Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Duhovnik Jože Plut je nekdanji specialec jugoslovanske ljudske armade, sodeloval je v vojni za Slovenijo, potem pa 16 let postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski. Nedavno se je poslovil od tega položaja ter od vojske. Z njim smo se pogovarjali o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. Poklicali pa smo tudi našega sodelavca Saša Hribarja; opisal je sodelovanje z duhovnikom Plutom v vojni za Slovenijo. Pogovor je pripravil Aleksander Čobec.
Duhovnik Jože Plut si je prve vojaške izkušnje pridobil med služenjem vojaščine v jugoslovanski ljudski armadi, ko je bil član specialne protidesantske enote. Med vojno za Slovenijo je bil vpoklican kot rezervni pripadnik teritorialne obrambe, med teritorialci pa je kot eden izmed redkih opravljal popolnoma duhovniško službo. Z njim je bil tudi naš radijski sodelavec Sašo Hribar, ki se je po Plutovem mnenju zelo izkazal. Sašo nam je zaupal, da je sodeloval pri vojaški maši, ki so jo doživljali kot zadnjo, saj so se bližali oklepniki JLA in je bilo verjetno, da bodo nekateri izmed njih padli. Sicer pa smo se z Jožetom Plutom pogovarjali tudi o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. 16 let je postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski, nedavno pa se je poslovil od tega položaja in vojske.
Plut je bil med vojno za Slovenijo v enoti v bližini Medvedjeka. JLA se je bližala z oklepniki in z njimi realnost oboroženega spopada. Med vojaki je bil tudi Sašo Hribar. “Želja vseh vojakov je bila, da se takrat pripravi maša. Imeli smo srečo, da je bil med nami tak izbranec. Jaz sem bil takrat še profesionalni bralec na RTV Slovenija in kaj je lepšega kot to, da natančno in lepo prebereš berilo in se, če je treba, posloviš v duhu večnosti ali pa v pričakovanju, da se vse zadeve ne bodo tako banalno končale.”
Vojaki takrat do zadnjega niso pričakovali oboroženega spopada. Kaj takšnega se dogaja daleč stran in v filmih, so razmišljali. Na stopnjevanje napetosti pa je vplivalo tudi dejstvo, da so bili vojaško popolnoma neizkušeni, je opisal Hribar. “Bili smo relativno slabo oboroženi in popolnoma nevešči z rokovanjem z orožjem. Orožne vaje v Jugoslaviji so bile pravzaprav pijančevanje. Tam so se nekateri prvič srečali z alkoholom … Zdaj pa se je proti nam valila kolona oklepnikov in mi smo jim stali nasproti s tistimi puškami. Res je bilo kritično.”
Vojakom so se takrat zastavljala temeljna vprašanja: ali je kaj po smrti, kaj bo z mojo družino, ali bom prenesel, če koga ubijem. Po nasvet so se obrnili tudi na Pluta ter od njega pričakovali odgovor duhovnika, ne psihologa. “Zanimivo je, da so se name obračali, ker sem bil duhovnik. Nečesa podobnega se spomnim tudi iz obdobja naše slovenske države. Spomnim se primera, ko je prišel k meni častnik, ki je bil po prepričanju ateist. Sam sem mu iz spoštovanja do njegovega svetovnega nazora začel dajati antropološke, sociološke in psihološke razlage. Pa mi je segel v besedo, češ da je k meni prišel zato, ker sem župnik, ne zato, ker sem psiholog ali kaj drugega. Skratka, ljudje takrat podzavestno iščejo odgovore, ki jih po navadi ne … Večina jih je prišla k meni, ker so imeli v sebi slutnjo večnosti. Zanimivo je, da so se v napetih dneh med vojno vsi udeležili maše, in to prostovoljno – razen osmih, ki so morali biti na opazovalnici.”
Sicer pa, ko se približuje možnost smrti, človek ne razmišlja o običajnih problemih, pravi Hribar. “Ne rabiš psihologa tik pred zdajci, nimaš nobenih osebnih problemov. Nobenih travm, nobene zaljubljenosti te ne preganjajo, nobenih problemov z delnicami nimaš … Gre za to, da se bližaš resnici, ko se moraš posloviti od življenja.”
Služenje vojaščine med specialci v JLA je Pluta kalilo in utrdilo. Je pa že takrat vedel, da bo nekoč postal duhovnik. “Vesel sem bil vseh tistih desantov in protidesantov, letov s helikopterji Mi8, streljanja, skakanja v popolni vojaški opremi, z mitraljezi in lahkimi topovi … Sem pa že takrat vedel, da bom duhovnik, in sem na cvetno nedeljo skrivaj šel v Sarajevo k maši in spovedi, da bi se pripravil na veliko noč. Pred cerkvijo pa so me pričakali obveščevalci JLA in me potem malo zaprli, ker sem šel tja.”
Kljub dolgoletnim izkušnjam v vojski pa Plut ne nosi orožja, tudi strelja ne z njim. “Ne, streljamo pa ne. To je bila vedno naša doktrina in je prav, da se ne usposabljamo, ker priložnost dela tatu. Če ima kdo bokser v roki, ga bo, ko bo prišel v gostilno, verjetno uporabil, če se bo začel pretep. Če ga nima, bo najbrž uporabil pest. Če se bo obvladal in je zrel, pa bo naredil kaj drugega, skušal bo umiriti razmere, pomagal pretepenim in poklical organe, ki te stvari rešujejo.”
Ker so vojaški duhovniki javni uslužbenci, se ob njihovem delu zastavlja vprašanje odnosa med državo, Cerkvijo in vojsko. Bili so tudi predlogi, da bi vojake obiskovali navadni duhovniki, če bi vojaki in njihovi svojci izrazili to željo. Tako ne bi bilo treba, da so duhovniki zaposleni v vojski. “V prvih letih po osamosvojitvi, ko smo še imeli naborniško vojsko, so bili taki poskusi, pa se niso obnesli. To so tudi poveljujoči kmalu ugotovili. Nekateri naborniki so to izrabljali, da bi jih malo odpeljali v cerkev, tistim, ki so si tega iskreno želeli, pa duhovnika niso zagotovili, ker so bile v ozadju druge igre.”
Plut še pojasnjuje, da zaposlovanje duhovnikov v vojski ni v nasprotju z ločitvijo države in verskih skupnosti. V demokracijah verske skupnosti in država sodelujejo. “Tudi v Franciji, ki jo imamo za zelo laicistično državo, vojaški duhovniki dobivajo plačo. Tam podobno kot pri nas v vojski delujejo še evangeličanski duhovniki, pa tudi judje in v zadnjem času še muslimanski duhovniki.”
Delovanje vojaških duhovnikov sicer sega daleč v zgodovino. Navzoči so bili že v starem Egiptu, Perziji, grških državah in rimskem imperiju. V našem bližjem prostoru so bili v obdobju Avstro-Ogrske med verskim osebjem grkokatoliški in pravoslavni duhovniki, rabini ter imami. Kot zanimivost velja omeniti, da je med soško fronto v Logu pod Mangartom stala prva džamija ali mošeja v slovenskem prostoru. Zgradili so jo bošnjaški pripadniki avstro-ogrske vojske, ki so bili poslani v boje ob Soči.
Z Jožetom Plutom smo se pogovarjali še o tem, da ima vojaški duhovnik pravico opozoriti poveljnika na neprimerno ravnanje, kako se človek odzove, ko gre za vojne razmere, ali je krščanstvo sploh združljivo z delovanjem v vojski in zakaj je poslal vojaškega kaplana na domobransko slovesnost. Na začetku oddaje pa je tudi pogovor s Sašem Hribarjem, ki je opisal razmere v vojni za Slovenijo. Pogovor je v priloženem avdioposnetku.
Duhovnik Jože Plut je nekdanji specialec jugoslovanske ljudske armade, sodeloval je v vojni za Slovenijo, potem pa 16 let postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski. Nedavno se je poslovil od tega položaja ter od vojske. Z njim smo se pogovarjali o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. Poklicali pa smo tudi našega sodelavca Saša Hribarja; opisal je sodelovanje z duhovnikom Plutom v vojni za Slovenijo. Pogovor je pripravil Aleksander Čobec.
Duhovnik Jože Plut si je prve vojaške izkušnje pridobil med služenjem vojaščine v jugoslovanski ljudski armadi, ko je bil član specialne protidesantske enote. Med vojno za Slovenijo je bil vpoklican kot rezervni pripadnik teritorialne obrambe, med teritorialci pa je kot eden izmed redkih opravljal popolnoma duhovniško službo. Z njim je bil tudi naš radijski sodelavec Sašo Hribar, ki se je po Plutovem mnenju zelo izkazal. Sašo nam je zaupal, da je sodeloval pri vojaški maši, ki so jo doživljali kot zadnjo, saj so se bližali oklepniki JLA in je bilo verjetno, da bodo nekateri izmed njih padli. Sicer pa smo se z Jožetom Plutom pogovarjali tudi o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. 16 let je postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski, nedavno pa se je poslovil od tega položaja in vojske.
Plut je bil med vojno za Slovenijo v enoti v bližini Medvedjeka. JLA se je bližala z oklepniki in z njimi realnost oboroženega spopada. Med vojaki je bil tudi Sašo Hribar. “Želja vseh vojakov je bila, da se takrat pripravi maša. Imeli smo srečo, da je bil med nami tak izbranec. Jaz sem bil takrat še profesionalni bralec na RTV Slovenija in kaj je lepšega kot to, da natančno in lepo prebereš berilo in se, če je treba, posloviš v duhu večnosti ali pa v pričakovanju, da se vse zadeve ne bodo tako banalno končale.”
Vojaki takrat do zadnjega niso pričakovali oboroženega spopada. Kaj takšnega se dogaja daleč stran in v filmih, so razmišljali. Na stopnjevanje napetosti pa je vplivalo tudi dejstvo, da so bili vojaško popolnoma neizkušeni, je opisal Hribar. “Bili smo relativno slabo oboroženi in popolnoma nevešči z rokovanjem z orožjem. Orožne vaje v Jugoslaviji so bile pravzaprav pijančevanje. Tam so se nekateri prvič srečali z alkoholom … Zdaj pa se je proti nam valila kolona oklepnikov in mi smo jim stali nasproti s tistimi puškami. Res je bilo kritično.”
Vojakom so se takrat zastavljala temeljna vprašanja: ali je kaj po smrti, kaj bo z mojo družino, ali bom prenesel, če koga ubijem. Po nasvet so se obrnili tudi na Pluta ter od njega pričakovali odgovor duhovnika, ne psihologa. “Zanimivo je, da so se name obračali, ker sem bil duhovnik. Nečesa podobnega se spomnim tudi iz obdobja naše slovenske države. Spomnim se primera, ko je prišel k meni častnik, ki je bil po prepričanju ateist. Sam sem mu iz spoštovanja do njegovega svetovnega nazora začel dajati antropološke, sociološke in psihološke razlage. Pa mi je segel v besedo, češ da je k meni prišel zato, ker sem župnik, ne zato, ker sem psiholog ali kaj drugega. Skratka, ljudje takrat podzavestno iščejo odgovore, ki jih po navadi ne … Večina jih je prišla k meni, ker so imeli v sebi slutnjo večnosti. Zanimivo je, da so se v napetih dneh med vojno vsi udeležili maše, in to prostovoljno – razen osmih, ki so morali biti na opazovalnici.”
Sicer pa, ko se približuje možnost smrti, človek ne razmišlja o običajnih problemih, pravi Hribar. “Ne rabiš psihologa tik pred zdajci, nimaš nobenih osebnih problemov. Nobenih travm, nobene zaljubljenosti te ne preganjajo, nobenih problemov z delnicami nimaš … Gre za to, da se bližaš resnici, ko se moraš posloviti od življenja.”
Služenje vojaščine med specialci v JLA je Pluta kalilo in utrdilo. Je pa že takrat vedel, da bo nekoč postal duhovnik. “Vesel sem bil vseh tistih desantov in protidesantov, letov s helikopterji Mi8, streljanja, skakanja v popolni vojaški opremi, z mitraljezi in lahkimi topovi … Sem pa že takrat vedel, da bom duhovnik, in sem na cvetno nedeljo skrivaj šel v Sarajevo k maši in spovedi, da bi se pripravil na veliko noč. Pred cerkvijo pa so me pričakali obveščevalci JLA in me potem malo zaprli, ker sem šel tja.”
Kljub dolgoletnim izkušnjam v vojski pa Plut ne nosi orožja, tudi strelja ne z njim. “Ne, streljamo pa ne. To je bila vedno naša doktrina in je prav, da se ne usposabljamo, ker priložnost dela tatu. Če ima kdo bokser v roki, ga bo, ko bo prišel v gostilno, verjetno uporabil, če se bo začel pretep. Če ga nima, bo najbrž uporabil pest. Če se bo obvladal in je zrel, pa bo naredil kaj drugega, skušal bo umiriti razmere, pomagal pretepenim in poklical organe, ki te stvari rešujejo.”
Ker so vojaški duhovniki javni uslužbenci, se ob njihovem delu zastavlja vprašanje odnosa med državo, Cerkvijo in vojsko. Bili so tudi predlogi, da bi vojake obiskovali navadni duhovniki, če bi vojaki in njihovi svojci izrazili to željo. Tako ne bi bilo treba, da so duhovniki zaposleni v vojski. “V prvih letih po osamosvojitvi, ko smo še imeli naborniško vojsko, so bili taki poskusi, pa se niso obnesli. To so tudi poveljujoči kmalu ugotovili. Nekateri naborniki so to izrabljali, da bi jih malo odpeljali v cerkev, tistim, ki so si tega iskreno želeli, pa duhovnika niso zagotovili, ker so bile v ozadju druge igre.”
Plut še pojasnjuje, da zaposlovanje duhovnikov v vojski ni v nasprotju z ločitvijo države in verskih skupnosti. V demokracijah verske skupnosti in država sodelujejo. “Tudi v Franciji, ki jo imamo za zelo laicistično državo, vojaški duhovniki dobivajo plačo. Tam podobno kot pri nas v vojski delujejo še evangeličanski duhovniki, pa tudi judje in v zadnjem času še muslimanski duhovniki.”
Delovanje vojaških duhovnikov sicer sega daleč v zgodovino. Navzoči so bili že v starem Egiptu, Perziji, grških državah in rimskem imperiju. V našem bližjem prostoru so bili v obdobju Avstro-Ogrske med verskim osebjem grkokatoliški in pravoslavni duhovniki, rabini ter imami. Kot zanimivost velja omeniti, da je med soško fronto v Logu pod Mangartom stala prva džamija ali mošeja v slovenskem prostoru. Zgradili so jo bošnjaški pripadniki avstro-ogrske vojske, ki so bili poslani v boje ob Soči.
Z Jožetom Plutom smo se pogovarjali še o tem, da ima vojaški duhovnik pravico opozoriti poveljnika na neprimerno ravnanje, kako se človek odzove, ko gre za vojne razmere, ali je krščanstvo sploh združljivo z delovanjem v vojski in zakaj je poslal vojaškega kaplana na domobransko slovesnost. Na začetku oddaje pa je tudi pogovor s Sašem Hribarjem, ki je opisal razmere v vojni za Slovenijo. Pogovor je v priloženem avdioposnetku.
V Mladinskem gledališču v Ljubljani pripravljajo poseben program za vključevanje mladih v gledališče in – širše povedano – javni diskurz na splošno. Program so poimenovali Mlado mladinsko. Druga predstava, ki so jo ustvarili mladi skupaj z avtorsko ekipo in člani ansambla mladinskega gledališča, ima naslov Umetnost vojne/umetnost miru. Zakaj je pomembno, da mladi razmišljajo o vojni, čeprav se jih ni dotaknila in, upamo, je tudi ne bodo doživeli? Ali lahko brskanje po dramatičnih izkušnjah vojne kaj spremeni? Kakšna je izkušnja z delom z mladimi? O vsem tem z režiserko Ano Duša.
Novinar, profesor slovenščine in ruščine ter književnik Simon Ošlak Gerasimov je dejaven na številnih področjih. Za slovenski program ORF spremlja dogajanje na avstrijskem Štajerskem, tja ga je pripeljala študijska izbira. Po opravljeni dvojezični ljudski šoli v Celovcu in slovenski gimnaziji se je namreč odločil, da bo izobraževanje nadaljeval v Gradcu. To je bila, kot pravi, logična pot. Ker ga navdušuje zgodovina, ni presenečenje, da se je glavnega mesta avstrijske Štajerske lotil raziskovalno.
