Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.
"Postavili so koše po mestih in "iz danes na jutri" si moral začeti reciklirati. Če nisi, si dobil kazen," o tem, kako stvari potekajo na Kitajskem, pripoveduje Klemen Kous
Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Sudžovu te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo. Klemen Kous je tik pred snemanjem pogovora po dekretu kitajske federalne vlade vse zaposlene poslal na podaljšan prisilni dopust. V intervjuju nam je pojasnil, zakaj ga navdušuje preplet sodobnih tehnologij z vsakdanjim življenjem Kitajcev, in povedal, kako se privaja na življenje v mestu, ki mu pravijo kitajske Benetke: zakaj na ulici skoraj vedno nosi dihalno masko, zakaj se nikoli ne bo počutil domače v tamkajšnjem prometnem kaosu, pa tudi o tem, zakaj se nikoli ne bo navadil na množično hrkanje in pljuvanje v javnosti, na primer na vlaku ali podzemni železnici.
“Vse je na telefonu, vse je na aplikacijah. Udobje je na višji ravni kot v Sloveniji. Vse ti “prinesejo k riti”, od hrane do nakupov, storitev, izdelkov. Kar koli si izmisliš, za vse obstaja aplikacija, ki ti bo omogočila, da to dobiš v najkrajšem času in na dom.”
Poslovno okolje kljub strogi spletni cenzuri tam deluje nemoteno:
“Ko pa pridemo domov, spleta dejansko ni. Televizija ne dela, ne moreš se pogovarjati s prijatelji v domovini, ker naše aplikacije ne delujejo. Poiskati kaj na Googlu tudi ne gre, tako da najdeš druge načine zabave ali sproščanja.”
O nenavadnih prevodih napisov v angleški jezik pa Klemen pravi, da najverjetneje nastanejo, ker Kitajci prevajajo ob pomoči aplikacij:
“Ko sem bil v Pekingu po olimpijskih igrah leta 2008, smo šli mimo trgovine, nad katero je pisalo 404Error. Verjetno je ta človek želel prevod, in ker splet ni delal in mu je to izpisalo na zaslonu, je tako poimenoval svojo trgovino.”
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Neveljaven email naslov