Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Duhovnik Jože Plut je nekdanji specialec jugoslovanske ljudske armade, sodeloval je v vojni za Slovenijo, potem pa 16 let postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski. Nedavno se je poslovil od tega položaja ter od vojske. Z njim smo se pogovarjali o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. Poklicali pa smo tudi našega sodelavca Saša Hribarja; opisal je sodelovanje z duhovnikom Plutom v vojni za Slovenijo. Pogovor je pripravil Aleksander Čobec.
Duhovnik Jože Plut si je prve vojaške izkušnje pridobil med služenjem vojaščine v jugoslovanski ljudski armadi, ko je bil član specialne protidesantske enote. Med vojno za Slovenijo je bil vpoklican kot rezervni pripadnik teritorialne obrambe, med teritorialci pa je kot eden izmed redkih opravljal popolnoma duhovniško službo. Z njim je bil tudi naš radijski sodelavec Sašo Hribar, ki se je po Plutovem mnenju zelo izkazal. Sašo nam je zaupal, da je sodeloval pri vojaški maši, ki so jo doživljali kot zadnjo, saj so se bližali oklepniki JLA in je bilo verjetno, da bodo nekateri izmed njih padli. Sicer pa smo se z Jožetom Plutom pogovarjali tudi o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. 16 let je postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski, nedavno pa se je poslovil od tega položaja in vojske.
Plut je bil med vojno za Slovenijo v enoti v bližini Medvedjeka. JLA se je bližala z oklepniki in z njimi realnost oboroženega spopada. Med vojaki je bil tudi Sašo Hribar. “Želja vseh vojakov je bila, da se takrat pripravi maša. Imeli smo srečo, da je bil med nami tak izbranec. Jaz sem bil takrat še profesionalni bralec na RTV Slovenija in kaj je lepšega kot to, da natančno in lepo prebereš berilo in se, če je treba, posloviš v duhu večnosti ali pa v pričakovanju, da se vse zadeve ne bodo tako banalno končale.”
Vojaki takrat do zadnjega niso pričakovali oboroženega spopada. Kaj takšnega se dogaja daleč stran in v filmih, so razmišljali. Na stopnjevanje napetosti pa je vplivalo tudi dejstvo, da so bili vojaško popolnoma neizkušeni, je opisal Hribar. “Bili smo relativno slabo oboroženi in popolnoma nevešči z rokovanjem z orožjem. Orožne vaje v Jugoslaviji so bile pravzaprav pijančevanje. Tam so se nekateri prvič srečali z alkoholom … Zdaj pa se je proti nam valila kolona oklepnikov in mi smo jim stali nasproti s tistimi puškami. Res je bilo kritično.”
Vojakom so se takrat zastavljala temeljna vprašanja: ali je kaj po smrti, kaj bo z mojo družino, ali bom prenesel, če koga ubijem. Po nasvet so se obrnili tudi na Pluta ter od njega pričakovali odgovor duhovnika, ne psihologa. “Zanimivo je, da so se name obračali, ker sem bil duhovnik. Nečesa podobnega se spomnim tudi iz obdobja naše slovenske države. Spomnim se primera, ko je prišel k meni častnik, ki je bil po prepričanju ateist. Sam sem mu iz spoštovanja do njegovega svetovnega nazora začel dajati antropološke, sociološke in psihološke razlage. Pa mi je segel v besedo, češ da je k meni prišel zato, ker sem župnik, ne zato, ker sem psiholog ali kaj drugega. Skratka, ljudje takrat podzavestno iščejo odgovore, ki jih po navadi ne … Večina jih je prišla k meni, ker so imeli v sebi slutnjo večnosti. Zanimivo je, da so se v napetih dneh med vojno vsi udeležili maše, in to prostovoljno – razen osmih, ki so morali biti na opazovalnici.”
