parka in kako upravljati s tlemi v gosto poseljenem mestu?


04.09.2024

Xkurzija: Med mineralnimi vrelci in mofetami po Ščavniški dolini

Kaj skupnega imajo brbotanje, vonj po žveplu in železu ter zvok tekoče vode? V Xkurziji potujemo severovzhodno, natančneje med mineralne vrelce in mofete, posebne strukture naravnega izvira čistega in hladnega ogljikovega dioksida. V Ščavniški dolini v bližini Gornje Radgone obiščemo Ivanjševsko, Lokavško in Poličko slatino, s sabo vzamemo veliko glasnih in malo tišjih pripomočkov, ne pozabimo niti na milne mehurčke, ki nam pomagajo pri posebnem preizkusu.


29.08.2024

Xkurzija: Meritve mišic in možganov v različnih okoljih

Dobrodošli globoko v notranjosti človeškega telesa. V Xkurziji se namreč odpravljamo vse do naših mišic, kjer opazujemo njihovo električno aktivnost, natančneje aktivnost 639 skeletnih mišic, ekskluzivno pa prisluhnemo tudi zvoku ob njihovem krčenju.


22.08.2024

Xkurzija: Čmrlji so pri opraševanju cvetov do štirikrat hitrejši od medonosnih čebel

Kolikokrat ste o kom, ki je delaven, slišali reči: “Priden je kot čebela,” nikoli pa niste slišali: “Marljiv je kot čmrlj?” Tako je morda zato, ker v ljudskem izročilu velja, da so čmrlji leni in počasni, čebele pa hitre in delavne. A kot lahko spoznamo na tokratni XKurziji, so čmrlji nenadomestljivi in še kako pomembni opraševalci. Ali ste vedeli, da so veliko hitrejši in spretnejši kot medonosna čebela? Da so sposobni opraševati tudi v vetru, dežju in mrazu in da je danes evropska trgovina s čmrlji vredna 50 milijonov evrov? Če smo vzbudili vašo radovednost, vabljeni z nami na obisk laboratorija za čmrlje na Nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani. Naš sogovornik je poznavalec in ljubitelj čmrljev dr. Danilo Bevk.


15.08.2024

Xkurzija: Na lovu za netopirji v turjaških cerkvah

Obiskali smo stalne prebivalce številnih cerkva po državi – netopirje. V zadnjih 20 letih so biologi pregledali več kot 1700 stavb kulturne dediščine in netopirje našli v štirih petinah vseh stavb, najpogosteje prav v cerkvah.


24.07.2024

Kaj o fenomenu slovenskega športa pravijo številke?

Je slovenski šport v primeri s športom drugih olimpijskih narodov res nekaj izjemnega? Kaj o tem pravijo številke? V Frekvenci X se nam bo pridružil Slavko Jerič, ki že vrsto let kot športni statistik spremlja številke v športu, nedavno pa je izdal tudi knjigo Statistika za začetnike, ob pomoči katere se lahko čisto vsi prelevimo v (športne) statistike. V pogovoru z njim bomo osvetlili, kaj je prav, kaj narobe glede najpogostejših primerjav držav na olimpijskih igrah, kaj vpliva na primat nekaterih narodov v nekaterih disciplinah in koliko medalj se Sloveniji nasmiha letos.


18.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 4. del: Človeška napaka, sindrom prevaranta in učinkoviti altruizem

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi sindrom prevaranta, človeško napako in učinkoviti altruizem.


11.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 3. del: Nevarni odmerki, predori, meteoriti in skrajno predelana hrana

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X raziskovali tudi nevarne odmerke nenevarnih snovi, obiskali smo čisto pravo gradbišče na drugem tiru pri Postojni, se pozanimali o znanosti gradnje predorov, odpravili smo se po sledeh meteoritov, ki so padli na naša tla, dotaknili smo se celo Lune, na koncu pa se podučili o pasteh skrajno predelane hrane.


09.07.2024

Znanstveno leto na Valu, 2. del: Mesta prihodnosti, strojno učenje, nagrade v znanosti in misija EEG

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos smo v Frekvenci X razmišljali o mestih prihodnostih, o besedah trajnostno, zeleno, pa tudi o strojnem učenju in marsikateri nagradi v znanosti. Pozabili pa nismo niti na merjenje možganske aktivnosti.


27.06.2024

Znanstveno leto na Valu, 1. del: Kant, Cern in oceani

Na predolimpijske počitniške četrtke opozarjamo na izplen znanstvenega leta na Valu. Letos je Frekvenca X sledila marsičemu in potikali smo se na vseh mogočih raziskovalnih misijah – od mušic, Cerna, oceanov, do liliputancev in velikanov.


20.06.2024

Turbulence so izjemno pogoste, a v večini niso nevarne za letalo

Turbulence so nekaj najobičajnejšega, s čimer se letala srečujejo vsak dan. Kljub temu se ob tresljaju številni prestrašijo, ker so prepričani, da je nekaj narobe pri letu. Vsako leto se letala srečajo z 68 tisoč zmernimi do hudimi turbulencami, nekatere so tako močne, da lahko povzročijo poškodbe letala, v njem pa se poškodujejo tudi potniki. Nazadnje smo o intenzivni turbulenci slišali maja, na letu London-Singapur je bilo več kot sto poškodovanih, en potnik je umrl. Ob tem se pri Frekvenci X sprašujemo, ali nas lahko turbulenca preseneti, kakšne vrste turbulenc obstajajo, kako turbulentno je območje Slovenije in ali bo zaradi podnebnih sprememb zmernih ali hujših turbulenc vse več?


12.06.2024

Bolgarska raziskovalna baza na Antarktiki

Bolgarija je članica Evropske unije, ki vlaga v nekatere zanimive znanstveno-raziskovalne projekte. Od leta 1988 imajo na otoku Livingstone celo svojo antartktično postajo, kjer v sklopu različnih mednarodnih odprav potekajo raziskave s področja geologije, glaciologije, oceanografije, biologije, topografije … V aktualni ekspediciji so med drugim raziskovali vpliv podnebnih sprememb na ledenike in prisotnost mikroplastike na Antarktiki.


06.06.2024

Plastenka: od nafte do zelenega zavajanja

Ste se kdaj vprašali, kako nastane plastenka? Mnogo ljudi je ne povezuje z nafto in tem, da pred svojim nastankom v obliki surovin, ki jih pridobijo iz črnega zlata, dobesedno obkroži pol sveta. Pri vsem tem je največji paradoks, da plastenka svojemu namenu služi smešno malo časa, večji del svojega življenjskega cikla pa nato preždi kot odpadek. A ne glede na to, v kateri smetnjak ali zabojnik jo odvržemo, bi morali predvsem razmišljati o tem, kako zmanjšati njihovo proizvodnjo, kako se ne utopiti v plastenkah. V Frekvenci X sledimo plastenki – od nafte do odpadka.


Stran 1 od 35
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov