Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Milan Kučan

23.12.2015

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.

»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.

Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda

Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.

Evropska unija danes

Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo.  Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.

 

 

Zveza komunistov nekoč

»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.

Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.

»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«

pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.

Dogovor o enotnosti

Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.

»Sta nacionalist, gospod Kučan?«

Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci

 

 

 

Slovenija in zamujene priložnosti

»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj

Slovenija in Bruselj

Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov

Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.

Država brez vizije

Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.

Ne enotnost zaradi enotnosti same

S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.

 


Milan Kučan

23.12.2015

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

Milan Kučan se je v zgodovino slovenskega naroda vpisal kot prvi predsednik samostojne Slovenije in doslej tudi edini, ki je na tem položaju ostal dva petletna mandata. Ena osrednjih osebnosti slovenskega političnega prostora je postal že v letih pred tem, zlasti kot predsednik predsedstva Republike Slovenije v času rojevanja države. Andrej Stopar se v pogovoru z Milanom Kučanom zanesljivo ne bo ustavil samo pri spominu na negotove mesece pred petindvajsetimi leti.

»Ne s ključno, ampak z eno od ključnih osebnosti osamosvojitvenega obdobja,« je prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan popravil napoved radijskega Intervjuja, v katerem se je v pogovoru z Andrejem Stoparjem ob 25-letnici plebiscita o samostojni Sloveniji dotaknil mnogih ključnih vprašanj slovenskega osamosvajanja, takratnih pričakovanj in četrtstoletnega razvoja države. »Sežiganje knjig me skrbi,« pravi.

»Težko je reči, da smo se borili za to, kar imamo danes,« že v uvodu pravi Milan Kučan. Takrat nihče ni mogel napovedati, kako se bo razvijalo naše življenje pozneje, saj sta okoli nas vladali kriza in brezperspektivnost. Toda po drugi strani nas je preveval optimizem, da se lahko rešimo s prelomom z obstoječim sistemom. Že takrat pa je bilo jasno, da imamo različna pričakovanja.

Sežiganje knjig in kultura kot srčika naroda

Na Stoparjevo vprašanje o tem, kako je doživel poskus sežiga biografije Boža Repeta o sebi, ki so ga nedavno uprizorili skrajneži pred njegovim domom, Kučan odgovarja: »To me skrbi, saj se podobno dogaja povsod po Evropi, ponovno se uveljavlja tip političnega delovanja in razmišljanja, ki je bil presežen po drugi svetovni vojni, na tem preseganju pa temelji tudi ideja Evropske unije. Evropa je očitno postala neobčutljiva za te pojave.« Na žalost je država bolj občutljiva na tiste, ki na težave opozarjajo, kot pa na nosilce teh pojavov: »Jasno mi je, da so posamezniki, ki so prišli pred našo hišo pred dnevi, naščuvani,« pravi. Milana Kučana skrbi, da bi pojav marginalizirali, pa ne zato, ker se je požig biografije zgodil pred njegovim domom, ampak ker je vzorec tovrstnega ravnanja star: začelo se je z zažigom knjig in s pregonom Judov, končalo pa s holokavstom, navaja. Molk tistih, ki mislijo, da se jih to ne tiče, je zaskrbljujoč.

Evropska unija danes

Solidarnost in toleranca sta temeljni vrednoti Evropske unije, ki ju je danes premalo, pravi Kučan. Pričakovanje, da se bodo te in druge vrednote Unije ob širitvi pred leti poglobile, se ni uresničilo.  Širitev se je odvila predvsem v ekonomskem smislu širšega tržišča, medtem ko je ozadje ostalo nepoglobljeno.

 

 

Zveza komunistov nekoč

»V času pred osamosvojitvijo je bila vloga Zveze komunistov ključna. Vsaka politična odločitev, od reform do razmišljanja o federaciji, se je po logiki tedanjega delovanja začela z njo. Toda pretekel je čas ene same resnice,« dodaja Kučan. »V družbi ali državi, kjer razmišlja samo eden, ne razmišlja nihče.« Novih razmišljanj je bilo veliko tudi drugod, toda ključno je bilo dejstvo, da je nujnost za spremembe dozorela v sami Zvezi komunistov, njeno vodstvo pa je doživelo podporo tako znotraj kot zunaj sebe. Odgovor na vprašanje, kaj zdaj, je bil jasen: pluralizem. Zveza komunistov je takrat sestopila z oblasti, toda ni se odpovedala oblasti, poudarja Kučan, ampak se je odločila, da svoje koncepte preveri na volitvah. Kučan opominja, da je naslednica ZK, Stranka demokratične prenove, leta 1990 dosegla najboljši posamičen rezultat na volitvah, čeprav je bila premoč združenja novih strank Demos, ki je dobilo priložnost oblikovati vlado, očitna.

Na očitke o pomanjkanju iskrenosti pri prizadevanjih za osamosvojitev ob koncu osemdesetih let Kučan odgovarja: »Kdo pa je sploh iskal koncepte osamosvojitve takrat?« Razpad Jugoslavije se mu je zdel najbolj črn scenarij. Najprej je bilo treba preveriti, ali ne bi bilo mogoče jugoslovanske države spremeniti v temelju. Toda tudi, denimo, v Srbiji so hoteli državo temeljito spremeniti, pravi Kučan, pri čemer so osrednjo vlogo v državi pripisovali Srbiji.

»Očitajo mi, da sem bil proti odcepitvi. Še zdaj sem,«

pravi Kučan in izjavo postavlja v kontekst: »Takšna rešitev nam je bila celo ponujena z zakonsko rešitvijo znotraj tedanjega sistema. Toda Slovenci bi v tem primeru odšli kot narod brez zgodovine, brez pravice do sodelovanju v sukcesiji, brez pravice do nasledstva meddržavnih pogodb, ki jih je podpisala Jugoslavija in so bile za nas pomembne: med drugim tudi pogodb, ki so določale in zagotavljale našo mejo.« Dlje kot smo od tistih časov, močnejše so tendence po prisvajanju pravice do interpretiranja zgodovine, dodaja, ampak »takrat sem se zavzemal za koncept razdružitve,« s čimer bi ohranili vse, kar bi nam koncept odcepitve vzel. Temelj tovrstnega konceptualnega razmišljanja je bil primer razdružitve Švedske in Norveške z začetka 20. stoletja. Na žalost resolucija o mirni razdružitvi, ki jo je naša skupščina predlagala skupščinam drugih republik, ni bila sprejeta, doživela je le tiho soglasje hrvaškega sabora. Toda takšno ravnanje nas odvezuje krivde za Srebrenico in ostale tragične dogodke, ki so se odvili pozneje, dodaja.

Dogovor o enotnosti

Kučan pravi, da je v težkem obdobju pred osamosvojitvijo kot dobrodošla sprejemal vsa opozorila zgodovinarjev, ki jih je bil deležen, toda sistem oblasti je imel svoje organe, ki so nosili temeljno odgovornost za vse, kar bodo predlagali ljudem. Projekt osamosvajanja je temeljil na dogovoru o enotnosti vseh parlamentarnih strank, ki so ga podpisale 9. decembra, in s katerim so se zavezale, da bodo nosile skupno odgovornost pred slovenskim narodom, katerega večinska podpora osamosvojitvi ni bila vprašljiva, poudarja Kučan in opominja, da je v dogovoru med drugim pisalo tudi, da si nobena od takratnih parlamentarnih strank ne bo prisvajala zaslug za uspeh plebiscita. Tekmovanje za zasluge se je začelo takoj potem in se odvija še danes, grenko dodaja.

»Sta nacionalist, gospod Kučan?«

Na vprašanje Andreja Stoparja prvi predsednik Slovenije odgovarja, da nacionalizem razume pozitivno, če pomeni služenje ideji naroda, toda nikoli na račun drugih. Pred četrt stoletja smo delovali legalno in legitimno, zatrjuje, na podlagi pravice do samoodločbe narodov in tudi na podlagi mednarodnih dokumentov – vendar pa nikoli nismo hoteli nobenega drugega naroda prikrajšati za enako pravico. To moramo osvestiti tudi pri vprašanju, ali bomo priznali Palestino ali ne. Na očitke, da naj bi se Slovenija v osamosvojitvenem obdobju dogovarjala s Srbijo na račun drugih narodov, odgovarja, da so se seveda pogovarjali z vsemi. Na sestanku med slovenskim in srbskim političnim vodstvom januarja leta 1991 v Beogradu je imel dogovor pomemben dostavek: pravico ima vsak narod, ampak ne na račun enakih pravic drugih. Med temu drugimi so seveda mišljeni tudi Hrvati. Očitke na račun slovensko srbskega dogovarjanja je takrat sprožil svetovalec hrvaškega predsednika Slaven Letica, ki je prepričeval Tuđmana v slovensko sebičnost. »Kakšen je bil slovenski egoizem se je pokazalo takrat, ko je bila Slovenija napadena in ni bil nihče pripravljen tvegati svojega egoizma na račun solidarnosti s Slovenci

 

 

 

Slovenija in zamujene priložnosti

»Najtesnejši dialog sem imel takrat s Heinzem Fischerjem, tedanjim predsednikom parlamenta na Dunaju. Imel sem tudi nekaj stikov z nemškimi politiki, zlasti z zunanjim ministrom Genscherjem, pa tudi z vodilnimi ljudmi nam bližnjih italijanskih dežel in z Madžari. Prvi stiki s takrat še češkoslovaškim predsednikom Havlom tudi segajo v to obdobje.« Nekaj stikov so slovenske oblasti imele tudi s širšim svetom, ampak le v omejenem obsegu, saj so centralne jugoslovanske oblasti preprečevale kontakte med Slovenci in diplomati v Beogradu. Na vprašanje, zakaj se v poznejših letih nismo tesneje povezali z drugimi državami Višegrajske skupine, Kučan odgovarja, da je treba razmišljati znotraj vodil takratnega časa: čim prej zapustiti vrt, v katerem smo dotlej gojili svojo zelenjavo. Nobenega opravka z Balkanom in drugimi republikami nismo hoteli več imeti. »Hrvaška je kamen za našim vratom, mi je po osamosvojitvi rekel pokojni dr. France Bučar, pri čemer je imel v mislih nerešeno srbsko vprašanje v sosednji republiki. Nič skupnega nismo hoteli imeti niti z nekdanjimi članicami vzhodnega bloka. Posledica takšnega ravnanja je bila, da smo izgubljali priložnost za priložnostjo in na koncu ostali svetlobna leta zadaj

Slovenija in Bruselj

Jugoslavija se je takrat upirala evropskim integracijam, poudarja Kučan, Slovenci pa smo v te integracije hoteli že takrat, toda drugo vprašanje je, ali smo vedeli, kaj hočemo s tem doseči. Višja stopnja integracije od tega, kar imamo danes, je nujna, meni. Okrepljena skupna zunanja in obrambna politika je tudi nujna, dodaja, kar pa ne pomeni, da bi se tako odpovedali svoji suverenosti. Zaradi interesov skupnega življenja skušamo del te suverenosti opravljati skupaj, na ravni Evropske unije. V resnici gre za vprašanje, ki je preprosto: Kaj je Bruselj? Je to neki fantom ali pa smo Bruselj tudi mi, skupaj z drugimi članicami Unije? Predpostavka plodovitega sodelovanja je seveda v tem, da poznamo svoje interese in se zavedamo, da je sodelovanje med državami potrebno ter da ima skupen glas večjega števila članic tudi večjo težo v Bruslju. Članice Višegrajske skupine se redno usklajujejo, pravi Kučan, in tudi stare članice se sestajajo med sabo. »Nič nam ne pomaga, če v Ljubljani vpijemo: Oni se sestajajo brez nas. Zakaj se pa mi z nikomer ne sestajamo? Celo s Hrvati nimamo več nobenih stikov

Kučan poudarja, da je dialog in iskanje načina za novo sporazumevanje nujno potrebno. S tem namiguje, da se mora Evropa nujno posloviti od prepričanja o svoji središčni vlogi v svetu. V mislih ima širši dialog z neevropskimi kulturami, katerih vloga v svetu raste.

Država brez vizije

Kučan meni, da smo s tem, ko smo obrnili hrbet prostoru, v katerem smo živeli, naredili veliko napako. Tudi mednarodna skupnost je takrat računala z našo izkušenostjo, »pa smo se takrat, oprostite izrazu, naredili Francoze.« Druga napaka, ki vpliva na naše notranje življenje, je po Kučanovem mnenju naš koncept privatizacije. Proces je zašel v smer tajkunizacije in likvidacije velikih slovenskih podjetij, ki so bila mednarodno uveljavljena, za napako pa Kučan šteje tudi ukinitev Službe družbenega knjigovodstva, ki je ni nadomestil drug kontrolni mehanizem za nadzor toka denarja. Toda ključna napaka, ki smo jo po doseženi samostojnosti in vključitvi v evro-atlantske integracije zagrešili, je odsotnost dogovora o tem, v kakšni družbi želimo živeti, oziroma odsotnost vizije; država brez vizije je obsojena na sprotno, pragmatično odločanje in lovljenje priložnostnih niš, pravi Kučan.

Ne enotnost zaradi enotnosti same

S svojo državo smo prevzeli odgovornost za svojo prihodnost, s čimer smo nase prevzeli tudi odgovornost za to, kar se dogaja s svetom. Obeh se premalo zavedamo, meni Kučan. Enotnost zaradi same enotnosti ni potrebna, dodaja. Treba je najti koncepte in projekte, ki bodo ta naš voz v celoti vlekli naprej, v dialogu in zavezništvu z državljani.

 


18.09.2024

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek: Naša obravnava demenc je še zelo razpršena

Gost sredinega Intervjuja na Prvem je bil prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in nevroznanstvenik, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in član več strokovnih združenj na področju nevrodegenerativnih bolezni. V mesecu ozaveščanja o Alzheimerjevi bolezni smo se z njim pogovarjali o slovenski strategiji za obvladovanje demence ter akcijskemu načrtu, ki je bil sprejet januarja letos. Kako uspešni smo in koliko odgovorov že imamo na področju odkrivanja in zdravljenja ter predvsem priprave družbe in ustreznega podpornega okolja za življenje z demenco, ki jo globalno gledano v povprečju vsake tri sekunde razvije nekdo nov? Prof. dr. Zvezdana Pirtoška je v Intervju povabila Mojca Delač.


11.09.2024

Apolonija Oblak Flander: Individualni podatki so strogo zaupni, uporabljajo se lahko le za statistične namene

Gostja današnje oddaje Intervju je generalna direktorica statističnega urada Apolonija Oblak Flander. Na ta položaj jo je vlada imenovala pred petimi meseci. Ima magisterij iz socialne in politične geografije, diplomirala je iz geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani, pred tem obiskovala gimnazijo Poljane, osnovno šolo pa v Polhovem Gradcu. Statistični urad je njena prva zaposlitev, najprej na področju kmetijskih statistik, med drugim je organizirala terenski popis kmetijskih gospodarstev. Potem se je ukvarjala z regionalnimi statistikami, vodila demografski oddelek in sodelovala pri popisu prebivalstva, vodila je tudi oddelek za statistiko transporta, turizma in informacijske družbe, pa tudi okoljske statistike. Dve leti je bila tudi na Evropskem statističnem uradu. Po 25 letih pa je prevzela vodenje slovenskega statističnega urada, ustanove, ki zagotavlja uradne podatke o vseh vidikih življenja, in to že 80 let.


04.09.2024

Peter Svetina: Vsaka vlada skuša omejevati svoje državljane in njihove človekove pravice

Varuh človekovih pravic Peter Svetina izroča čez poletje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za lani visokim predstavnikom države. Kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic pri nas? V zadnjih dneh je razburil del javnosti z odločnim stališčem, da morajo vsi prebivalci in prebivalke v Sloveniji imeti dostop do pitne vode ne glede na to, ali živijo v zakonito zgrajenih naseljih ali ne. Petru Svetini – kot petemu varuhu človekovih pravic – se bo šestletni mandat končal februarja prihodnje leto. Sicer je prvi varuh, ki je obvestil predsednico države, da želi opravljati še en mandat varuha. Zakaj takšna odločitev; še prej bo institut varuha praznoval 30 let delovanja? Zakaj je pomembno, da Slovenija kot demokratična država krepi delovanje neodvisnih institucij? O vsem tem in drugih aktualnih vprašanjih s področja varovanja človekovih pravi se bo z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino v Intervjuju na Prvem pogovarjala Nataša Lang.


28.08.2024

Z ameriške akademije na slovensko nebo: Matija Zupančič o življenju pilota

Kako je videti življenje pilota, ki je uspel na eni najprestižnejših vojaških akademij na svetu? Matija Zupančič je svojo pot začel kot strojnik, a ga je ljubezen do letenja popeljala na ameriško vojaško akademijo v Colorado Springsu. Danes ni le pilot helikopterja Slovenske vojske, ampak tudi reševalec. Pomagal je pri helikopterskem gašenju požara na Krasu leta 2022, koordiniral zračne operacije med lanskimi katastrofalnimi poplavami, rešuje pa tudi ponesrečence v gorah, tudi v izredno težkih razmerah, ko mora helikopterska posadka pokazati vse izkušnje in pogum. Kako se spopada z letenjem v ekstremnih razmerah, kako so ga izkušnje na akademiji oblikovale poklicno in zasebno ter kako se med helikopterskimi operacijami sooča z moralnimi vprašanji? Vse to izveste v pogovoru z nadporočnikom Matijo Zupančičem.


21.08.2024

Damian Ahlin, predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu - Slovenske kulturne akcije, ki letos praznuje 70 let

Slovenski rojak iz Argentine Damian Ahlin je že od zgodnje mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Karapachaju, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu - Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja. Zapisan je pesništvu, tudi prevajalec, čeprav po stroki izhaja s tehničnega področja. Damiana Ahlina iz Buenos Airesa boste spoznali v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem. Z njim se je pogovarjala Lili Brunec.


14.08.2024

Dr. Polona Šafarič Tepeš: Govoriti o spermi ni problem, o menstruaciji pa se ljudje nočejo pogovarjati.

Dr. Polona Šafarič Tepeš je znanstvenica, ki si že od nekdaj želi pomagati ljudem. Doktorirala je na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, že skoraj 9 let pa živi v New Yorku, kjer je sprva preučevala nekatere vrste raka, zdaj pa se posveča preučevanju endometrioze - kronične bolezni žensk, ki povzroča bolečine in neplodnost. Išče način, kako endometriozo potrditi s pomočjo preprostega testa na podlagi kapljic menstrualne krvi. Je tudi velika zagovornica enakopravnosti spolov; ob mednarodnem dnevu deklet in žensk v znanosti je v palači Združenih narodov v New Yorku sodelovala na okrogli mizi o tem. Kot poudarja, študije pravijo, da je enakopravnost ne le pravična, ampak se tudi gospodarsko izplača.


07.08.2024

Lojze Stražar: Še vedno brez težav najdemo prostovoljce, ki želijo igrati na Studencu

Pri petnajstih je prvič stal na gledaliških deskah, le nekaj let pozneje režiral svojo prvo celovečerno gledališko predstavo. Leta 1962, pri osemnajstih letih, je postal predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki ga brez premora vodi še danes. Je tudi častni občan Občine Domžale, nagrajenec Javnega sklada Republike Slovenije za kulturno dejavnost, predvsem pa nezamenljivi režiser, organizator in menedžer odlično obiskanih domačih gledaliških iger v Poletnem gledališču Studenec. O delu tega priljubljenega ljubiteljskega gledališča, ljubiteljski kulturi nasploh in vseživljenjski predanosti gledališču se je z Lojzetom Stražarjem pogovarjala Andreja Čokl.


31.07.2024

Robert Ferlič: "Zdaj sem pravi polarni raziskovalec."

Prečenje Grenlandije pomeni prečenje grenlandskega ledenika, in sicer z zahoda proti vzhodu. Maja se je na ta ekstremni podvig – na smučeh – odpravil gost tokratnega Intervjuja Robert Ferlič. Pot je trajala 30 dni, zračna linija od točke A do točke B pa je bila dolga 550 kilometrov. Na zahtevni poti so se morali prilagajati različnim naravnim oviram, pot je močno krojilo tudi nepredvidljivo vreme. Del poti je Robert Ferlič izkoristil tudi za nabiranje vzorcev snega in ledu v znanstvene namene. O tem, kako je potekala pot in s čim vse se je soočila odprava, katere del je bil, je Robert Ferlič predstavil v oddaji Intervju.


24.07.2024

Mateja Bizjak Petit: "Francozi so zadnje leto v kulturi subvencionirali samo dogodke, ki se ukvarjajo s športom."

V prihodnjih dneh bo pozornost mednarodne javnosti, zlasti ljubiteljev in ljubiteljic športa, usmerjena v Pariz, kjer bodo v petek otvorili poletne olimpijske igre. Francija bo že šestič gostiteljica tega velikega dogodka. To deželo pa že dobra tri desetletja od blizu spoznava umetnica, pesnica, lutkarica in neumorna povezovalka slovenskega in francoskega sveta, Mateja Bizjak Petit, ki je konec junija za svoje delo prejela tudi priznanje in zahvalo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V pogovoru z Mojco Delač sta se seveda dotaknili tudi športa in vprašanja, kako megalomanski dogodek vpliva na življenja domačinov, Mateja Bizjak Petit je na svet pogledala s kritičnim ustvarjalnim očesom, razmišljala o tem, kako je ustvarjati za otroke, se sprehodila skozi leta življenja v Franciji ter po ulicah ljube, domače Ljubljane, kjer je bila na obisku, ko se je ustavila v našem radijskem studiu.


17.07.2024

Luka Camlek: Moje delo je nujna medicinska pomoč. To ni vabljivo delo, je težko, zahtevno in ni dobičkonosno

Luka Camlek, zdravnik intenzivist na pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, svoje strokovno delo povezuje tudi z delom v enoti helikopterske nujne medicinske pomoči in v Gorski reševalni zvezi Slovenije, kjer je že drugi mandat vodja komisije za medicino. Trikotnik zdravniškega dela zanj prinaša nove, predvsem strokovne in osebne izzive. Kot član ekipe sodeluje tudi pri nujnih medicinskih prevozih kritično bolnih otrok in novorojenčkov. Kot zdravnik, gorski reševalec letalec pa ugotavlja, da v naših gorah vse več ljudi potrebuje pomoč tudi zaradi nenadne obolelosti. Kot zdravnik intenzivist ne stavka, ker je stavka na takem delovnem mestu nedopustna. Opozarja pa na neurejenost zdravstvenega sistema ter nujnost digitalizacije enot intenzivne terapije. Luka Camlek išče razbremenitev na gorskem in cestnem kolesu. Njegova prva izbira pa so visoke gore, tudi  tuja gorstva, ki jih osvaja skupaj z družino.


10.07.2024

Valter Mavrič: Smo neke vrste storitvena dejavnost za 450 milijonov Evropejcev

Direktorat za prevajanje pri Evropskem parlamentu je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vodi jo Valter Mavrič, ki je tudi najvišji slovenski uradnik v evropskih ustanovah. Mavrič pravi, da je direktorat neke vrste storitvena dejavnost za 450 milijonov Evropejcev. Kakšna je njegova služba? Kako to, da se v Evropskem parlamentu povečuje raba angleščine po širjenju Evropske unije in izstopu Združenega kraljestva? Kako se v jeziku kažejo politične odločitve? O vsem tem se je s poliglotom, ki govori devet jezikov, pogovarjal Aleksander Čobec.


03.07.2024

Branko Šturbej: Moje vodilo v življenju je, da se ne smem jemati preveč zares

Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.


26.06.2024

Dr. Sara Brezigar, predsednica Slovenskega raziskovalnega inštituta v Trstu: Vez med znanostjo in politiko danes ni več tako tesna, kot je bila nekoč

Pred 50 leti je bil v Trstu uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut, ki so ga poimenovali SLORI. Razlog za njegovo ustanovitev so bile specifične razmere, v katerih so se znašli tam živeči rojaki. Trst je bil za tedanjo Jugoslavijo strateško pomemben in zato je tja prišlo veliko kadrov, političnih aktivistov, ki so narodno skupnost vnovič postavili na noge. Da bi imela manjšina strokovne podlage za zagovarjanje svojih interesov, so ustanovili raziskovalni inštitut, pripoveduje doktorica Sara Brezigar, predsednica upravnega odbora SLORI-ja. Kakšno pot je prehodni inštitut od začetkov do današnjih dni, kakšna je njegova vloga danes in kaj kažejo najnovejše raziskave o sami slovenski narodni skupnosti v Italiji? Kako se je spremenila in kaj so najpomembnejši izzivi, pred katerimi se je znašla?


19.06.2024

Prof. dr. Roman Kuhar: Kompleksna vprašanja nimajo tako enostavnih odgovorov, kot jih ponujajo populizmi

Nagrada Mentor leta, ki jo vsako leto podeljuje Društvo Mlada akademija, je namenjena promociji dobrega mentorstva in dobrih mentorskih praks in tudi osebnemu priznanju dobrih mentorjev. Prestižni naziv Mentor leta 2023 je prejel profesor doktor Roman Kuhar iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga gostimo v tokratni oddaji Intervju. Z njim se je o njegovem mentorskem, predavateljskem in raziskovalnem delu na področju enakosti spolov, diskriminacije, homofobije, državljanstva in človekovih pravic pogovarjala Urška Henigman.


12.06.2024

Bogdan Fink: Po njegovi zaslugi slovenski tour privablja kolesarske zvezdnike

Začenja se jubilejna, 30. kolesarska dirka Po Sloveniji. Njeni začetki segajo v leto 1993, ko je postala nova članica Mednarodne kolesarske zveze. V vsem tem času je dirka odpadla le dvakrat: leta 1997 zaradi pomanjkanja denarja, leta 2020 pa zaradi epidemije koronavirusa. Prvi organizacijski direktor dirke je bil legendarni Jože Majes, leta 2002 pa je to krmilo prevzel takrat komaj 30-letni Bogdan Fink, ki je tega leta stopil tudi v direktorske čevlje novomeškega kolesarskega kluba Adria Mobil. Bogdan Fink je nekdanji vrhunski kolesar, ki je svojo kariero začel v Novem mestu, na mladinskem svetovnem prvenstvu je osvojil bron, po poškodbi stegnenice pa se je podal v trenerske in organizacijske vode. Kako je prehodil pot od tekmovalca do direktorja mednarodne kolesarske dirke, ki je tudi priprava na znameniti Tour de France? Kakšne izzive prinaša organizacija takšnega dogodka, kako je sodeloval pri preobrazbi kolesarskega asa Primoža Rogliča in kaj lahko pričakujemo na letošnji dirki Po Sloveniji? O vsem tem z Bogdanom Finkom na terenu v Murski Soboti, pred štartom prve etape Dirke Po Sloveniji, novinar Rok Valenčič, tehnična izvedba Nina Kač.


05.06.2024

Mag. Mojca Mihelič: Nesmiselno se mi zdi popolnoma prepovedati telefone v šoli

O šolskem sistemu, novostih, potrebah in številnih težavah Mojca Mihelič brez ovinkov pove svoje mnenje. Ta sistem pozna do obisti. Najprej je bila učiteljica matematike in fizike. Že šestnajst let je ravnateljica osnovne šole Danile Kumar v Ljubljani, od lani pa je tudi predsednica združenja ravnateljev in ravnateljic osnovnih in glasbenih šol. Pred nekaj dnevi je povedala: »V šolstvu vlada alarmantno stanje.« Kateri so največji problemi, ali se starši res preveč vtikajo v šolanje svojih otrok, kaj meni o uvedbi drugega tujega jezika v osnovno šolo, kaj o tem, da bi pametne telefone izgnali iz šolskih prostorov, ali imamo pri nas res brezplačno šolo – to je le nekaj vprašanj zanjo.