Sicer pa, ko se približuje možnost smrti, človek ne razmišlja o običajnih problemih, pravi Hribar. “Ne rabiš psihologa tik pred zdajci, nimaš nobenih osebnih problemov. Nobenih travm, nobene zaljubljenosti te ne preganjajo, nobenih problemov z delnicami nimaš … Gre za to, da se bližaš resnici, ko se moraš posloviti od življenja.”
Služenje vojaščine med specialci v JLA je Pluta kalilo in utrdilo. Je pa že takrat vedel, da bo nekoč postal duhovnik. “Vesel sem bil vseh tistih desantov in protidesantov, letov s helikopterji Mi8, streljanja, skakanja v popolni vojaški opremi, z mitraljezi in lahkimi topovi … Sem pa že takrat vedel, da bom duhovnik, in sem na cvetno nedeljo skrivaj šel v Sarajevo k maši in spovedi, da bi se pripravil na veliko noč. Pred cerkvijo pa so me pričakali obveščevalci JLA in me potem malo zaprli, ker sem šel tja.”
Kljub dolgoletnim izkušnjam v vojski pa Plut ne nosi orožja, tudi strelja ne z njim. “Ne, streljamo pa ne. To je bila vedno naša doktrina in je prav, da se ne usposabljamo, ker priložnost dela tatu. Če ima kdo bokser v roki, ga bo, ko bo prišel v gostilno, verjetno uporabil, če se bo začel pretep. Če ga nima, bo najbrž uporabil pest. Če se bo obvladal in je zrel, pa bo naredil kaj drugega, skušal bo umiriti razmere, pomagal pretepenim in poklical organe, ki te stvari rešujejo.”
Ker so vojaški duhovniki javni uslužbenci, se ob njihovem delu zastavlja vprašanje odnosa med državo, Cerkvijo in vojsko. Bili so tudi predlogi, da bi vojake obiskovali navadni duhovniki, če bi vojaki in njihovi svojci izrazili to željo. Tako ne bi bilo treba, da so duhovniki zaposleni v vojski. “V prvih letih po osamosvojitvi, ko smo še imeli naborniško vojsko, so bili taki poskusi, pa se niso obnesli. To so tudi poveljujoči kmalu ugotovili. Nekateri naborniki so to izrabljali, da bi jih malo odpeljali v cerkev, tistim, ki so si tega iskreno želeli, pa duhovnika niso zagotovili, ker so bile v ozadju druge igre.”
Plut še pojasnjuje, da zaposlovanje duhovnikov v vojski ni v nasprotju z ločitvijo države in verskih skupnosti. V demokracijah verske skupnosti in država sodelujejo. “Tudi v Franciji, ki jo imamo za zelo laicistično državo, vojaški duhovniki dobivajo plačo. Tam podobno kot pri nas v vojski delujejo še evangeličanski duhovniki, pa tudi judje in v zadnjem času še muslimanski duhovniki.”
Delovanje vojaških duhovnikov sicer sega daleč v zgodovino. Navzoči so bili že v starem Egiptu, Perziji, grških državah in rimskem imperiju. V našem bližjem prostoru so bili v obdobju Avstro-Ogrske med verskim osebjem grkokatoliški in pravoslavni duhovniki, rabini ter imami. Kot zanimivost velja omeniti, da je med soško fronto v Logu pod Mangartom stala prva džamija ali mošeja v slovenskem prostoru. Zgradili so jo bošnjaški pripadniki avstro-ogrske vojske, ki so bili poslani v boje ob Soči.
Z Jožetom Plutom smo se pogovarjali še o tem, da ima vojaški duhovnik pravico opozoriti poveljnika na neprimerno ravnanje, kako se človek odzove, ko gre za vojne razmere, ali je krščanstvo sploh združljivo z delovanjem v vojski in zakaj je poslal vojaškega kaplana na domobransko slovesnost. Na začetku oddaje pa je tudi pogovor s Sašem Hribarjem, ki je opisal razmere v vojni za Slovenijo. Pogovor je v priloženem avdioposnetku.
