Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.
Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.
Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”
Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.
Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.
Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.
Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.
Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.
Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.
Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?
Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.
Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.
Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.
Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?
Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.
Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?
Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.
Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?
Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.
695 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Malokatera znanstvena teorija 20. stoletja je vzburila več domišljije, simpatij, kritik, burnih polemik in ostrih nasprotovanj, kot ideja, da je naš planet na nek način živ in da diha skupaj z bitji, ki ga poseljujejo. Znana kot hipoteza Gaje, po grški boginji Zemlje, se je ta kontroverzna zamisel v 1960-tih porodila danes 91 letnemu britanskemu znanstveniku Jamesu Lovelocku.
Dr. Lovelock je tedaj delal pri ameriški vesoljski agenciji Nasa, kjer je raziskoval način, kako bi lahko ugotovili, če na planetu Mars obstaja življenje. Ob tem se je začel spraševati, kako so lahko na Zemlji že vsaj 3 milijarde let tako blagodejno ugodni pogoji za življenje. Bolj, kot je gledal življenju sovražne in samotne planete našega sončnega sistema, bolj neverjetno se mu je zdelo, da življenje na Zemlji cvetoče uspeva že vsaj 3000 milijonov let in da ni že zdavnaj izumrlo.
Kaj pa, če živa bitja sama pomagajo na našem planetu so-ustvarjati tako ugodne pogoje za življenje, se je spraševal dr. Lovelock. Če življenje nekako nadzoruje in vpliva na pogoje na planetu, ki so pomembni za življenje? Tako se je rodila hipoteza Gaje, ki po domače rečeno pravi, da življenje skupaj s planetom neločljivo sestavlja en sam, ogromen živ sistem – živo Zemljo. Kot je zapisal sam dr. Lovelock: “Sedaj vidimo, da so zrak, oceani in zemlja veliko več kot samo okolje življenja; so del življenja samega. Tako je zrak za življenje isto, kot dlaka za mačko ali gnezdo za ptico. Ni živo, ampak je nekaj, kar so ustvarila živa bitja, da se zaščitijo proti drugače negostoljubnem svetu.”
Po teoriji Gaja življenje na Zemlji aktivno so-ustvarja pogoje, ki so najbolj optimalni za njegovo preživetje. Živa bitja nezavedno nadzorujejo temperaturo ter kemično sestavo atmosfere in oceanov tako, da so primerna za njihovo obstoj. To naj bi pojasnilo temperaturno stabilnost ter gostoljubje površja, atmosfere in oceanov.
Pri tem je dr. Lovelock denimo izpostavil nenavadno dejstvo, da se je v zadnjih treh milijardah let moč Sonca povečala za 30%, medtem pa je temperatura na Zemlji ostala ves čas bolj ali manj ista. Zamisel o Gaji je bila sprva večinoma prezrta, nato pa je počasi postajala vse bolj odmevna. Še najbolj je bila všeč ekološkim aktivistom, medtem ko je znotraj znanstvene skupnosti naletela na veliko nasprotovanj. Mnogim raziskovalcem se zamisel sploh ni zdela znanstvena in so teorijo Gaja oklicali za psevdoznanost, poskus, da se v znanost pretihotapi mistiko.
Najbolj goreči nasprotniki ideje so bili evolucijski biologi, med njimi nekateri najbolj znani biologi 20. stoletja, kot sta pokojni Stephen Gould in še vedno živeči Richard Dakwins. Ti pravijo, da hipoteza preprosto ni združljiva s teorijo evolucije, ker naravni izbor nikoli ne more voditi do altruizma na globalnem nivoju. Ali povedano drugače, evolucijski naravni izbor izključuje možnost, da bi živa bitja delovala v prid vsemu življenju tako, da bi denimo nadzorovala temperaturo zraka.
Kljub vsem kritikam teorija živi naprej in danes tudi mnogi njeni nasprotniki priznavajo, da je spodbudila nove načine razmišljanja in bolj celosten pogled na svet. Razprava, če Zemlja res deluje po principu Gaje, še vedno ni zaključena, čeprav se večina raziskovalcev danes nagiba k temu, da originalna Lovelockova teorija ni pravilna. Vendar pa so znanstveniki sprejeli idejo, da sta življenje in planet veliko bolj kompleksno povezana, kot je bilo včasih mišljeno. Po nekaterih načelih Gaje se mogoče ravnajo zapleteni biološki sistemi, kot so pragozdovi in koralni grebeni.