29.05.2024

Ddr. Verena Vidrih Perko: Dediščina in muzeji so etika in morala

Verena Vidrih Perko, doktorica arheoloških in muzeoloških znanosti, že desetletja prepleta obe stroki. Bogata spoznanja o ohranjanju in prenašanju dediščine pa uspešno širi v različnih sredinah od študentov na Filozofski fakulteti do zagnanih slušateljev v Gorenjskem muzeju. V zadnjih letih jo navdihujejo zgodbe in njihova sporočila, še posebej jo navdušujejo zgodbe v dialektih, ki se kot pomembna dediščina ohranjajo v izvornem prostoru. Slovensko muzejsko društvo je Vereni Vidrih Perko za odličnost strokovnega dela podelilo Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo. Arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja v Kranju, je avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov. Z veseljem se spominja izkopavanj na Ajdni ter številnih odmevnih arheoloških razstav: Železna nit, Zlata doba Karnija, soustvarjala pa je tudi pregledno razstavo Prelepa Gorenjska.


22.05.2024

Andrej Klemenc - vizionar trajnostne mobilnosti

Kolesarska strast, filozofska misel in predanost trajnostnemu razvoju. Kako kolesarjenje spreminja življenja ljudi in mesta? Kako vpliva na zdravje in okolje? Spoznajte kolesarskega aktivista Andreja Klemenca, ki je sodeloval pri ustanovitvi ljubljanske in slovenske kolesarske mreže ter Društva električnih kolesarjev Slovenije. Izvedeli boste, kako je od študija filozofije prešel v okoljski aktivizem ter s svojimi idejami in projekti spodbujal zeleno energijo in okolju prijazno prometno politiko.


15.05.2024

Dr. Miha Jeršek: Delo v muzeju je čast, ampak zaposleni odhajajo zaradi nizke plače in slabih pogojev dela

Pred mednarodnim dnevom muzejev smo v oddajo Intervju povabili direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije dr. Miho Jerška. V njem se že vrsto let spopadajo s prostorsko problematiko. V muzejski zgradbi na Prešernovi sta namreč kar dva državna muzeja: Prirodoslovni muzej in Narodni muzej Slovenije. Lani je ministrstvo za kulturo priskrbelo sredstva za novo idejno rešitev novogradnje Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Biološkem središču v Ljubljani. Zato so v muzeju optimistični glede rešitve tega problema, precej drugače pa je na področju kadrov. V soboto, 18. maja, bodo tudi v slovenskih muzejih in galerijah počastili mednarodni dan muzejev. Letošnja izbrana tema je Muzeji za izobraževanje in raziskovanje in poudarja ključno vlogo kulturnih ustanov za zagotavljanje celostnega izobraževanja. Želijo, da bi muzeji na ta dan še posebno spodbujali k bolj trajnostnemu in vključujočemu svetu. Muzeji so dinamična izobraževalna središča, ki spodbujajo radovednost, ustvarjalnost in kritično mišljenje. Letos želijo predstaviti svoj prispevek k raziskovanju in širjenju novih idej. Muzeji so ključni prostori, v katerih se prepletajo področja od umetnosti in zgodovine do znanosti in tehnologije in oblikujejo naše razumevanje sveta. Številni strokovnjaki v naših muzejih opravljajo pomembno raziskovalno delo, izsledke teh raziskav pa muzeji širijo med ljudi s svojimi izobraževalnimi programi, ki so namenjeni mladim in odraslim, strokovnjakom in laikom. Tako so zapisali v Mednarodnem muzejskem svetu za Slovenijo.


07.05.2024

Dr. Janez Potočnik: Evropska unija mora poenotiti davčno politiko in jo uporabiti za okoljske cilje

Ali je Evropska unija kljub krepitvi obrambnih politik in izdatkov še mirovni projekt? Je evropski zeleni dogovor upravičeno postal grdi raček ali gre le za sprevrženo predvolilno kampanjo? Pa tudi o sobah pobega v Evropski uniji in o tem, kaj ima naš odnos do Unije skupnega z impresionističnimi umetninami. O tem pred dnevom Evrope, ob začetku kampanje pred evropskimi volitvami in na vrhuncu praznovanj 20-letnice članstva Slovenije v Uniji v oddaji Intervju na Prvem ključni pogajalec in dolgoletni evropski komisar dr. Janez Potočnik.


Stran 1 od 46
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov