Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre. Borka za človekove pravice in humanitarka, je s pokojnim možem posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
Esma Redžepova Teodosievska, dama z mogočnim in čustvenim glasom, je pevka, ki je romsko tradicionalno glasbo postavila na svetovne odre in jo popularizirala. Je tudi velika borka za človekove pravice in humanitarka. S pokojnim možem Stevom Teodosievskim, ki jo je odkril in ponesel med zvezde, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, sama pa je pred leti posvojila dekle, ki v glasbenih krogih velja za njeno naslednico. Divo, za katero je več kot 60 let trajajoča glasbena pot in ki bo letos praznovala 73 let, je Enisa Brizani obiskala v rodnem Skopju.
V prvi polovici 50-ih se je prvič pojavila na odru in takoj zmagala. Ravnatelj osnovne šole, ki jo je obiskovala jo je poslal na radijsko tekmovanje “Mikrofon je vaš«. Z avtorsko skladbo Čhaje Šukarije je bila pri enajstih popularna že v celotni Jugoslaviji. Rojena je v Skopju, kot peta od šestih otrok, ime je dobila po babici. V času njenega odraščanja je bilo pomanjkanje vsepovsod prisotno.
“V tem času je manjkalo veliko stvari. Tudi če si imel denar nekaterih stvari nisi mogel kupiti. Ampak se ne pritožujem, kot otrok sem imela lepo otroštvo. Izhajam iz velike družine, oče je igral na bobne in pel. Bil je invalid, brez ene noge. Nisem ga poznala z dvema nogama in zaradi tega sem bila vedno žalostna. Delal je kot čistilec čevljev, na ulici. Ko sem postala popularna sem mu kupila čistilni salon v centru mesta. Čeprav je bil kot invalid zaznamovan, je bil zelo delaven. Tudi moja mama je delala; v sindikatu kot higieničarka. Vsi otroci smo izšolani in dobro vzgojeni. Kot otrok sem vedno rada imela svojo žepnino. Pri 8-ih sem prenašala mleko, 4 litre na dan. V neki zgradbi sem čistila še stopnišče. Tako sem vedno imela svoj denar. Rada sem hodila v gledališče in v kino. To je bila moja strast, to sem imela zelo rada.”
Malo romsko dekletce, ki si je upalo peti v romščini je v trenutku postalo uspešnica. K temu je pripomogel mogočen glas in z emocijami prežete interpretacije barvite in bogate romske glasbe. Poleg nje in očeta, je bila glasbeno nadarjena tudi njena starejša sestra Sajka, ki je kot pravi Esma, pela lepše, imela boljši glas in večji razpon. Pa vendar je uspela le Esma, in to pravi je bila velika sreča.
“Mislim da je to največja loterija na kateri sem zadela – da sem spoznala Steva Teodosievskega. Resnično sem zadela glavni dobitek. Bila sem še otrok, pri 10, 11 letih me je nekdo moral voditi po tej poti in zaščititi. In on me je v tem pogledu zelo ščitil. V tem času je bilo slišati: »poglejte jo, ciganka je prišla peti«. To me ni več prizadelo. To se je dogajalo s strani umetnikov, ki so bili ljubosumni name. Mislim, saj to je bilo normalno. Stevo me je vabil na koncerte, kjer so mu makedonski pevci in pevke govorili: »Joj, zakaj voziš to ciganko s seboj, sramoti nas«. Odvrnil jim je: » Ljudje imajo Esmo radi, če je ne povabim, ne bo niti koncerta.« Prvič se je zgodilo da se na odru pojavlja dekletce, ki povrh vsega ni Makedonka in ljudem je bilo to zanimivo. Na odru sem bila živahna, sproščena, za razliko od ostalih pevk sem vedno pela in hkrati plesala.”
Po končani osnovni šoli se je s Stevom Teodosievskim, ki jo je vzel pod okrilje, preselila v Beograd. Učitelj je kasneje postal njen mož, skupaj sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov.
