Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.
Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.
Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”
Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.
Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.
Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.
Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.
Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.
Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.
Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?
Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.
Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.
Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.
Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?
Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.
Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?
Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.
Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?
Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.
Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.
Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”
Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.
Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.
Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.
Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.
Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.
Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.
Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?
Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.
Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.
Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.
Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?
Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.
Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?
Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.
Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?
Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.
Poteka teden razglasitev dobitnikov Nobelovih nagrad, zato bomo tokratno Frekvenco X posvetili letošnjim nagrajencem na področju medicine, fizike in kemije ter pokomentirali njihova odkritja s pomočjo slovenskih strokovnjakov na podobnih področjih
Nad Višnjanom v hrvaški Istri stoji astronomski observatorij Tićan. Vodi ga Korado Korlević, ki je v svoji karieri odkril približno 1000 asteroidov, s pomočjo teleskopa v Višnjanu so bili odkriti tudi trije kometi, dva nosita ime prav po Korleviću. Kakšna je skrivnost istrskega lovca na asteroide in kako je Višnjan postal astronomsko središče, kjer se na kreativnih taborih učijo tudi nadarjeni otroci.
Frekvenca X pripravlja pregled najzanimivejših, najbolj nenavadnih med nenavadnimi znanstvenimi dosežki zadnjega četrt stoletja. V noči s četrtka na petek bodo v Parizu podelili 26. Ig Nobelove nagrade za prelomna odkritja v znanosti, ki nas najprej silijo k smehu, nato pa še k razmisleku. O biomedicinskih posledicah intenzivnega poljubljanja, vplivu prisotnosti ljudi na paritvene navade nojev in iskanju kemijskih receptov za od-vretje jajca ter o (ne)uporabni vrednosti podobnih na prvi pogled trivialnih odkritij.
Natanko leto dni je od odkritja gravitacijskih valov, enega od največjih znanstvenih prodorov v tem stoletju, ki potrjuje Einsteinovo teorijo relativnosti in je korak bliže k razumevanju velikega poka. Z gravitacijskimi raziskavami se že desetletja ukvarja profesorica Sheila Rowan, direktorica tovrstnega inštituta na Univerzi v Glasgowu, ki je bila pred kratkim imenovana za glavno znanstveno svetovalko na Škotskem. Njeno temeljno področje so optični materiali za detektorje gravitacijskih valov. Rowanova, ki je osrednja gostja simpozija Mednarodne astronomske zveze, ki ga te dni gosti Univerza v Novi Gorici, je v Frekvenci X pojasnila, zakaj so gravitacijski valovi tako pomembni in kako lahko zapleteno fiziko za njimi razumemo čisto vsi.
Terrence Malick je na filmskem festivalu v Benetkah predstavil poetični dokumentarec Voyage of Time, ki ga opisujejo kot poklon kozmosu, razodetje časa od njegovega začetka do končnega kolapsa. Film si je v Benetkah ogledala Nina Zagoričnik, ki bo predstavila vtise o novi stvaritvi velikega režiserja. Druga filmska znanstveno-fantastična zgodba je povezana s filmom Stik iz leta 1997, ki prikazuje prvi stik človeštva z zunajzemeljsko civilizacijo. Svetovalec pri filmu je bil ameriški astronom Shest Shostak, ki je tudi aktualni gost podkasta Številke Slavka Jeriča.
Bi lahko imeli danes v Sloveniji svojo Nokio, celo Samsung? Morda, računalniško podjetje Iskra Delta je bilo pred 30 leti v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij, sredi Ljubljane so razvijali zametek kitajskega interneta, avtomatizirali so tovarne, izdelovali priljubljena osebna računalnika Partner in Triglav. V nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb ter ob nespretnem ekonomskem vodenju, tik pred osamosvojitvijo propadli. Z nekaterimi vpletenimi smo tehnološka in politična ozadja hitrega vzpona in zatona Iskre Delte raziskovali že pred meseci, oddaja je naletela na velik odziv, zato zgodbo nadaljujemo z nekaterimi novimi pogledi in manj znanimi dejstvi.
