Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Globalni vasi kličemo Slovence po svetu.
"Eden od vzrokov za mojo pot okrog sveta je bil, da si najdem partnerko. Potem sem prevozil svet in našel Slovenko"
Igor Brezovar živi na Češkem že 26 let, tja se je preselil v času, ko so imeli tujci številne privilegije. “Pogoj, da smo se preselili na Češko, je bil tudi ta, da mi tam oče kupi 125-kubični motor pri 16-ih letih. Brez izpita sem se vozil z diplomatsko registracijo. Tisti policisti, ki so me ustavili, so se kvečjemu priklonili in spraševali o motorju.”
Igor je velik popotnik, po češko cestovatel, prevozil je šest kontinentov in obiskal 123 držav. Občasno nastopa kot gost v številnih radijskih in televizijskih oddajah, saj rad deli svoje izkušnje in informacije. Čeprav je veliko potoval, so na njegovem spisku še številne države – med njimi Savdska Arabija, Oman, Jemen in Kuvajt.
“Eden od vzrokov za mojo pot okrog sveta je bil, da si najdem partnerko. Potem sem prevozil svet in našel Slovenko.”
Trenutno je družinski človek in je motor dal malce na stran: “Kmalu jih bom imel 50 – to je kot druga puberteta. Takrat si bom spet privoščil daljšo pot, mogoče čez afriško celino do Cape Towna.”
“Afrika je edina celina, ki še zagotavlja pravo avanturo; zaradi cest, glasbe, političnega stanja. Pa ljudje so tam čisto drugačni kot drugje po svetu.”
Čeprav živi na Češkem že več kot četrt stoletja, pa pogreša Slovenijo – predvsem kakovostno hrano in dobre medčloveške odnose: “Upam, da se bom nekoč vrnil. Najprej si moram tukaj nekaj ustvariti, da se potem vrnem v Slovenijo kot upokojenec.”
V Globalni vasi kličemo Slovence po svetu.
"Eden od vzrokov za mojo pot okrog sveta je bil, da si najdem partnerko. Potem sem prevozil svet in našel Slovenko"
Igor Brezovar živi na Češkem že 26 let, tja se je preselil v času, ko so imeli tujci številne privilegije. “Pogoj, da smo se preselili na Češko, je bil tudi ta, da mi tam oče kupi 125-kubični motor pri 16-ih letih. Brez izpita sem se vozil z diplomatsko registracijo. Tisti policisti, ki so me ustavili, so se kvečjemu priklonili in spraševali o motorju.”
Igor je velik popotnik, po češko cestovatel, prevozil je šest kontinentov in obiskal 123 držav. Občasno nastopa kot gost v številnih radijskih in televizijskih oddajah, saj rad deli svoje izkušnje in informacije. Čeprav je veliko potoval, so na njegovem spisku še številne države – med njimi Savdska Arabija, Oman, Jemen in Kuvajt.
“Eden od vzrokov za mojo pot okrog sveta je bil, da si najdem partnerko. Potem sem prevozil svet in našel Slovenko.”
Trenutno je družinski človek in je motor dal malce na stran: “Kmalu jih bom imel 50 – to je kot druga puberteta. Takrat si bom spet privoščil daljšo pot, mogoče čez afriško celino do Cape Towna.”
“Afrika je edina celina, ki še zagotavlja pravo avanturo; zaradi cest, glasbe, političnega stanja. Pa ljudje so tam čisto drugačni kot drugje po svetu.”
Čeprav živi na Češkem že več kot četrt stoletja, pa pogreša Slovenijo – predvsem kakovostno hrano in dobre medčloveške odnose: “Upam, da se bom nekoč vrnil. Najprej si moram tukaj nekaj ustvariti, da se potem vrnem v Slovenijo kot upokojenec.”
Prevajalka prekmurskih korenin Staša Pavlović dobrih pet let z družino prebiva v Gentu (Flandrija), kjer so ljudje neverjetno organizirani. Z leti je tudi sama izgubila dobršen del spontanosti. Ni prepričana, ali gre to pripisati prilagoditvi na belgijski način življenja, starosti ali dejstvu, da ima “končno normalno službo”. Prav na novem delovnem mestu je spoznala svoje prve prave prijatelje med Belgijci. Ti so menda povečini vljudni in prijazni, a zelo zadržani.
Petnajst let že Lindomar Koblar Sales s soprogo Katjo živi na Gorenjskem. Spoznala sta se med njenim potovanjem po Južni Ameriki. K selitvi pa ga je spodbudilo tudi nezadovoljstvo s pisarniško službo. Zdaj je turistični vodnik. V angleščini, španščini in portugalščini predstavlja predvsem lepote Ljubljane, Bleda in Postojnske jame. V zadnjih petih letih opaža znaten porast portugalsko govorečih obiskovalcev
Ne boste verjeli, kje vse uspevajo Slovenci.