Duhovnik Jože Plut je nekdanji specialec jugoslovanske ljudske armade, sodeloval je v vojni za Slovenijo, potem pa 16 let postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski. Nedavno se je poslovil od tega položaja ter od vojske. Z njim smo se pogovarjali o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. Poklicali pa smo tudi našega sodelavca Saša Hribarja; opisal je sodelovanje z duhovnikom Plutom v vojni za Slovenijo. Pogovor je pripravil Aleksander Čobec.
Duhovnik Jože Plut si je prve vojaške izkušnje pridobil med služenjem vojaščine v jugoslovanski ljudski armadi, ko je bil član specialne protidesantske enote. Med vojno za Slovenijo je bil vpoklican kot rezervni pripadnik teritorialne obrambe, med teritorialci pa je kot eden izmed redkih opravljal popolnoma duhovniško službo. Z njim je bil tudi naš radijski sodelavec Sašo Hribar, ki se je po Plutovem mnenju zelo izkazal. Sašo nam je zaupal, da je sodeloval pri vojaški maši, ki so jo doživljali kot zadnjo, saj so se bližali oklepniki JLA in je bilo verjetno, da bodo nekateri izmed njih padli. Sicer pa smo se z Jožetom Plutom pogovarjali tudi o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. 16 let je postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski, nedavno pa se je poslovil od tega položaja in vojske.
Plut je bil med vojno za Slovenijo v enoti v bližini Medvedjeka. JLA se je bližala z oklepniki in z njimi realnost oboroženega spopada. Med vojaki je bil tudi Sašo Hribar. “Želja vseh vojakov je bila, da se takrat pripravi maša. Imeli smo srečo, da je bil med nami tak izbranec. Jaz sem bil takrat še profesionalni bralec na RTV Slovenija in kaj je lepšega kot to, da natančno in lepo prebereš berilo in se, če je treba, posloviš v duhu večnosti ali pa v pričakovanju, da se vse zadeve ne bodo tako banalno končale.”
Vojaki takrat do zadnjega niso pričakovali oboroženega spopada. Kaj takšnega se dogaja daleč stran in v filmih, so razmišljali. Na stopnjevanje napetosti pa je vplivalo tudi dejstvo, da so bili vojaško popolnoma neizkušeni, je opisal Hribar. “Bili smo relativno slabo oboroženi in popolnoma nevešči z rokovanjem z orožjem. Orožne vaje v Jugoslaviji so bile pravzaprav pijančevanje. Tam so se nekateri prvič srečali z alkoholom … Zdaj pa se je proti nam valila kolona oklepnikov in mi smo jim stali nasproti s tistimi puškami. Res je bilo kritično.”
Vojakom so se takrat zastavljala temeljna vprašanja: ali je kaj po smrti, kaj bo z mojo družino, ali bom prenesel, če koga ubijem. Po nasvet so se obrnili tudi na Pluta ter od njega pričakovali odgovor duhovnika, ne psihologa. “Zanimivo je, da so se name obračali, ker sem bil duhovnik. Nečesa podobnega se spomnim tudi iz obdobja naše slovenske države. Spomnim se primera, ko je prišel k meni častnik, ki je bil po prepričanju ateist. Sam sem mu iz spoštovanja do njegovega svetovnega nazora začel dajati antropološke, sociološke in psihološke razlage. Pa mi je segel v besedo, češ da je k meni prišel zato, ker sem župnik, ne zato, ker sem psiholog ali kaj drugega. Skratka, ljudje takrat podzavestno iščejo odgovore, ki jih po navadi ne … Večina jih je prišla k meni, ker so imeli v sebi slutnjo večnosti. Zanimivo je, da so se v napetih dneh med vojno vsi udeležili maše, in to prostovoljno – razen osmih, ki so morali biti na opazovalnici.”
