Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Prva slovenska medicinska sestra, ki se je pridružila Zdravnikom brez meja.
Prva slovenska medicinska sestra pri Zdravnikih brez meja
Humanitarna organizacija Zdravniki brez meja je za dajanje brezplačne medicinske pomoči na kriznih območjih leta 1999 prejela Nobelovo nagrado za mir. Trenutno je navzoča v okoli 70 državah sveta, kjer izvaja 450 projektov. Za njihovo delovanje skrbi okoli 36 tisoč oseb, od tega 3 tisoč prostovoljcev in prostovoljk, med temi je tudi 11 Slovencev. Ena od njih je Mateja Stare – prva in za zdaj tudi edina slovenska medicinska sestra, ki se je udeležila misije Zdravnikov brez meja.
Od leta 2012 je kot prostovoljka delala v Gazi, Južnem Sudanu, Afganistanu in Libiji. S tem je močno presegla statistiko Zdravnikov brez meja, ki kaže, da se na misijo več kot enkrat odpravi manj kot polovica vseh prostovoljcev. Kot razlaga, se na krizna območja med lastnim dopustom podaja, ker je tam potreba za delo. Zdravnikom brez meja pa se je pridružila, ker je želela nekoliko spremeniti svoje delovno okolje in poiskati nove izzive, kar humanitarno delo zagotovo je.
Pri nas je zdravstvo razvito, delamo z visoko tehnologijo, z aparaturami, ki so lahko dobavljive. Tam pa gre za osnovno kirurgijo – škarje, nož, pinceta, šiv.
Zdravniki brez meja delajo po zahodnih standardih. V nasprotju s samim imenom organizacije, pa ne gre le za zdravnike – tu so tudi medicinske sestre, laboranti, logistiki, šoferji, kuharji, arhitekti, novinarji, fotografi. Pred odhodom na misijo morajo čez dolg prijavni postopek, dobijo pa tudi poročila o varnostnih razmerah v državi, kamor naj bi šli, na podlagi katerega se lahko odločijo, ali bodo tja res šli. Kot razlaga Mateja Stare, v tem poročilu ni olepševanja, a marsikoga realne razmere ob prihodu kljub temu šokirajo.
Nekateri hočejo zaradi tega domov že naslednji dan. Drugi težko zdržijo sam tempo dela, tretji bližino spopadov. Izjemno težko pa je tudi, ko je usoda otroka, ki je pred teboj, le smrt, saj tudi če je bolezen zelo enostavna, morda nimaš več zalog zdravil, ki bi mu pomagala.
Naloga zdravstvenega osebja je izobraziti domačine, ki včasih nimajo nikakršnega medicinskega znanja, do te mere, da so sposobni sami, brez njihove asistence, pomagati lokalnemu prebivalstvu: “Ko prejmeš novico, da zdaj bolnišnica, kjer si delal, deluje samostojno, brez naše pomoči, je to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi.
Mateja Stare je bila v Gazi med izraelskim obstreljevanjem leta 2012. Prioriteta te misije je bila plastična kirurgija rok in nog otrok in mlajših žensk.
Operirali smo poškodbe zaradi kurjenja s plinom. Tega shranjujejo v zelo stare jeklenke, ki velikokrat eksplodirajo. Pride do opeklin, ki jih zaradi pomanjkanja denarja zdravijo doma, nato pa izkoristijo priložnost, ko pridejo Zdravniki brez meja. Par rezov skalpela takšnemu otroku bistveno izboljša življenje.
“Potem pa so tu še razne prirojene napake. Ogromno jih je. Zraščeni prstki na rokah in nogah. Takšne otroke je potrebno operirati večkrat,” razlaga.
Kot je povedala, so v Gazi operirali v svojem šotoru in v lokalni bolnišnici: “To pa zato, ker so bile higienske razmere ob začetku projekta katastrofalne. Ker smo postavili šotor, pa smo lahko delali po svojih standardih – nobenega peska, nobene umazanije, nobenih živali kot so bile mačke in miši v klasični operacijski sobi.” Misija je bila zaradi izraelske blokade krajša, kot so mislili, kandidatov za operacijo pa tako kot po navadi preveč.
Tudi na drugi misiji v okviru Zdravnikov brez meja se je Mateja Stare ukvarjala z otroki, ker je šlo za ginekološko misijo pa tudi z nosečnicami, porodnicami in otročnicami. “Šlo je za bolnišnico na severu države, ki pokriva območje tisoč kvadratnih kilometrov.”
Če je prišlo pri porodu do zapleta, je ženske čakalo večurno, eno- ali dvodnevno pešačenje do prve bolnišnice. To pa se je lahko tako za njo kot za plod končalo zelo tragično.
Slovenska medicinska sestra se je v Južnem Sudanu srečala tudi s popravljanjem posledic zdravljenja plemenskih vračev: Animizem je tam zelo prisoten. Ko se nekaj zgodi, gredo najprej do plemenskega poglavarja, ki je nemalokrat tudi vrač. Uporabljajo zelo stare metode zdravljenj, ki so pri nas že nepojmljive.”
Tako smo velikokrat videli, da so imeli otroci roke gnile. Njihove opekline so namreč zdravili tako, da so jim na vrh položili zajčjo dlako. Ali pa da so imeli vse vijolično, ker so uporabili genciano violet, ki smo jo včasih sicer uporabljali tudi pri nas, a že dolgo ne več. Seveda pa ne eno ne drugo ne zdravi opeklin.
Varnost je izjemno pomemben vidik vseh misij Zdravnikov brez meja. “Kljub temu, da je bilo leta 2013, ko sem bila v Južnem Sudanu, mirno, smo tudi tu v daljavi slišali streljanje. Bilo pa je zanemarljivo v primerjavi s tem, da nas je hotel zažgati sodelavec, ki je bil ravnokar odpuščen. Zaposleni so ga ustavili, podrli na tla, mu odvzeli bencin in vžigalnik, a smo bili ves čas malo v strahu, ker je njegov stric visok funkcionar v vojski.”
“Gre za zelo zanimivo državo. Zelo mi je bilo všeč, tudi zelo lepo so se obnašali do mene,” strne svoje vtise iz Afganistana, kjer je delala na jugu države, v provinci Helmand.
Gre za sedež talibov, kar se zelo čuti. Kadar sem srečala te ljudi, jih nisem smela nikoli pogledati, jih pozdraviti, prva spregovoriti. Zelo sem morala paziti, ker je njihov pogled na ženske popolnoma drugačen od našega.
“Če je izkušnja pozitivna, dajo mir. Dokler se ne vtikamo v njihove zadeve. je vse v redu. Pravilo Zdravnikov brez meja je tudi, da sprejmemo vse, ne glede na raso, vero, prepričanje, dokler orožje pustijo pred vrati,” razlaga Mateja Stare. Prav tako morajo Zdravniki brez meja vedno spoštovati pravila kulture, v kateri so. Oblačijo se tako, kot od njih zahteva lokalno okolje, ob somraku po navadi niso zunaj, saj ni javne razsvetljave. ”
Tudi v Afganistanu je delala z ženskami: ” So v zelo nezavidljivem položaju, kar se odraža v njihovem govoru. Šepetajo, nikoli se niso naučile normalno govoriti, le po tiho. Ko pridejo roditi, pride zraven še celo pleme. Čakajo pred vrati porodnišnice, ki so sveta vrata za moške, tja ni vstopa. Tu imajo nato malce svobode.”
Frekvenca porodov je zelo velika. Ženske so v porodnišnici ostale največ dve, tri ure po porodu. Nemalokrat se je zgodilo, da so nas, če so imele doma že veliko deklic, prosile, če nam jih lahko pustijo.
Mateja Stare se bo na misijo v okviru Zdravnikov brez meja odpravila tudi v letu 2017. Kot pravi, pa takšnega dela ne bi opravljala celo leto, saj je zaradi bližine spopadov psihično prenaporno.
Izredni profesor na fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević je poznavalec medijev in novinarstva, ki kot pedagog, strokovnjak, publicist, predavatelj in raziskovalec deluje v Sloveniji in po svetu. Slovi po hitrih in ostrih odzivih na dogajanja v družbi. Zelo kritičen je tudi do zadnjih posegov v medijske zakone, ki so se zgodili brez posvetovanja, prehitro in skoraj skrivaj. Ne le postopek, sporna je predvsem vsebina predlogov, pravi dr. Marko Milosavljević, gost Tatjane Pirc v oddaji Intervju na Prvem.
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj in nagrajeni literarni kritik; človek številnih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe, in se nanj odziva z razmišljanji in komentarji v osrednjih slovenskih medijih. Ob tem je dejaven na družabnih omrežjih, čeprav slednja redko, kot opaža, in redkeje kot si želi, omogočajo prostor za dialog in argumentirano razpravo med drugače mislečimi. Preden je Aljoša Harlamov osvojil redno službo v založništvu, je bil dolga leta samozaposlen v kulturi; med tem je tudi izgorel in o tem javno brez dlake na jeziku spregovoril. V sredinem Intervjuju na Prvem se z njim pogovarja Urban Tarman.
Tokratna gostja oddaje Intervju je Livija Pandur, mednarodno priznana dramaturginja, producentka in režiserka, ki je dramaturško je oblikovala vse predstave v režiji Tomaža Pandurja, v preteklih štirih letih pa režirala in na tako domače kot mednarodne odre postavila vrsto gledaliških predstav. Uredila in izdala je trijezično monografijo Pandurjevo gledališče sanj in leta 2018 prejela Veliki bršljanov venec, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življensko delo. V sklopu Festivala Ljubljana si bomo lahko ogledali njeno predstavo z naslovom Alkestida, ki je nastala pod okriljem Gledališča Marina Držića v Dubrovniku in bila premierno uprizorjena septembra leta 2019 ter požela izvrstne kritike. Livijo Pandur je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Valerija Žalig je Beltinčanka, ki je že od malega zapisana negovanju ljudskega, zlasti plesnega in pevskega izročila. Kot hči dolgoletnega vodje članske folklorne skupine je seveda zaprisežena folklornica, ki je tudi sama naučila plesati prekmurske plese nič koliko plesalcev, tako v Prekmurju kot v Porabju. Danes vodi veteransko folklorno skupino, že več let pa je tudi programski vodja mednarodnega folklornega festivala, ki bi moral biti letos v Beltincih že 50-tič, a so ga zaradi epidemioloških razmer prestavili na prihodnje leto. Valerija Žalig poleg starih plesov pozna tudi veliko ljudskih pesmi in jih ob različnih priložnostih z veseljem zapoje, s svojo vedro naravo pa je zelo uspešna pri profesionalnem delu v turizmu. Svoje izkušnje in znanje marljivo prenaša na mlajše. Pred mikrofon oddaje Intervju jo je povabila Lidija Kosi.
Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija, ni le opazovalec in prenašalec informacij iz sosednje države. Italijo so v zadnjih letih pretresali nesreče, potresi, migrantska kriza in v tem letu koronavirus, ki je – kar zadeva Evropo – ravno v Italiji pokazal svoj najkrutejši obraz. Njegove novinarske zgodbe so polne empatije, zato ne preseneča, da so ga tudi omejitev gibanja in drugi varnostni ukrepi zaradi koronavirusa spodbudili k pisanju dnevnika. Nastala je knjiga Karantena.Rim, v kateri opisuje svoje novinarske in človeške izkušnje pred epidemijo, ko je nismo še niti slutili, in med njo.
Tokratni gost oddaje Intervju je Matevž Čelik, arhitekt, kritik, publicist, dolgoletni urednik spletnega portala Trajekt.org, zadnjih deset let pa direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Pred kratkim je prejel prestižno Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, za vodenje muzeja ter za njegovo uveljavitev v mednarodni arhitekturni skupnosti. Je tudi programski vodja prve vseevropske platforme Future Architecture, ki povezuje še neuveljavljeno generacijo talentov različnih disciplin s področja arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture, oblikovanja in znotraj katere sodeluje šestindvajset arhitekturnih institucij iz dvaindvajsetih držav. Matevž Čelik verjame v sodoben, odprt muzej, ki ne le hrani in posreduje kulturno dediščino temveč ponuja prostor demokratične izmenjave novih konceptov in znanj. Matevža Čelika je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica Martina Černe.
Koroška Slovenka in vodja Zelenih na avstrijskem Koroškem je lani jeseni postala poslanka v avstrijskem državnem zboru. Eden od njenih poglavitnih ciljev je izboljšati položaj avtohtonih narodnih skupnosti v Avstriji. Kako uspešna je pri tem, ko kot poslanka stranke vladajoče koalicije sodeluje pri pripravi zakonodaje? Kako je avstrijska vlada, sestavljena iz dveh zelo različnih strank, naklonjena manjšinam? Kaj so največji izzivi koroških Slovencev in kako svetlo prihodnost si lahko 100 let po plebiscitu obetajo? O tem v pogovoru z Olgo Voglauer, poslanko in ekološko kmetovalko iz Bilčovsa, ki si želi, da bi dvojezičnost na avstrijskem Koroškem postala nekaj samoumevnega.
Metka Klevišar je dobro poznano ime, osebnost v slovenskem javnem prostoru. Najširši javnosti najbolj znana kot Dobrotnica leta, pa tudi kot publicistka, prevajalka, zdravnica, ki je desetletja svoje poklicne kariere posvetila bolnikom s pljučnim rakom na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Je ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, njeno življenje pa je zaznamovala tudi multipla skleroza. Njene misli - skozi objave v knjigah, ki se jih je nabralo že 13, pa tudi v kolumnah, spletnih zapisih in v pogovorih ter predavanjih - odmevajo med vse bolj številnim občinstvom, ki hrepeni po globljih spoznanjih o življenju in smrti ter medčloveških odnosih pa tudi povsem vsakdanjih stvareh, kjer se skriva največ navdiha za vero v življenje. Tonski mojster Vjekoslav Mikez in avtorica Intervjuja Liana Buršič sta dr. Metko Klevišar, sicer rojeno Ljubljančanko, obiskala na njenem domu v Celju. Prisluhnite pogovoru o starosti, medicini, veri v življenje in sočutne odnose pa tudi o umiranju, paliativni oskrbi in bolezni, s to modro Slovenko leta 1995, ki pravi, da je ena najbolj pomembnih stvari v življenju - poslušanje.
Država je stanje človekovega duha, je že pred časom zapisal doktor Janez Markeš, novinar in publicist, ki že od osamosvojitve analitično spremlja razvoj Slovenije. Ali obstaja »slovenska doktrina šoka«? Ali ekonomija postaja temeljna pravica demokracije? Mar res izginja javni prostor umne države? Se pod težo populizmov izgublja razsvetljenski karakter slovenske družbe? V sredinem intervjuju se bo z doktorjem Janezom Markešem pogovarjal Bojan Leskovec.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Po dveh in več mesecih izobraževanja na daljavo je čas za refleksijo o tem, kaj je prinesel »korona čas« in z njim povezan nov način izobraževanja. Učitelji so čez noč učni proces prestavili v virtualno okolje, nekateri starši in učenci so obupovali nad domačim delom za šolo, pristojni so ugotavljali, da izobraževanje na daljavo poteka dobro, maturanti so se neuslišano zavzemali vsaj za prilagojeno izpeljavo mature, psihologi so opozarjali na socialno dimenzijo šolskega procesa, strokovnjaki pa na pomanjkljivosti priporočil šolskih oblasti. Kakšno šolsko oceno bi torej dobilo slovensko izobraževanje na daljavo? Odgovor bomo iskali v pogovoru s strokovnjakom s področja pedagogike in didaktike dr. Damijanom Štefancem, izrednim profesorjem na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete, glavnim urednikom revije Sodobna pedagogika in podpredsednikom Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije.
Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija, o tem, kako se je javna radiotelevizija izkazala v času pandemije, o varčevanju, pritiskih, napadih, iskanju rešitev, delu nadzornikov in programskega sveta, odnosih z vlado, ministrstvom za kulturo … ''Sem tukaj in se trudim,'' pravi Igor Kadunc, ki poudarja, da lahko RTV za vsak evro, ki ga dobi, naročnikom pogleda v oči. Ko ga vprašamo o razlogih za številne napade na RTV, pa pravi: »Vse to se počne z nekim namenom.«
Septembra je vodenje Holdinga Kobilarna Lipica prevzel diplomirani inženir živilske tehnologije Matej Oset. Nadzorni svet je prepričal z izkušnjami s področja investicij, turizma, dela s kadri, vodenja in povezovanja večjih organizacijskih enot ter z jasno vizijo razvoja kobilarne. V devetih mesecih, odkar je vstopil v kobilarno, se je pričela obnova hotela Maestoso in bazenskega kompleksa, uspelo mu je pomiriti razgrete strasti med nekdanjim vodstvom in lokalno skupnostjo, čas, v katerem je prevzel vodenje, pa je dodobra zaznamovala tudi korona kriza. Med drugim je odnesla slavje ob 440-ti obletnici lipiške kobilarne, ki ga bodo nadoknadili v septembru.
Zaposlena na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, izredna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, izvajalka predmeta tudi na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin. Drobec iz kariere specialistke infektologinje, ki jo je marsikdo spoznal pred enajstimi tedni ob nastopu epidemije novega koronavirusa. Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., nam je kot vodja svetovalne skupine pri Ministrstvu za zdravje iz dneva v dan sporočala novice o aktualnem stanju, nam svetovala, priporočala, spodbujala z navodili o samozaščitnem vedenju. V naslednji uri nam bo v pogovoru z Lucijo Fatur odstrla nekatere tančice obdobja, v katerem smo se znašli pred dobrima dvema mesecema.
Ob svetovnem dnevu čebel je gost Intervjuja na Prvem eden najbolj iskanih predavateljev na področju vzreje čebel, dr. Peter Kozmus, podpredsednik svetovne strokovne organizacije Apimondije – Mednarodne zveze čebelarskih organizacij, predsednik sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, raziskovalec in predan čebelar. Nekatere države po svetu še nimajo posluha za čebelarstvo. Tudi divji opraševalci izginjajo. Organizacija združenih narodov letos poziva državne institucije in posameznike k večjemu angažiranju in k dejanjem za ohranitev čebel in divjih opraševalcev. Ti za preživetje, tako kot človeštvo, potrebujejo čist zrak, čisto vodo in čisto okolje. V pogovoru z Jernejko Drolec razkriva, v čem so slovenski čebelarji drugačni od večine drugih po svetu in kakšna je prepoznavnost Slovenije v svetovni industriji čebelarstva ter o potrebnih nadaljnjih korakih za razvoj čebelarstva pri nas.
Tokratna gostja oddaje Intervju Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja in redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani pravi, da se bomo na našo spremenjeno vsakdanjo realnost, na stalno negotovost in tudi na povečane občutke nelagodja, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa, slej kot prej navadili. Kar nas v Sloveniji še čaka pa je epidemija izgorelosti, opozarja in dodaja, da so pozitivne spremembe za boljšo kakovost naših življenj možne in da pomoč za ljudi v stiski obstaja.
Zahodna afriška celinska država Burkina Faso, ki človeka prevzame zaradi mikavne magičnosti glasbe, ritualnih plesov in mask, zadnja leta pa zaradi terorja čeznacionalnih terorističnih skupin sodi med nevarne države, se je socialni antropologinji, dr. Lizi Debevec usedla v srce in postala njena domovina. Podobno je njen dom postala severovzhodna država Etiopija, v kateri je več let raziskovala, poučevala in živela. Vsakdanje življenjske prakse je skozi osebne zgodbe z antropološkimi metodami preučevala torej v Deželi pokončnih ljudi, kar odkriva pomen imena Burkina Faso, in v najstarejši afriški državi, razgibani, pestri in slikoviti in »zibelki človeške civilizacije in križišču ljudstev«, saj so v Etiopiji našli več milijonov let staro okostje ženskega človečnjaka, ki ga poznamo po imenu Lucy. Z gostjo Lizo Debevec, ki je pred tedni prispela nazaj v Slovenijo, kjer čaka na odhod na Švedsko, se bo Magda Tušar pogovarjala o različnih obrazih obeh držav, ki ju je, tako kot skoraj ves svet, zajela pandemija koronavirusa, dotaknili se bosta tudi njenega poklicnega ukvarjanja z vodo, saj je v Etiopiji Liza Debevec delovala v okviru Mednarodnega inštituta za upravljanje z vodo.
Zahodna afriška celinska država Burkina Faso, ki človeka prevzame zaradi mikavne magičnosti glasbe, ritualnih plesov in mask, zadnja leta pa zaradi terorja čeznacionalnih terorističnih skupin sodi med nevarne države, se je socialni antropologinji, dr. Lizi Debevec usedla v srce in postala njena domovina. Podobno je njen dom postala severovzhodna država Etiopija, v kateri je več let raziskovala, poučevala in živela. Vsakdanje življenjske prakse je skozi osebne zgodbe z antropološkimi metodami preučevala torej v Deželi pokončnih ljudi, kar odkriva pomen imena Burkina Faso, in v najstarejši afriški državi, razgibani, pestri in slikoviti in »zibelki človeške civilizacije in križišču ljudstev«, saj so v Etiopiji našli več milijonov let staro okostje ženskega človečnjaka, ki ga poznamo po imenu Lucy. Z gostjo Lizo Debevec, ki je pred tedni prispela nazaj v Slovenijo, kjer čaka na odhod na Švedsko, se bo Magda Tušar pogovarjala o različnih obrazih obeh držav, ki ju je, tako kot skoraj ves svet, zajela pandemija koronavirusa, dotaknili se bosta tudi njenega poklicnega ukvarjanja z vodo, saj je v Etiopiji Liza Debevec delovala v okviru Mednarodnega inštituta za upravljanje z vodo.
Direktor Klinike Golnik dr. Aleš Rozman zadnje tedne znanje, čas in energijo skupaj s sodelavci namenja obvladovanju novega koronavirusa. V bolnišnici so za sprejem okuženih bolnikov - med njimi so oskrbovanci domov za starejše občane - negovalni oddelek preuredili v oddelek za covid 19. Zaradi zdravstvene krize so v ozadju ostali tudi načrti, povezani z nadaljnjimi prostorskimi naložbami bolnišnice, ki bo prihodnje leto praznovala 100 let. Interventni pulmolog Aleš Rozman je član svetovalne vladne skupine za področje zdravstva med epidemijo, strokovno pa spremlja tudi razmere v domovih za starejše občane na Spodnjem Gorenjskem.
Na svetovni dan Zemlje Jernejka Drolec gosti doktorico agrometeorologije Andrejo Sušnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Naša sogovornica, po izobrazbi agronomka, se profesionalno posveča predvsem agrometeorološkim vprašanjem na področju suše. Blizu so ji teme o trajnostni rabi tal, trajnostni rabi vode, ohranjanju naravnih virov, skratka, za razliko od političnih odločevalcev, ki podcenjujejo akutno nujnost po prilagajanju na podnebne spremembe, se vključuje v mednarodne projekte, s katerimi aktivno iščejo rešitve za povečanje odpornosti na podnebne spremembe. Prava oseba za pogovor ob svetovnem dnevu Zemlje, saj so podnebne spremembe največji izziv prihodnosti človeštva na našem planetu.
Neveljaven email naslov