Notranjski regijski park je leta 2002 ustanovila Občina Cerknica z namenom ohranitve, varstva in raziskovanja naravnih ter kulturnih vrednot, izjemnih geomorfoloških, geoloških in hidroloških lastnosti, zaščite naravnih ekosistemov ter lastnosti neživega sveta, arheološke in etnološke dediščine. Osrednje območje parka je presihajoče Cerkniško jezero. Javni zavod Notranjski regijski park pa je v zadnjih devetih letih za svoje projekte pridobil 12 milijonov evropskih sredstev. Gre za projekta LIFE STRŽEN in KRAS REVITA. Projekta sta se osredinjala na varstvo narave, razvoj infrastrukture in spodbujanje lokalnega gospodarstva. V oddaji Intervju po deseti na Prvem smo gostili direktorja Notranjskega parka Matevža Podjeda, ki nam je predstavili pot, ki so jo prehodili, in vizijo parka v prihodnje.
Bližnji vzhod je najstarejše krizno žarišče na svetu. Poglavitni problem je vprašanje palestinskega ljudstva, ki je z ustanovitvijo Izraela izgubilo svoje ozemlje. Je vojna v Gazi prelomna točka, na kateri bo treba najti trajno rešitev? Naš gost bo zaslužni profesor doktor Bojko Bučar, visokošolski učitelj s fakultete za družbene vede. Generacije študentov so pri njem znanje o mednarodnih odnosih črpale prav na primeru Bližnjega vzhoda. O tem, kaj je pravica do samoodločbe? Kaj je razmerje sil, kakšna vloga Združenih narodov in kakšna Meddržavnega sodišča v Haagu. Nas je silovitost vojne v Gazi presenetila? Ali imamo v Sloveniji dovolj izobraženih ljudi, ki spremljajo mednarodna dogajanja, ali pa smo se v javnosti prepustili posnemanju tujih vzorcev? Na ta in druga vprašanja bomo skušali odgovoriti v Intervjuju s profesorjem doktorjem Bojkom Bučarjem.
Šestega decembra je Medvladni odbor za varovanje nesnovne kulturne dediščine pri mednarodni organizaciji UNESCO potrdil vpis babištva na reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Babištvo so spoznali kot pomembno človeško dejavnost, utemeljeno na vednosti o človekovem telesu, naravnih in kulturnih dejavnikih, ki sooblikujejo potek nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja pri materi in novorojenčku. Gostja prvega letošnjega intervjuja na Prvem je Nina Radin, samostojna babica, ki že devet let pomaga pri porodih na domu in za porodnice skrbi tudi v predporodnem in poporodnem obdobju. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.
Prvo sredo v letu 2024 smo namenili drugemu delu izbora najodmevnejših intervjujev preteklega leta. Kar 46 sogovornikov se je zvrstilo lani in med njimi smo izbrali 14 najodmevnejših. Odlomke prvih sedmih ste slišali prejšnjo sredo, danes pa bomo predvajali še preostale. Poslušali boste lahko odlomke iz pogovorov z dr. Urošem Ahčanom, patrom Karlom Gržanom, arheologom dr. Markom Meletom, psihiatrom dr. Robertom Oraveczom, šansonjerko Vito Mavrič, predsednico Zveze slovenske podeželske mladine Anjo Mager ter hidrologom Rokom Fazarincem.
V terminu sredinega intervjuja ste v tem letu lahko prisluhnili 46 gostom, za vas pa smo ob koncu leta izbrali 14 odlomkov iz najbolj odmevnih intervjujev leta 2023. V prvem delu bomo slišali razmišljanja infektologa in pisatelja Davida Zupančiča, avtomobilskega oblikovalca Georga Gedla, pa tudi Andreja Gradišnika, do zdaj najstarejšega Slovenca, ki je priplezal na sam vrh sveta. Z nami so bili tudi nekdanji poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Franci Petek, vrhunska strokovnjakinja za področje umetne inteligence dr. Marinka Žitnik, profesorica defektologije Mateja Korošec ter predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević. Izbor je pripravil Marko Rozman.
V oddaji Intervju tokrat gostimo guvernerja Banke Slovenije Boštjana Vasleta. Prvi mož naše centralne banke skupaj z ostalimi guvernerji v Frankfurtu odloča o ključnih monetarnih ukrepih, ki krojijo življenja Evropejcev, med drugim tudi o višini obrestnih mer, ki vplivajo na naše zadolževanje. V Ljubljani pa skupaj z ekipo nadzoruje poslovanje slovenskih bank ter bdi nad finančno stabilnostjo v državi. V pogovoru tik pred koncem leta nam bo med drugim razkril za koliko se bo gospodarska aktivnost prihodnje leto okrepila, zakaj je slovenska inflacija precej višja od evrske, na račun česa slovenske banke letos kujejo rekordne dobičke in ali se bo čez leto dni potegoval za nov šestletni mandat.
Dušan Škodič je začel hoditi v gore s starši, kot srednješolec pa je opravil tečaj za mladinske planinske vodnike v letnih in zimskih razmerah. Opravljen ima tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in nekaj let se je ukvarjal z alpinizmom. Pisati je začel v srednji šoli. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1994, član uredniškega odbora je od leta 2009. Je tudi avtor več knjig, povezanih s planinsko tematiko. V zadnjih letih je raziskoval arhiv kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, v katerem je odkril slovenski javnosti neznano gradivo, pomembno za preučevanje zgodovine našega planinstva in alpinizma v navezavi z osvajanjem Triglava in drugih slovenskih gora. Ta odkritja je uvrstil v nedavno izdani knjigi Triglav je naš. Dušan Škodič bo svoja odkritja delil z nami v oddaji Intervju na Prvem.
Dubaj je te dni zbirališče svetovnih voditeljev, ki na podnebni konferenci razpravljajo o prihodnosti planeta, Riad pa bo čez šest let gostil svetovno razstavo Expo. Arabske države kar tekmujejo v privabljanju svetovne javnosti na mnogih področjih. Savdska Arabija, ki je tudi največja svetovna izvoznica nafte, počasi prihaja na piedestal Arabskega polotoka. To je pri svojem delovanju opažal Radomir Putnik, in sicer pri izdelavi ventilov v naftni, petrokemični in nuklearni industriji. Danes projektira in postavlja sončne elektrarne ter polnilnice za električna vozila. Vidi se tudi v vlogi povezovalca med slovenskimi podjetji in trgom Savdske Arabije. Z navdušenjem govori o viziji 2030, projektih NEOM in priložnostih v tem delu sveta. S čim in zakaj ga je kot podjetnika zasvojila Savdska Arabija? In ali je ta arabska država, ki ji pripisujejo številne kršitve človekovih pravic, priložnost za slovenska podjetja? O tem v sredinem Intervjuju.
Lidija Živčič je strokovna vodja pri organizaciji Focus - društvu za sonaraven razvoj, kjer se med drugim ukvarja z energetiko in vprašanjem energetske revščine. Raziskave kažejo, da se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo, pri čemer ne gre več toliko za razlike med posameznimi državami, ampak za razlike med sloji znotraj držav. Na podlagi javno objavljenih podatkov je, denimo, časnik Guardian nedavno objavil analizo, po kateri so bila zasebna letala 200 milijarderjev od začetka leta 2022 do danes v zraku skupno kar 11 let, njihov ogljični odtis pa je enak odtisu skoraj 40.000 Britancev. Lidija Živčič to imenuje energetska dekadenca. »Z energijo ravnamo zelo razvratno. Velik problem je, da se o energetski dekadenci na politični ravni sploh ne pogovarjamo. To je nekakšna tabu tema, nedostopno področje, ki se ga ne smemo dotikati, kajti tukaj gre za neke svoboščine ljudi, ki jih ne smemo omejevati. Takšna je vsaj retorika oziroma pojmovanje v naši družbi. Vendar se bojim, da bomo morali temu tabuju narediti konec, kajti da nas bo večina gledala, kako manjšina veselo leti, medtem ko si mi v bistvu niti ne upamo iti na obisk k neki bolj oddaljeni družini in videti ljudi, ki jih imamo zelo radi - tega žal ne bomo trpeli.