Neglede na to, kakšna bo znanstvena prihodnost teorije Gaja, je njen metaforičen pomen večen, saj nas opominja na to, da je potrebno gledati na naš planet in življenje na njem kot na celoto, da so živa bitja, atmosfera, površje in oceani zapleteno medsebojno povezani in konec koncev, da blagodejni življenjski pogoji na Zemlji niso samoumevni. James Lovelock kljub visoki starosti še vedno aktivno zagovarja svojo teorijo in je o njej napisal že številne knjige. Zadnja njegova knjiga s pomenljivim naslovom »Izginjajoči obraz Gaje – zadnje opozorilo – uživajte dokler lahko« je izšla lansko leto.
Intervju: Dr. Stephan Harding, Shumacher College.
Teorija Gaje oziroma ideja, da je Zemlja en velik živ organizem, je že od vsega začetka precej kontroverzna. Kako gledajo znanstveniki na to teorijo danes?
Mislim, da je v znanosti zdaj sprejeto, da ima življenje izredno velik vpliv na Zemljo, še posebej na klimo. Vemo, da živa bitja, vključno z nami, v veliki meri določajo količino ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov kot sta metan in dušikov oksid . Teorija Gaja je pomagala, da Zemljo razumemo kot en velik sistem, v katerem je vse povezano: živa bitja, ozračje, kamnine in voda. Vse to je del mainstream znanosti, ki jo klimatologi vključujejo v modele, ko napovedujejo podnebne spremembe. Kar še ni povsem jasno, pa je, ali je tudi Zemlja na nek način živa ali ne, in, kako se ta samoregulacija Zemlje pojavi v naravni selekciji, na nivoju posameznih bitij v populacijah različnih vrst.
Kaj nasprotnike najbolj moti pri tej teoriji? Nekateri priznani biologi, kot je britanec Richard Dawkins celo pravijo, da je teorija Gaje psevdoznanost.
Gre za nesporazum. Verjeli so, da Lovelock predlaga, da ima Zemlja neke vrste zavest ali duhovno zavedanje o tem, katera temperatura je primerna za planet. Z mehanističnega vidika, ki ga zagovarja Richard Dawkins in drugi, je to nemogoče. Zemljo sestavlja mrtva snov. Živa bitja so iz mrtve snovi. Skrivnostna zavest Zemlje, ki bi lahko določila temperaturo, ne obstaja. Lovelock in znanstveniki kot sem sam se s tem seveda strinjamo. Ne potrebujemo skrivnostne zavesti, ki bi razlagala, kako se zemlja samoregulira. Mislimo, da je to zgolj lastnost vseh interakcij med živimi bitji in neživim okoljem iz kamnin, ozračja in vode. Lovelock je izdelal celo matematični model, ki razlaga ta princip. Imenuje se svet marjetic. Kaže interakcijo med preprostimi vrstami na našem matematičnem planetu in temperaturo površja na planetu. Tu dobite fantastično samoregulacijo, ki nastajne iz šestih enačb in nakazuje, kako bi se enak princip degajal tudi na Zemlji.
Kakšna je prihodnost te teorije, obstajajo kakšne dobre zamisli, kako bi jo lahko dokončno potrdili ali ovrgli?
Verjamem, da bo teorija v znanosti vedno bolj veljavna. Na primer. Vemo, da so bakterije in morske alge izjemno pomembne pri nastajanju oblakov, ki uravnavajo temperaturo na Zemlji. Gosti in beli oblaki odbijajo sončno svetlobo nazaj v vesolje in zemljo hladijo, drugi, visoki, pa Zemljo segrevajo. Vemo, da bakterije in alge sejejo vsaj nizko ležeče oblake, prav tako pa vemo, da bakterije v oblakih določijo, kdaj bo deževalo. Da bodo živa bitja tesno vključena v dinamiko uravnavanja Zemljine temperature, je napoved Gaje, odkritje, da so bakterije v oblakih pomembne za nastanek dežja, torej potrjuje vsaj en vidik teorije. Gre pa tudi za filozofsko idejo. Gaja, grška boginja Zemlje, nam utegne vzbuditi globok občutek pripadnosti in povezanosti z Zemljo, ki ga obupno potrebujemo, če bi se radi premaknili v trajnosti odnos s planetom. Teorija Gaja je torej dobra, trdna znanost, ki nudi vpogled v žive lastnosti planeta kot celote. To pa zelo potrebujemo, če želimo na planetu živeti.
