Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je slikar in grafik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.

Slikar, grafik, risar in profesor Črtomir Frelih najraje večkrat ponovi misel Friedricha Nietzscheja, da umetnost potrebujemo, ker brez nje ne bi prenesli resnice

Za lisice velja, da so zelo prilagodljive živali, v nekaterih družbah verjamejo, da se lahko preobrazijo v katero koli drugo živo bitje, lahko so demonične in božanske, ščitijo pred uroki. Tako drugod kot pri nas v bajkah, pravljicah, basnih, v vsebinah visoke umetnosti ali v ljudski upodabljajoči umetnosti predstavljajo značajske lastnosti, kot so hudomušnost, prebrisanost in bistroumnost … Take lisice očitno živijo tudi v Bohinju in okolici, saj jim je likovni umetnik Črtomir Frelih, gost oddaje Intervju, dodelil glavno vlogo v svojih domislicah, risarskih sprehodih, neškodljivih šalah, ki, kot pravi, nimajo nobene ideološke uporabnosti, vseeno pa sproti na humoren način opazujejo dejanskost in se odzivajo na sliko podalpske realnosti, duh časa in sodobno ljudsko pamet, ki jo je mogoče nemudoma interpretirati in komentirati. Lisičje zgodbe Črtomirja Freliha so največ občinstva pridobile ob pomoči spletnega komuniciranja. Poleg takšne vizualne galerije so izbrane risarske modrosti po bohinjsko obiskovalcem v premislek in na ogled razstavljene tudi v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, še svež pa je izid malega knjižnega zaklada z naslovom Črtomir Frelih: Lisice, knjiga umetnika.

Slikar in grafik in redni profesor za grafiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Črtomir Frelih se, kot pravi, s smešno platjo risanja ukvarja že dolgo časa, vsaj od srednje šole, sčasoma je za humoren način izražanja pridobil tudi teoretski interes. Zadnje čase se je širšemu občinstvu priljubil, kot pravi, "z odmikom od običajnega likovnega premišljevanja o resnih vsebinah k resnemu likovnemu premišljevanju o smešnih stvareh". Kot pravi, je za humor bistveno, da človek zna vsakdanje reči pogledati z drugega zornega kota, tako kot drugi še niso poskušali, najti reči, ki se ne ujemajo, razlike v predstavah, kar prinese humoren učinek. Trudi se, da bi bil njegov "lisičji" humor, ki izhaja iz bohinjsko pogojenega genius locija komunikativen, razumljiv tudi za likovno slabše izobražene ljudi in da v likovni krajini, ki se je v 21. stoletju naravnih in generiranih likovnih impulzov zelo pomnožila in zgostila, nikogar ne bi užalil:

To je tisto, kar si ljudje od umetnosti želijo nasploh. Umetnost bi radi razumeli in te risbe so take, da imajo kar spodaj razlago napisano.

Frelihov humor, ki ima več različnih virov, kot otrok je namreč sam videl lisice in poslušal, kaj so o njih pripovedovali starejši ljudje, tudi vaške modrece, ki so znali pripovedovati in se šaliti na nekonvencionalen način, v jezikovni podobi odraža krajinske, narečne značilnosti Bohinja. Frelih pravi, da reče oz. zapiše tako, kot bi to storil doma v neformalnem položaju, saj to prinese s sabo posebno barvo.
Vsak dober humor, ki se loteva tudi vsakdanjih, družbenih in političnih razmer, ljudem pridrži ogledalo:

Nekje sem že zapisal, da bi na tem mestu, kjer stojijo lisice, pravzaprav morali stati ljudje, če to ne bi bilo nespodobno, nemoralno ali celo prepovedano /…/.  Jaz imam občutek, da se je v Sloveniji v zadnjem času razvila kultura javnega dialoga, ki na razmišljanje sploh ne da več kaj dosti, ampak samo še na grobo silo in imamo skoraj raje spopade …

Sicer pa Frelih meni, da v svetu najrazličnejših kriz, ki prizadenejo tako naravo kot živali in ljudi, "antropocentrizem ne bo tako hitro popustil", ker bi bili ljudje radi vodilni tudi pri tem, ko za seboj popravljajo škodo, poleg tega pa je človek v veri napredka moral ohranjati iluzijo, da je krona stvarstva in da je odgovoren za ves svet. Lisice pa se pač s človeškimi rečmi ne bodo preveč obremenjevale.