Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno.
Pia Kobal Snoj je v Velikem jabolku leta delala s pripadniki ranljivih skupin
Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno. Težavno preživetje v betonski džungli, kot je New York, torej dobro pozna tako iz pričevanj in dogodivščin ljudi, s katerimi je delala, kot tudi iz prve roke. Kot nekdo, ki je akutne razsežnosti problematike t. i. rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike videl od blizu, ima močna stališča glede zdajšnjih protestov za enakopravnost temnopoltih in, sicer delno, razume tudi, zakaj se pogosto izrazijo z nasiljem.
“Stala sem pred šolo, zunaj je bil šolski avtobus. Čakala sem pred vhodom, ker sem vedela, da se bo vsaj trideset, štirideset otrok skozi vrata zapodilo ven. Otroci začnejo prihajati ven, pred mano se ustavi res res lepa punčka, afriška Američanka, in me gleda. Od štiri do pet let je imela. Potem pride njena mama, jo prime za roko in jo odvleče, dobesedno odvleče stran, stran od mene in reče: ‘Nikoli več ne hodi tako blizu tem belim groznim ljudem.’ Ta izkušnja me je zelo zaznamovala. Treba je razumeti, da je problem globlji. Tega se ne sme vzeti osebno.”
“Ta problem se je začel z ustanovitvijo Amerike. To se ne more izboljšati iz danes na jutri. To je diskriminacija od začetka življenja. Ne moreš se poistovetiti niti s svojimi igračami niti s svojimi prijatelji. Ne moreš v dobro šolo, ne moreš zaslužiti denarja, ampak preživeti je pa treba. In potem se začneš ukvarjati z nezakonitimi stvarmi, prideš v začarani krog zapora, zaradi tega ne moreš dobiti službe in iz tega se več ne da ven.”
Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno.
Pia Kobal Snoj je v Velikem jabolku leta delala s pripadniki ranljivih skupin
Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno. Težavno preživetje v betonski džungli, kot je New York, torej dobro pozna tako iz pričevanj in dogodivščin ljudi, s katerimi je delala, kot tudi iz prve roke. Kot nekdo, ki je akutne razsežnosti problematike t. i. rasnega vprašanja v Združenih državah Amerike videl od blizu, ima močna stališča glede zdajšnjih protestov za enakopravnost temnopoltih in, sicer delno, razume tudi, zakaj se pogosto izrazijo z nasiljem.
“Stala sem pred šolo, zunaj je bil šolski avtobus. Čakala sem pred vhodom, ker sem vedela, da se bo vsaj trideset, štirideset otrok skozi vrata zapodilo ven. Otroci začnejo prihajati ven, pred mano se ustavi res res lepa punčka, afriška Američanka, in me gleda. Od štiri do pet let je imela. Potem pride njena mama, jo prime za roko in jo odvleče, dobesedno odvleče stran, stran od mene in reče: ‘Nikoli več ne hodi tako blizu tem belim groznim ljudem.’ Ta izkušnja me je zelo zaznamovala. Treba je razumeti, da je problem globlji. Tega se ne sme vzeti osebno.”
“Ta problem se je začel z ustanovitvijo Amerike. To se ne more izboljšati iz danes na jutri. To je diskriminacija od začetka življenja. Ne moreš se poistovetiti niti s svojimi igračami niti s svojimi prijatelji. Ne moreš v dobro šolo, ne moreš zaslužiti denarja, ampak preživeti je pa treba. In potem se začneš ukvarjati z nezakonitimi stvarmi, prideš v začarani krog zapora, zaradi tega ne moreš dobiti službe in iz tega se več ne da ven.”
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Neveljaven email naslov