Sicer pa, ko se približuje možnost smrti, človek ne razmišlja o običajnih problemih, pravi Hribar. “Ne rabiš psihologa tik pred zdajci, nimaš nobenih osebnih problemov. Nobenih travm, nobene zaljubljenosti te ne preganjajo, nobenih problemov z delnicami nimaš … Gre za to, da se bližaš resnici, ko se moraš posloviti od življenja.”
Služenje vojaščine med specialci v JLA je Pluta kalilo in utrdilo. Je pa že takrat vedel, da bo nekoč postal duhovnik. “Vesel sem bil vseh tistih desantov in protidesantov, letov s helikopterji Mi8, streljanja, skakanja v popolni vojaški opremi, z mitraljezi in lahkimi topovi … Sem pa že takrat vedel, da bom duhovnik, in sem na cvetno nedeljo skrivaj šel v Sarajevo k maši in spovedi, da bi se pripravil na veliko noč. Pred cerkvijo pa so me pričakali obveščevalci JLA in me potem malo zaprli, ker sem šel tja.”
Kljub dolgoletnim izkušnjam v vojski pa Plut ne nosi orožja, tudi strelja ne z njim. “Ne, streljamo pa ne. To je bila vedno naša doktrina in je prav, da se ne usposabljamo, ker priložnost dela tatu. Če ima kdo bokser v roki, ga bo, ko bo prišel v gostilno, verjetno uporabil, če se bo začel pretep. Če ga nima, bo najbrž uporabil pest. Če se bo obvladal in je zrel, pa bo naredil kaj drugega, skušal bo umiriti razmere, pomagal pretepenim in poklical organe, ki te stvari rešujejo.”
Ker so vojaški duhovniki javni uslužbenci, se ob njihovem delu zastavlja vprašanje odnosa med državo, Cerkvijo in vojsko. Bili so tudi predlogi, da bi vojake obiskovali navadni duhovniki, če bi vojaki in njihovi svojci izrazili to željo. Tako ne bi bilo treba, da so duhovniki zaposleni v vojski. “V prvih letih po osamosvojitvi, ko smo še imeli naborniško vojsko, so bili taki poskusi, pa se niso obnesli. To so tudi poveljujoči kmalu ugotovili. Nekateri naborniki so to izrabljali, da bi jih malo odpeljali v cerkev, tistim, ki so si tega iskreno želeli, pa duhovnika niso zagotovili, ker so bile v ozadju druge igre.”
Plut še pojasnjuje, da zaposlovanje duhovnikov v vojski ni v nasprotju z ločitvijo države in verskih skupnosti. V demokracijah verske skupnosti in država sodelujejo. “Tudi v Franciji, ki jo imamo za zelo laicistično državo, vojaški duhovniki dobivajo plačo. Tam podobno kot pri nas v vojski delujejo še evangeličanski duhovniki, pa tudi judje in v zadnjem času še muslimanski duhovniki.”
Delovanje vojaških duhovnikov sicer sega daleč v zgodovino. Navzoči so bili že v starem Egiptu, Perziji, grških državah in rimskem imperiju. V našem bližjem prostoru so bili v obdobju Avstro-Ogrske med verskim osebjem grkokatoliški in pravoslavni duhovniki, rabini ter imami. Kot zanimivost velja omeniti, da je med soško fronto v Logu pod Mangartom stala prva džamija ali mošeja v slovenskem prostoru. Zgradili so jo bošnjaški pripadniki avstro-ogrske vojske, ki so bili poslani v boje ob Soči.
