Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe.
Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Pogovor z umetnico ob njenem 80. rojstnem dnevu
Pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli … V svojem ustvarjanju povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto nje vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kar nekaj dni bi verjetno potrebovali, če bi želeli v celoti prebrati, preposlušati in tudi sicer zaobjeti celotni ustvarjalni opus Svetlane Makarovič. Njene prve pesmi so začele izhajati leta 1957, vse do upokojitve leta 1997 pa je ustvarila številne klasike mladinske in odrasle literature. Obenem je ustvarjala tudi kot igralka in šansonjerka, napisala je marsikatero besedilo za popevke in narodnozabavne ansamble, njeno umetniško ustvarjanje pa je bilo nenehno prepleteno s kritičnostjo do aktualne politike in družbenih krivic.
Najrazličnejše aspekte Svetlanine ustvarjalnosti že vse od začetkov njenega ustvarjanja prežema ena in ista rdeča nit: opozarjanje na krivice in boj proti zlu, kot razume tudi simbol rdeče zvezde, ki ga v zadnjih letih, vpletenega v šansonjersko predstavo, promovira po slovenskih odrih:
»Ja, to je dosti pomembno, ta simbol rdeče zvezde, ki ga je treba očistiti vse navlake … Ta simbol je bil – in je – neštetokrat zlorabljen. In ta simbol rdeče zvezde – to je prastari apotropejski simbol dobrega. To je zaščita proti zlu. To je v nekem smislu, kot se reče, »Widerspruch«, to je zagovor proti uroku.«
Posebno naklonjenost Svetlana izkazuje slovenski ljudski pesmi, vendar je ne romantizira – ravno nasprotno: z uporabo ljudske motivike v svoji lastni poeziji dokazuje, da se ljudje skozi stoletja nismo kaj dosti spremenili. In se tudi ne bomo, če ne bomo poznali svoje preteklosti:
»Ljudska glasba – seveda to ni oberkreinersko nabijanje. Ljudska glasba je shranjena v muzeju, na žalost, kakor v ljudski pesmi. In predvsem ljudske balade. In kriminal je to, da se v šolah ne učijo otroci recitirati ljudskih balad. Da nihče ne ve, kakšna je ljudska balada Galjot, Gospod Baroda, balada o Desetnici. To so čudovite pesmi … ampak če pa v šolah tega ne znajo približati, pa nič. Saj to, da ne poznamo svoje umetnosti – draguljev ljudske umetnosti – to je tisto, kar bo pokopalo slovenski narod.«
Sama se je z ljudskimi pesmimi začela srečevati že kot otrok:
»Moj oče je bil kratkomalo zaljubljen v ljudsko pesništvo in včasih sva tudi skupaj prepevala kakšno staro pesem. In tudi moja nona je rada pela kakšno ljudsko pesem in sva peli skupaj, tako da od otroštva naprej je to v meni. Kasneje, ko sem pa srečala še Gregorja Strnišo, ki je bil ravno tako zaljubljen v ljudske balade, v ljudsko pesem, naju je pa tudi to na nek način združilo. Seveda, združila naju je najprej ljubezen na prvi pogled. Tako se je začelo. To je bilo kot strela z jasnega. Potem pa sva iskala tudi en drugega, recimo ko sva skupaj pisala dramo Samorog … To je bilo pravzaprav najlepše obdobje mojega življenja.«
Z Gregorjem Strnišo ju je povezoval tudi kritični pogled na svet:
»Včasih, ko se spominjam najinih skupnih časov, pa si mislim: kaj bi rekel Gregor danes, tukaj in zdaj? Kako bi se prijel za glavo! In kako bi on zdaj preklel to državo, tako kot je preklinjal prejšnjo državo. In isto se je zgodilo meni: jaz sem preklinjala prejšnjo državo, ampak tudi to državo preklinjam, odkrito povem!«
Na vprašanje, če so imeli pesniki nekoč več besede v politiki, odgovarja:
