Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo, kjer ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih oz. možne konflikte. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov.
Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.
Marko Marovt je strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji, ki se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo
Tam ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov.
"Na delovnem mestu je težko vedeti, kdaj si kaj naredil narobe. Kakor koli delaš, ne dobiš "feedbacka". Dostikrat se konflikti ne rešujejo, zato ker se Norvežani zelo bojijo soočenja."
Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.
Strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo, kjer ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih oz. možne konflikte. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov.
Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.
Marko Marovt je strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji, ki se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo
Tam ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov.
"Na delovnem mestu je težko vedeti, kdaj si kaj naredil narobe. Kakor koli delaš, ne dobiš "feedbacka". Dostikrat se konflikti ne rešujejo, zato ker se Norvežani zelo bojijo soočenja."
Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.
V oddaji Globalna vas smo poklicali v enega odročnejših koščkov Rusije, v domovanje dedka Mraza.
Neža Kodrič Podobnik se je iz Nepala preselila na Filipine. Razlog? “Težave z vizo. Drugi pomemben razlog pa je pralni stroj, ki ga v Nepalu nisem imela, na Filipinih pa mi je bil obljubljen.” Tradicionalistična država se sooča z naglim razvojem. Med tujimi vplivi je močan predvsem ameriški, pojasnjuje sogovornica. Dodaja, da Španci, razen katolištva, niso pustili veliko zapuščine. V domačem jeziku je na primer nekaj španskih besed.
Vrhunski jazz bobnar se je po Linzu in New Yorku znašel v Tel Avivu. Mesto je nekakšen mehurček, precej drugačen od ostalega Izraela. Pravi, da je izraelska glasba zelo mednarodna, multikulturna, polna različnih vplivov. Od doma do plaže ima sedem minut hoje.
Na otoku Isle of Man živita dva Slovenca. Žandi Dežman tri leta dela za podjetje, ki se ukvarja s spletnim igranjem pokra, živi pa na podeželju. “Je zelo prazno. Imava samo eno sosedo in cel kup ovac naokoli, tako da je blažen mir.”
Tina Logar že dve leti in pol živi v Cape Townu v Južni Afriki. Tja sta se z možem preselila zaradi njegove službe. Pravi, da je čudovito, je pa mesto nevarno in včasih se kar čudi turistom, ko tako brezskrbno tavajo po ulicah. Ona si ne bi upala.
Pred tremi leti in pol sta bila z ženo brez službe in brez resne perspektive, odločila sta se za odhod v Nemčijo. Kot gradbeni inženir pravi, da je Stuttgart trenutno mesto priložnosti.
Po sedmih letih življenja v ZDA še vedno ohranja nekatere navade, pregovorno značilne za Slovenijo. "V moji hiši se morajo vsi preobuti, ker sem jih tako navadila."
Jure Klopčič živi v kontejnerskem naselju, tik pod polarnim pasom, v službo pa se pripelje z letalom. Dela namreč v rudniku urana v kanadski divjini.
Tadej Košmrlj kliče na Islandijo. V Globalno vas se oglaša Mojca Andrilovič.
Urška Vogrinčič živi in dela v Freiburgu, ki velja za nemško kolesarsko prestolnico. Steze so urejene, kolesarji imajo v prometu prednost in strah med vožnjo je skoraj odveč.
"Smučanje je tukaj zelo popularno." Trditev velja za Slovenijo in Novo Zelandijo, kjer že 13 let živi Katrin Johnston. Poročena je z Novozelandcem, je bivša novinarka, ki zdaj dela kot PR-ovka v državni instituciji, ki skrbi za obnovo po katastrofalnem potresu, ki je Chistchurch prizadel pred šestimi leti. Prejšnji vikend je bila z družino še na zadnjem smučanju pred pomladjo.
Je mati treh otrok, poje v pevskem zboru in glasbeni skupini, teče polmaratone in je raziskovalka umetne inteligence ter predavateljica na univerzi v Cambridgu. Vse to je dr. Mateja Jamnik.
Pred prometno najbolj obremenjenimi konci tedna smo pogledali, kako je promet urejen v mestih, kjer živijo gostje Globalne vasi.
Neveljaven email naslov