Če življenje nadzoruje pogoje za življenje ali to pomeni, da se bo življenje nekako odzvalo tudi na podnebne spremembe, ki naj bi jih v sodobnem času povzročal človek?
Teorija ne pravi, da življenje uravnava planet, pač pa, da celoten sistem, torej življenje v interakcijah s kamninami, ozračjem in vodo, torej celoten in prepleten sistem; to uravnava razmere na Zemlji. Življenje k temu prispeva, ni pa glavno. To je pomemben vidik teorije, da gre za sisteme na Zemlji. Iz zemljine zgodovine vemo, da so bila obdobja, ko je bila zelo topla in zelo hladna, in doslej si je od teh motenj vedno opomogla. Zgodila so se tudi množična izumrtja. Zadnjega je povzročil padec meteorita na Jukatan. Ozračje se je spremenilo tako drastično, da so mnoge vrste, tudi dinozavri, izumrle. Vemo, da se Zemlja lahko kosa s takšnimi motnjami, a tokrat so stvari drugačne. Zdaj je Sonce res zelo svetlo, in ne vemo, ali se bo Gaja lahko vrnila v svoje mrzlo obdobje, še posebej, če upoštevamo motnje, ki jih povzročamo na njenem površju. Prihodnost Gaje je v ravnotežju. Obstaja celo majhna možnost, da, kar počnemo, vodi k pobegu tople grede, kar pomeni, da bi izgubili vse življenje na planetu.
Dr. Harding, še zadnje vprašanje. Kaj ta teorija pomeni za vaš pogled na življenje, na svet in na vašo vlogo v njem?
Teorija me zanima kot znanstvenika in človeka, ki čuti, zaznava in razmišlja. Mislim, da je Teorija Gaje velika ali celo največja ideja 21. stoletja. To je najpomembnejša ideja, ki jo imamo na Zemlji, to pa zato, ker nudi pogled na nas, kako smo vpeti v velikanski, okrogel, živeči in čuteči organizem, Zemljo. Nudi nam konkreten, znastveno podprt pristop, s katerim lažje razumemo našo prepletenost z Zemljo, in čutimo do nje vso spoštovanje. Če tega spoštovanja in ponižnosti ne bomo čutili, nimamo nobene prihodnosti. Odzvala se bo in preprosto izbrisala našo civilizacijo.
Nevropsihologi raziskujejo, kje in kako v naših možganih nastajajo prepričanja in predstave ter zakaj jih je tako težko spreminjati, četudi so kdaj dokazano zmotna. Karkoli verjamete, vas to pomirja in pomaga pri razlaganju sveta. Gost Frekvence X bo avtor knjige Moč prepričanja, nevropsiholog profesor dr. Peter Halligan z Univerze v Cardiffu.
Alojz Kodre, fizik in prevajalec, je zaslužni profesor z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Profesor, ki ga študentje izjemno cenijo, je z modelsko analizo nadgradil matematično fiziko, katere znanje je tudi danes ena osrednjih primerjalnih prednosti slovenskih fizikov doma in v svetu, dobro pa poznajo tudi njegov prispevek k eksperimentalni fiziki atomov.
Nedavni uničujoči potres je sicer tla v Nepalu stresel z magnitudo 7,8 in s tem pustil močan pečat tudi na tamkajšnjem površju: Mount Everest naj bi se nekoliko znižal, celotna gorska veriga Anapurne naj bi bila višja, nekateri predeli celo za meter in pol, tla v bližini prestolnice Katmandu pa naj bi se ponekod premaknila tudi do treh metrov. Kakšne sile torej delujejo ob tako silovitih potresih in kateri nedavni potresi so najbolj oblikovali površje Zemlje.
Zgodovinarji bodo nekoč zapisali, da je nevroznanost začela posegati v ameriški sodni sistem, ko se je v začetku devetdesetih let 20. stoletja neki bogat direktor deloma izmazal pred kazensko odgovornostjo tako, da je ob pomoči strokovnjakov sodišče prepričal, da zločina ni storil on, ampak njegova cista. So možgani res vedno odgovorni za svoja dejanja? Kakšne olajševalne okoliščine lahko upoštevajo sodišča? Raziskujemo z ameriškim nevroznanstvenikom dr. Jamesom Fallonom in s filozofinjo dr. Renato Salecl z Inštituta za kriminologijo na Pravni fakulteti v Ljubljani.
