Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
V tokratnem sredinem Intervjuju bomo gostili filmskega in gledališkega igralca. Dario Varga je v svoji dolgoletni igralski karieri pomembno zaznamoval slovensko gledališče. Že 32 let je stalni član ansambla Slovenskega mladinskega gledališča. Je prejemnik različnih nagrad in priznanj gledališke stroke in občinstva. Temu je znan tudi z malih zaslonov po vlogah v nadaljevankah in filmih, kot so Halgato, Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk in Naša mala klinika. Zdaj ga lahko spremljamo v glavni vlogi v nadaljevanki Primeri inšpektorja Vrenka. Kdo je v resnici inšpektor Vrenko in kako je potekalo snemanje med epidemijo? Vse to bo Dario Varga zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.
V zadnjih tednih se je zgoščenosti političnega dogajanja pridružilo še dogajanje na računskem sodišču. Osnutek revizije o nakupu zaščitne opreme se je zataknil pri namestniku predsednika računskega sodišča. Sledila so vprašanja, ukrepi, medijske izjave predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela in nazadnje - luč je posijala na Veselovo vlogo in zaslužek pri Mednarodni nogometni zvezi. O zadnjem dogajanju in o pomembnejših vsebinah revizij ga bomo zato vprašali v sredinem Intervjuju. Vodila ga bo Maja Derčar.
Če smo prvo sredo v iztekajočem se letu poslušali izbor intervjujev leta 2019, pa bomo to sredo zaokrožili z odlomki nekaterih pogovorov iz leta 2020. 50 tednov, 50 intervjujev. Prav vsi so zaznamovali to nenavadno leto, ki ga z nekaterimi sogovorniki zdaj tudi zaključujemo. Lucija Fatur.
Na 30. obletnico plebiscita o samostojnosti Slovenije je gostja intervjuja na Prvem filozofinja in sociologinja doktorica Spomenka Hribar. Od začetka je bila vključena v procese osamosvajanja in nastajanja nove države, v svoji doslednosti je bila moteča za nedosledneže. Formalno smo dobili lastno državo, kakšna je njena vsebina 30 let pozneje? Je uvid lastnih političnih interesov pomembnejši od nacionalnih interesov? Ali je narodna sprava postala moteča ovira za obračun in poračun? Se globoka država udejanja s preurejanjem slovenske družbe v ozadju premagovanja epidemije? Z doktorico Spomenko Hribar se bo pogovarjal Bojan Leskovec.
Boštjan Videmšek je poročal s številnih kriznih žarišč in poročal o humanitarnih posledicah vojn in konfliktov. O ljudeh, ki so izgubili vse. V svoji knjigi Plan B se posveča krizi, ki preti vsemu človeštvu, vse bolj grozeči podnebni katastrofi in nekaterim projektom spopadanja z njo. Projektom, ki vzbujajo nekaj upanja. Planeta B namreč nimamo.
Ob svetovnem dnevu človekovih pravic bomo govorili o diskriminaciji – dogaja se tudi pri nas, na vseh področjih družbenega življenja, in pomeni kršenje človekovih pravic. Primere obravnava zagovornik načela enakosti, ki smo ga uzakonili leta 2016 in s tem zadostili evropski direktivi. To funkcijo opravlja Miha Lobnik. V nasprotju s pristojnostmi varuha človekovih pravic pristojnosti zagovornika načela enakosti segajo ne samo na področje javnega, temveč tudi na področje zasebnega sektorja. Kateri so najpogostejši primeri prijave diskriminacije, kako lahko zagovornik ukrepa, pa tudi, kakšne so njegove ugotovitve glede dostopnosti bolnišničnega zdravljenja za oskrbovance v domovih za starejše v obdobju covida, v intervjuju.