“Sama sem imela pri njemu privilegije, ni me želel prizadeti, rad je skrbel za mene. Rad me je imel – kaj naj rečem. Vzljubil me je še kot dekletce in čakal da odrastem, da se poroči z mano. 5 let je vztrajal, od mojega 18 do 23 leta, na koncu sem pristala. Seveda sem ga spoštovala, cenila kot osebo, kot prijatelja, nisem se pa želela poročiti z njim. Nisem niti pomislila na to, saj sem v njem videla učitelja. Poleg tega je bil precej starejši od mene, med nama je bilo 22 let razlike, in to me je zelo motilo.”
Kraljica romske glasbe je postala leta 1976 na prvem festivalu romske glasbe v indijskem Chandigarju. Indija pravi, je tega leta nekako priznala, da Romi izhajajo iz Indije. Leta 1983 je priznala še jezik, slovar in izvor, zdaj pojavljajo težnje po priznanju Indije kot države, ki bi Rome po svetu priznala za svojo manjšino.
“To je resnica. To je resnica. Če pogledate romski narod – to so iste tradicije, ki so indijske. Uporabljamo enake rituale in obrede pri poroki, zaroki, umiranju, rojstvu … veliko tega je ohranjenega, še posebej v Makedoniji. Indija je matična država. Zanimivo je, da želijo Romi živeti po vsem svetu. Ne priznavajo – to je moja država. Pravijo: mi smo na tem svetu, na tej zemeljski krogli, ki ni od nikogar. Je od vseh.”
Esma je znana tudi po svoji dobrodelnosti. S pokojnim možem, sta posvojila in glasbeno izobrazila 47 dečkov, po smrti soproga, učitelja in prijatelja, je posvojila dekle, ki velja v glasbenem smislu za njeno naslednico. V pokoj, se bo pravi, odpravila ko bo videla, da ne poje več tako dobro.
“Takrat se bom sama umaknila. Žalostno bi bilo, da me ljudje gledajo in da ne pojem dobro. Še vedno sem dovolj pri močeh, še vedno sem na 80%, ko pridem do 70% bom odnehala. Spočijem se, dokaj zdravo živim, ni težav. Prehranjujem se zdravo, pazim na veliko stvari, počutim se dobro.”
Esma Redžepova ni cenjena samo v Makedoniji, temveč po vsem svetu. Na vrhuncu kariere je odpela več kot 600 koncertov na leto. Ob dogovarjanju za ta intervju, so nam povedali, da Esmin dom najdemo, če taksistu samo povemo naj nas pelje do tja. Vsi v Skopju vedo kje živi dama, ki jo je predsednik države imenoval za nacionalno umetnico za širjenje kulture. Dvakrat je bila nominirana za Nobelovo nagrado za mir.
“Imam tudi druga odlikovanja, tudi od Tita in veliko priznanj iz sveta. Sem recimo druga pevka v svetu po glasu – petju. To je bilo v Ameriki. Prva je Ela Fitzgerald, druga sem jaz. Sem pacifistka. Ko se pojavijo težave, sem tam da bi pomirila strasti. Zdaj mi je zelo težko ko se dogajajo selitve migrantov, boli me duša. Tam sem bila 2x, 3x in delila pakete humanitarne pomoči. To je zelo težko. Če samo pomislite, da ljudje bežijo, da bi si rešili življenje. Če mene vprašate bi ustavila vse ure sveta in nikjer ne bi bilo vojn. Zakaj vojne? Zakaj ne bi raje čas namenili temu, da se podaljša obstoj človeške rase. Projektirajo bombe, da bi porušili kar so zgradili. Zakaj? To se pogosto sprašujem. V 21. stoletju so vojne, okupirana območja, kjer vam govorijo kaj lahko in česar ne. V današnjem času računalnikov, ko v minuti dobimo informacije, od vsepovsod…to mi ne gre v glavo in s tem se nikakor ne morem sprijazniti.”
Zadnja leta je svetnica v skopskem mestnem svetu. Makedonija je kot, pravi naredila najboljše kar je lahko za romski narod s priznanjem v ustavi.