Je doktor matematike, specialist za algebro, leta 1993 je kot gimnazijec na matematični olimpijadi v Istanbulu osvojil bronasto medaljo. Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na doktorski študij v Kanado. In ostal, si ustvaril akademsko kariero in družino. Dr. Mitja Mastnak je izredni profesor na univerzi St. Mary’s v Halifaxu, začasno nekaj tednov gostuje na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Pogovarjali smo se o univerzitetnih in znanstvenih pogojih v Kanadi, primerjavi s Slovenijo in Evropo, honorarjih, motiviranosti študentov, kakovosti življenja …
Dr. Sverre Aarseth je legendarni astrofizik z Inštituta za astronomijo Univerze v Cambridgeu in skoraj vsakemu astrofiziku na svetu vzbudi hvaležnost, saj je razvil in z drugimi delil zelo učinkovite računalniške programe za preračunavanje interakcije med veliko telesi v vesolju. Lahko bi mu rekli kar mojster vesoljskega plesa.
Tokratna Frekvenca X je nastala v sodelovanju s podcastom Številke na našem Multimedijskem portalu. Skupaj z avtorjem podcasta Slavkom Jeričem smo gostili priznanega komunikatorja znanosti Neila deGrassa Tysona.
Minuli konec tedna so v Cernu po dveh letih znova zagnali Veliki hadronski trkalnik. Vrača se prenovljen in izpopolnjen, tako da se lahko nadejamo novih odkritij, ki bodo premikala meje sodobne fizike. A v tokratni Frekvenci X nas ne bo zanimala izjemno kompleksna »cernovska« fizika, temveč kako je znanstvenikom uspelo, da so iz nje v zgolj nekaj letih naredili medijsko vročo temo. Je za to res kriv Dan Brown z Angeli in demoni, prodorna uporaba Twitterja ali iznajdljivo trkanje na radovednost ljudi, bomo izvedeli v pogovoru z vodjo pisarne za komuniciranje z javnostjo v CERN-u. To je dr. James Gilles.
S Frekvenco X smo se podali v največja nadstropja narave, v neizmerno vesolje, kjer se plin združuje v zvezde, skupine zvezd pa v galaksije. Naša gostja bo profesorica Hélene Courtois ( Elen Kurtva) z Univerze v Lyonu, ki je lani s havajskimi kolegi odkrila, da je naša Rimska cesta del jate galaksij, ki so jo poimenovali Laniakea. V havajščini Laniakea pomeni neizmerljivo vesolje, ki pa ga je Hélene Courtois in njenim kolegom vseeno uspelo izmeriti.
Predstavljajte si, da ste v dolgi vrsti za transplantacijo organa. In zdaj pomislite, da bi nove sklepe, ledvica ali celo srce dobili kar s pomočjo 3D tiska? Prvi poskusi biotiska s pomočjo pravih celic segajo tik pred leto 2000, ko so prvič uporabili metodo biotiskanja, 3D-tiskanja z živimi celicami, za ustvarjanje umetnega mehurja. V nekaj letih je vse več raziskovalnih skupin iz različnih laboratorijih začelo razvijati ali spreminjati tiskalnike za tiskanje celic v treh dimenzijah.
Skupaj z očetom velikanke Janezom Goriškom smo obujali spomine na nastajanje letalnice velikanke in nekdanje rekorde v Planici ter preizkusili najnovejši simulator smučarskih skokov v Planici.
Znanstvene raziskave so dokazale, da pride po zmagi pri zmagovalcu do dviga ravni testosterona in posledično tudi do večje agresivnosti pri naslednjem spopadu. Pojav ni značilen le za živali, ampak ga lahko opazimo tudi pri ljudeh, še posebej v športu. Gosta oddaje sta ugledni irski nevroznanstvenik prof. Ian Robertson in slovenski športni psiholog Aleš Vičič.
V znanosti so odkritja le redko plod naključja, na drugi strani pa nikoli ni mogoče vedeti vnaprej, kaj boste odkrili. Tako je lani dr. Ralf Scholz iz Potsdama odkril zelo temno zvezdo v bližini našega Sonca, ki so jo kmalu poimenovali Scholzeva zvezda. Profesor Eric Mamajek (izg.:Memedžek), ki je eden največjih strokovnjakov za preučevanje okolice našega Sonca, pa je odkril, da je ta zvezda pred 70 tisoč leti potovala relativno blizu Sonca in je v tem pogledu naša doslej najbližja poznana obiskovalka. S profesorjem Mamajekom se bomo pogovarjali o njegovem odkritju in o vplivu takih mimoletov na komete v našem Osončju, pa seveda, kdaj si lahko obetamo, da bomo morebitne bodoče zvezdne obiskovalce poznali vnaprej.
Strah je osnovno čustvo in pri večini vzbuja neprijetne občutke. Pomislili bi celo, da je neustrašnost blagoslov. A to ni res. Strah je osnovni mehanizem, ki vklaplja preživetveni nagon, saj nas v nevarnosti pripravi na boj ali beg. Medicina pozna primere, ko ljudje ne čutijo strahu, zato pa so v nenehni nevarnosti. Gosta sta profesor dr. Grega Repovš in Stane Kranjc.
Kaj se lahko naučimo od psihopatov? Tudi to, da če nas čaka neprijetno opravilo se ga je najbolje lotiti takoj, brez odlašanja. Psihopati sicer znajo biti izjemno šarmantni in karizmatični, če jim to pomaga pri doseganju zastavljenega cilja, a šarmantnost se lahko hitro spremeni v grobo brezobzirnost, ko presodijo, da ima takšna taktika večje možnosti za uspeh. Kako prepoznati psihopate, kako se z njimi soočiti in kaj se lahko od njih naučimo? Gosta: Dr. Kevin Dutton, profesor na Univerzi Oxford in Doc. dr. Maja Rus Makovec, psihiatrinja.
Poraba energije se v svetu izjemno povečuje, fosilna goriva so omejena, najti je treba bogat in čist vir energije. Kot ena izmed možnosti se kaže fuzijska energija, proizvod jedrske fuzije, procesa zlivanja vodikovih atomskih jeder, ki z energijo oskrbuje tudi naše sonce. To je proces, ki je nasproten jedrski fiziji oziroma cepitvi atomskih jeder, ki se uporablja v sodobnih jedrskih reaktorjih. O tem, kako ustvariti majhno sonce na Zemlji, kot svojim prizadevanjem ljubkovalno pravijo znanstveniki na področju fuzije, se bomo v Frekvenci X pogovarjali z vodjo evropskega programa EUROfusion Tonyjem Donnejem, obiskali pa bomo tudi pospeševalnik v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Štefan.
Osnovna biološka razlika med moškim in žensko je ta, da ima ženska ima v svojih celicah dve kopiji spolnega kromosoma X, moški pa X in Y. Kromosom Y moškega naredi moškega. X in Y sta bila nekoč enako velika, nato pa se je začel kromosom Y krčiti in izgubljati gene. Po prepričanju nekaterih genetikov se ta proces degeneracije nadaljuje. A moški še ne bodo izumrli, pomirja profesor Darren Griffin z Univerze Kent v Veliki Britaniji.
“Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva … V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!” Tako je pred 50 leti zapisal Isaac Asimov, avtor znanstvene-fantastike. Morda se je vseeno malo zmotil, a pravilno je napovedal, da bomo leta 2015 uporabljali Skype, si kuhali kavo s pritiskom na gumb in da bodo vedno več del prevzemali roboti … Računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki.
O vesolju še zdaleč ne vemo vsega, poznamo le 4 odstotke. Preostanek je temna snov in temna energija, kar smo spoznali tudi po zaslugi teleskopov, ki so pripomogli k številnim odkritjem, na katera še pred petnajstimi leti nismo niti pomislili. Prejšnji mesec pa je dobil dokončno zeleno luč za konstrukcijo Evropski ekstremno veliki teleskop (E-ELT). Gre za daleč najzmogljivejši astronomski teleskop na Zemlji, ki bo opazoval vesolje v vidni in infrardeči svetlobi.
Severni in južni pol Zemlje sta v zgodovini vedno burila domišljijo, v ta večni led in sneg so se podajali številni pogumni osvajalci, danes pa so brezmejna bela prostranstva predvsem začasni dom številnih raziskovalnih ekip. Na Antarktiko smo poklicali mlado meteorologinjo Mairi Simms, z britanskim znanstvenikom Jonom Shanklinom se bomo spomnili odkritja velikanske ozonske luknje pred natanko 30-imi leti, z dansko znanstvenico Dorthe Dahl-Jensen pa pogledali globoko v zgodovino ledenih poledenitev. Svet tam daleč ni le hladen in zato romantično lep, je tudi trpko opozorilo, kako krhko je zemeljsko podnebno ravnovesje.
Neveljaven email naslov