"Tako obsežnega beljenja koral še nismo doživeli!" je bil v intervjuju za naš radio jasen eden od vodilnih avstralskih strokovnjakov za koralne greben profesor Terry Hughes, ki korale preučuje že 40 let. Veliki koralni greben je v preteklih mesecih ponekod utrpel več kot polovično izgubo, podobno je s koralami tudi drugod v tropskem pasu. Le eden na tisoč tropskih koralnih grebenov je še zdrav in vitalen, preostale vse bolj načenja segrevanje morja. In tja gremo v naslednjih minutah tudi mi … Prva poletna Frekvenca je štrbunknila v morje in odšla na obisk med najbolj pisane in brleče kraje pod morsko gladino – koralne grebene, ki se vse opazneje spreminjajo v mesta duhov.
Zakaj žoga brez rotacije tako rekoč “plava” po zraku, kako natančno lahko izračunamo in predvidimo njen let ter na kakšne načine proizvajalci žog manipulirajo z njihovimi lastnostmi, da bi naredili šport čim bolj zanimiv za gledalce?
Raziskovalna skupina z Univerze v Kaliforniji pod vodstvom profesorice Maruše Bradač je nedavno objavila, da so v globinah vesolja opazili eno od prvih galaksij iz časa, ko je bilo vesolje staro le nekaj sto milijonov let. Medla svetloba je do Zemlje potovala kar 13 milijard let. Si lahko predstavljate, kaj pomeni zreti v vesolje, ko je bilo staro le nekaj sto milijonov let? To je seveda vznemirljivo, saj prve galaksije in z njimi prve zvezde pomenijo, da je vesolje postalo svetel kraj, obenem pa so v zvezdah začeli nastajati tudi kemični elementi, težji od helija, torej tudi ogljik, kisik ali dušik, iz katerih smo nastali tudi mi.
Zaradi njih so se rušili imperiji, izgubljale in dobivale so se vojne, padale so vlade. Danes podpirajo infrastrukturo modernega sveta. Brez njih ne bi bilo računalnikov in interneta. Spletni nakupi, elektronsko bančništvo, telefonski pogovori jih nujno potrebujejo. Prav pridejo tako domačim uporabnikom kot teroristom. Šifre so često spregledani prispevek matematike, a so v resnici njen najpomembnejši izum, brez katerega modernega sveta ne bi bilo. Matematika je izumila nezlomljive šifre, kar prinaša tudi svojevrstne težave.
Na obrobju Ljubljane stoji pravi jedrski reaktor in le peščica jih ve, da ta objekt deluje že 50 let. Predstavljamo reaktor TRIGA.
V začetku maja se je v Bostonu za zaprtimi vrati zbrala druščina znanstvenikov, poslovnežev, etikov in predstavnikov vlade, ki so razpravljali o načrtu, da bi lahko v naslednjih desetih letih izdelali prvi sintetični človeški genom. Projekt se marsikomu zdi sporen, češ da bi lahko na tak način ustvarili ljudi z določenimi lastnostmi, mogoče ljudi, ki so rojeni in vzgojeni za vojake? Kdo bi imel za to dovoljenje, kdo lastništvo nad takimi bitji? Kako blizu temu, da bi lahko sintetizirali pravi človeški genom in kakšna vprašanja to odpira, ugotavljamo ta četrtek ob 12.00 v oddaji Frekvenca X.
Podobno kot so v zgodovini na globalno stanje našega planeta vplivali izbruhi vulkanov, padci kometov in meteoritov ter gibanje tektonskih plošč, smo danes morda ljudje tisti dejavnik, po katerem bodo geologi prihodnosti označevali sedanje obdobje zgodovine planeta. Zanj se vse bolj uveljavlja izraz antropocen, kazal pa naj bi se tako v geoloških spremembah, nenavadnem obnašanju podnebja in morebitnem šestem množičnem izumiranju vrst. Da živimo v zares izjemnih časih, zdaj ni več vprašanje. Bolj na mestu je premislek, ali v prihodnost antropocena zreti s strahom ali upanjem. Dobrodošlico v antropocenu izrekamo v valovski oddaji Frekvenca X.
Vemo, kako se sporazumevamo ljudje. Imamo številne jezike, govorice, narečja, veliko gestikuliramo, včasih se pačimo … Kako pa je s sporazumevanjem pri naših bližnjih sorodnikih – pri živalih? Podobno kot ljudje, se tudi živali med seboj veliko sporazumevajo. Toda smisel njihove komunikacije nam je velikokrat prikrit. Pa ne le zato, ker mi ne bi imeli “slovarja”, s pomočjo katerega bi lahko prevedli njihove piske, brenčanje, poglede, premike uhljev ali repa in druge signale v človeško govorico. Živali včasih ne moremo razumeti tudi zato, ker se njihova čutila, ki sprejemajo informacije, bistveno razlikujejo od naših.
Poskusite si zapomniti naslednjih deset predmetov: mačka, mleko, zvezda, miza, zgradba, vrtnica, človek, stol, raketa, česen. Kako pa si zapomniti 3000 decimalk števila pi ali kart z enim samim uvidom? Se možgani spominskih rekorderjev razlikujejo od navadnih ali gre le za vztrajnost in dober spominski sistem? Si lahko zapomnimo karkoli in koliko želimo? O tem smo govorili s spominskimi rekorderji, šahistom in doktorjem psihologije.
Pogovor z Urošem Kuzmanom, ki je bil v času študija na Fakulteti za matematiko in fiziko med najbolj talentiranimi in delavnimi študenti v svoji generaciji. Danes je doktor matematike in stand-up komik, eden izmed piscev šal pri oddaji komercialne televizije, ki je tudi na slovenski humoristični sceni odprla žar sezono ter član Šaleškega študentskega okteta, ki je predlani posnel na youtubu precejkrat gledano Ubrano jamranje; skladbo z besedilom, spisanim na podlagi izrazov negodovanja Velenjčanov in Velenjčank oz. odgovorov na vprašanje, kaj vas v Velenju najbolj moti? Z Mitjo Pečkom sta se pogovarjala o matematičnih metodah pisanja šal.
Že dolgo vemo, da je Zemlja nastala iz snovi, ki so jo supernove bruhnile v prostor pred skoraj petimi milijardami let. Doslej ni bilo zabeleženo, ali je zvezdni prah sedal na Zemljo tudi pozneje. Zdaj vemo, da so nebo pred tremi milijoni let razsvetljevale spektakularne zvezdne eksplozije supernov v okolici Sonca, kakih 200 ali 300 tisoč let pozneje pa se je na Zemljo usedel tudi njihov radioaktivni železov prah. Kako je uspelo zaznati sledi bližnje eksplozije supernove in kaj pomeni odkritje, da nekateri atomi izvirajo iz zvezdnih eksplozij v Sončevi okolici, boste zvedeli v novi izdaji Frekvence X.
V Frekvenci X tokrat raziskujemo paralelne svetove in druga alternativna dojemanja realnosti. Spoznavamo različne metode preskakovanja iz vsakdanje zaznave v “vzporedne svetove” in ugotavljamo, da smo le toliko na trdnih tleh, kolikor jih fizično (ob)čutimo pod svojimi stopali. Že ob odsotnosti določenih tovrstnih dražljajev se nam namreč lahko odprejo vrata v svet nenavadnega, mističnega.
Zmaga umetne inteligence nad človekom v igri GO je prelomnica, ki se je bomo nostalgično spominjali, kot se spominjamo Jamesa Watta, bratov Wright ali prvega poslanega elektronskega sporočila. Človeka je premagala, ne da bi jo kdo naučil igrati go. Dobila je vpogled v ogromno odigranih iger, potem je nekaj časa igrala sama proti sebi in se naučila bolje od svetovnega prvaka. Tako hitrega napredka niso pričakovali vsaj še nekaj let. Stroji danes premorejo ogromno moč procesiranja, vse hitreje se učijo sami in človeka izpodrivajo na številnih področjih.
Bitje materinega srca je prvi zvok, ki ga sliši človek. Že milijone let nas z najrazličnejšimi zvoki zasipava narava. Vseskozi smo ustvarjali tudi svoje zvoke – od najbolj domačih frekvenc človeškega glasu, umetelnih glasbenih harmonij, do povsem sintetičnih trdih zvokov … in se vse skupaj naučili tudi zapisovati in shranjevati. »Skoraj vse o zvoku« je naslov nove razstave v Tehniškem muzeju v Bistri.
Neveljaven email naslov