»V Jugoslaviji prav gotovo ne. Zdaj pa tudi ne. Kajti umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju. Vsakemu. Razen tistemu, ki je zares demokratičen. Ta pa ni bil niti v Jugoslaviji niti sedaj v Sloveniji ni demokratičen. Če bi bil demokratičen, ne bi bilo okrog Slovenije te preklete morilske kretenske rezilne žice, ki je zločin.«
Skozi pesmi in pravljice je otrokom želela podati vrednote spoštovanja in sprejemanja drugih. Pri tem je svet, ki ga razkrivajo njene pravljice, nekoliko bolj rožnat od tistega iz njene poezije za odrasle:
»Pravljica zahteva, da dobro vendarle kolikor toliko zmaga. Seveda ne v baladnih pravljicah, no. Ampak v teh klasičnih pravljicah, ki jih pišem, pa dobro zmaga. Ampak v vsaki pravljici se čuti ena majčkena, majčkena solza. Tudi v Sapramiški.«
Svetlana Makarovič je s svojo umetniško in družbeno držo v vseh letih svojega delovanja izzvala marsikatero provokacijo – vendar bi, tudi če se z njenimi pogledi ne strinjate, težko zanikali vrednost in veljavnost njenih naslednjih besed:
»Mislim, da ima nekako vsak v sebi vgrajeno v podzavesti neko moralno tehtnico. Mislim, da to nekako vendarle v genih imamo. Eno občutje, kaj je prav in kaj ne. In tisto, kar je pravzaprav v tem imperativu: ne stori tega drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.«
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe.
Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Pogovor z umetnico ob njenem 80. rojstnem dnevu
Pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli … V svojem ustvarjanju povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto nje vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kar nekaj dni bi verjetno potrebovali, če bi želeli v celoti prebrati, preposlušati in tudi sicer zaobjeti celotni ustvarjalni opus Svetlane Makarovič. Njene prve pesmi so začele izhajati leta 1957, vse do upokojitve leta 1997 pa je ustvarila številne klasike mladinske in odrasle literature. Obenem je ustvarjala tudi kot igralka in šansonjerka, napisala je marsikatero besedilo za popevke in narodnozabavne ansamble, njeno umetniško ustvarjanje pa je bilo nenehno prepleteno s kritičnostjo do aktualne politike in družbenih krivic.
Najrazličnejše aspekte Svetlanine ustvarjalnosti že vse od začetkov njenega ustvarjanja prežema ena in ista rdeča nit: opozarjanje na krivice in boj proti zlu, kot razume tudi simbol rdeče zvezde, ki ga v zadnjih letih, vpletenega v šansonjersko predstavo, promovira po slovenskih odrih:
»Ja, to je dosti pomembno, ta simbol rdeče zvezde, ki ga je treba očistiti vse navlake … Ta simbol je bil – in je – neštetokrat zlorabljen. In ta simbol rdeče zvezde – to je prastari apotropejski simbol dobrega. To je zaščita proti zlu. To je v nekem smislu, kot se reče, »Widerspruch«, to je zagovor proti uroku.«
Posebno naklonjenost Svetlana izkazuje slovenski ljudski pesmi, vendar je ne romantizira – ravno nasprotno: z uporabo ljudske motivike v svoji lastni poeziji dokazuje, da se ljudje skozi stoletja nismo kaj dosti spremenili. In se tudi ne bomo, če ne bomo poznali svoje preteklosti:
»Ljudska glasba – seveda to ni oberkreinersko nabijanje. Ljudska glasba je shranjena v muzeju, na žalost, kakor v ljudski pesmi. In predvsem ljudske balade. In kriminal je to, da se v šolah ne učijo otroci recitirati ljudskih balad. Da nihče ne ve, kakšna je ljudska balada Galjot, Gospod Baroda, balada o Desetnici. To so čudovite pesmi … ampak če pa v šolah tega ne znajo približati, pa nič. Saj to, da ne poznamo svoje umetnosti – draguljev ljudske umetnosti – to je tisto, kar bo pokopalo slovenski narod.«
Sama se je z ljudskimi pesmimi začela srečevati že kot otrok:
»Moj oče je bil kratkomalo zaljubljen v ljudsko pesništvo in včasih sva tudi skupaj prepevala kakšno staro pesem. In tudi moja nona je rada pela kakšno ljudsko pesem in sva peli skupaj, tako da od otroštva naprej je to v meni. Kasneje, ko sem pa srečala še Gregorja Strnišo, ki je bil ravno tako zaljubljen v ljudske balade, v ljudsko pesem, naju je pa tudi to na nek način združilo. Seveda, združila naju je najprej ljubezen na prvi pogled. Tako se je začelo. To je bilo kot strela z jasnega. Potem pa sva iskala tudi en drugega, recimo ko sva skupaj pisala dramo Samorog … To je bilo pravzaprav najlepše obdobje mojega življenja.«
Z Gregorjem Strnišo ju je povezoval tudi kritični pogled na svet:
»Včasih, ko se spominjam najinih skupnih časov, pa si mislim: kaj bi rekel Gregor danes, tukaj in zdaj? Kako bi se prijel za glavo! In kako bi on zdaj preklel to državo, tako kot je preklinjal prejšnjo državo. In isto se je zgodilo meni: jaz sem preklinjala prejšnjo državo, ampak tudi to državo preklinjam, odkrito povem!«
Na vprašanje, če so imeli pesniki nekoč več besede v politiki, odgovarja:
»V Jugoslaviji prav gotovo ne. Zdaj pa tudi ne. Kajti umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju. Vsakemu. Razen tistemu, ki je zares demokratičen. Ta pa ni bil niti v Jugoslaviji niti sedaj v Sloveniji ni demokratičen. Če bi bil demokratičen, ne bi bilo okrog Slovenije te preklete morilske kretenske rezilne žice, ki je zločin.«
Skozi pesmi in pravljice je otrokom želela podati vrednote spoštovanja in sprejemanja drugih. Pri tem je svet, ki ga razkrivajo njene pravljice, nekoliko bolj rožnat od tistega iz njene poezije za odrasle:
»Pravljica zahteva, da dobro vendarle kolikor toliko zmaga. Seveda ne v baladnih pravljicah, no. Ampak v teh klasičnih pravljicah, ki jih pišem, pa dobro zmaga. Ampak v vsaki pravljici se čuti ena majčkena, majčkena solza. Tudi v Sapramiški.«
Svetlana Makarovič je s svojo umetniško in družbeno držo v vseh letih svojega delovanja izzvala marsikatero provokacijo – vendar bi, tudi če se z njenimi pogledi ne strinjate, težko zanikali vrednost in veljavnost njenih naslednjih besed:
»Mislim, da ima nekako vsak v sebi vgrajeno v podzavesti neko moralno tehtnico. Mislim, da to nekako vendarle v genih imamo. Eno občutje, kaj je prav in kaj ne. In tisto, kar je pravzaprav v tem imperativu: ne stori tega drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.«
Slovensko etnološko društvo v letu 2015 praznuje 40 let. Na dan osrednjega praznovanja ob tej obletnici bomo v Intervjuju na Prvem gostili predsednico društva Anjo Serec Hodžar. Kakšna je vloga Slovenskega etnološkega društva in sorodnih društev v stroki in znanosti, kakšen pomen ima za širšo javnost? Kakšna je sploh vloga etnologije in etnologov pri nas, kako se je spreminjalo njihovo delo in delovanje društva skozi štiri desetletja? Se aplikativnost etnologije lahko pokaže tudi pri aktualnih dogodkih in trenutnem stanju družbe? Ta in druga vprašanja bo predsednici Slovenskega etnološkega društva Anji Serec Hodžar po deseti zastavila Andreja Čokl.
Aleš Špetič je glasnik digitalnih tehnologij. Zavzema se za večjo vključenost vseh v digitalno informacijsko družbo, izboljšavo digitalnih storitev in tehnologij ter opozarja na digitalno nepismenost, ki je posledica sistemskih napak. Kaj bi pomenila izguba internetne nevtralnosti za uporabnike in za internetno ekonomijo? Kaj pomeni razveljavitev dogovora o varnem pristanu med Evropsko komisijo in Združenimi državami Amerike? Kaj je narobe s slovensko e-upravo? O aktualnih izzivih digitalnega sveta se bo z Alešem Špetičem v tokratni oddaji Intervju pogovarjala Urška Henigman.
Doktor Ian Tattersall je mednarodno uveljavljeni paleoantropolog, ki raziskuje človeške fosile. Britanec že več kot 40 let živi v New Yorku, svoje terensko delo je opravljal na Madagaskarju, Vietnamu, Surinamu, Jemnu in Mauritiusu. Je promotor paleontologije človeka, še zlasti ga zanima izvor človeške kognicije. Napisal je več kot 15 knjig, v slovenščino imamo prevedeno njegovo delo: Po sledi fosilov - Kaj si mislimo, da vemo o človeški evoluciji? Barbara Belehar Drnovšek ga bo med drugim vprašala, kako pomembno je nedavno fosilno odkritje v zibelki človeštva v Južni Afriki, kaj vemo o novi vrsti homo naledi in kakšno razvojno pot bo ubral homo sapiens? Foto: Flickr
Ivan Kreft je doktor agronomskih znanosti in genetik. Dolgo vrsto let je bil profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, svojega znanja pa ni delil le slovenskim študentom, temveč tudi švedskim, kitajskim in japonskim. Vseskozi je pomembno vpet v mednarodni znanstveni svet, posebno tesno vez je stkal z vzhodom. Tam mu pravijo prof. Soba oziroma prof. Ajda, in to zato, ker je zajeten del svojega raziskovanja posvetil poljščini, ki je neločljiv del tudi slovenske identitete. Od leta je 2003 je redni član SAZU. Za svoje delo je dobil tudi priznanje ambasador znanosti. Akademika Ivana Krefta je pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek. Foto: Jure Čokl
Simfonični orkester RTV Slovenija je tik pred odprtjem jubilejne, to je 60. sezone. S svojim vztrajnim, dolgotrajnim delom pomeni veliko gibalo slovenskega glasbenega življenja. Zadnjih deset let je šef dirigent našega orkestra, po rodu Kitajec, sicer pa izjemen svetovljan, maestro En Shao. En Shao je velik glasbenik z ostrim sluhom in z izjemno občutljivostjo za izvajalski korpus ter vsakega posameznika, ki v tem velikem zvočnem telesu soustvarja glasbo. En Shao dirigira mnogim svetovno priznanim orkestrom. Kakšen je njegov odnos do glasbenikov našega simfoničnega orkestra? Kako se pripravlja na izvedbe obsežnih partitur, ki zahtevajo ne le glasbeno, temveč širše kontekstualno razumevanje, pa absolutno koncentracijo. Kako čuti slovensko glasbeno snovanje v svetu klasike? Kakšen je njegov način življenja? In ne nazadnje, kako zmore tak človek, ki živi v svetu in je domala dnevno na poti, ostati v harmoniji z naravo. Vse to bo v sredinem intervjuju, tik pred odprtjem nove koncertne sezone Kromatika, razkril šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, maestro En Shao. Pripravlja Simona Moličnik.
Evropska organizacija za jedrske raziskave, bolj znana kot Cern, je v zadnjih letih postala izjemno prepoznavna. V veliki meri seveda zaradi odkritja Higgsovega bozona, izmuzljivega osnovnega delca, zaradi katerega so v Ženevi pravzaprav zgradili najdražji pospeševalnik delcev v zgodovini. Velike zasluge za ugled, ki ga danes uživa Cern tako med laično kot strokovno javnostjo, pa ima tudi mož, ki ga je zadnjih šest let vodil. Rolf-Dieter Heuer je mesto generalnega direktorja zasedel na začetku leta 2009, ko so bile razmere tam vse prej kot lahke. Novi pospeševalnik se je pokvaril, gospodarska kriza pa je že začela ogrožati nadaljnje financiranje raziskav. / Toda nepoboljšljivi optimist, kot sedeminšestdesetletnega nemškega fizika opisujejo kolegi, je očitno našel pravi recept. Z Rolfom Dieterjem Heuerjem sta se ob njegovem obisku Slovenije v okviru 27. Mednarodne konference fizike visokih energij pogovarjali Maja Ratej in Nina Slaček. Foto: Cern
Duhovnik Jože Plut je nekdanji specialec jugoslovanske ljudske armade, sodeloval je v vojni za Slovenijo, potem pa 16 let postavljal in vodil vojaški vikariat v slovenski vojski. Nedavno se je poslovil od tega položaja ter od vojske. Z njim smo se pogovarjali o osebnih in družbenih izzivih vojaškega duhovništva. Poklicali pa smo tudi našega sodelavca Saša Hribarja; opisal je sodelovanje z duhovnikom Plutom v vojni za Slovenijo. Pogovor je pripravil Aleksander Čobec.
Da našemu telesu občasno dobro dene razstrupljanje, je znano. Da moramo naš krvni obtok kdaj spodbuditi in da je koži koristen piling, tudi. Vse to na zelo preprost način dosežete suhim ščetkanjem, ki lahko postane vaš tedenski ritual. Sogovornik: Brane Klopčič, urednik spletnega portala Aromaterapija.si. Pripravlja: Andreja Čokl.
Na vrhuncu vročega poletja in počitniških migracij v sredinem Intervjuju ugotavljamo, ali je Slovenija prepoznavna turistična destinacija? Mar res slovenski turizem tržimo tako kot pred 40- timi leti? Bogdan Lipovšek manager, hotelir in izvrsten poznavalec turizma, ki je skoraj četrt stoletja vodil Grand hotel Union, se nato uprl tajkunskemu izčrpavanju podjetja, padel v nemilost lastnikov in bil naposled odpoklican z mesta direktorja. Kaj meni o slabi banki, ki je in spet ni največji hotelir na slovenskem? Bogdan Lipovšek, ki opozarja, da se pri nas ljudi vzgaja v grozljivem egoizmu, bo gost intervjuja po deseti na Prvem.
»Evropa je danes na usodnem križpotju, ko ne potrebuje le nove vizije, temveč tudi recept, kako jo praktično udejanjiti. », pravi doktor sociologije in politologije Rudi Rizman.
V intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti pisateljico, pesnico in tekstopisko Elzo Budau. Prav njej je namreč letos posvečen gala koncert Poletna noč, ki bo v ponedeljek, 29. junija, v ljubljanskih Križankah. Elza Budau je izdala dva romana, Diagram neke ljubezni in Ljubezen v f-molu in je avtorica številnih besedil za popevke: Poletna noč, Pegasto dekle, Na pragu let, Brez besed, Samo nasmeh je bolj grenak – to je samo krajši izbor iz zakladnice verjetno več sto besedil, ki jih je napisala. Je tudi pesnica, bila pa je tudi sodelavka Dokumentarno-feljtonske redakcije na Radiu Slovenija. Predvsem pa je Elza Budau izredno čustvena, dinamična, topla ter polna življenja in znanja.
"Veleposlanica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske Sophie Honey je pred tremi meseci začela svoje delo v Sloveniji. Ob praznovanju uradnega rojstnega dneva kraljice Elizabete II, je spregovorila o svojih prvih vtisih tukaj, o dvostranskih odnosih obeh držav, te ocenjuje kot zelo dobre, in o predlogih premierja Davida Camerona o reformah Evropske unije." Po deseti jo bo na PRVEM gostil Tomaž Gerden.
Po poklicu biolog in po srcu fotograf. Že kot študent je sodeloval in razstavljal v Foto grupi ŠOLT, a prelomnica na njegovi poklicni poti je bila prva pot v Indijo in objava fotografij v prestižni švicarski reviji. Od takrat naprej je prepotoval praktično ves svet in objavljal reportaže v najbolj znanih revijah - National Geographic Magazin, Time, Figaro Magazine, GEO, Paris Match, Cosmopolitan, Stern in številnih drugih. Pred kratkim se je vrnil iz Etiopije, kjer je portretiral zanimiva plemena, na Ljubljanskem gradu pa je s kolegi postavil na ogled razstavo PODVODNI SVET skozi oči fotografov NGS. Odlični slovenski fotograf, popotnik, novinar, potapljač, jamar, profesor in urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, Arne Hodalič bo gost sredinega Intervjuja na Prvem. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
Neveljaven email naslov