Nina Dodlek je na Portugalsko prvič odšla kot fotografinja v deskarski šoli. En mesec se je pretvoril v več kot štirimesečno potovanje, to pa je pripeljalo do odločitve, da se s fantom Nejcem Stupanom preseli v obmorsko mestece Peniche. Nejc je že na letališču nosil 10-kilogramski šivalni stroj, saj sta bila z Nino odločena, da bosta na Portugalskem odprla trgovino z oblačili. Čeprav sprva nista vedela, kje bosta stanovala, kako bosta prišla do svoje trgovine, kje bosta dobila blago in šiviljo, sta kljub temu kmalu zatem odprla svojo prvo prodajalno. Bistvo njune znamke je, da izhajata iz sebe in ustvarjata to, kar najbolj potrebujeta. Pomembno jima je, da ustvarjata nekaj drugačnega, česar ni mogoče kupiti v vsaki trgovini. Oba sta seveda strastna deskarja na valovih. Nina pravi, da “surfanje predstavlja neke vrste meditacijo, saj pozabiš na vse ostalo in si eno z naravo”. Zdaj sta spet v Sloveniji, pripravljena na nove izzive.
Zaid Mustafa je prišel v Slovenijo zaradi žene, ki je, ko sta se spoznala, s prijateljico dopustovala v enemu od hotelov, kjer je delal. Je kuharski mojster, ki ima skupaj z njo slaščičarno Kraljevi mignon v Kranju. V Sloveniji ga moti to, da kuharski poklic ni cenjen. V prostem času najraje hodi sam v hribe, med drugim mu je všeč Bohinjsko jezero, Triglavski narodni park, Kredarica in Vogel. Sam se je tudi naučil slovenščine v komunikaciji s strankami, saj ga zelo moti, če je v okolju, kjer ljudi okoli sebe ne razume. Pravi, da najbolje naredi jordansko jed jagnje z rižem, mandlji in peteršiljem. Z ženo sta tudi že razmišljala o selitvi v Avstrijo ali Kanado, a zaenkrat ostajata v Sloveniji, kjer Zaid med drugim obožuje nevihte, katere lahko na terasi opazuje cele noči.
Je predavateljica na Univerzi Deakin. Razvija način, kako dinozavre predstaviti znanstveno natančno, obenem pa sodobno in privlačno. Živi v mestu Geelong, nedaleč Melbourna. Kot pravi, gre za nekdaj izrazito industrijsko mesto, kamor se je priselilo veliko prebivalcev iz držav bivše Jugoslavije in Italije. Med enim od sprehodov sta s partnerjem na vrhu smučišča Mount Buller opazila znameniti Mächtigov kiosk.
Sara Meden, v mlajših selekcijah košarkarska reprezentantka, številne poti z letalom na tekme 2. španske lige usklajuje z napornim študijem medicine. Pri študiju se ji zdi zanimivo, da vsako uro dva študenta delata zapiske, ki jih nato pošljeta vsem sošolcem iz letnika. “To tradicijo imajo že leta, že od takrat, ko so študirali profesorji, ki nam predavajo.”
Ko je leta 1997 kot štipendist japonske vlade Dževo Alibegić prišel v državo, ga je čakalo pol leta intenzivnega tečaja. “Šest ur dnevno so trajala predavanja samo v japonščini. Nihče od profesorjev z nami ni spregovoril angleško. Tako da je bila vzgoja res špartanska. V pol leta smo se naučili toliko pismenk in osnovne slovnice, kolikor je zna japonski osnovnošolec. Sliši se malo, ampak zame je bilo zelo grozno.” Doktor kemijskega inženirstva zdaj dela v podjetju, v katerem se ukvarjajo s konceptom pametnih mest in rešujejo okoljske dileme, tudi z optimizacijo prometa.
Soustanovitelj podjetja Tingles se v San Franciscu ukvarja s platformo, ki ponuja videoposnetke zvokov za pomirjanje in sproščanje. Pot od nekončanega študija filozofije in sinologije do zagonskega podjetništva je bila dolga in zanimiva. Ključni preskok pa se je zgodil, ko je med študijem potreboval dober digitalni slovar. “Takrat sem dobil prve ideje za aplikacije za učenje jezika. To je bil prvi povod, da sem v Sloveniji navezal stik z ljudmi, ki se s tem ukvarjajo.”
Ker si je želela spremembe, je na različne naslove v angleško govoreče države pošiljala prošnje za delo. Pri tem ni imela oblikovane ideje, kam točno bi rada odšla. Pred devetimi leti so ji tako prvi odgovorili iz mesta St. John’s. S pritrditvijo ni oklevala, čeprav pred tem še nikoli ni bila v Kanadi. Zaposlitev je dobila v državni ustanovi, ki skrbi za primerno usposobljenost vzgojiteljev.