“V Makedoniji smo v ustavi priznani kot narod – kot romski narod. Imamo namestnike, ministre, zdravnike, vse profile, ki obstajajo. Veliko se dela na izobraževanju. Poglejte, jaz sem prva Rominja, ki je pela v romskem jeziku na radiu Skopje in po svetu. Pazite to je velika stvar; po tem se meri demokracija do romskega naroda. Makedonija ima romski narod rada, zanimivo je da ni predsodkov, da živijo skupaj in da ni nobenih težav. Seveda je še vedno prisotna revščina, ne samo med Romi.”
Bogastva diva z več kot 60 letno kariero, ne meri z materialnimi dobrinami, temveč z dobrodelnostjo. Želje so povezane z zdravjem in nastopanjem pa tudi…
“želim dokončati še muzej in odpreti ljudsko kuhinjo. Da bi se lahko pri meni brezplačno najedlo 150 ljudi. To želim narediti. Hiša je velika, ima 860 m2, prostora je dovolj tudi za to dvoje. Mislim, da bom to naredila, to so moje sanje. Pomagati z obrokom tistim, ki nimajo.”
Borka za človekove pravice in humanitarka, ki se je stereotipni podobi Romov upirala na svetovnih glasbenih odrih, pravi:
“Celemu svetu želim povedati in tudi Sloveniji – Romi so kozmopoliti. Moto Romov je »gola prihajaš na svet, in gola odhajaš. Ničesar ne nosiš s seboj.« To imejte v mislih vse življenje. Romi tako živijo. Ne moremo jim reči to je moja zemlja … celo najbolj strupena kača lahko prečka ozemlje brez vsega. In tako želijo živeti Romi. To so ljudje, ki niso nikoli s silo zasedali ozemlja, sprožili nobene vojne. To je miroljuben narod, ki podaja roko vsakemu če jo le kdo ponudi njemu. In to je redko. Mnogo ljudi na Rome gleda s predsodki. Ste kdaj slišali da bi Rom ukradel velike vsote denarja? Tega ni. Če so kradli so kradli malenkosti, kot sta kruh in mleko, da nahranijo otroke.”
8. aprila bo 72 letna Esma Redžepova po 5 letih zopet nastopila v Ljubljani. Njeni koncerti pravi, združujejo. Radi jo imajo od Triglava do Vardarja.
“Radi me imajo kot da sem njihova, kot da sem Jugoslavija, ženska, ki je vse spajala. In ki ni opredeljena, ki je prava jugoslovanka. Na koncertu bo veselo, bodo stari in novi hiti. Vse skupaj vas vabim na koncert 8. aprila, ki je sicer dan romskega naroda celega sveta. Mislim, da bo veselo in da boste za dve uri pozabili na vse težave. Toliko od Esme Redžepove Teodosievske.”
Esma Redžepova, Kraljica romske glasbe, bo na Svetovni dan Romov, v petek, 8. aprila, nastopila v Ljubljani! Na velikem koncertu, ki bo potekal na dvorišču dvorca Selo (Etno klub Zlati zob), se ji bo pridružila skupina Šukar! Prvi program Radia Slovenija bo koncertni dogodek posnel, posnetku koncerta boste lahko prisluhnili v oddaji Naše poti, v ponedeljek 18.4.2016 ob 21.00.
Gost sredinega Intervjuja na Prvem je bil prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog in nevroznanstvenik, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in član več strokovnih združenj na področju nevrodegenerativnih bolezni. V mesecu ozaveščanja o Alzheimerjevi bolezni smo se z njim pogovarjali o slovenski strategiji za obvladovanje demence ter akcijskemu načrtu, ki je bil sprejet januarja letos. Kako uspešni smo in koliko odgovorov že imamo na področju odkrivanja in zdravljenja ter predvsem priprave družbe in ustreznega podpornega okolja za življenje z demenco, ki jo globalno gledano v povprečju vsake tri sekunde razvije nekdo nov? Prof. dr. Zvezdana Pirtoška je v Intervju povabila Mojca Delač.
Gostja današnje oddaje Intervju je generalna direktorica statističnega urada Apolonija Oblak Flander. Na ta položaj jo je vlada imenovala pred petimi meseci. Ima magisterij iz socialne in politične geografije, diplomirala je iz geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani, pred tem obiskovala gimnazijo Poljane, osnovno šolo pa v Polhovem Gradcu. Statistični urad je njena prva zaposlitev, najprej na področju kmetijskih statistik, med drugim je organizirala terenski popis kmetijskih gospodarstev. Potem se je ukvarjala z regionalnimi statistikami, vodila demografski oddelek in sodelovala pri popisu prebivalstva, vodila je tudi oddelek za statistiko transporta, turizma in informacijske družbe, pa tudi okoljske statistike. Dve leti je bila tudi na Evropskem statističnem uradu. Po 25 letih pa je prevzela vodenje slovenskega statističnega urada, ustanove, ki zagotavlja uradne podatke o vseh vidikih življenja, in to že 80 let.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina izroča čez poletje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za lani visokim predstavnikom države. Kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic pri nas? V zadnjih dneh je razburil del javnosti z odločnim stališčem, da morajo vsi prebivalci in prebivalke v Sloveniji imeti dostop do pitne vode ne glede na to, ali živijo v zakonito zgrajenih naseljih ali ne. Petru Svetini – kot petemu varuhu človekovih pravic – se bo šestletni mandat končal februarja prihodnje leto. Sicer je prvi varuh, ki je obvestil predsednico države, da želi opravljati še en mandat varuha. Zakaj takšna odločitev; še prej bo institut varuha praznoval 30 let delovanja? Zakaj je pomembno, da Slovenija kot demokratična država krepi delovanje neodvisnih institucij? O vsem tem in drugih aktualnih vprašanjih s področja varovanja človekovih pravi se bo z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino v Intervjuju na Prvem pogovarjala Nataša Lang.
Kako je videti življenje pilota, ki je uspel na eni najprestižnejših vojaških akademij na svetu? Matija Zupančič je svojo pot začel kot strojnik, a ga je ljubezen do letenja popeljala na ameriško vojaško akademijo v Colorado Springsu. Danes ni le pilot helikopterja Slovenske vojske, ampak tudi reševalec. Pomagal je pri helikopterskem gašenju požara na Krasu leta 2022, koordiniral zračne operacije med lanskimi katastrofalnimi poplavami, rešuje pa tudi ponesrečence v gorah, tudi v izredno težkih razmerah, ko mora helikopterska posadka pokazati vse izkušnje in pogum. Kako se spopada z letenjem v ekstremnih razmerah, kako so ga izkušnje na akademiji oblikovale poklicno in zasebno ter kako se med helikopterskimi operacijami sooča z moralnimi vprašanji? Vse to izveste v pogovoru z nadporočnikom Matijo Zupančičem.
Slovenski rojak iz Argentine Damian Ahlin je že od zgodnje mladosti vpet v slovensko skupnost in dejaven v slovenskem domu, najprej v San Justu, zadnja leta pa v Karapachaju, kjer je tudi predsednik. Je tudi predsednik osrednjega kulturnega društva slovenskih povojnih izseljencev v Buenos Airesu - Slovenske kulturne akcije, ki prav letos praznuje 70 let delovanja. Zapisan je pesništvu, tudi prevajalec, čeprav po stroki izhaja s tehničnega področja. Damiana Ahlina iz Buenos Airesa boste spoznali v sredinem Intervjuju po deseti na Prvem. Z njim se je pogovarjala Lili Brunec.
Dr. Polona Šafarič Tepeš je znanstvenica, ki si že od nekdaj želi pomagati ljudem. Doktorirala je na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, že skoraj 9 let pa živi v New Yorku, kjer je sprva preučevala nekatere vrste raka, zdaj pa se posveča preučevanju endometrioze - kronične bolezni žensk, ki povzroča bolečine in neplodnost. Išče način, kako endometriozo potrditi s pomočjo preprostega testa na podlagi kapljic menstrualne krvi. Je tudi velika zagovornica enakopravnosti spolov; ob mednarodnem dnevu deklet in žensk v znanosti je v palači Združenih narodov v New Yorku sodelovala na okrogli mizi o tem. Kot poudarja, študije pravijo, da je enakopravnost ne le pravična, ampak se tudi gospodarsko izplača.
Pri petnajstih je prvič stal na gledaliških deskah, le nekaj let pozneje režiral svojo prvo celovečerno gledališko predstavo. Leta 1962, pri osemnajstih letih, je postal predsednik Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan, ki ga brez premora vodi še danes. Je tudi častni občan Občine Domžale, nagrajenec Javnega sklada Republike Slovenije za kulturno dejavnost, predvsem pa nezamenljivi režiser, organizator in menedžer odlično obiskanih domačih gledaliških iger v Poletnem gledališču Studenec. O delu tega priljubljenega ljubiteljskega gledališča, ljubiteljski kulturi nasploh in vseživljenjski predanosti gledališču se je z Lojzetom Stražarjem pogovarjala Andreja Čokl.
Prečenje Grenlandije pomeni prečenje grenlandskega ledenika, in sicer z zahoda proti vzhodu. Maja se je na ta ekstremni podvig – na smučeh – odpravil gost tokratnega Intervjuja Robert Ferlič. Pot je trajala 30 dni, zračna linija od točke A do točke B pa je bila dolga 550 kilometrov. Na zahtevni poti so se morali prilagajati različnim naravnim oviram, pot je močno krojilo tudi nepredvidljivo vreme. Del poti je Robert Ferlič izkoristil tudi za nabiranje vzorcev snega in ledu v znanstvene namene. O tem, kako je potekala pot in s čim vse se je soočila odprava, katere del je bil, je Robert Ferlič predstavil v oddaji Intervju.
V prihodnjih dneh bo pozornost mednarodne javnosti, zlasti ljubiteljev in ljubiteljic športa, usmerjena v Pariz, kjer bodo v petek otvorili poletne olimpijske igre. Francija bo že šestič gostiteljica tega velikega dogodka. To deželo pa že dobra tri desetletja od blizu spoznava umetnica, pesnica, lutkarica in neumorna povezovalka slovenskega in francoskega sveta, Mateja Bizjak Petit, ki je konec junija za svoje delo prejela tudi priznanje in zahvalo Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. V pogovoru z Mojco Delač sta se seveda dotaknili tudi športa in vprašanja, kako megalomanski dogodek vpliva na življenja domačinov, Mateja Bizjak Petit je na svet pogledala s kritičnim ustvarjalnim očesom, razmišljala o tem, kako je ustvarjati za otroke, se sprehodila skozi leta življenja v Franciji ter po ulicah ljube, domače Ljubljane, kjer je bila na obisku, ko se je ustavila v našem radijskem studiu.
Luka Camlek, zdravnik intenzivist na pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, svoje strokovno delo povezuje tudi z delom v enoti helikopterske nujne medicinske pomoči in v Gorski reševalni zvezi Slovenije, kjer je že drugi mandat vodja komisije za medicino. Trikotnik zdravniškega dela zanj prinaša nove, predvsem strokovne in osebne izzive. Kot član ekipe sodeluje tudi pri nujnih medicinskih prevozih kritično bolnih otrok in novorojenčkov. Kot zdravnik, gorski reševalec letalec pa ugotavlja, da v naših gorah vse več ljudi potrebuje pomoč tudi zaradi nenadne obolelosti. Kot zdravnik intenzivist ne stavka, ker je stavka na takem delovnem mestu nedopustna. Opozarja pa na neurejenost zdravstvenega sistema ter nujnost digitalizacije enot intenzivne terapije. Luka Camlek išče razbremenitev na gorskem in cestnem kolesu. Njegova prva izbira pa so visoke gore, tudi tuja gorstva, ki jih osvaja skupaj z družino.
Direktorat za prevajanje pri Evropskem parlamentu je ena izmed največjih prevajalskih služb na svetu. Vodi jo Valter Mavrič, ki je tudi najvišji slovenski uradnik v evropskih ustanovah. Mavrič pravi, da je direktorat neke vrste storitvena dejavnost za 450 milijonov Evropejcev. Kakšna je njegova služba? Kako to, da se v Evropskem parlamentu povečuje raba angleščine po širjenju Evropske unije in izstopu Združenega kraljestva? Kako se v jeziku kažejo politične odločitve? O vsem tem se je s poliglotom, ki govori devet jezikov, pogovarjal Aleksander Čobec.
Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.
Pred 50 leti je bil v Trstu uradno ustanovljen Slovenski raziskovalni inštitut, ki so ga poimenovali SLORI. Razlog za njegovo ustanovitev so bile specifične razmere, v katerih so se znašli tam živeči rojaki. Trst je bil za tedanjo Jugoslavijo strateško pomemben in zato je tja prišlo veliko kadrov, političnih aktivistov, ki so narodno skupnost vnovič postavili na noge. Da bi imela manjšina strokovne podlage za zagovarjanje svojih interesov, so ustanovili raziskovalni inštitut, pripoveduje doktorica Sara Brezigar, predsednica upravnega odbora SLORI-ja. Kakšno pot je prehodni inštitut od začetkov do današnjih dni, kakšna je njegova vloga danes in kaj kažejo najnovejše raziskave o sami slovenski narodni skupnosti v Italiji? Kako se je spremenila in kaj so najpomembnejši izzivi, pred katerimi se je znašla?
Nagrada Mentor leta, ki jo vsako leto podeljuje Društvo Mlada akademija, je namenjena promociji dobrega mentorstva in dobrih mentorskih praks in tudi osebnemu priznanju dobrih mentorjev. Prestižni naziv Mentor leta 2023 je prejel profesor doktor Roman Kuhar iz Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga gostimo v tokratni oddaji Intervju. Z njim se je o njegovem mentorskem, predavateljskem in raziskovalnem delu na področju enakosti spolov, diskriminacije, homofobije, državljanstva in človekovih pravic pogovarjala Urška Henigman.
Začenja se jubilejna, 30. kolesarska dirka Po Sloveniji. Njeni začetki segajo v leto 1993, ko je postala nova članica Mednarodne kolesarske zveze. V vsem tem času je dirka odpadla le dvakrat: leta 1997 zaradi pomanjkanja denarja, leta 2020 pa zaradi epidemije koronavirusa. Prvi organizacijski direktor dirke je bil legendarni Jože Majes, leta 2002 pa je to krmilo prevzel takrat komaj 30-letni Bogdan Fink, ki je tega leta stopil tudi v direktorske čevlje novomeškega kolesarskega kluba Adria Mobil. Bogdan Fink je nekdanji vrhunski kolesar, ki je svojo kariero začel v Novem mestu, na mladinskem svetovnem prvenstvu je osvojil bron, po poškodbi stegnenice pa se je podal v trenerske in organizacijske vode. Kako je prehodil pot od tekmovalca do direktorja mednarodne kolesarske dirke, ki je tudi priprava na znameniti Tour de France? Kakšne izzive prinaša organizacija takšnega dogodka, kako je sodeloval pri preobrazbi kolesarskega asa Primoža Rogliča in kaj lahko pričakujemo na letošnji dirki Po Sloveniji? O vsem tem z Bogdanom Finkom na terenu v Murski Soboti, pred štartom prve etape Dirke Po Sloveniji, novinar Rok Valenčič, tehnična izvedba Nina Kač.
O šolskem sistemu, novostih, potrebah in številnih težavah Mojca Mihelič brez ovinkov pove svoje mnenje. Ta sistem pozna do obisti. Najprej je bila učiteljica matematike in fizike. Že šestnajst let je ravnateljica osnovne šole Danile Kumar v Ljubljani, od lani pa je tudi predsednica združenja ravnateljev in ravnateljic osnovnih in glasbenih šol. Pred nekaj dnevi je povedala: »V šolstvu vlada alarmantno stanje.« Kateri so največji problemi, ali se starši res preveč vtikajo v šolanje svojih otrok, kaj meni o uvedbi drugega tujega jezika v osnovno šolo, kaj o tem, da bi pametne telefone izgnali iz šolskih prostorov, ali imamo pri nas res brezplačno šolo – to je le nekaj vprašanj zanjo.
