Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.
Tadej Venta je na Islandijo šel kot nogometaš, tam pa postal nogometni (in pred nedavnim še košarkarski) sodnik. Pred leti pa je med ogledom nekega nogometnega srečanja njegov pogovor s prijateljem na tribuni preslišal lokalni veljak iz enega najbolj znanih geotermalnih vrelcev Modra laguna in mu ponudil službo. Od takrat naprej, čeprav ne več v istem zdravilišču, dela "na bazenu". Če se na Islandiji dokoplješ do državne službe, pravi, to pomeni, da ti je padla sekira v med. Poleg tega, da v delu uživa, in poleg tudi za islandske kriterije lepe plače, mu "skandinavski" 32-urni delovnik omogoča, da se poleg svoje primarne zaposlitve še vedno ukvarja tudi s športom oziroma dodatno dela kot sodnik. V oddaji med drugim pripoveduje o tem, kako ga severni sij nič več ne gane kot včasih, o tem, da se mu zdi, da preostali svet vse preveč mitologizira polarno noč in domnevno depresijo, ki naj bi jo ta povzročala med islandskim prebivalstvom. Po njegovem imajo Islandci precej manj težav z zimsko sivino in temo kot Slovenci. Pa tudi o tem, kako se je kmalu navzel islandske vikinške pokončnosti: spominja se leta 2011, ko so ga po izbruhu vulkana, ki je z oblakom saj močno ohromil evropski zračni promet, zaskrbljeni bližnji klicali iz Slovenije, češ, kaj se dogaja in ali je na varnem ... Sam pa ni vedel, zakaj vsa ta panika. Danes skozi okno svojega domovanja v Keflaviku vidi ognjenik, ki ta hip bruha, pa ga to tako kot vulkanov vajenega lokalnega prebivalstva, čeprav ti pogosto povzročajo infrastrukturno škodo, ne gane preveč.
Izseljenska zgodba finančnega matematika Žana Grjola, ki je na študijski izmenjavi na severu Španije spoznal Američanko, je zgodba še ne 30-letnih protagonistov o pravi ljubezni, ki je v le nekaj letih premagala mnoge prepreke.
Pravnica Anteja Ubović se je z možem pilotom po propadu slovenskega letalskega prevoznika Adria Airways preselila na Švedsko. Šestčlanska družina zdaj prebiva v manjšem naselju približno 40 km od najbližjega večjega mesta Uppsala.
V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu.
Anja Ilič zadnjih pet let prebiva v Frankfurtu. Ta, kot priznava, ni bil njen prvotni cilj, saj se je najprej želela preseliti v Berlin.
Arhitektka Lara Baler je po zadnjem letniku študija za nekaj let podaljšala svoje bivanje na Dunaju. Pri enem bolj priznanih svetovnih arhitekturnih birojev je sodelovala pri velikih projektih, kot je načrtovanje graditve univerz in bolnišnic. Želja po raziskovanju jo je lani popeljala v Barcelono, kjer na eni izmed fakultet preučuje lastnosti biorazgradljivih materialov za gradbeništvo in nekatere druge načine uporabe; dela na primer s konopljo, pri svojem zadnjem projektu pa je plastiko pri izdelavi otroških igrač zamenjala za maso iz orehovih lupin. Pravi, da bi lahko zadevo izvedla tudi z mandljevimi, vendar se je potem raje odločila za orehove, saj se ji zdi ključno, da tudi v Sloveniji izkoristimo potenciale uporabe trajnostnih, predvsem odpadnih materialov.
V tretjem delu posebne serije oddaj s slovenskimi ultrapopotniki gostimo Oliverja Tiča, pohodnika, ki je nedavno premagal 25.000 km dolgo in 993 dni trajajočo pot od skrajnega juga Jużne do skrajnega severa Severne Amerike.
Miran Ipavec se avtoštopa poslužuje že skoraj štiri desetletja, od obiska koncerta skupine Queen v Milanu leta 1984. V tem času je "preštopal" več kot 500 tisoč kilometrov
Peter Kočjaž, po izobrazbi strojni tehnik, avtomehanik in policist, sicer pa nekdanji (reprezentančni) kolesar ter danes vrhunski skipper in potapljač, se je s svojo partnerko Natalijo Ogrinc odločil z jadrnico obkrožiti svet. Doslej sta premagala približno četrtino te poti, na njuni pustolovščini, ki jo tudi vestno (video)dokumentirata, pa se jima je pridružilo tudi več sopotnikov. Pravita, da imata kljub pomanjkanju prostora na jadrnici vselej rada družbo. Med drugimi je z njima potovala slovenska oceanografinja Daniela Turk, ki sicer živi in dela v Kanadi. Na njuni jadrnici Timy je nekaj časa analizirala vzorce planktona in nanoplastike iz morskih voda. Tudi Peter in Natalija sta se sicer podviga lotila z velikim poudarkom na ekologiji; doslej sta menda ob izkoriščanju vetrne in sončne energije zapravila zgolj za dober avtomobilski rezervoar nafte.
Administrativna delavka v eni nepremičninskih pisarn Maša Bizjak je v 17 letih življenja na eni najbolj obiskanih počitniških destinacij na španski obali (in v Evropi) zamenjala več služb, a se vseskozi kar spretno izogibala delu v turizmu. V intervjuju pripoveduje o turistom manj očitnih značilnostih življenja v prestolnici otoka Palma de Mallorca ter o kombiniranju svojega službenega življenja z družinskim: je namreč mati treh otrok, najmlajšemu med njimi pa so nedavno diagnosticirali avtizem, zaradi česar potrebuje bistveno več pozornosti in nege.
Anže Abram je raziskovalec materialov, ki je svoje delovno mesto na Inštitutu "Jozef Stefan" za dve leti postdoktorskega izobraževanja zamenjal za "pisarno" na koralnih grebenih japonske prefekture Okinava, otoka, ki mu pravi(jo) tudi slepo črevo Japonske. Tam preizkušajo nove materiale, ki bi se lahko v prihodnosti uporabljali kot podlaga za nanos morskih bitij ter ohranitev oziroma nastanek novih koral. Japonci so namreč vprašanje izginjajočih koral doslej reševali s potapljanjem velikih cementnih kock, ki tudi potem, ko jih prerastejo korale, ostanejo v morju in tako spreminjajo podobo grebenov. Njihov cilj je najti materiale, ki bi sprva opravljali enako vlogo kot zdaj cement, potem pa čez čas sami izginili.
Lucija Vrankar je še do pred kratkim delala kot stevardesa pri eni največjih arabskih letalskih družb, s katero je v zadnjih treh letih prepotovala več kot 200.000 kilometrov.
Dr. Alenka Jelen je raziskovalka komuniciranja z javnostmi na Univerzi Stirling na Škotskem. V intervjuju nam je približala življenje v tem malem mestu, ki so ga zaradi geostrateške vloge skozi zgodovino označevali tudi kot "vrata v visokogorje", nekaj minut pa smo posvetili tudi vprašanjem, s katerimi se ukvarja pri svojem raziskovalnem delu.
Na Lomboku, kjer živi "ekopodjetnica in multipraktik" Danica Badovinac, sicer domačinom ni postlano zgolj z rožicami: spopadajo se s pogostimi izpadi elektrike, skrb za dostop do pitne vode je vsakodnevna, že leta pa se eni najlepših krajev na svetu utapljajo v gori praviloma plastičnih odpadkov in smeti.
Medtem ko smo se pri nas, kar zadeva koronavirus in njegov vpliv na vsakdanje življenje, po sprostitvi epidemičnih ukrepov tudi sami precej sprostili, ponekod po svetu pomlad doživljajo povsem drugače. V oddaji Globalna vas se pogovarjamo s Slovencem, ki živi v že približno dva meseca popolnoma zaprtem Šanghaju.
Lea Krump pravi, da je Dublin zelo krasno mesto, ko si mlad in samski. Ni pa idealen za ustvarjanje družine. Zato sta se s partnerjem preselila v Tralee. Tam predava na tamkajšnji univerzi, njeno raziskovalno delo pa se vrti okrog teličkov.
Urška Klasinc je s špaščino ter kulturami in temperamentom, ki jih povezujemo z njenimi govorci, povezana že od otroštva. Sprva je na televiziji navdušeno spremljala različne telenovele, se že v osnovni šoli vpisala na jezikovni tečaj, nato pa doštudirala španščino in angleščino v Ljubljani. Ta je zanjo, podobno kot rojstni Maribor, kmalu postala premajhna in priložnosti je začela iskati v tujini. Pot jo je vodila skozi Veliko Britanijo in Mehiko do Badajoza, manjšega mesta (podobne velikosti kot Maribor) na zahodu Španije v bližini portugalske meje.
Lino Šalamon je dolgoletni popotnik, mojster borilnih veščin, predvsem pa vrhunski strokovnjak za fiziko, ki dela na enem največjih svetovnih inštitutov (med drugim) za raziskovanje medicinskih metod uporabe radioaktivnega sevanja pri diagnosticiranju in zdravljenju raka.
Primož Pušnik je svojo karierno pot začel kot gradbeni tehnik na igrišču za golf, danes pa vodi prestižni hotelski kompleks z ekoloških hotelom na La Gomeri.
Ana Srovin Coralli je velika ljubiteljica glasbe in kulture Latinske Amerike, ki jo redno obiskuje. Pred selitvijo v Švico je preživela eno leto v Braziliji, zato je nato v Švici doživela kar nekaj kulturnih šokov.
Gambija je mednarodno okolje. V času, v katerem živimo, se mi zdi zelo pomembno, da se otroci že zelo kmalu navadijo na različne kulture, običaje, ljudi, barve kože, da so, ko odrastejo, tolerantni, pravi Urša Faal.
Neveljaven email naslov