Novinarstvo je prvi, še grobi osnutek zgodovine, je prepričan Michael Goldfarb, prekaljeni ameriški novinar in publicist, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja proslavil z delom za NPR, ameriško nacionalno radijsko hišo, in za sloviti britanski BBC. Pokrival je zelo različne teme – od vojn v Bosni in Iraku prek iskanja izhoda iz konflikta na Severnem Irskem do zgod in nezgod na angleškem kraljevem dvoru. Za večdelno reportažo o življenju na ameriškem srednjem zahodu je leta 1994 prejel prestižno nagrado sony, ki jo podeljuje britanska Radijska akademija. Na prelomu tisočletja je poučeval na Harvardu, potem pa se je posvetil pisanju knjig, med katerimi je najbrž največ pozornosti javnosti in priznanj za novinarsko odličnost požela tista, v kateri je popisal zgodbo svojega iraškega prijatelja, umorjenega časopisnega urednika Ahmada Shawkata. Danes Goldfarb že četrto leto vodi podkast FRDH. Kratica je akronim za First Rough Draft of History, se pravi za prvi grobi osnutek zgodovine, in temu primerno Goldfarb tu govori predvsem o načinih, kako bližnja pa tudi bolj oddaljena preteklost vpliva na sedanjost. To Goldfarbovo povezovanje preteklega s sedanjim je moč zlahka opaziti tudi v njegovem razmišljanju o nezavidljivem gospodarskem, družbenem in političnem položaju, v katerem se je ob koncu Trumpovega mandata znašla Amerika. Zakaj so torej Združene države v krizi in kdo vse je za to odgovoren? Odgovor smo iskali v oddaji Intervju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.
Drugi val epidemije je vnovična preizkušnja tudi za številne varstveno-delovne centre in centre za usposabljanje, delo in varstvo. Ti povezujejo 3 tisoč 300 uporabnikov. Varstveno-delovni centri opravljajo zgolj nujno varstvo, uporabniki so doma, pogrešajo delo in vsakodnevno druženje. Večina bivalnih enot zdaj nima stikov z zunanjim okoljem. Koronavirus je spremenil življenje posameznikov s telesnimi in duševnimi motnjami, nekateri ne zmorejo razumeti novih pravil, pomembnih za zajezitev širjenja virusa. O premagovanju stisk, skrbi za uporabnike, strahu pred novimi vdori virusa, nenehnem prilagajanju in srčnosti zaposlenih v Intervjuju s predsednico Skupnosti varstveno-delovnih centrov Slovenije, Mirjano Česen.
Tokratni gost oddaje Intervju je filozof prof. dr. Igor Pribac s filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je širši javnosti znan kot analitik družbenega in političnega dogajanja v Sloveniji ter tujini. V času izrednih razmer zaradi pandemije in velikih sprememb tako na globalnem političnem parketu kot v družbi v obče, ga je pred mikrofon povabila voditeljica Martina Černe.
Monika Ažman je nastopila drugi mandat predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije in zelo dobro pozna izjemne razmere, v katerih so se zaradi koronavirusa znašle medicinske sestre in drugo osebje v zdravstvenem sistemu. Sporočila so zelo jasna. Soočamo se s kadrovskim pomanjkanjem, zaradi katerega k pomoči pozivajo študente in celo prostovoljce in veliki izpostavljenosti okužbam, ki so dodobra zdesetkale vrste medicinskih sester. Potrpežljivosti in predanosti medicinskega osebja se gotovo pridružuje tudi strah in človečnost, ki kdaj tudi bremeni. Bomo iz te izkušnje odšli močnejši, z večjim zavedanjem, da plačna podcenjenost hromi zdravstveni sistem?
Svoboda medijev in zaščita novinarjev sta za delovanje demokracije osrednjega pomena. V razgibani in ponekodzelo koncentrirani radijski krajini imajo izjemen pomen javni radijski servisi. Radio Slovenija pridobiva nove poslušalce, med pandemijo se je zaupanje v njegove programe in vsebine še okrepilo. Kakšen je sicer položaj Radia Slovenija v primerjavi z drugimi javnimi radijskimi postajami po Evropi? Ali so digitalne platforme adut, s katerim nacionalni radio nagovarja nove generacije poslušalcev? Zakaj Slovenija potrebuje razvojno naravnano medijsko zakonodajo, usmerjeno k javnosti? Sredi nove resničnosti med izzivi in težavami bo na 92-i rojstni dan Radia Slovenija gost sredinega intervjuja njegov direktor Mirko Štular.
Izvirno slovensko ime za oktober je vinotok in tudi zato bomo v oddaji Intervju gostili uglednega slovenskega enologa, vinskega in šampanjskega viteza Alojza Filipiča, ki je pred dobrimi štirimi desetletji v našem jeziku ponovno uveljavil besedo penina. Danes upokojeni strokovnjak, ki ga poleg žlahtne kapljice navdušuje šport in še veliko vsega, je od predlani nosilec najvišjega priznanja – zlatega grba občine Gornja Radgona, svojo poklicno pot pa je preživel po večini v Radgonskih goricah, kjer je med drugim uvedel tudi tehnologijo hitrega bistrenja mladega vina. Z zanimivim in iskrivim Alojzom Filipičem se pogovarja Lidija Kosi.
Ko je pred 40 leti prišel na Inštitut Jožef Stefan kot mlad elektrotehnik, je bil – pravi - nekoliko razočaran, ko so ga postavili pred dejstvo, da se bo ukvarjal s – takrat povsem novim – področjem robotike. A verjetno je bilo to kar srečno naključje, kajti danes prof. dr. Jadran Lenarčič velja za enega pionirjev robotske kinematike oziroma gibanja robotov. Predvsem pa ga danes v slovenski javnosti poznamo kot direktorja Inštituta Jožef Stefan, ki ga vodi zadnjih 15 let. V času zategovanja pasu in ostrih rezov v znanost je vztrajno opozarjal na hude posledice, ki ga bo takšno »hujšanje v možgane« imelo za razvoj Slovenije ter obenem uspešno obranil naš največji raziskovalni inštitut, da bi zaradi močno zmanjšanega financiranja izgubljal na kvaliteti. Zgradbe so resda iz povojnega časa in prostori premajhni, a mladi talenti, ki tam raziskujejo, so še vedno vrhunski. Kaj se torej lahko naučimo iz izkušenj preteklosti? Kaj Sloveniji in svetu prinaša današnji hitri tehnološki razvoj? Pa tudi o sorodnosti med znanostjo in umetnostjo ter o svojih slikarskih načrtih za čas, ko bo direktorske skrbi predal nasledniku. To so nekatera vprašanja iz tokratnega Radijskega intervjuja. Foto: Nina Slaček
Zvone Černelič iz Dečnega sela pri Brežicah ni običajen kmet, na 40 ha, od tega je večina najetih kmetijskih zemljišč, ekološko kmetuje od leta 2003, leta 2014 pa so pridobili certifikat Demeter, ki zagotavlja najodličnejšo hrano, pridelano po načelih biodinamike. Junija letos je njegova kmetija v konkurenci 77-ih prijavljenih prejela nagrado evropske javnosti, Rural Inspiration Awards, ki jo podeljuje Evropska komisija in Mreža za razvoj podeželja za projekte s temo biogospodarstva in blaženja podnebnih sprememb. Evropska komisija in širša javnost je v njegovem načinu kmetovanja, ki temelji na kolobarjenju, gnojenju z biodinamičnim kompostom domačega goveda in setvijo mešanih posevkov prepoznala prispevek k izboljševanju rodovitnosti tal in zmanjševanju izpustov CO2 v ozračje. Prispevajo tudi k čistejšemu zraku in bolj zdravemu okolju. Svoje znanje in izkušnje delijo z drugimi in tako pripomorejo k boljšemu svetu.
Doktor Erik Kerševan je vrhovni sodnik, eden najmlajših, in dobro leto tudi predsednik Sodnega sveta. Na vrhovno sodišče je prišel naravnost iz akademske sfere – pred tem ni bil sodnik. Je specialist za upravni postopek in upravni spor, več kot 15 let je predaval na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. A samo akademska kariera mu ni bila dovolj. Med drugim je bil generalni sekretar Ustavnega sodišča, krajši čas pa tudi svetovalec tedanjega predsednika države Danila Türka. Kot vrhovni sodnik je sodeloval v senatu, ki je v postopku kot pričo zaslišal takratnega predsednika vlade Mira Cerarja in razsodil, da je treba ponoviti glasovanje na referendumu o drugem tiru.
Nekdanji poklicni košarkar Matjaž Smodiš je dolgoletni slovenski reprezentant, trikratni evropski klubski prvak z Virtusom iz Bologne in moskovskim CSKA. Bogato kariero je začel v Novem mestu, kjer je leta 2000 s KK Krka osvojil prvi naslov državnega prvaka in tudi po vrnitvi iz tujine je leta 2012 kariero v dolenjski prestolnici končal z naslovom državnega prvaka. Zdaj je podjetnik, dejaven je v upravnem odboru KK Krka in športni direktor kluba Žoltasti troti.
V Intervjuju gostimo predsednika krovne evropske nogometne organizacije Uefa Aleksandra Čeferina. Če je bil pred desetletjem dejaven predvsem na področju prava in je bil z zastopanjem razvpitih primerov pogosto na očeh javnosti, pa so danes njegovi izzivi povsem drugačni. Tako kot ves svet tudi on bije boj z nevidnim sovražnikom in se trudi, da bi nogomet ostal živ. Med epidemijo je z donacijo zaščitne opreme pritegnil veliko pozornosti. Prav tako pa veliko pozornosti pritegnejo njegova stališča glede sedanjega dogajanja v družbi, ki temeljijo tudi na optimizmu in pozitivnosti. S predsednikom ta hip najvplivnejše športne organizacije na svetu se bo pogovarjal Marko Rozman.
»Če mi decembra ne bi v Pariz pisal ljubljanski nepremičninski agent in rekel, da ima za primorsko stanovanje resnega kupca, kmalu zatem ne bi našla tiste fotografije in se mi ne bi razkrila zgodba, ki jo je skrivala slika in jo je skrival čas.« Takole, s stavkom, ki je po eni strani sicer trdno zasajen v vsakdanjo, skoraj banalno stvarnost, a po drugi strani vendarle draži z obljubo skorajšnjega razkritja dolgo in globoko zakopanih skrivnosti, se začenja roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem. To posrečeno dvojnost oziroma razpetost med zdaj in nekoč, med tistim, kar je vsakomur vidno, in onim, kar naj bi na vekomaj ostalo potlačeno, pisateljica nato spretno vzdržuje slabih dvesto strani, dokler pred našimi očmi navsezadnje ne zraste resnično umetelno izpisana knjiga. Knjiga, ki je junija na ljubljanskem Rožniku prejela letošnjega kresnika za najboljši slovenski roman. Kako je torej Veronika Simoniti napisala svoje nagrajeno delo? Se ji je bilo – dolgo predvsem mojstrici kratke proze – težko privaditi na pisanje dosti daljše literarne forme? Kaj nam je z Ivano pred morjem pravzaprav hotela povedati o sedanjosti, preteklosti in o moči družinskih spominov? – Ta in druga sorodna vprašanja nas bodo, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, zaposlovala v današnjem Intervjuju na Prvem, ko pred mikrofonom gostimo prav Veroniko Simoniti. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.
Konec avgusta je iz Slovenije odšla veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, gospa Sophie Honey. V našo državo je prišla spomladi leta 2015. Začetek njenega delovanja pri nas je bil poseben, saj je bila prvič imenovana za veleposlanico, še bolj pa zato, ker je na ta položaj prišla nekaj mesecev po sinovem rojstvu.
Neveljaven email naslov