Verena Vidrih Perko, doktorica arheoloških in muzeoloških znanosti, že desetletja prepleta obe stroki. Bogata spoznanja o ohranjanju in prenašanju dediščine pa uspešno širi v različnih sredinah od študentov na Filozofski fakulteti do zagnanih slušateljev v Gorenjskem muzeju. V zadnjih letih jo navdihujejo zgodbe in njihova sporočila, še posebej jo navdušujejo zgodbe v dialektih, ki se kot pomembna dediščina ohranjajo v izvornem prostoru. Slovensko muzejsko društvo je Vereni Vidrih Perko za odličnost strokovnega dela podelilo Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo. Arheologinja in muzealka, dolgoletna sodelavka Gorenjskega muzeja v Kranju, je avtorica več kot 500 znanstvenih in strokovnih prispevkov. Z veseljem se spominja izkopavanj na Ajdni ter številnih odmevnih arheoloških razstav: Železna nit, Zlata doba Karnija, soustvarjala pa je tudi pregledno razstavo Prelepa Gorenjska.
Kolesarska strast, filozofska misel in predanost trajnostnemu razvoju. Kako kolesarjenje spreminja življenja ljudi in mesta? Kako vpliva na zdravje in okolje? Spoznajte kolesarskega aktivista Andreja Klemenca, ki je sodeloval pri ustanovitvi ljubljanske in slovenske kolesarske mreže ter Društva električnih kolesarjev Slovenije. Izvedeli boste, kako je od študija filozofije prešel v okoljski aktivizem ter s svojimi idejami in projekti spodbujal zeleno energijo in okolju prijazno prometno politiko.
Pred mednarodnim dnevom muzejev smo v oddajo Intervju povabili direktorja Prirodoslovnega muzeja Slovenije dr. Miho Jerška. V njem se že vrsto let spopadajo s prostorsko problematiko. V muzejski zgradbi na Prešernovi sta namreč kar dva državna muzeja: Prirodoslovni muzej in Narodni muzej Slovenije. Lani je ministrstvo za kulturo priskrbelo sredstva za novo idejno rešitev novogradnje Prirodoslovnega muzeja Slovenije v Biološkem središču v Ljubljani. Zato so v muzeju optimistični glede rešitve tega problema, precej drugače pa je na področju kadrov. V soboto, 18. maja, bodo tudi v slovenskih muzejih in galerijah počastili mednarodni dan muzejev. Letošnja izbrana tema je Muzeji za izobraževanje in raziskovanje in poudarja ključno vlogo kulturnih ustanov za zagotavljanje celostnega izobraževanja. Želijo, da bi muzeji na ta dan še posebno spodbujali k bolj trajnostnemu in vključujočemu svetu. Muzeji so dinamična izobraževalna središča, ki spodbujajo radovednost, ustvarjalnost in kritično mišljenje. Letos želijo predstaviti svoj prispevek k raziskovanju in širjenju novih idej. Muzeji so ključni prostori, v katerih se prepletajo področja od umetnosti in zgodovine do znanosti in tehnologije in oblikujejo naše razumevanje sveta. Številni strokovnjaki v naših muzejih opravljajo pomembno raziskovalno delo, izsledke teh raziskav pa muzeji širijo med ljudi s svojimi izobraževalnimi programi, ki so namenjeni mladim in odraslim, strokovnjakom in laikom. Tako so zapisali v Mednarodnem muzejskem svetu za Slovenijo.
Ali je Evropska unija kljub krepitvi obrambnih politik in izdatkov še mirovni projekt? Je evropski zeleni dogovor upravičeno postal grdi raček ali gre le za sprevrženo predvolilno kampanjo? Pa tudi o sobah pobega v Evropski uniji in o tem, kaj ima naš odnos do Unije skupnega z impresionističnimi umetninami. O tem pred dnevom Evrope, ob začetku kampanje pred evropskimi volitvami in na vrhuncu praznovanj 20-letnice članstva Slovenije v Uniji v oddaji Intervju na Prvem ključni pogajalec in dolgoletni evropski komisar dr. Janez Potočnik.
Neveljaven email naslov