Filmski producent Anže Peršin o Lizboni pravi, da je zelo udobno mesto, relativno poceni za evropske razmere, čeprav zaradi množičnega turizma vse dražje. Meni, da živi v tujcem prijazni državi. “Verjetno tudi zato, ker so se Portugalci dolga leta, sploh med diktaturo, selili v druge evropske države in najbrž tudi zato bolje sprejemajo tujce. Zanimivo se mi zdi, da sem tukaj včasih nekako pozitivno diskriminiran zato, ker sem tujec, kar mislim, da danes v Evropi ni prav pogosto.”
S partnerko Manco sta pustila dobro plačani službi v Nemčiji in se podala na potovanje po Južni Ameriki, ki bi lahko trajalo eno leto. Sklenila sta, da je napočil skrajni čas pred morebitno popolno ustalitvijo. “Odločila sva se pustiti službi, čeprav je to včasih težko, ko si ustvariš neko rutino, ko imaš urejeno stanovanje, ko imaš avto, ko v bistvu lepo in precej mirno živiš. Težko je izstopiti iz cone udobja in se odpraviti nekam v neznano.”
Po izobrazbi je biotehnolog, z učenjem kitajščine pa je začel po naključju, ne da bi s tem načrtoval izboljšanje zaposlitvenih možnosti. A zdaj ugotavlja, da je poznavanje biotehnologije in jezika “posrečena kombinacija”, ki mu je prinesla prednost na trgu in službo. Pri izpostavi slovenskega podjetja skrbi za vpeljevanje tehnologij na kitajski trg. Prvi pogled na Šanghaj pred štirimi leti ga je popolnoma šokiral.
Multiinstrumentalist Jure Pukl živi in dela v New Yorku, je pa večino časa na poti proti naslednjemu nastopu. Zato ne preseneča, da ima za seboj že veliko nepozabnih in napornih potovanj. “Zvečer sem bil v New Yorku, naslednji večer v Mexico Cityju, se vrnil v New York ob treh popoldne, ob devetih zvečer letel v Carigrad, povezal let v Zagreb, kjer sem dve uri preživel s prijatelji, potem so me pobrali in smo šli naprej v Beograd na jazzovski festival. Noč sem preživel s prijatelji v Beogradu in se potem vrnil v Slovenijo do mame, kjer sem tri dni spal.” Enkrat na leto de od glasbe in ustvarjanja za deset dni popolnoma odklopi na hrvaškem otočku.
Na študijski izmenjavi v Avstraliji je Jan Zavrl spoznal partnerko in se preselil v Tel Aviv. "Na ulici slišiš skoraj več tujih jezikov kot pa hebrejščine. Je res posebno mesto. Včasih pravim, da je mala državica znotraj države.” Kot vodja analitičnega oddelka dela na področju marketinga, odgovoren je za obdelavo in analizo podatkov o ravnanju kupcev na spletu, družabnih omrežjih, na podlagi česar ustvarjajo vsebine.
Da je prišel do svojega bara s koktajli, je Anžetov oče zastavil stanovanje in v Avstriji dobil kredit. Pri dvajsetih se je sicer odpravil na Ibizo, da bi se poleti izučil za barmana. Načrt je spodletel, saj v barih ni mešal koktajlov, ampak so mu naložili druge obveznosti. Izpopolnjevanje je zato nadaljeval v Avstraliji, pozneje je živel v Berlinu, kjer je tudi spoznal svojo dansko partnerko.
Reprezentančni kapetan v dvoranskem hokeju Luka Časar že sedmo leto v Pragi igra za Sparto. Ima klubsko stanovanje, trenira enkrat na dan in hodi v službo. Po sezoni se bo iz Prage peš vrnil v Slovenijo. "Takšni podvigi se mi zdijo zanimivi, da ne delaš ravno običajnih stvari, ker ta svet je prevelik in preveč zanimiv, da bi vsi delali iste stvari."
Želela je postati zdravnica, a je idejo zaradi strahu pred krvjo opustila. Študirala je elektrotehniko, zdaj pa se ukvarja z rehabilitacijsko robotiko. Maja Goršič živi v mestu Laramie, kjer je pojmovanje orožja precej drugačno od izkušenj iz domovine. “Lahko rečem, da je tukaj čisto drugačna kultura. Večina domačinov ima strelno orožje. V nedeljo popoldan lahko vidiš celo družino, ki se pelje na strelišče nekam na obrobje mesta, kamor gredo streljat za hobi, česar si pri nas sploh ne znam predstavljati, tukaj pa je to nekaj povsem običajnega.”
Veliko slovenskih smučarskih serviserjev dela za tuje reprezentance. Jan Šauperl za kanadsko. Med razlogi, da so slovenski serviserji izjemno cenjeni, pa poudarja smučarsko tradicijo. “Vsi smo nekdanji tekmovalci ali pa po večini od mladosti povezani s smučanjem. Pa morda zaradi delovnih navad, vestnosti, poleg drugega nas gotovo odlikuje tudi to.”
Neveljaven email naslov