Z Jožetom Plutom smo se pogovarjali še o tem, da ima vojaški duhovnik pravico opozoriti poveljnika na neprimerno ravnanje, kako se človek odzove, ko gre za vojne razmere, ali je krščanstvo sploh združljivo z delovanjem v vojski in zakaj je poslal vojaškega kaplana na domobransko slovesnost. Na začetku oddaje pa je tudi pogovor s Sašem Hribarjem, ki je opisal razmere v vojni za Slovenijo. Pogovor je v priloženem avdioposnetku.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Z velikopotezno zasnovano, skoraj tri leta trajajočo prenovo Cukrarne je Slovenija konec septembra dobila izjemen razstavni in prireditveni prostor. Toda renovacija je šele prvi korak. Če naj bi se v novi ljubljanski galeriji res srečevali s presežki svetovne in domače umetnostne oziroma intelektualne produkcije, če naj bi torej Cukrarna igrala ključno vlogo pri vzpostavljanju plodnega, zares dvosmernega dialoga med slovensko in globalno kulturo v 21. stoletju, bo treba najti načine, kako k nam pripeljati največja imena sodobne umetnosti in Cukrarno trdno umestiti na evropski kulturni zemljevid. Treba pa bo seveda tudi razmisliti, kako v novo galerijo privabiti obiskovalce – ne le tistih iz Ljubljane ampak kar iz vse Slovenije in najbrž še širše – in poskrbeti, da bodo Cukrarno resnično vzeli za svojo, se pravi za epicenter intelektualnega in nepogrešljivo vozlišče socialnega življenja. Da bi to uspelo, pa bo nova institucija slej ko prej morala razpolagati tako z dovoljšnim proračunom kakor s presežnim entuziazmom ekipe, ki bdi nad programsko ponudbo galerije. Kako se v Cukrarni torej lotevajo svojega dela in kakšna je njihova srednjeročna vizija za naslednjih – recimo – pet let, preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Alenko Gregorič, programsko vodjo Galerije Cukrarna. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Naša vsakdanja življenja še niso nikoli bila tako odvisna od infrastrukture, ki kroži visoko nad našimi glavami, kot so danes. Navigacija, telekomunikacije, internet iz vesolja. Gneča satelitov v Zemljini orbiti se naglo povečuje, njihov pomen za ekonomijo prav tako. Nezanemarljivi niso niti varnostni vidiki. V polnem razmahu je že tudi sveža vesoljska tekma med Združenimi državami Amerike in Kitajsko, ki vključuje ambiciozne načrte za habitate na Luni in Marsu. Medtem pa Evropa pri vlaganjih v vesolje močno zaostaja. Kaj to v praksi pomeni in kakšna je pravzaprav evropska vesoljska vizija za prihodnje desetletje, je pojasnil generalni direktor Evropske vesolje agencije Josef Aschbacher. »Evropa nameni za raziskave vesolja le osem odstotkov tega, kar nameni Nasa. Z osmimi odstotki pa seveda ne moremo početi tega, kar počne Nasa z dvanajstkrat več sredstvi. Tu vsekakor nismo na isti ravni in rad bi, da se naši politiki tega zavedajo. Evropa tukaj zamuja priložnosti in nedvomno bi morala investirati več.« Foto: ESA
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Ob bližajočem se Mednarodnem dnevu starejših, 1. oktobru, se bomo v Intervjuju posvetili prav tej generaciji. Kaj dandanes pomeni tretje življenjsko obdobje? So to leta? Je to dejstvo, koliko smo še aktivni? Alijana Šantej je dolgoletna vodja Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani in je skozi leta svojega dela spoznala vso paleto starosti in dejavnosti, ki se jim starejši posvečajo. Študijski programi so namenjeni prav vsem in prav to je namen in dobro na tej Univerzi. Čas epidemije je izobraževanje precej spremenil, a kljub vsemu optimistično vstopajo v novo študijsko leto. Izobraževanje starejših ostaja pomemben del našega življenja. Alijano Šantej je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Gradbeništvo je ena redkih panog, ki kljub ukrepom in zaprtjem v času epidemije ni utrpela izgub, nasprotno, zadnja leta povečuje prihodke in dodano vrednost. Vedno bolj pa jo pestijo pomanjkanje delavcev in v zadnjem letu tudi pomanjkanje surovin. Med velika gradbena podjetja pri nas sodi GH Holding, ki je v lasti Blaža Miklavčiča. Trenutno gradi Univerzitetni klinični center Beograd in številne okoljske objekte, podal se je tudi v stanovanjsko gradnjo. Blaž Miklavčič v intervjuju spregovori o projektih, panogi, izzivih in tudi o sebi. Pripravljata Urška Jereb in Maja Derčar.
Melita Močnik, diplomirana pravnica, je v slovenski policiji 23 let. Potem ko je opravljala odgovorna dela na vodilnih mestih, je med predsedovanjem Slovenije Evropski uniji in drugimi varnostno zahtevnimi dogodki na Gorenjskem prevzela vodenje Policijske uprave Kranj. Tako je postala prva in edina direktorica policijske uprave v državi. To se je zgodilo v obdobju negotovih covidnih razmer in okrnjenega zaupanja v policijo. Novih priložnosti na karierni poti, službovala je tudi pri Visokem komisariatu Združenih narodov za begunce v Ljubljani, se vedno loteva s svežo delovno in osebnostno energijo.
Ob začetku novega šolskega leta smo v oddajo Intervju povabili Fani Al Mansour, dolgoletno predsednico Zveze srednjih šol in dijaških domov ter ravnateljico Strokovnega izobraževalnega centra Ljubljana. Sama je v mladosti želela postati kozmetičarka, pozneje tudi strokovnjakinja za klimatske naprave, pot pa jo je nato vodila v pedagoške vode. Kot diplomantka strojništva ima dober vpogled v poklicno izobraževanje in povezovanje šolstva z gospodarstvom. Kako so se skozi desetletja spremenili dijaki in kako učitelji, kakšne so zaposlitvene možnosti slovenskih dijakov in kako učinkovite so spodbude za deficitarne poklice, je v pogovoru povedala Juretu Čepinu.
Gostja sredinega intervjuja na Prvem je izr. prof. dr. Katja Košir, psihologinja, predavateljica na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Več let je predavala na Pedagoški fakulteti bodočim učiteljem. Je predstojnica Centra za vseživljenjsko izobraževanje na mariborski Filozofski fakulteti in področna urednica pri reviji Psihološka obzorja. Raziskovalno se ukvarja z različnimi vidiki socialnih odnosov v šoli kot prostoru socialnega in čustvenega učenja. Kot svetovalka in supervizorka sodeluje pri svetovalnici To sem jaz. O dejavnikih učne uspešnosti, o pomenu odnosov v učnem procesu in pomenu izkušenj, ki jih mladostniki doživljajo v medvrstniških odnosih, o šolanju na daljavo in o vplivu zaprtja šol na stiske otrok in mladostnikov ter o neprimernosti reduciranja vloge šole le na njeno izobraževalno funkcijo se bo s z dr. Katjo Košir pogovarjala Cirila Štuber.
Je novinarka in pisateljica. Pravi, da ji pri pisanju romana najbolj pomagajo izkušnje – tako novinarske kot bralske. Potem ko je napisala tri publicistične knjige, in sicer o italijanski mafiji, političnih akrobacijah Berlusconija in tudi o papežu, ki je odstopil, se je lotila pisanja tistega, kar ji je všeč kot bralki – kriminalke in trilerja. Kriminalka Pogodba se dogaja v Italiji in se začne – kot se za kriminalko spodobi – z najdbo trupla. Njen zadnji roman Evidenca odstira kriminalno dogajanje na slovenskih tleh, prepleteno s politiko in medijskim svetom. Zgodba je v celoti izmišljena. A zveni resnično. Ali Mojca, ki je trenutno dopisnica RTV iz Bruslja, ideje dobi pri svojem delu? Kakšno je to dopisniško delo, spremljanje in poročanje o dogajanju v središču moči v Bruslju? In kakšen je pogled na Slovenijo z bruseljskih hodnikov?
V intervjuju na Prvem bomo predvajali skrajšano različico pogovora z direktorjem visokotehnološkega podjetja Cosylab, doktorjem jedrske fizike Markom Pleškom. Leta 2001 je s študenti na Inštitutu Jožef Stefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa je softver za protonsko terapijo. O vsem tem in o številnih poslovnih ter družbenih vprašanjih je govoril v junijskem podkastu SRCE BIJE ZA POSEL. V intervjuju lahko prisluhnete delu podkasta, ki sta ga posneli Urška Jereb in Maja Derčar.
Doktor kemije Aleš Štrancar je direktor lani prevzetega ajdovskega podjetja Bia Separations. Nemški konglomerat Sartorius je za Štrancarjevo visokotehnološko podjetje, ki razvija produkte za čiščenje zdravil, odštel 350 milijonov evrov. Širitev podjetja se dogaja že nekaj časa in bo tudi naprej neizogibna. Direktor spregovori o poslovanju, kadrovanju, nečistočah v cepivih, ki povzročajo stranske učinke, in o položaju podjetja v nemški skupini. Z Alešem Štrancarjem sta se konec maja pogovarjali Urška Jereb in Maja Derčar.
V današnjem Intervjuju gostimo programskega vodjo za jazz in glasbe sveta ter vodjo Jazz festivala Ljubljana, Bogdana Benigarja.
Njen pogled seže naravnost iz oči do srca, je iskren, prijazen, topel. Žari pod visokim čelom, nad nasmejanimi ustnicami in pod prameni gostih las, včasih spetih v čop, drugič skrbno oblikovanih v paž pričesko. Močna in muzikalna osebnost je; ona, ki je dala vse za svojo muzo, glasbo. To je dirigentka Jerica Bukovec: štirikratna štipendistka Kraljeve glasbene akademije v Stockholmu, stalna gostujoča dirigentka Zbora Slovenske filharmonije, dirigentka Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani in letošnja dobitnica Zlatega priznanja Zveze kulturnih društev in Zlatega znaka JSKD. Na tekmovanju za mlade zborovske dirigente Europa Cantat leta 2009 je osvojila 3. mesto, na tekmovanju Erica Ericsona v Stockholmu leta 2010 se je uvrstila med tri finaliste. Med festivalom Europa Cantat v Ljubljani bo v pogovoru s Simono Moličnik razkrila skrivnostne moči vokalne glasbe.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Od prvega julija letos največjo nekrščansko versko skupnost pri nas – Islamsko skupnost v Sloveniji – vodi novi mufti mag. Nevzet Porić. Ta je širši slovenski javnosti znano ime. V sredinem Intervjuju razmišlja o načrtih Islamske skupnosti v prihodnjih petih letih, kot traja mandat muftija, o reševanju odprtih vprašanjih z državo (cirkumcizija, zaposlovanje imamov v slovenski vojski), o stereotipnih in klišejskih predstavah o muslimanski veri, o obravnavi muslimanov v šolskih učbenikih, pa tudi med drugim še o snovanju muslimanske gimnazije v Ljubljani. Mufti mag. Nevzet Porič se je leta 1977 rodil v Bihaću v Bosni in Hercegovini. Kot otrok se je skupaj s starši preselil na Jesenice, kjer je končal osnovno šolo, teološko srednjo šolo je obiskoval v Zagrebu, študiral pa je na Fakulteti za islamske znanosti v Sarajevu. Mufti Porić je poročen in oče dveh otrok.
Joco Žnidaršič, zdaj 83-letni, je legenda, mojster reportažne in umetniške fotografije. Kot fotoreporter je delal pri Študentski tribuni, TT-ju, Tovarišu, od leta 1974 pa do upokojitve, torej 25 let, pa kot urednik fotografije pri časopisnem podjetju Delo. Za skorajda vse relevantne domače in svetovne časopisne medije je ustvaril obilje izjemnih fotoreporterskih del in tudi kopico izjemnih fotomonografij, kar mu je povsem zasluženo prineslo sloves enega najvidnejših slovenskih umetniških in reporterskih fotografov. Bil je na vseh zimskih olimpijadah od Innsbrucka leta 1976 naprej, pa vse do Nagana na Japonskem, leta 1998. Bil je uradni fotograf jugoslovanskega maršala Tita, najbolj blizu od vseh, mu je uspelo fotografirati papeža Janeza Pavla II., ko je ta obiskal hipodrom v Stožicah. Njegov opus je res pester, saj sega vse od fotografij Lipicancev, bil je na frontni liniji med iraško-iransko vojno, med osamosvojitveno vojno, do fotografij Triglava - njegove so znamenite zgodovinske fotografije z vrha ob osamosvojitvi leta 1991, bil je tudi na prizorišču nesreče letala na Korziki in revščine na Kozjanskem. Je tudi prvi slovenski prejemnik prestižne svetovne fotografske nagrade "World Press Photo", sicer pa je prejel že več kot 50 domačih in tujih nagrad, nekatere najpomembnejše med njimi so: nagrada Prešernovega sklada, Župančičeva nagrada, Puharjeva plaketa za življenjsko delo, nagrada »Consortium veritatis« - najvišje slovensko priznanje za novinarsko delo. Leta 2009 ga je predsednik republike Slovenije Danilo Turk odlikoval z »Zlatim redom za zasluge« za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije. Leta 2013 je prejel nagrado glavnega mesta Ljubljane, leta 2017 pa ga je predsednik države Borut Pahor odlikoval z »Redom za zasluge«, ki ga je prejel kot soavtor v skupini ustvarjalcev akcije »Slovenija moja dežela«. Deluje kot svobodni fotoreporter in solastnik založbe Veduta AŽ, d.o.o., ki izdaja fotomonografije.. Je tudi mednarodni mojster umetniške fotografije - EFIAP, najbolj od vsega pa ga odlikuje izjemen čut za sočloveka. Tokrat je gost oddaje Intervju, z njim se je pogovarjala Liana Buršič
Predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade, dvakratni zunanji minister in dolgoletni poslanec v Evropskem parlament- Lojze Peterle v sredinem Intervjuju razmišlja, kaj je Slovenija v 30-tih letih državnosti opravila nadpovprečno dobro, kje nam je spodletelo in odgovarja na vprašanja, ali opozicija res ne bi smela zibati barke, zakaj politika zmanjšuje vlogo in pomen civilne družbe, ali je prihodnost Slovenije v povezovanju z državami, ki si želijo manj Evrope in kaj sporoča Trg republike 30 let potem.
Ivan Simič že drugič vodi davčno upravo. Med prvim vodenjem je poskrbel za uvedbo informativnega izračuna dohodnine. Ali lahko zavezanci kaj podobnega pričakujejo tokrat? Ivan Simič, po izobrazbi pravnik, se sicer poklicno pretežno ukvarja z davki. Bo na čelu finančne uprave res samo pol leta, kot zatrjuje?
Prof. dr. Andrej Janež, dr. med., diabetolog, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC Ljubljana, eden vodilnih strokovnjakov pri zdravljenju diabetesa. Nenehni raziskovalec in tisti zdravnik, ki mu je diabetologija všeč zato, ker mora svoje paciente ves čas spremljati, z njimi gre skozi različna življenjska obdobja, tako rekoč se s svojimi pacienti stara. Po diplomi leta 1996 in po strokovnem izpitu se je zaposlil v ljubljanskem Kliničnem centru na oddelku za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni in opravil magisterij s področja celične biologije. Doktoriral je v ZDA, leta 2003 pa v Sloveniji opravil specialistični izpit iz interne medicine. Predava tudi na medicinski fakulteti. Skupaj z drugimi raziskovalci po svetu je v fazi kliničnega testiranja novega inzulina, ki bo bolnikom z diabetesom tipa 2 močno olajšal življenje, in je soavtor članka o tem, objavili so ga v znameniti reviji The New England Journal of Medicine. Priznanja so le še potrditev njegovega trdega dela in neomajne vere v napredek medicine. Prof. dr. Andreja Janeža je na pogovor povabila Lucija Fatur.
Neveljaven email naslov