« Evropska komisija je sredi novembra projektu, ki ga koordinira Focus, podelila nagrado za družbeno inovacijo leta 2023. Gre za tako imenovana skupnostna srečanja. »Gre za obliko srečanj, na katerih se v rednih intervalih, na primer enkrat na dva tedna, zbere skupina ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina. Ideja skupinskega naslavljanja, da ljudje drug drugemu pomagajo prebroditi težave energetske revščine. Na primer, če je nekdo zamenjal dražjega dobavitelja s cenejšim, lahko to svojo izkušnjo deli z drugimi skupini in s tem pomaga tudi drugim. Če ima nekdo nakopičene dolgove in je uspel s podjetjem ali ob pomoči Zveze prijateljev mladine narediti načrt za odplačevanje dolga, lahko tudi to izkušnjo deli z drugimi. Skratka, med ljudmi želimo narediti neke mreže, ki bi jih opolnomočile, delile pridobljena znanja in izkušnje in ki bi skušale destigmatrizirati eneregetsko revščino. Kajti ne gre za to, da je nekdo osebno kriv in odgovoren, ampak gre pogosto za sistemske napake, ki jih moramo sistemsko nasloviti.«
Uroš Ahčan je dr. medicine, specialist plastične rekonstruktivne in estetske kirurgije, tudi profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Pred nekaj leti je presenetil medicinski svet, ko mu je z ekipo uspelo z uporabo 3D-tehnologije na podlakti pacientke izdelati nos in ga potem uspešno prenesti na obraz. Je avtor več knjig, tudi strokovnih člankov. Operira doma in v tujini. Je iskren v pogledih in razmišljanjih, tudi kritičen do sveta okoli sebe. V novi knjigi Skalpel opisuje svoje življenje in delo, uspehe in neuspehe, razmišlja o svojem poklicu in o medicini nasploh. »V moji knjigi so junaki pacienti,« poudarja.
96-letni Franc Gomboc iz Murskih Črncev v občini Tišina je opazno zaznamoval tako pomursko kot slovensko gasilstvo. Prav tako opazne sledi je zapustil tudi v slovenskem gasilskem zgodovinopisju, sicer pa je bil in častni regijski poveljnik ter častni občan, še vedno je zelo dejaven na različnih področjih družbenega življenja. Do nedavnega je delal tudi v domačem vinogradu in gozdu, kot pravi, pa v življenju obžaluje samo to, da ni več časa namenil svoji družini. Zelo je ponosen na svoje gasilske tovariše, ki so danes tako kot nekdaj ljudem vedno pripravljeni pomagati.
V tokratnem Intervjuju gostimo Karla Gržana. Duhovnika, pisatelja, magistra teologije, doktorja literarnih ved in redovnika kapucinov, enega najbolj priljubljenih, predvsem pa najbolj pronicljivih mislecev, raziskovalcev in človekoljubov našega prostora. S patrom Karlom Gržanom se je pogovarjala Liana Buršič, tokrat o spoznavni moči tišine, o zdravilnosti žalovanja, pomenu in izgubljanju ritualnosti, globoki razklanosti našega časa in veri v človekovo prebujenje iz površnih zaznavnosti.
Pred sobotnim finalom Festivala slovenskega šansona v Rogaški Slatini se nam v pogovoru pridruži dramaturg in pesnik Ervin Fritz, čigar verzi so se neločljivo prepletli s pojmom slovenskega šansona. Uglasbljali so jih skladatelji, še posebno Bojan Adamič in Urban Koder, zazveneli so z vokali Meri Avsenak, Vite Mavrič, Lada Leskovarja in zasedbe Same babe. Avtor preštevilnih pesmi, polnih humorja in nezgrešljivih bodic, je v osemdesetih letih sooblikoval Festival jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini. V njegovi družbi se ozremo na pot, ki jo je do danes prehodil slovenski šanson.
Slovenija spada po skupni količini rečne vode na prebivalca med najbogatejše v Evropi. Vodo srečujemo povsod v naravi, in to kdaj pa kdaj občutimo tudi sami. Svojo moč je pokazala pred kratkim v sicer najbolj sušnem mesecu koledarskega leta. Hidrologi se ukvarjajo z ugotavljanjem razpoložljivih vodnih virov, njihovo kakovostjo ter vplivi na živo in neživo naravo. Hkrati določajo temeljne velikosti pri graditvi hidrotehničnih objektov in upravljanju voda. Pri poplavah določajo obseg in verjetnost tega pojava. Med njimi je tudi Rok Fazarinc, gradbeni inženir, ki je prejemnik različnih nagrad Inženirske zbornice Slovenije. Hidrotehnik že več desetletij sodeluje pri številnih projektih protipoplavne varnosti pri vodotokih. Je tudi član sveta za obnovo po avgustovski ujmi. Kjer se zatika in kje je opazen sanacijski napredek? Kateri deli naše države so sicer najbolj poplavno ogroženi?
Dr. Robert Šumi, predsednik Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), je doktor znanosti s področja poslovne etike. Vodenje protikorupcijske komisije je prevzel v nehvaležnem času, leta 2020, ko je bil ugled komisije zaradi krize vodenja in notranjih sporov predhodnega vodstva na preizkušnji. Svojo poklicno pot je začel kot policist in pozneje kriminalist na Policijski upravi Kranj, od leta 2007 pa je bil zaposlen na Generalni policijski upravi, kjer je med drugim v obdobju 2008–2010 vodil delovno skupino za krepitev integritete policistov na nivoju celotne policije. V pogovoru se bomo dotaknili odnosa politike do vprašanj, povezanih z integriteto in preprečevanjem korupcije ter kakšna je sploh zaznava korupcije v slovenski družbi. Kaj je treba izboljšati in kje sogovornik vidi izzive za prihodnje rodove na področju integritete in preprečevanja korupcije?
Robert Carotta, zdravnik kirurg, vodja urgence v splošni bolnišnici Jesenice, je tudi svetovalec poveljnika poveljstva sil pri Slovenski vojski. Po avgustovskih katastrofalnih poplavah je bil kot uniformirani zdravnik štiri dni v Črni na Koroškem, tudi ob množični zastrupitvi z ogljikovim monoksidom. Takrat je bilo odločilno usklajeno sodelovanje vojske in koroških reševalnih služb: zdravstva, gorskih reševalcev ter vseh preostalih. Med obsežnim izbruhom covida je bil koordinator za posteljne kapacitete, saj je primanjkovalo postelj za namestitve pacientov. To je bil nepredvidljiv čas za vse, nova izkušnja za zdravstveni sistem, pa tudi zanj osebno. Politika ga ni nikoli zanimala, v začasnem prehajanju zdravnikov v politiko in vračanju v zdravniške vrste pa ne vidi ničesar slabega. Foto: arhiv Splošne bolnišnice Jesenice
Dr. Robert Oravecz je psihiater z doktoratom iz psihologije. Naziv specialista psihoterapije je pridobil na Madžarskem. Od leta 2007 predava na treh zasebnih fakultetah, zadnja leta kot docent. Kot psihiater je zaposlen v psihiatrični bolnišnici Ormož, je pa tudi ustanovitelj Centra za osebnostno rast in razvoj. Skupaj s svojim strokovnim terapevtskim timom se ukvarja z zdravljenjem zgodnjih travm s psihoterapijo v okviru dnevne bolnišnice v prostorih Inštituta za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijo. Z dr. Robertom Oraveczem, ki je v Slovenijo prišel konec 80tih let kot vojvodinski Madžar, se bo v sredinem intervjuju pogovarjala Cirila Štuber.
Avgustovske poplave so pisale tudi nesebične zgodbe, zgodbe srčnih in predanih mož, ki so bili na terenu zaradi ljudi. Eden izmed teh je tudi poklicni gasilec Matjaž Gorenšek, ki se je 6. avgusta zvečer, ko so se podivjane vode nekoliko umirile, skupaj z devetimi stanovskimi kolegi odpravil v razdejano Črno na Koroškem in vzpostavil intervencijski štab. Ta je pod njegovim vodstvom usklajeval odpravo posledic poplav, pri tem pa tako kot številni drugi žrtvoval druženje in dopust z družino, da bi pomagal prizadetim v naravni nesreči. Matjaža Gorenška, poveljnika koroške gasilske regije, ki si je gasilsko kilometrino nabiral v domačem Prostovoljnem gasilskem društvu Kotlje, pobliže spoznate v sredinem Intervjuju na Prvem.
Neveljaven email naslov