Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Valentina Vengust je po študiju sinologije v Ljubljani šest let preživela v Pekingu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, trenutno stacionirana v Berlinu, kjer za podjetje, ki deluje kot think-tank za analize družbenih, ekonomskih, političnih, diplomatskih ipd. sprememb v največji in gospodarsko najpomembnejši azijski državi.
"Kitajska se je lotila bolj sistematično, ljudje bolj dosledno sledijo vladnim navodilom. V kolektivni zavesti na Kitajskem je bolj ustaljena pripravljenost odpovedati se določeni meri svobode na račun skupne varnosti”
Tako pravi Valentina Vengust, ki je po študiju sinologije v Ljubljani pridobila kitajsko državno štipendijo in šest let preživela v Pekingu, kjer je diplomirala še iz mednarodne ekonomije. Magisterij je pridobila na londonski School of Economics, zadnjega pol leta pa je opravljala raziskovalno dejavnost na Mercator institute for China studies v Berlinu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, v pogovoru pa se je med drugim dotaknila kulturnih razlik ter ideoloških razhajanj Vzhoda in Zahoda, ki se vsakodnevno zrcalijo tako na površju (v vsakodnevnem življenju, npr. pri bontonu) kot tudi pri najpomembnejših vprašanjih družbenega/političnega sodelovanja.
"Pomemben dejavnik kitajskega bontona je predvsem spoštovanje, spoštovanje avtoritet – starejših, učiteljev, nadrejenih in staršev, kar ima izvor v stari konfucijanski miselnosti. Javno nasprotovanje učiteljem ali nadrejenim bo tako izjemno slabo sprejeto in neodobravano."
"Če se človek vede spoštljivo, prijazno, ‘obraz pridobi’, če pa je nespoštljiv, osoren, pa ‘obraz izgubi’. Včasih na podzemni železnici, kjer se ljudje prerivajo, slišiš nekoga, ki se zadere: ‘Izgubili boste obraz!’ To pomeni, da se ne smejo prerivati."
Valentina Vengust je po študiju sinologije v Ljubljani šest let preživela v Pekingu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, trenutno stacionirana v Berlinu, kjer za podjetje, ki deluje kot think-tank za analize družbenih, ekonomskih, političnih, diplomatskih ipd. sprememb v največji in gospodarsko najpomembnejši azijski državi.
"Kitajska se je lotila bolj sistematično, ljudje bolj dosledno sledijo vladnim navodilom. V kolektivni zavesti na Kitajskem je bolj ustaljena pripravljenost odpovedati se določeni meri svobode na račun skupne varnosti”
Tako pravi Valentina Vengust, ki je po študiju sinologije v Ljubljani pridobila kitajsko državno štipendijo in šest let preživela v Pekingu, kjer je diplomirala še iz mednarodne ekonomije. Magisterij je pridobila na londonski School of Economics, zadnjega pol leta pa je opravljala raziskovalno dejavnost na Mercator institute for China studies v Berlinu. Je izvrstna poznavalka Kitajske, v pogovoru pa se je med drugim dotaknila kulturnih razlik ter ideoloških razhajanj Vzhoda in Zahoda, ki se vsakodnevno zrcalijo tako na površju (v vsakodnevnem življenju, npr. pri bontonu) kot tudi pri najpomembnejših vprašanjih družbenega/političnega sodelovanja.
"Pomemben dejavnik kitajskega bontona je predvsem spoštovanje, spoštovanje avtoritet – starejših, učiteljev, nadrejenih in staršev, kar ima izvor v stari konfucijanski miselnosti. Javno nasprotovanje učiteljem ali nadrejenim bo tako izjemno slabo sprejeto in neodobravano."
"Če se človek vede spoštljivo, prijazno, ‘obraz pridobi’, če pa je nespoštljiv, osoren, pa ‘obraz izgubi’. Včasih na podzemni železnici, kjer se ljudje prerivajo, slišiš nekoga, ki se zadere: ‘Izgubili boste obraz!’ To pomeni, da se ne smejo prerivati."
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Neveljaven email naslov