Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe.
Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Pogovor z umetnico ob njenem 80. rojstnem dnevu
Pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli … V svojem ustvarjanju povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto nje vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kar nekaj dni bi verjetno potrebovali, če bi želeli v celoti prebrati, preposlušati in tudi sicer zaobjeti celotni ustvarjalni opus Svetlane Makarovič. Njene prve pesmi so začele izhajati leta 1957, vse do upokojitve leta 1997 pa je ustvarila številne klasike mladinske in odrasle literature. Obenem je ustvarjala tudi kot igralka in šansonjerka, napisala je marsikatero besedilo za popevke in narodnozabavne ansamble, njeno umetniško ustvarjanje pa je bilo nenehno prepleteno s kritičnostjo do aktualne politike in družbenih krivic.
Najrazličnejše aspekte Svetlanine ustvarjalnosti že vse od začetkov njenega ustvarjanja prežema ena in ista rdeča nit: opozarjanje na krivice in boj proti zlu, kot razume tudi simbol rdeče zvezde, ki ga v zadnjih letih, vpletenega v šansonjersko predstavo, promovira po slovenskih odrih:
»Ja, to je dosti pomembno, ta simbol rdeče zvezde, ki ga je treba očistiti vse navlake … Ta simbol je bil – in je – neštetokrat zlorabljen. In ta simbol rdeče zvezde – to je prastari apotropejski simbol dobrega. To je zaščita proti zlu. To je v nekem smislu, kot se reče, »Widerspruch«, to je zagovor proti uroku.«
Posebno naklonjenost Svetlana izkazuje slovenski ljudski pesmi, vendar je ne romantizira – ravno nasprotno: z uporabo ljudske motivike v svoji lastni poeziji dokazuje, da se ljudje skozi stoletja nismo kaj dosti spremenili. In se tudi ne bomo, če ne bomo poznali svoje preteklosti:
»Ljudska glasba – seveda to ni oberkreinersko nabijanje. Ljudska glasba je shranjena v muzeju, na žalost, kakor v ljudski pesmi. In predvsem ljudske balade. In kriminal je to, da se v šolah ne učijo otroci recitirati ljudskih balad. Da nihče ne ve, kakšna je ljudska balada Galjot, Gospod Baroda, balada o Desetnici. To so čudovite pesmi … ampak če pa v šolah tega ne znajo približati, pa nič. Saj to, da ne poznamo svoje umetnosti – draguljev ljudske umetnosti – to je tisto, kar bo pokopalo slovenski narod.«
Sama se je z ljudskimi pesmimi začela srečevati že kot otrok:
»Moj oče je bil kratkomalo zaljubljen v ljudsko pesništvo in včasih sva tudi skupaj prepevala kakšno staro pesem. In tudi moja nona je rada pela kakšno ljudsko pesem in sva peli skupaj, tako da od otroštva naprej je to v meni. Kasneje, ko sem pa srečala še Gregorja Strnišo, ki je bil ravno tako zaljubljen v ljudske balade, v ljudsko pesem, naju je pa tudi to na nek način združilo. Seveda, združila naju je najprej ljubezen na prvi pogled. Tako se je začelo. To je bilo kot strela z jasnega. Potem pa sva iskala tudi en drugega, recimo ko sva skupaj pisala dramo Samorog … To je bilo pravzaprav najlepše obdobje mojega življenja.«
Z Gregorjem Strnišo ju je povezoval tudi kritični pogled na svet:
»Včasih, ko se spominjam najinih skupnih časov, pa si mislim: kaj bi rekel Gregor danes, tukaj in zdaj? Kako bi se prijel za glavo! In kako bi on zdaj preklel to državo, tako kot je preklinjal prejšnjo državo. In isto se je zgodilo meni: jaz sem preklinjala prejšnjo državo, ampak tudi to državo preklinjam, odkrito povem!«
Na vprašanje, če so imeli pesniki nekoč več besede v politiki, odgovarja:
»V Jugoslaviji prav gotovo ne. Zdaj pa tudi ne. Kajti umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju. Vsakemu. Razen tistemu, ki je zares demokratičen. Ta pa ni bil niti v Jugoslaviji niti sedaj v Sloveniji ni demokratičen. Če bi bil demokratičen, ne bi bilo okrog Slovenije te preklete morilske kretenske rezilne žice, ki je zločin.«
Skozi pesmi in pravljice je otrokom želela podati vrednote spoštovanja in sprejemanja drugih. Pri tem je svet, ki ga razkrivajo njene pravljice, nekoliko bolj rožnat od tistega iz njene poezije za odrasle:
»Pravljica zahteva, da dobro vendarle kolikor toliko zmaga. Seveda ne v baladnih pravljicah, no. Ampak v teh klasičnih pravljicah, ki jih pišem, pa dobro zmaga. Ampak v vsaki pravljici se čuti ena majčkena, majčkena solza. Tudi v Sapramiški.«
Svetlana Makarovič je s svojo umetniško in družbeno držo v vseh letih svojega delovanja izzvala marsikatero provokacijo – vendar bi, tudi če se z njenimi pogledi ne strinjate, težko zanikali vrednost in veljavnost njenih naslednjih besed:
»Mislim, da ima nekako vsak v sebi vgrajeno v podzavesti neko moralno tehtnico. Mislim, da to nekako vendarle v genih imamo. Eno občutje, kaj je prav in kaj ne. In tisto, kar je pravzaprav v tem imperativu: ne stori tega drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.«
Z nami je tokrat vsestranska umetnica, pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli. V svojem ustvarjanju pogosto povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči, zlega proti dobremu, gnusnega proti čudovito lepemu vedno trdno stoji na strani svetlobe.
Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto tega vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Pogovor z umetnico ob njenem 80. rojstnem dnevu
Pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli … V svojem ustvarjanju povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto nje vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.
Kar nekaj dni bi verjetno potrebovali, če bi želeli v celoti prebrati, preposlušati in tudi sicer zaobjeti celotni ustvarjalni opus Svetlane Makarovič. Njene prve pesmi so začele izhajati leta 1957, vse do upokojitve leta 1997 pa je ustvarila številne klasike mladinske in odrasle literature. Obenem je ustvarjala tudi kot igralka in šansonjerka, napisala je marsikatero besedilo za popevke in narodnozabavne ansamble, njeno umetniško ustvarjanje pa je bilo nenehno prepleteno s kritičnostjo do aktualne politike in družbenih krivic.
Najrazličnejše aspekte Svetlanine ustvarjalnosti že vse od začetkov njenega ustvarjanja prežema ena in ista rdeča nit: opozarjanje na krivice in boj proti zlu, kot razume tudi simbol rdeče zvezde, ki ga v zadnjih letih, vpletenega v šansonjersko predstavo, promovira po slovenskih odrih:
»Ja, to je dosti pomembno, ta simbol rdeče zvezde, ki ga je treba očistiti vse navlake … Ta simbol je bil – in je – neštetokrat zlorabljen. In ta simbol rdeče zvezde – to je prastari apotropejski simbol dobrega. To je zaščita proti zlu. To je v nekem smislu, kot se reče, »Widerspruch«, to je zagovor proti uroku.«
Posebno naklonjenost Svetlana izkazuje slovenski ljudski pesmi, vendar je ne romantizira – ravno nasprotno: z uporabo ljudske motivike v svoji lastni poeziji dokazuje, da se ljudje skozi stoletja nismo kaj dosti spremenili. In se tudi ne bomo, če ne bomo poznali svoje preteklosti:
»Ljudska glasba – seveda to ni oberkreinersko nabijanje. Ljudska glasba je shranjena v muzeju, na žalost, kakor v ljudski pesmi. In predvsem ljudske balade. In kriminal je to, da se v šolah ne učijo otroci recitirati ljudskih balad. Da nihče ne ve, kakšna je ljudska balada Galjot, Gospod Baroda, balada o Desetnici. To so čudovite pesmi … ampak če pa v šolah tega ne znajo približati, pa nič. Saj to, da ne poznamo svoje umetnosti – draguljev ljudske umetnosti – to je tisto, kar bo pokopalo slovenski narod.«
Sama se je z ljudskimi pesmimi začela srečevati že kot otrok:
»Moj oče je bil kratkomalo zaljubljen v ljudsko pesništvo in včasih sva tudi skupaj prepevala kakšno staro pesem. In tudi moja nona je rada pela kakšno ljudsko pesem in sva peli skupaj, tako da od otroštva naprej je to v meni. Kasneje, ko sem pa srečala še Gregorja Strnišo, ki je bil ravno tako zaljubljen v ljudske balade, v ljudsko pesem, naju je pa tudi to na nek način združilo. Seveda, združila naju je najprej ljubezen na prvi pogled. Tako se je začelo. To je bilo kot strela z jasnega. Potem pa sva iskala tudi en drugega, recimo ko sva skupaj pisala dramo Samorog … To je bilo pravzaprav najlepše obdobje mojega življenja.«
Z Gregorjem Strnišo ju je povezoval tudi kritični pogled na svet:
»Včasih, ko se spominjam najinih skupnih časov, pa si mislim: kaj bi rekel Gregor danes, tukaj in zdaj? Kako bi se prijel za glavo! In kako bi on zdaj preklel to državo, tako kot je preklinjal prejšnjo državo. In isto se je zgodilo meni: jaz sem preklinjala prejšnjo državo, ampak tudi to državo preklinjam, odkrito povem!«
Na vprašanje, če so imeli pesniki nekoč več besede v politiki, odgovarja:
»V Jugoslaviji prav gotovo ne. Zdaj pa tudi ne. Kajti umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju. Vsakemu. Razen tistemu, ki je zares demokratičen. Ta pa ni bil niti v Jugoslaviji niti sedaj v Sloveniji ni demokratičen. Če bi bil demokratičen, ne bi bilo okrog Slovenije te preklete morilske kretenske rezilne žice, ki je zločin.«
Skozi pesmi in pravljice je otrokom želela podati vrednote spoštovanja in sprejemanja drugih. Pri tem je svet, ki ga razkrivajo njene pravljice, nekoliko bolj rožnat od tistega iz njene poezije za odrasle:
»Pravljica zahteva, da dobro vendarle kolikor toliko zmaga. Seveda ne v baladnih pravljicah, no. Ampak v teh klasičnih pravljicah, ki jih pišem, pa dobro zmaga. Ampak v vsaki pravljici se čuti ena majčkena, majčkena solza. Tudi v Sapramiški.«
Svetlana Makarovič je s svojo umetniško in družbeno držo v vseh letih svojega delovanja izzvala marsikatero provokacijo – vendar bi, tudi če se z njenimi pogledi ne strinjate, težko zanikali vrednost in veljavnost njenih naslednjih besed:
»Mislim, da ima nekako vsak v sebi vgrajeno v podzavesti neko moralno tehtnico. Mislim, da to nekako vendarle v genih imamo. Eno občutje, kaj je prav in kaj ne. In tisto, kar je pravzaprav v tem imperativu: ne stori tega drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.«
Pogovarjali se bomo z dr. Juretom Vidmarjem, predavateljem mednarodnega prava na Oxfordu, v Maastrichtu in v južnoafriški Pretorii. Med vprašanji, s katerimi se poglobljeno ukvarja zadnje mesece je tudi referendum o škotski neodvisnosti, ki se bo zgodil 18. Septembra. Z njim so povezana številna politološka, sociološka in pravna vprašanja, prav slednjim pa bomo posvetili osrednjo pozornost. Kaj lahko prinese škotska neodvisnost za mednarodno skupnost, kako je z državljanstvom in predvsem- obstankom v Evropski uniji? Kaj pa, če neodvisnost ne bo izglasovana? O aktualnih mednarodno-pravnih vprašanjih, s katerimi se ukvarja dr. Jure Vidmar v sredo po 10. uri na Prvem!
Letošnji julij ni postregel samo z nenavadno hladnim in mokrim vremenom, ampak si ga bomo žal zapomnili tudi po številnih letalskih nesrečah. Sestreljeno malezijsko letalo, nesreča tajvanskega in alžirskega letala ? Kljub temu pa letalski promet velja za najbolj varnega, piloti so visoko usposobljeni in vsak dan varno v zrak in nazaj na tla spravijo na tisoče letal. Odgovorno in zahtevno dela zahteva posebne ljudi, enega takih boste slišali v sredinem Intervjuju po deseti. Iztoka Kavčiča, kapitana inštruktorja, vodjo letalskega sektorja pri Adrii Airways in dolgoletnega pilota letala AIRBUS 320, je k pogovoru povabila Andreja Čokl.
Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je nedavno izdala prvo letno poročilo o svojem delu. V njem je zapisala, da je kršitev človekovih pravic vse več. Te se najpogosteje dogajajo najbolj ranljivim skupinam, med drugim otrokom, revnim, bolnim, nezaposlenim in drugačnim. Glede domnevnih kršitev pravic v sodnih postopkih pravnomočno obsojenemu Janezu Janši pa pravi, da ni dobila nobene prijave oziroma pobude za obravnavo tega primera. Varuhinjo človekovih pravic Vlasto Nussdorfer je na Intervju povabil Boštjan Močnik.
Slavko Ivančič ni samo odličen pevec, ki je v svoji dolgi in uspešni glasbeni karieri prepeval s v skupinah Bazar, Casino Band in Faraoni, je tudi glasbeni pedagog, pianist, zadnji dve leti umetniški direktor festivala Melodije morja in sonca, pa umetniški vodja klape Solinar in velik ljubitelj nogometa. Letos praznuje dve pomembni obletnici - 40 let glasbenega delovanja in 60. rojstni dan. O vsem tem , se bo z njim pogovarjala Anja Rupel.
Dr. Joachim Gross je eden izmed okoli 100 zdravnikov s slovensko zdravniško licenco, ki imajo dodatno izobrazbo iz homeopatije. Ko se je pred petimi leti preselil v Koper in poleg nemške pridobil še slovensko licenco specialista medicine dela, svoje homeopatske prakse ni opustil, čeprav je vedel, da lahko licenco zaradi tega izgubi. Svojo kršitev pravil je letos marca kar sam prijavil na Etično komisijo slovenske Zdravniške zbornice. Z Dr. Joachimom Grossom se bo o življenju Bavarca v na Obali in o izzivih združevanja klasične medicine in homeopatije v Sloveniji in v Evropi pogovarjala Cirila Štuber.
Andra Pollak je bila stara dve leti, ko se je z družino iz rodne Slovenije preselila v kanadski Montreal. Po študiju prava na mednarodno priznani pravni univerzi McGill je postala odvetnica v Ontariu in bila leta 2008 imenovana za sodnico na višjem kanadskem sodišču v Torontu. Njena prednost je dvojezičnost, saj opravlja delo tako v angleščini kot francoščini. V Slovenijo jo je minuli teden pripeljala 2. Konferenca slovenskih pravnikov iz sveta in Slovenije, na kateri je govorila o jurisdikciji svojega sodišča in mednarodnih izzivih. Tokrat je prišla sama, pravi pa, da bi zelo rada kmalu znova pripeljala svoji hčerki in soproga. O pravu, delu, sodniški službi in Sloveniji, ki jo vedno nosi s seboj, se bo z Andro Pollak pogovarjala Mojca Delač.
Uršula Cetinski si bo pretekle štiri mesece, kolikor je trajal razpisno-izbirni postopek izbora za novega generalnega direktorja Cankarjevega doma, verjetno zapomnila za vse življenje. Čeprav je veljala za najverjetnejšo kandidatko, o končni odločitvi odgovornih ni bila prepričana. Pred njo je zahtevna naloga, saj bo morala največji slovenski kulturni hram po tridesetletnem direktorskem stažu Mitje Rotovnika popeljati v svoje obdobje. Bo nekdanji kulturni urednici Radia Študent, dramaturginji ljubljanske Koreodrame, ustanoviteljici festivala Mesto žensk, vodji gledališkega programa Cankarjevega doma in aktualni direktorici Slovenskega mladinskega gledališča uspelo? Izkušnje in vizije prave umetniške impresarijke bodo tema tokratnega Intervjuja z Uršulo Cetinski - v sredo, 11. junija, po 10. uri na Prvem!
Ko si je kupil prvo kolo si prav gotovo ni mislil, da bo čez nekaj let visoko dvignil roke na znameniti dirki po Italiji - Giru. Še posebej zato ne, ker je prve kolesarke kilometre nabiral na gorskem kolesu in že na prvi "dirki" osvojil 3. mesto. A gorsko kolo je pred štirimi leti zamenjal za cestno, lani na Kitajskem okusil prvo etapno zmago, v 21. etapi letošnjega Gira s ciljem v Trstu, pa premagal vse tekmece in postal prvi Slovenec, ki je dosegel etapno zmago na Giru. Rojeni sprinter profesionalne kolesarske ekipe Giant - Shimano, Luka Mezgec bo gost sredinega Intervjuja na Prvem programu radia Slovenija. Z njim se bo pogovarjal Robert Bogataj.
»Vedno sem bil komunist ... seveda bolj salonskega tipa,« se je dr. Umberto Galimberti, univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije, namuznil, preden ga je Janko Petrovec povabil pred mikrofon Intervjuja. Eden najpomembnejših sodobnih italijanskih filozofov, uveljavljen tudi v svetu, je avtor desetin knjig in zavidljivega števila strokovnih člankov. Javnost osuplja s širino svojih zanimanj, pronicljivostjo uvida v probleme sodobnosti in poljudnostjo svojega izrazja – morda najizraziteje v Mitih našega časa, filozofski uspešnici, s katero se je uveljavil tudi pri nas. Prof. Umberto Galimberti bo gost Intervjuja v sredo, 30. aprila, po 10. uri na 1. programu Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov