Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.
Svoje doživljanje Dunaja Tamara Štajner popisuje tudi v svojem prvem romanu
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature o vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo. Živi po filozofiji: "Pot nastane med tem, ko hodiš."
“Bila bi zelo vesela, če bi nekega dne, ko bom reflektirala življenje, lahko rekla, da sem doktorirala iz življenja. Ampak tega ne mislim na samovšečen način, ampak na način, da mi uspe iti čez toliko plasti vsega, kar je mogoče doživeti kot človek, da lahko rečem, da sem si na tak način zgradila neko bogastvo.”
Pred dvema letoma je na neki zabavi spoznala pantomimika, ki je “bil videti kot iz Fellinijevega filma”. Povabil jo je, da ji pokaže nekaj posebnega, in jo odpeljal do zapuščene vile, v kateri je nekoč živela skladateljica Alma Mahler in kjer se je pred približno osemdesetimi leti dobivala dunajska umetniška elita.
“Najbolj smešno je bilo, da sva prišla na vrt s tistim zelo znanim bazenom, ves vrt je bil zaraščen in zaradi teme se ni videlo ničesar, in ta pantomimik je rekel, da bi rad videl, kako globok je bazen in je skočil noter, ampak bazen je bil poln vode. Nikoli ne bom pozabila vrišča, ko je skočil v vodo in nato ves premočen stopil iz bazena.”
Ko je naslednji dan na spletu iskala podatke o vili, je ugotovila, da je na zadnji zabavi, ki jo je Alma Mahler v njej gostila, Almin takratni soprog romanopisec Franz Werfel zaradi alkoholiziranosti padel v točno tisti bazen kot nekaj desetletij pozneje njen kolega pantomimik.
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.
Svoje doživljanje Dunaja Tamara Štajner popisuje tudi v svojem prvem romanu
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature o vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo. Živi po filozofiji: "Pot nastane med tem, ko hodiš."
“Bila bi zelo vesela, če bi nekega dne, ko bom reflektirala življenje, lahko rekla, da sem doktorirala iz življenja. Ampak tega ne mislim na samovšečen način, ampak na način, da mi uspe iti čez toliko plasti vsega, kar je mogoče doživeti kot človek, da lahko rečem, da sem si na tak način zgradila neko bogastvo.”
Pred dvema letoma je na neki zabavi spoznala pantomimika, ki je “bil videti kot iz Fellinijevega filma”. Povabil jo je, da ji pokaže nekaj posebnega, in jo odpeljal do zapuščene vile, v kateri je nekoč živela skladateljica Alma Mahler in kjer se je pred približno osemdesetimi leti dobivala dunajska umetniška elita.
“Najbolj smešno je bilo, da sva prišla na vrt s tistim zelo znanim bazenom, ves vrt je bil zaraščen in zaradi teme se ni videlo ničesar, in ta pantomimik je rekel, da bi rad videl, kako globok je bazen in je skočil noter, ampak bazen je bil poln vode. Nikoli ne bom pozabila vrišča, ko je skočil v vodo in nato ves premočen stopil iz bazena.”
Ko je naslednji dan na spletu iskala podatke o vili, je ugotovila, da je na zadnji zabavi, ki jo je Alma Mahler v njej gostila, Almin takratni soprog romanopisec Franz Werfel zaradi alkoholiziranosti padel v točno tisti bazen kot nekaj desetletij pozneje njen kolega pantomimik.
Sandi Sejdinovski, ki je svojo trenersko pot začel v Piranu, ta hip živi in dela v Kuvajtu. S slovenske obale pa je najprej odšel v Brunej, po tem, ko je prejel pismo tamkajšnjega princa.
V oddaji Globalna vas tokrat v Brisbane, prestolnico zvezne države Queensland na vzhodu Avstralije, ki so jo pred dvema tednoma prizadele hude poplave. Naša gostja, nekdanja stanovska kolegica s TV Koper Katja Pavlovič, ki zdaj dela za medijsko hišo ABC News, bo z nami delila izkušnje s posledicami te naravne katastrofe iz prve roke; sodelovala je namreč pri pripravi novinarskih prispevkov o poplavah, te pa niso prizanesle niti njihovim službenim prostorom, ki so bili še do nedavnega zaliti z vodo. Poleg najnovejših zadev, kot so poplave, v intervjuju pripoveduje tudi o svojem prilagajanju in osebnostnem razvoju med umeščanjem v novo življenjsko okolje, oziroma pojasnjuje transformacijo Katje Pavlovič v "novo" osebnost z (Avstralcem precej bolj milozvočnim in laže izgovorljivim) imenom Alice Kiinney.
V posebni epizodi se v Globalno vas vrača stari znanec, človeška polovica tandema najboljših prijateljev Walter in Rusty. Kot pravi, je bila temperatura ob povratku v Slovenijo šokantna, ampak se človek hitro privadi. Tolaži se s tem, da bo kmalu znova na poti na svojo jadrnico na Karibih, kjer je zdaj njegov dom. "Vrnil sem se, da uredim potni list," pravi. Zdaj ima novega in se že veseli novih poti ter novih žigov. Kako pa je Rusty? Walter pravi, da sta se s kužkom ugnezdila na otoku Grenada na Karibih. "Sam sem vmes opravljal priložnostna dela, v prostem času pa sva se skupaj sprehajala po otoku, raziskovala tamkajšnje plaže, … Rusty pa si je našel svojo družbo, si ustvaril družinico, ima namreč 14 mladičkov."
Aleksander Drakulič je grafik, multimedijski umetnik in kreator objektov, ki deluje na področju abstraktne geometrije in luminokinetike. Že dve desetletji živi na Madžarskem.
Pastoralna delavka pri Rimskokatoliški cerkvi in prevajalka Ines Kvar je v zadnjih petih letih, odkar se je preselila v Gradec, delala kot strežnica v različnih zdravstvenih in oskrbovalnih ustanovah, kjer je pomagala (tudi) pri paliativni oskrbi najbolj bolnih. V Globalni vasi razlaga o tem, kakšne izkušnje je pridobila s komunikacijo z večinoma starejšimi, a tudi mlajšimi osebami in celo z otroki v najhujših življenjskih trenutkih, kakšne vezi je stkala s svojimi pacienti in kako, ter o tem, kako doživlja svojo vlogo pri vsem skupaj. Razloži pa tudi, zakaj se kljub odličnemu obvladovanju jezika in zdaj po že nekaj letih bivanja v Gradcu še vedno počuti kot "južnjakinja v Avstriji".
Nuša Urbančič je okoljevarstvenica, ki se s področjem ukvarja na ravni globalnih ekoloških problemov oziroma s (pre)usmerjanjem politično-ekonomskih tokov v trajnostni razvoj. Dela pri fundaciji Changing Markets, kamor je Nušo povabil njen ustanovitelj, sicer nekdanji direktor Greenpeaca, kjer je delala pred leti, med drugim izpostavljajo problematiko modne industrije. Ta je namreč odgovorna za kar 8 odstotkov emisij globalno, stanje pa se ob brezkompromisnem pehanju velikanov modne industrije za dobičkom in strmo naraščajočem povpraševanju populacije v ekonomsko razvitejših delih sveta še poslabšuje. Koliko nafte in plina je v več kot 60 odstkotkih poliestra (oziroma plastike), kolikor ga je povprečno v naših oblačilih? Ter zakaj nam, globalno gledano, prav nič ne pomaga, če ta oblačila po uporabi pošiljamo v revnejše dele sveta. Tudi tam jih imajo namreč toliko, da jih lahko zgolj skladiščijo oziroma kopičijo na velikanskih (neurejenih) odlagališčih.
Petra Kraševec se službeno giblje v diplomatsko-ambasadorskih krogih, geografsko pa jo je pot iz Slovenije vodila v Bruselj, nato pa preko Pakistana v Jeruzalem.
Tokrat se gibamo na razdalji Slovenija–Srbija. Državi, še bolje rečeno pa ljudi iz obeh omenjenih republik nekdanje Jugoslavije, praktično skozi vso svojo kariero povezuje Rut Zlobec.
Nenad Kostadinovski je glasbenik, ki se ga verjetno večina slovenskih poslušalcev spomni kot bobnarja domače ska punk zasedbe Elvis Jackson. Pred dobrimi petimi leti se je preselil v grški Solun in se posvetil oljkarstvu.
Nekoč obetavni smučarki je pri 16 letih poškodba preprečila sanje o karieri vrhunske športnice. Je pa tudi po zaslugi svojih dotedanjih dosežkov v športu dobila celotno štipendijo za študij v Združenih državah Amerike. Trenutno dela magisterij iz socialnega dela, enega iz andragogike je že opravila. V skoraj 20 letih življenja v Montani je zamenjala kar nekaj služb, med drugim je delala z ogroženimi otroki v tamkajšnjih indijanskih rezervatih.
Oskar Štrajn je edini Slovenec in edini Nenizozemec v ekipi organizatorjev največjega evropskega showcase festivala Eurosonic, ki ga januarja vsako leto priredijo v Groningenu.
Romana Lilić živi na Rtu Sv. Luke na Kalifornijskem polotoku v Mehiki, kjer temperatura skorajda nikoli ne pade pod 23 stopinj Celzija in kjer 350 dni na leto sije sonce.
Veterinarka Alja Mazzini je po neljubi izkušnji s svojo prvo službo v Sloveniji začela iskati priložnosti v tujini. V zadnjem desetletju je tako zamenjala več evropskih mest. Večino tega časa je preživela v Nemčiji, eno leto na magistrskem študiju v angleškem Lincolnu, trenutno pa piše doktorat v Bernu.
Andreja Beguš Harrison je pravnica, ki se ukvarja s primeri zlorab in spornih praks v medicinski obravnavi pacientov. Ob prostem dnevu pa smo jo ujeli pri snovanju načrtov za družinski izlet, najverjetneje na bližnjo obalo. November prebivalcem Newcastla na severu Anglije menda vsako leto prinese vsaj nekaj lepega vremena. Najpogumnejši med njimi se tako tudi kopajo v Severnem morju.
Matej Podobnik je hotel v mladosti postati nogometaš. Nato rokometaš, potem pa košarkar. Ko s košarkarsko kariero ni šlo, je pristal v marketingu. V okviru službe je prepotoval velik del sveta, nato pa se s partnerko in otroci ustalil v Varšavi na Poljskem. Od tam so se po osmih letih, ko so si po Matejevih besedah zgradili že celo socialno mrežo, se udomačili in si uredili razmeroma lagodno družinsko življenje, potem ko je dobil ponudbo za novo službo, preselili na Ciper, kjer bivajo trenutno.
Katja Hržić se je po opravljeni mednarodni maturi odpravila na študij na Škotsko, kjer trenutno dela doktorat iz družbene geografije. Raziskuje migracije v škotski ribiški industriji. Precej zanimiva tema, povezana tudi z debatami na podnebnem vrhu v Glasgowu. Pravi, da se Škoti te dni počutijo malce izključeni. Sicer pa pravi, da se še danes čuti zgodovinska vrednost Glasgowa, ki je po industrijski revoluciji hitro postal druga prestolnica britanskega imperija. Predvsem skozi velike, lepe stavbe, ki ne spadajo v kontekst sodobnega mesta.
Antropologinja in vzgojitejica Sara Tavčar je v Indonezijo šla raziskovat sociopolitične razsežnosti konfliktov za nadzor nad območji, bogatimi z rudninami. Dve leti je preživela na enem izmed manjših otočkov v bližini Lomboka. Nato pa se je preselila na Bali, kjer je pred kratkim odprla šolo oz. vrtec, kjer poučuje otroke iz lokalnega okolja.
Postdoktorska raziskovalka na University College Cork Ana Velikonja na Irskem preučuje nove pristope k zdravljenju nekaterih črevesnih bolezni.
Alma Avdić dela v svetovno prepoznavnem švedskem podjetju, ki se ukvarja s prodajo pohištva, kjer šefi, če ima nek oddelek veliko dela, odpovejo sestanke in pridejo pomagat. Je tudi sindikalna zastopnica za pravice delavcev, zato dobro pozna posebnosti na tamkajšnjem trgu dela: od zakonodaje, ki na Švedskem glede tega ne predpisuje skorajda ničesar, do skrbno negovane komunikacijske strukture, v sklopu katere funkcionira precej intenzivnejši dialog med delavci in delodajalci, kot ga poznamo pri nas.
Ana Kolar živi na 1600 metrih nadmorske višine, v mestecu v visokogorju Kavkaza na severu Gruzije, kjer so prvo cesto dobili konec 50. let prejšnjega stoletja in ta se do danes ni zelo spremenila.
Neveljaven email naslov